petek, 30. junij 2006

Matej Accetto, 6/30/2006 04:14:00 pop. (trajna stran objave)

V pozor za videonadzor

Ko sem že začel spremljati drzne (in zaželene) poteze Informacijskega pooblaščenca v zvezi z varstvom zasebnosti, še povezava na to novico: kot poročajo, ljubljanska Sportina in mariborski Hervis ne izvajata videonadzora v garderobah.

Ta novica je dvakrat dobra: prvič zato, ker je lepo slišati, da v konkretnih trgovinah nadzora ne izvajajo; drugič pa zato, ker tudi takšna novica svari vse druge, ki tak nadzor (še) izvajajo. Kjer so kamere še postavljene na nedopusten način, se bodo nemara po nekaj tovrstnih obiskih vendarle začele pospravljati...

Matej Accetto, 6/30/2006 09:25:00 dop. (trajna stran objave)

VS ZDA v številkah

Ko že govorim o Vrhovnem sodišču ZDA: eden od zanimivih opravkov ob koncu sodnega leta je tudi statistična analiza sodb sodišča v preteklem letu.

Ameriški vrhovno-sodiščni pravlog SCOTUSblog tako objavlja več priročnih statističnih podatkov. Prek povezav na datoteke pdf si lahko preberete kratko primerjalno analizo zadnjih nekaj let, diagram s podatki o medsebojnih glasovalnih razmerjih posameznih sodnikov in preglednico mnenj sodišča v zadnjem letu.

Podatki so seveda zanimivi. Po eni strani že zaradi znano nizkega števila sodb, ki ga ameriškemu Vrhovnemu sodišču zelo zavidajo najvišja evropska sodišča brez pravice odločanja o obsegu lastnega dela. V zadnjem letu je VS ZDA skupno odločilo v 82 zadevah (od tega v 71 po ustni obravnavi). Za primerjavo: Evropsko sodišče v Luksemburgu je leta 2005, čeprav seveda večinoma v manjših senatih, odločilo v 574 zadevah, Sodišče prve stopnje pa v 610 zadevah. Slovensko Ustavno sodišče je v letu 2005 rešilo kar 1462 zadev, v obravnavo pa prejelo še več novih, 1877.

Po drugi pa bo mnoge zanimalo, kako glasujeta nova sodnika Roberts in Alito, zlasti zato, ker je slednji zamenjal dokaj zmerno konzervativno sodnico O'Connorjevo, ki je skupaj s Kennedyjem tvorilo pogosto odločilno sredino med liberalno levico in bolj konzervativno desnico. V tem pogledu je za mnoge presenečenje, da ta klasična delitev še zdaleč ni prisotna povsod oziroma pri vsaki sodbi, ampak da z izjemo zelo spornih "političnih" vprašanj prihaja do najrazličnejših koalicij.

V celoti se skoraj vsak sodniški par med seboj veliko pogosteje strinja, kot pa si nasprotuje - celo, če primerjamo pogosto najbolj "levega" Stevensa in "desno" ikono Scalio (še enkrat povezava na diagram). V tem pogledu je nekakšna izjema Alito, pri katerem prihaja do nekoliko večjih odstopanj: s Stevensom se je denimo v celoti strinjal le v 42% odstotkih zadev, v 45% pa mu je nasprotoval. A tudi tu je treba upoštevati, da je Alito sodeloval le pri 38 sodbah na koncu sodnega leta, ki so običajno bolj problematične od tistih, s katerimi se sodišče ukvarja na začetku.

Oznake:


Matej Accetto, 6/30/2006 08:49:00 dop. (trajna stran objave)

Hamdan in Ženevske konvencije

Ameriško Vrhovno sodišče je včeraj izdalo sodbo v zadevi Hamdan v. Rumsfeld (op.: povezava na večjo datoteko pdf). Celotna sodba, vključno z vsemi ločenimi mnenji, je dolga 177 strani, tako da si jo lahko prihranite za kak deževni dan. Če vas zanima zgolj kratek slovenski časopisni povzetek, si ga lahko ogledate tu - a vseeno si sodba zasluži še nekaj prvih pripomb.

Po ustni obravnavi konec marca je bilo očitno predvsem to, da se Vrhovno sodišče gotovo ne bo izreklo za nepristojno v zadevi, na kar so ga napeljevali vladni predstavniki. (Mimogrede, ustne obravnave v tej zadevi sem se skoraj udeležil tudi sam, saj je potekala ravno v tednu, ko sem bil v Washingtonu z ekipo ljubljanske PF na tekmovanju Jessup, a se je na žalost časovno križala z obveznostmi na tekmovanju.)

V sodbi pa je šlo še dlje, saj je ugotovilo, da so vojaške komisije (ki niso redna vojaška sodišča, česar ne gre zanemariti - glej denimo str. 7 sodbe) za sojenje pripornikom v taborišču Guantanamo Bay v nasprotju z ameriškimi zakoni in z Ženevskimi konvencijami ter da je predsednik Bush z njimi prekoračil svoja pooblastila. Sodbo je Sodišče izdalo z večino petih glasov (Stevens, Souter, Breyer, Ginsburg, Kennedy) proti trem (Scalia, Thomas, Alito), saj se je moral predsednik VS Roberts izločiti iz zadeve, ker je o njej že odločal kot prizivni sodnik. O "novih" razmerjih med sodniki sicer več v naslednji objavi.

Ženevske konvencije so tisti del sodbe, ki bo verjetno pritegnil največjo pozornost svetovne javnosti in nemara tudi vsaj del ameriških strokovnih odzivov, saj je Sodišče izreklo, da skupni 3. člen Ženevskih konvencij kot posledica pogodbenih obveznosti ZDA velja tudi za boj z Al Kaido.

Toda v tem pogledu sodba ne pomeni nujno kakšnega posebnega zmagoslavja mednarodnega prava v (in nad) ZDA. Kot opozarjajo ameriški komentatorji, tako z leve kot z desne strani pravne stroke, Ženevske konvencije predsednika zavezujejo (zgolj) zato, ker jih je ameriški Kongres vključil v svoj Enotni zakonik vojaškega prava (Uniform Code of Military Justice). Če bi Kongres ta zakonik spremenil, bi lahko - kar se tiče te konkretne sodbe VS - po takšni razlagi predsednik ZDA spet po mili volji ignoriral mednarodno pravo.

Sodba takšno stališče vsaj deloma potrjuje - glej nekoliko nerodno dikcijo Sodišča na straneh 64-65 sodbe: Ženevske konvencije ZDA naj bi bile zavezujoče, ker so del vojnega prava, spoštovanje slednjega pa je pogoj zakonskega pooblastila.

Kljub temu pa ni razloga, da si ne bi ob sodbi vsaj malo oddahnili, saj obeta ZDA vsaj malo zasukati nazaj v smer bolj svetovljanskega dojemanja vladavine prava.

Oznake:


četrtek, 29. junij 2006

Matej Accetto, 6/29/2006 10:41:00 dop. (trajna stran objave)

Težavno delo Novinarskega častnega razsodišča

Šele pred nekaj dnevi sem opazil, da je pred kakšnim mesecem Novinarsko častno razsodišče prišlo do končne odločitve v zadevi, v kateri sem pred časom z mnenjem sodeloval tudi sam. Gre za sorazmerno dolgotrajni spor med direktorico VURS Vido Čadonič Špelič in novinarko Dela Marjeto Šoštarič, ki se je v veliki meri nanašal na usklajevanje slovenske pravne ureditve na področju veterine z evropsko.

Zaradi svoje (omejene) vloge samega spora in razsodbe ne bom komentiral - v celoti si jo lahko preberete prek navedene povezave.

Naj le dodam, da nisem članom Razsodišča prav nič zavidal njihove naloge - nekatera izmed vprašanj o dometu neposredne veljave evropskega prava v domači ureditvi, ki so bila ključna za razrešitev spora, so nejasna ali sporna tudi v pravniški srenji, tu pa so se morali z njimi spopasti novinarji. V edino uteho se mi je zdel občutek, da bo za končno odločitev tako ali tako bolj kot golo pravo pomembno poznavanje novinarskega kodeksa in občutek o določanju meja svobode ob izražanju novinarskega mnenja.

Za povrh so imeli v Razsodišču, kot poudarjajo v razsodbi, težave s pridobivanjem neodvisnih strokovnih mnenj, saj se je na prošnjo očitno odzvala zgolj moja malenkost, medtem ko se je veterinarska stroka tokrat sodelovanja raje vzdržala. Pa tudi sam sem imel slab občutek, da bo moje mnenje dokaj neuporabno, saj jim žal nisem mogel dati takšnih odgovorov, ki bi jim res lahko pomagali sprejeti končno odločitev. Sem kar presenečen, da jim je pomagalo vsaj toliko, kolikor dajejo v razsodbi slutiti, da jim je.

sreda, 28. junij 2006

Matej Accetto, 6/28/2006 09:09:00 dop. (trajna stran objave)

Kriza kot gibalo razvoja

Nedaven vnos na blogu qui scribit bis legit se posveča vprašanju o možni krizi Organizacije združenih narodov. Zaključek je dokaj zaskrbljen, saj naj bi tudi v medijih o OZN poročali samo v zvezi s (prihajajočo ali obstoječo) krizo.

Po mojem mnenju zgolj v tem pogledu ni razloga za pretirano skrb, in to iz dveh razlogov.

Prvič, zlasti mednarodne organizacije, kakršni sta OZN in Evropska unija, so pravzaprav skorajda rade v nekakšni trajni krizi, saj je kriza poglavitno gibalo njunega razvoja. Takšno je bilo že njuno rojstvo - tako OZN kot Liga narodov sta nastali v času in zaradi svetovne mirovne krize, enako pa tudi Evropska unija.

In takšen ostaja njun razvoj - razvoj mednarodnega kazenskega prava in sodstva, denimo, je (bil) v veliki meri odvisen od kriznih situacij, ki so naravnost vpile po ukrepih mednarodne skupnosti. Tudi Unija goji skorajda fetišističen odnos do kriz evropskega povezovanja, o katerih nenehno tarna in iz katerih črpa zagon za nadaljnji razvoj.

Kar je novo, je zgolj "taktična sprememba" v izvoru krize. Kriza je bila nedvomno dober katalizator razvoja, kadar je izvirala zunaj posamezne organizacije. Vprašanje pa je, kakšen je lahko vpliv krize znotraj same organizacije. Upanje ljubiteljev OZN vsekakor je, da bo tudi takšna kriza - zlasti ob ustreznem "sukanju" - odigrala zaželeno vlogo in spodbudila gon držav za sprejemanje kompromisov.

In drugič, kaj točno je kriza, v katero drvi OZN? Po mojem mnenju so težave s proračunom (ki jih poudarja v povezanem vnosu navedeno gibanje) zgolj odraz naraščajoče frustracije spričo dejstva, da OZN ne uspe učinkovito izvajati svoje vloge svetovnega posrednika miru in sodelovanja v vse bolj globaliziranem in soodvisnem svetu. A ta kriza je razkorak med želeno ureditvijo in stvarnostjo, ki je pri OZN prisoten že od vsega začetka. Kolikor je v tem pogledu OZN v krizi sedaj, je bila vedno; če kaj, ji gre z vsakim odkrušenim kamnom trdnjave državne suverenosti bolje, res pa je, da trdnjava še kar stoji. Frustracija je morda zdaj večja zgolj zato, ker ureditev OZN ne sledi siceršnji hitrosti globalizacije.

Mi je pa seveda všeč misel o slovenskem generalnem sekretarju OZN. Pred časom sem sam mislil, da imamo v Sloveniji ne zgolj enega, ampak kar tri potencialne kandidate, a je vmes splošni občutek tovrstnega idejčkanja nekoliko zamrl. V vsakem primeru azijske države že nekaj časa mislijo, da so zdaj spet one "na vrsti", ASEAN pa ima tudi že svojega kandidata. Slovenske možnosti so v luči raznolikih interesov nemara predvsem v sporu med poglavitnimi interesnimi bloki, ki bi potem iskali "sprejemljive" kompromise.

torek, 27. junij 2006

Matej Accetto, 6/27/2006 10:23:00 dop. (trajna stran objave)

Bagdadske počitnice

Najsi je šlo za zmotne ali prikrite razloge, ameriške (in britanske ter še kakšne bolj obrobne) oblasti so si pred invazijo želele sprožiti napad na Irak. Vprašanje je, če bodo to kdaj obžalovale.

Seveda so vam novice v glavnem dobro znane. Na eni strani niz bolečih in pogosto smrtonosnih dokazov, da je Irak še vedno skoraj v celoti vojno območje in v najboljšem primeru poleg tega še na robu državljanske vojne, v najslabšem pa že onkraj njega. Na drugi strani pa poskusi ameriške vlade, da bi v razvoju dogodkov prepoznala kak pozitivni trend in končno pravilno napovedala skorajšnjo lepšo prihodnost tako za svobodno iraško ljudstvo kot za po šivih pokajoče ameriške vojake. Poleg vsega tega pa se je treba še boriti z vztrajnim domačim usihanjem politične podpore in vse glasnejšimi protesti svetovne javnosti zoper njeno pravno akrobatiko glede mučenja in spoštovanja človekovih pravic.

Hudič je že, če mora predsednik ZDA na obisk Iraka pod takšno tančico tajnosti, da celo njegov gostitelj za obisk izve pet minut pred stiskom roke ob prihodu. Še večji hudič pa, če istočasno z Bushevim obiskom Iraka za dvig morale tamkajšnja ameriška ambasada domov pošlje poročilo o stanju njenih zaposlenih, ki ne obeta nič dobrega. Če vas Irak še ni dovolj potrl, je poučno branje.

Ob vsem tem si je skoraj nemogoče predstavljati, da je prvi zadetek (med tako imenovanimi "sponzoriranimi zadetki") ob iskanju besede Iraq po arhivih cnn.com spletna stran, ki vas sprašuje: "Na obisk v Irak?".

Stran sicer zaenkrat pokriva zgolj Bagdad, kjer pa vam na izbiro ponudi šest hotelov, poleg tega pa še vrsto drugih uporabnih povezav. Ena vas denimo pelje na izjemno uporaben opis o tem, kako izbrati hotel v Iraku: "Izbira pravega hotela v Iraku lahko pomeni razliko med uspešnim in katastrofalnim izletom. ... Rezervacija hotela v zunajsezonskem času ali med tednom pogosto omogoči občutno znižanje cene..." Vas mikajo počitnice v Iraku?

ponedeljek, 26. junij 2006

Matej Accetto, 6/26/2006 04:50:00 pop. (trajna stran objave)

Oddaja BAR - dodatek

Zjutraj sem enkrat že pisal o spornih vidikih poziva k sodelovanju pri novi izdaji oddaje BAR. Toda takrat si še nisem dobro ogledal manj opaznega besedila, ki pa je vseeno del prijavnega postopka in ki naj bi ga prebral vsakdo, kdor oddaja prijavo - bodisi zase bodisi za koga drugega.

Besedilo, ki nosi naslov "Primernost kandidatov" in se začne s stavkom, da se lahko za sodelovanje prijavijo "tako ženske kot moški", namreč nekje v sredini vsebuje še nekaj povsem nepričakovanih določil (poudarek dodan):
6. Kandidati so seznanjeni s tem, da lahko producent katerikoli podatek iz prijav razkrije tretjim osebam, ki so povezane z oddajo, ter da lahko od tretjih oseb, ki so povezane s prijavo in postopkom prijave, pridobi informacije o kandidatovem zasebnem in javnem življenju, osebnih razmerjih s tretjimi osebami, zaupnostih in skrivnostih v družini, med prijatelji in druge pomembne podatke, ki brez omejitev zajemajo naslednje: zunanji izgled, osebne značilnosti/navade (tako fizične kot psihične); zdravstveno stanje/zdravljenje v preteklosti (tako fizično kot psihično); seksualno preteklost, šolanje in zaposlitve v preteklosti; služenje vojske; kriminalistične preiskave, ovadbe in kartoteke; osebne poglede na življenje, svet, politiko, vero in podobno (z eno besedo ''osebni podatki''). Kandidat se strinja s tem, da lahko producent razkrije takšne osebne podatke tretjim osebam tekom postopka prijave in/ali oddaje, ter da se bo kandidat odrekel morebitnim tožbam proti družbam, povezanih z oddajo (po spodnjem seznamu) v zvezi z vsemi zahtevami oziroma odškodnino, ki bi lahko izhajala iz zbiranja ali razkritja osebnih podatkov. Kandidat s poslano in pravilno izpolnjeno prijavo dovoljuje zbiranje, posredovanje in objavo zgoraj navedenih osebnih podatkov. [...]

9. S svojo prijavo se kandidat strinja, da se odpoveduje vsem morebitnim tožbam proti družbam, vključno z vsemi tožbami v zvezi z odškodnino, ki bi izhajala iz njenega sodelovanja v izbirnem postopku, preverjanja ozadja ter osebnih razgovorov. Kandidati pooblaščajo družbe, da smejo po lastni presoji uporabiti njihovo ime, glas in podobnost v oddaji ali promociji oddaje, v vseh znanih in kasneje razvitih medijih.
Ob prijavi se šteje, da je prijavitelj zgornje navedbe prebral in se z njimi strinjal. Naj ponovim še enkrat: "prijavitelj" je kandidat, ki je prijavo oddal sam, ali pa nekdo drug, ki je "prijavil prijatelja".

Sicer nisem strokovnjak za osebnostno pravo in varstvo zasebnosti, toda navedeni pogoji se mi zdijo povsem nesprejemljivi in nedopustni, in to iz več razlogov:

- takšni blanketni pristanki in odpovedi vsem pravicam zasebnosti so že sami po sebi sporni, če kandidat sploh ne ve, na kaj konkretno pristaja;

- posamezna določila o tem, na kaj kandidat pristaja in čemu se odpoveduje, so "skrita" v besedilu, ki po naslovu sodeč ("primernost kandidatov") govori o povsem drugi stvari, zaradi česar jih je moč dosti lažje spregledati, obenem pa gre pri njih tudi za zavajanje oziroma neprimerno rabo, saj ni v ničemer jasno, zakaj bi bilo sicer podatke, ki bi jih producenti zbirali v zvezi s "primernostjo kandidatov", potrebno ali smiselno posredovati ali objavljati;

- veliko navedenih primerov osebnih podatkov ("osebnih razmerjih s tretjimi osebami, zaupnostih in skrivnostih v družini, med prijatelji in druge pomembne podatke, ki brez omejitev zajemajo...") vključuje tudi osebne podatke tretjih oseb, katerih zasebnost je lahko kršena kljub pristanku kandidata;

- še naprej (in vedno bolj) je nepojmljivo in pravno nedopustno, da bi lahko za kandidata navedenene pristanke in odpovedi podal nekdo drug, ki ga prijavi za oddajo, a prijavni postopek predpostavlja prav to;

- navedena kritika bi veljala tudi v primeru, ko bi bilo povsem jasno, da kandidat s prijavo soglaša; že sama prijavnica za prijavo prijatelja v zvezi s (posredno) privolitvijo kandidata "zahteva" zgolj to, da se kandidat strinja s prijavo, medtem ko zgolj od prijavitelja pričakuje tudi to, da je prebral dodatni besedili "Navodila in pravila" ter "Primernost kandidatov" (glej predzadnji in zadnji odstavek na spletni prijavnici prijatelja);

- povsem na praktični ravni tudi v primeru, ko se prijava naknadno preveri (ali potrdi) pri samem kandidatu, obstaja večja nevarnost, da kandidat ne bo obveščen o vseh (spornih) pravilih, ampak zgolj o splošni ideji prijave, čeprav naj bi ga tudi v tem primeru ta pravila nato zavezovala.

Moj občutek mi pravi, da tudi v primeru, ko posamezna izmed spornih določil sama po sebi še ne presežejo praga dovoljenega postopanja, v celoti tovrstna praksa vsekakor presega ne zgolj meja dobrega okusa, temveč tudi meje pravno dopustnega.

Bi bilo pa dobro slišati tudi mnenje koga, ki se bolj spozna na to področje.

Matej Accetto, 6/26/2006 02:02:00 pop. (trajna stran objave)

Kamere v slačilnicah

Ko sem v prejšnji objavi že omenil urad Informacijskega pooblaščenca, ene boljših oblastnih stvari, ki so se zgodile Sloveniji, še ta novica:

Kot poročajo na spletni strani urada, je Informacijski pooblaščenec (oziroma pooblaščenka) "specializirani blagovni hiši Emporium izdal odločbo, s katero mu odreja, da takoj v celoti preneha z izvajanjem videonadzora v slačilnicah za pomerjanje oblačil".

Ste v hiši Emporium kdaj kupovali oblačila, morda celo spodnje perilo, ki ste jih pomerjali v njihovih slačilnicah? Gotovo vas bo razveselilo dejstvo, da so vas pri tem lahko opazovali (oziroma, ekhm, nadzirali) prek video kamer.

Za več si lahko preberete omenjeno novico na spletni strani. Predvsem pa je pomembno, da se tako kupci kot trgovci (ali ponudniki storitev) zavedajo, da slednji ne morejo kar po mili volji posegati v pravico do zasebnosti in da je prepovedano takšno izvajanje videonadzora. To velja še zlasti - a ne zgolj - za takšne prostore, kot so garderobe, dvigala in stranišča oziroma sanitarni prostori (77. člen ZVOP-1.)

Če boste kdaj soočeni s takšno kršitvijo svoje zasebnosti, pa se lahko po pomoč obrnete tudi na Informacijskega pooblaščenca.

Matej Accetto, 6/26/2006 09:48:00 dop. (trajna stran objave)

Oddaja BAR ali Ko se vam prijatelj zameri

K objavi tega zapisa me je spodbudilo pismo bralca, ki pravi:
[Pri ponovni izvedbi oddaje BAR] si PopTV (spet) privošči nemalo pogojev in določil - pogodb in splošnih pogojev - ki so ne le v nasprotju s predpisi ampak tudi z moralo. Tako lahko npr. vsakdo prijavi vsakogar kot kandidata za oddajo, s tem pa prijavitelj, po mnenju medijske hiše, veljavno zaveže tretjega. Pa tudi drugi pogoji sodelovanja v oddaji grobo posegajo v zasebnost in čast tekmovalcev, kar v nobenem primeru ne more biti dopustno.
Če si ogledate spletno stran oddaje BAR, res takoj ugotovite, da lahko prijavni obrazec izpolnijo kandidati sami, lahko pa to namesto njih storijo tudi njihovi prijatelji. "Pijavi [sic!] prijatelja/-ljico za oddajo BAR", bolšči v vas z zaslona naslov prijavnice, s katero se lahko prikupite izbranemu prijatelju oziroma se mu končno maščujete za kakšno njegovo preteklo potegavščino.

Človeka lahko pri takšni prijavi zmoti več stvari. Med navodili in določili je denimo v zvezi s potekom izbora navedeno tudi naslednje (poudarka dodana):
Producent ima prav tako pravico, da naveže stik s polfinalisti in jim zastavi dodatna vprašanja in/ali opravi/posname telefonske razgovore, da bi zbral dodatne informacije o njih. Takšni telefonski razgovori so v izključni pristojnosti producenta in mu pomagajo pri izbiri. S tem, ko kandidat odda svojo prijavo, producentu dovoli zbiranje omenjenih podatkov ter se odpove vsem pravicam do zasebnosti v zvezi z materialom, ki ga je zbral producent.
Pruducent bo v želji po zbiranju dodatnih informacij - verjetno ob nevednosti osumljenca, hočem reči, kandidata - snemal telefonske razgovore? In kandidat se že vnaprej odpoveduje vsem pravicam do zasebnosti v zvezi z zbranim gradivom? Vsem pravicam? In tudi v zvezi s tistim gradivom, o katerem sploh nima/ne bo imel pojma, da je že/bo zbrano?

Vse skupaj se omenjenemu bralcu in nemara tudi tipičnemu bralcu Konteksta zdi sporno že, če naj velja v primeru, ko nesrečni slaveželjnik sam pristane na tovrstni ekshibicionizem. Še toliko bolj pa, če naj velja tudi v primeru, ko se tak kandidat sploh ni prijavil sam, ampak ga je v vse skupaj potunkal njegov prijatelj.

Omenjena "pijava" prijatelja namreč vsebuje tudi naslednji pakt s hudi... hočem reči, določilo, ki ga mora potrditi prijavitelj svojega favorita, potem ko kot del prijave na producentu pošlje dve digitalni fotografiji kandidata in navede njegove konjičke ter, oh, večji del pomembnih osebnih podatkov (poudarek dodan):
Strinjam se, da prijavnica in poslani fotografiji s trenutkom prijave postanejo last družbe PRO PLUS, d.o.o., ki materialov ne bo vrnila ter jih sme kakorkoli in kadarkoli uporabiti v vseh medijih.
Trikrat hura za prijatelje, ki bodo iz vas naredili nepričakovanega zvezdnika. Upate lahko le še na to, da nimajo več kopij tistih fotografij, ki ste jih v šali posneli na lanskih obmorskih počitnicah... (Ni problema, bi vam rekel producent, ki bi bil zelo zvit. Za kazen še vi prijavite prijatelja, saj imate tudi vi kakšno njegovo sliko.)

Toda vse morda še ni izgubljeno! "Pijava" namreč vsebuje tudi naslednje:
V zvezi s prijavo sem se posvetoval/-a s svojim kandidatom/-ko, ki se je z njo strinjal in je o njej obveščen.
No, pa smo rešeni. Prijatelj se je s kandidatom vendar posvetoval in mu razložil svojo namero, ki sta jo skupaj pretehtala in prišla do zaključka, da je res sijajna. Dejstvo, da je prijavo nato vseeno poslal prijatelj in ne kar kandidat sam, pa si lahko verjetno razlagamo tako, da kandidat: a) ne zna brati in pisati; b) ne zna uporabljati interneta in/ali klasične pošte; c) trpi za izjemno skromnostjo; č) trpi za izjemno sramežljivostjo; ali pa celo d) lahko s himalajskega visokogorja ali iz brazilskega deževnega gozda trenutno zgolj prek satelita komunicira s prijateljem, nikakor pa ne more do spletne strani za prijavo.

Očitno producentov ne moti dejstvo, da bi bila takšna prijava smiselna zgolj v primeru d: kandidat pod a in b najbrž ni iz pravega testa za delo v sodobnem baru, kandidate pod c in č pa si težko predstavljamo v vlogi slaveželjnih ekshibicionistov.

A šalo na stran. Če si zamislimo hipotetični primer takšne spletne prijave nekoga drugega, si je težko predstavljati situacijo, ko bi bil nekdo navdušen nad idejo prijave za oddajo, pa bi potem postopek prijave vseeno prepustil prijatelju. Verjetnejša (in morda tudi bolj pričakovana) se zdi možnost, da bo nekdo svojega "prijatelja" v prijavo porinil ali jo celo opravil za njegovim hrbtom, potem pa bo nesojeni kandidat morda nekako klonil pod pritiskom producenta in/ali taistega "prijatelja" ter privolil v vlogo sodobnega gladiatorja. O zanesljivosti tovrstnih spletnih prijav pa bi tako ali tako lahko odprli novo temo.

V vsakem primeru se mi sicer zdi pomembno tudi vprašanje, kako se producenti oddaje obnašajo v praksi. Če vsako obetavno spletno prijavo najprej osebno preverijo pri kandidatu in se prepričajo, da res sam pristaja na vse dobro in hudo, kar se mu obeta zgoditi, potem jim je pol greha odpuščenega.

(To je možno: če producent denimo dobi na tisoče prijav, je logično, da bo želel na čim lažji način narediti prvo grobo selekcijo in se podrobneje posvetiti zgolj tistim, ki imajo vsaj ščepec možnosti, da so na koncu izbrani. Čim bo obetavnemu kandidatu nameraval posvetiti več časa, pa bo vseeno hotel preveriti, da je ta o prijavi obveščen in se z njo strinja - saj bo v primeru izbora nenazadnje moral nastopati na televiziji.)

Sicer obstajajo - predvsem v tujini - tudi resničnostne oddaje, v katerih je bistvenega pomena, da je nesrečni izbranec vsaj na začetku presenečen (pomislite na desetletja Skrite kamere, ali pa glejte tu, tu, tu in tu), a tudi v teh primerih bi morali producenti nato vedno od njega pridobiti naknadno soglasje za objavo posnetega gradiva, še preden ga objavijo.

Nekakšna blanketna odpoved vsem pravicam v zvezi z zbiranjem in medijsko uporabo osebnih podatkov, ki jih lahko producent lovi tudi s snemanjem telefonskih pogovorov, pa je vsekakor razlog za nelagodje in nemara tudi inšpekcijsko pozornost urada Informacijskega pooblaščenca. Težko si denimo predstavljam, da bi bilo moč tovrstni producentski optimizem povsem uskladiti z 10. členom - in glede na naravo zbiranih podatkov nemara tudi 13. členom - ZVOP-1.

nedelja, 25. junij 2006

Matej Accetto, 6/25/2006 09:52:00 dop. (trajna stran objave)

Zabavni svet prava - sedmič

Tokratna nedeljska objava ima dva dela.

1.

Za anglofilske ljubitelje pravnega humorja bo morda zanimiva naslednja spletna stran s priročnim naslovom Legal Humour. Stran je še kar zabavna in niti ne vsa namenjena "klasičnemu" humorju.

Tako lahko na strani denimo najdete povezavo na nekatere izmed duhovitejših citatov že omenjenega nekdanjega angleškega superzvezdnika pravnih zelenic Lorda Denninga - po mojem mnenju nekateri izmed njih sploh niso humorni, ampak zgolj domiselni in doživeti.

In, v luči preteklih razprav, tudi "resno" razpravo o humorju in pravu.

2.

Mimogrede pa sem se spomnil, da "dolgujem" še eno pojasnilo v zvezi s preteklimi objavami.

V drugi številki te nedeljske rubrike sem med drugim omenjal sodbo Kozinskega, v katero je namerno tu pa tam skril več kot 200 navedb filmskih naslovov.

Upam, da vam je bil opis všeč. Ne vem pa, če ste opazili, da sem vanj na enak način tudi sam "skril" nekaj filmskih naslovov. To sem namerno storil v naslednjih dveh odstavkih:

Za tiste, ki znate držati dih vsaj 46 minut in se kot reševalci radi skušate do konca in naprej, je tu izvirno besedilo sodbe v zadevi US v. Syufy, v kateri lahko sami poskusite najti navedene naslove filmov.

Filmski samorastniki, ki jih v vrtincu prihajajočih izpitov ovira zvenenje v glavi, pa si lahko pomagajo z objavo iste sodbe v eni pravnih revij, v kateri so naslovi že podčrtani. Ta verzija lahko služi tudi kot kontrolna verzija za tiste, ki jih je na klancu iskanja zagrabil nemir.

Ste opazili? Koliko filmskih naslovov se tu skriva? Kot posebno bonus vprašanje pa še: Kateri film na seznamu je vsiljivec? Odgovore lahko objavite med komentarji.

(Prejšnje objave iz te nedeljske rubrike: 1, 2, 3, 4, 5, 6.)

Oznake:


sobota, 24. junij 2006

Matej Accetto, 6/24/2006 09:35:00 dop. (trajna stran objave)

Video predvajanje javnih posvetov Sveta EU

Eden od zanimivejših sklepov nedavnega vrha Evropskega sveta v Bruslju je bila tudi odločitev, da bodo v skladu s splošno željo po čim večji transparentnosti delovanja Unije vse javne posvete Sveta Evropske unije javno predvajali s pomočjo "videotočenja" (video-streaming) in posnetke vsaj za en mesec hranili na spletni strani Sveta. To naj bi celo počeli v vseh jezikih. (Glej sklepe vrha, 24. stran takoj zgoraj.)

Kot poroča EUobserver, je do končne odločitve prišlo po tem, ko je svoj ugovor umaknilo Združeno kraljestvo, ki mu ni uspelo najti somišljenic med drugimi državami članicami.

Toda Združeno kraljestvo ni edino, ki lomi kopja ob vprašanju javnega opazovanja dogajanja za zaveso velikega čarovnika, pa čeprav bo širša javnost verjetno zelo redko pokukala za njo. Na drugi strani Atlantika se denimo burijo duhovi (ozkega sloja pravnih zanesenjakov in politofilov) ob vprašanju, ali naj se dopusti ali celo zakonsko odredi video prenašanje ustnih obravnav na ameriškem zveznem Vrhovnem sodišču.

(Mimogrede, obravnave se že snemajo tonsko in so dostopne tudi prek interneta, kakor tudi video posnetki z različnih drugih sodišč po ZDA, običajni smrtniki so prikrajšani le za vizualno čarobnost tipičnega masakra odvetnikov s strani zelo zgovornih sodnikov Vrhovnega sodišča.)

Gotovo pa bi evropski in ameriški gledalci tovrstna predvajanja, če bi le razumeli slovensko, takoj zamenjali za dramatičnost prenosov sej Državnega zbora, ki so v obliki video posnetkov že nekaj časa dostopni tudi prek spleta.

Oznake:


petek, 23. junij 2006

Matej Accetto, 6/23/2006 09:43:00 dop. (trajna stran objave)

Evro-vizija

Evropska komisija Slovenijo poziva, naj prepreči morebitne zlorabe ob preračunavanju cen iz slovenskih tolarjev v evre. (Lahko si ogledate tudi polno besedilo sporočila Komisije in njeno delovno gradivo.)

Prva možna reakcija slovenskega bralca: "Haha. Komisija ima seveda s tem izkušnje, saj je do takšnih zlorab prihajalo skoraj povsod, kjer so cene iz domače valute že zamenjevali v evre. Še enkrat več daje stara Unija novim članicam pametne nasvete, ki se jih sama ni znala držati."

Druga možna reakcija slovenskega bralca: "Čeprav s tem je res križ. Nekateri trgovci so sicer z "zlorabo" pohiteli in jo zagrešili že takrat, ko so morali na račune obvezno začeti zapisovati tudi cene v evrih. Tako da Komisija tu deloma zvoni že po toči. Sploh pa bo imel vsak trgovec izgovor, da je ceno vedno treba "zaokrožiti", da se kupcu sliši mamljivo.*"

(* Samo poglejmo si Črno Goro. Domiselna državica, ki nas je seveda že zdavnaj prehitela z uporabo evra kot svojega plačilnega sredstva, je predtem uporabljala nemške marke. In v zadnjih letih je skoraj ni bilo cene, ki ne bi bila zaokrožena na najbližjo celo marko. Spomnim se, kako je imel prodajalec nekih drobnarij v Budvi napis: "Cena 1 marka. Da je bilo jeftinije, bilo bi džabe." ("Če bi bilo cenejše, bi bilo zastonj.") Če je v trgovini končna cena za nabrane jestvine pristala nekje med dvema polnima markama, pa ti je prodajalka namesto drobiža dala ustrezno število nekih cenenih žvečilnih gum, ki jih je imela v priročno veliki skledi ob blagajni.)

Manj možna tretja reakcija slovenskega bralca: "Komisija v svojih pozivih gotovo ni zgolj prijazna, ampak tudi zelo modra. Najbrž si je prebrala kakšno tako raziskavo, ki ugotavlja, da so k cenovnim težavam ob prevzemu evra najbolj nagnjene prav tiste države, ki ležijo ob Sredozemskem morju; pa tudi če ga imajo zgolj za en maraton."

Oznake:


Matej Accetto, 6/23/2006 09:19:00 dop. (trajna stran objave)

Kitajska razsežnost

New York Times poroča o nasilnem protestu kitajskih diplomantov ene izmed dragih zasebnih univerz, ker jim je ta obljubljala diplome, ki bodo na videz enake diplomam boljše in prestižnejše javne univerze.

Problem je seveda v tem, da je Kitajska samo letos proizvedla 4,1 milijona diplomantov, od katerih jih ima kar 60% odstotkov težave z iskanjem službe.

Sem se pa ob tem spomnil na zgodbo, ki mi jo je pripovedoval nek angleški sodnik, o tem, kako je nekemu kitajskemu profesorju pomagal stopiti v stik z Lordom Denningom, ko je želel neko Denningovo knjigo izdati v kitajskem prevodu. Nekaj časa zatem so ga povabili na zabavo ob uspešnem izidu prve kitajske izdaje, ki je že skoraj pošla - v nekajmilijonski nakladi.

Vsakršna podobnost s Slovenijo je a) naključna, b) k sreči (še) ne resnična in c) možna samo v najbolj divjih sanjah avtorjev pravnih monografij.

Oznake:


Matej Accetto, 6/23/2006 09:18:00 dop. (trajna stran objave)

Kako dobro (oziroma kaj) slišite?

Dober sluh sicer ni ena od lastnosti dobrega pravnika, na kateri je mislil Weiler, a škoditi ne more. Na tej strani si lahko izmerite frekvenčni prag, do katerega (ob svoji trenutni starosti, domačih zvočnikih in genetski zasnovi) še zaznavate zvok. (Povezava prek strani GeekPress.)

Oznake:


četrtek, 22. junij 2006

Matej Accetto, 6/22/2006 07:01:00 pop. (trajna stran objave)

101. objava na Kontekstu

Pravilen odgovor na bonus vprašanje iz zadnjega kviza je "seveda" ta, da je šlo za okroglo stoto objavo na Kontekstu.

Z izjemo 11 objav izpred dobrega leta, ko je bil pravlog še v inkubacijski fazi, je to izplen zadnjih dveh mesecev (oziroma enega tedna manj). Kar lep izplen, z okroglo številko pa je spet čas za razmislek o dosedanjih izkušnjah in nadaljnjih spremembah Konteksta.

Ena manjša novost je že tu: na desni strani lahko pod arhivom najdete iskalni okvir, s katerim boste lahko s pomočjo iskalnika Najdi.si z uporabo iskanim gesel iskali objave po straneh Konteksta ali po slovenskem spletu. Ena od presenetljivih lastnosti blogov je, da jih zelo radi opazijo spletni iskalniki in posamezne objave se hitro znajdejo med prvimi zadetki ob iskanju posameznih gesel. Ko sem denimo v iskalnik Google na začetku delovanja vpisal iskano geslo "Kontekst", je bil naš pravlog še skrit nekje daleč v ozadju prikazanih zadetkov. Danes je že na prvi strani, četrti zadetek po vrsti. Tudi statistična obdelava obiskov, kadar jo pogledam, pokaže, da mnogi obiskovalci na stran pridejo prek iskalnikov, kjer Kontekst opazijo med zadetki na najrazličnejša iskalna gesla, od "kazensko pravo" do "slovenski pari intimno" (kjer pa nas Google vseeno kaže šele na sedmi strani zadetkov). [Dodatek: zato pa smo denimo prvi zadetek za iskani niz "nakup Viagre" - in s temi besedami smo se v vodstvu nemara še utrdili.]

Morda še nekaj besed o obiskovalcih. Najprej naj vas pomirim: statistična obdelava obiskov na stran Konteksta - kot potencialno velja za vsako internetno stran, ki jo obiščete - sicer pokaže nekaj zanimivih podatkov o posameznem obisku (prek katere strani je obiskovalec prišel, kakšen brskalnik je uporabljal in podobno), a seveda ne izda vaše identitete. Policija ali protiobveščevalna služba bi vas verjetno znala izslediti, za Kontekst pa ste samo zanimiv anonimni statistični podatek.

Kakorkoli že, naš statistični beležnik kaže dokaj zadovoljivo sliko obiskov, vsekakor pa je poglavitno, da številka obiskovalcev (in še zlasti tistih, ki se na stran vračajo) skozi čas počasi raste. Ob razumljenem pomanjkanju komentarjev je to namreč edina povratna informacija o tem, ali je Kontekst bralcem všeč.

Vseeno vas znova vabim k stavljanju mnenj, pripomb ali predlogov v zvezi s Kontekstom. To lahko (anonimno ali ne) storite v komentarjih, če vam je ljubše, pa mi lahko tudi pišete na naslov ime.priimek[afna]pf.uni-lj.si (ustrezno zamenjajte prvi del naslova). A v tem pogledu je Kontekst boljši od demokracije, saj smo veseli tudi tistih, ki nas zgolj berete, ne da bi sami aktivno sodelovali v razpravi.

Skupaj s Pravno fakulteto in večino slovenskih uporabnikov spleta bo tudi Kontekst kmalu zajadral v bolj poletni ritem in si nato vzel kak mesec oddiha. Sicer se to še ne bo zgodilo takoj - ko se bo, boste obveščeni. V vsakem primeru pa bodo vaši predlogi (kot tudi zgolj mnenja) dobrodošli pri snovanju morebitnih sprememb, s katerimi bo Kontekst po poletju zajadral v novo polno sezono.

Matej Accetto, 6/22/2006 09:54:00 dop. (trajna stran objave)

Kviz: Dve stvari, ki jih mora znati vsak dober pravnik

To je eden od naukov, ki sem ga - skupaj z drugimi študenti na njegovih predavanjih - prejel od velikega guruja prava EU Josepha Weilerja. "Vsak dober pravnik bi moral znati dvoje," je rad rekel. "... in ...."

Kateri sta ti dve stvari?

(Opomba: Na to vprašanje - če izvzamemo Weilerjev nauk - seveda ne obstaja zgolj en možen odgovor. Bi bilo pa vseeno zanimivo slišati, kateri dve lastnosti bi vi izbrali kot poglavitni lastnosti dobrega pravnika.)

Kot bonus vprašanje pa še tole: zakaj je ta objava posebna?

Matej Accetto, 6/22/2006 09:50:00 dop. (trajna stran objave)

Katalonija model za evropske regije?

Kot verjetno že veste, so Katalonci na nedeljskem referendumu podprli statut (oziroma nekakšno regionalno ustavo) o avtonomiji Katalonije. Rezultat in izglasovani načrt o avtonomiji naj bi mediji po Evropi, kot poroča euro|topics, pospremili z upanjem ali bojaznijo, da bi lahko katalonski model postal splošni model regij v Evropski uniji.

Taka močna trditev je morda bolj posledica potrebe po udarnem naslovu za vsakodnevno rubriko kot pa analitične neizbežnosti, a vendarle je s stališča evropske "federalne" ureditve zanimiva. Pa čeprav pomeni bolj to, da bi druge regije s podobnimi interesi lahko želele slediti Kataloniji, kot pa to, da bi se Evropska unija kot politična tvorba odločila oblikovati v skladu z razvijajočim se španskim (ali, če hočete, nemškim) modelom federalizma.

Je pa takšna vzporednica še bolj zanimiva, ker združuje dva različna tipa federacij oziroma tvorb federalnega kova. Španija je namreč - poleg Belgije - eden izmed dveh poglavitnih primerov zadrževalnega ali ohranjevalnega federalizma (holding-together federalism), pojma, ki ga je v politični teoriji uveljavil Alfred Stepan in z njim tak nastanek federalne ureditve iz prejšnje unitarne države ločil od klasičnega ameriškega modela združevalnega federalizma (coming-together federalism), kjer se prej neodvisne države združijo v novo federalno tvorbo.

Razlikovanje, o katerem so sicer pisali že jugoslovanski avtorji, je postalo zelo popularno in res uspešno razloži različno pot nastanka določene federalne ureditve, manj pa je jasno, kakšne so implikacije tega razlikovanja za njeno delovanje. O tem sem se na dolgo razpisal v svojem doktoratu, ki je v veliki meri slonel na tezi, da se mora vsaka federalna tvorba za uspešno ohranjanje federalnega ravnovesja posvečati tako združevalnim kot tudi zadrževalnim nalogam. Kolikor lahko "zadrževalni" federalizem Španije služi kot model za "združevalni" federalizem Evropske unije, se zdi, da to tezo potrjuje.

Oznake:


sreda, 21. junij 2006

Matej Accetto, 6/21/2006 10:53:00 dop. (trajna stran objave)

Varuh sooča z diskriminacijo

Varuh človekovih pravic konec junija začenja s serijo seminarjev o diskriminaciji. Na spletni strani sta na seznamu seminarjev že/še na voljo prijavnici za predstavitev seminarja 26. junija in za prvi seminar dan kasneje o "evropskem pristopu k diskriminaciji" (upam sicer, da bo govora o evropskem pristopu k pregonu diskriminacije).

Mimogrede: glede na to, da je včeraj popoldne pisarna Varuha prek e-pošte delala ponovno reklamo za seminarja, bodo morda - kljub svojevrstnemu "elitizmu" prijavnice - rade volje širše tolmačili, kdo so predstavniki civilne družbe, ki se seminarja lahko udeležijo. (Nenazadnje bi drugačna drža že mejila na diskriminacijo.) Pa še to: za oba seminarja je rok prijave po novem do jutrišnjega poldneva.

Ko sem že omenil prijavnico - ta med drugim prijavljajoče predstavnike institucij sprašuje tudi po tem, ali dovolijo, da z Varuhove spletne strani na posebni podstrani projekta naredijo povezavo na njihovo spletno stran. Gre tu zgolj za prijaznost ali za občutek dolžnosti?

Morda je povezano s tem, da bo omenjena podstran govorila o projektu samem in tako nemara vsaj implicitno povezano institucijo povezovala z udeležbo pri projektu. Morda pa gre tudi za splošnejši (in tudi po mojem mnenju sporen) občutek, da povezovanje samo po sebi na neko spletno stran brez njenega pristanka ni dovoljeno. Podoben občutek nekega kanadskega podjetja je pred časom izzval (skoraj pretirano hudomušen) buren odziv zagrizenega svobodogovorca Volokha. Zanimivo bi bilo slišati, zakaj so pri Varuhu vključili to vprašanje.

Matej Accetto, 6/21/2006 10:51:00 dop. (trajna stran objave)

Slovenija še z možnostmi na nogometnem svetovnem prvenstvu

Londonski Times je nedavno objavil članek o etičnih problemih robotike, ki se bodo vse bolj pojavljali ob nadaljnjem človečenju (in inteligenčnem onkrajčlovečenju) robotov. (Prek GeekPress.)

Te dni so roboti svoje naraščajoče mojstrstvo dokazovali predvsem v nogometu, saj je poleg človeške rase svoje svetovno prvenstvo v Nemčiji odigrala tudi robotska. O novici je poročalo tudi več slovenskih medijev (glej denimo tu in tu), ki pa so zgolj povzemali tuje novice in se osredotočali na načrte robotske nogometne skupnosti, po katerih naj bi bili roboti do leta 2050 že sposobni premagati človeške svetovne prvake. (Kar bi se lahko slišalo tudi kot nogometni načrti ZDA.)

Kar me je presenetilo, je bilo dejstvo, da v novicah ni bilo niti besede o slovenskem zastopstvu na tem prvenstvu, sam pa sem v preteklih letih že nekajkrat bral in slišal, da naj bi bili tudi slovenski robobrcarji v svetovnem merilu zelo dobri in kandidati za najvišja mesta.

Tako sem malo pobrskal po spletu in ugotovil, da se je pravzaprav v Nemčiji končalo šele prvo izmed dveh svetovnih prvenstev robotov v nogometu. Drugo, ki ga organizira - haha - FIRA, se bo odvijalo šele od 30. junija do 3. julija, na njem pa bo nastopila tudi slovenska ekipa robobrcarjev Ljubljana Dragons. Kot si lahko preberete na njihovi spletni strani ali na uradni strani FIRA, so na prvenstvu leta 2004 v eni od kategorij osvojili bronasto kolajno.

Slovenija se torej letos iz Nemčije še lahko vrne ovenčana z zmagoslavjem na svetovnem nogometnem prvenstvu.

Oznake:


torek, 20. junij 2006

Matej Accetto, 6/20/2006 11:39:00 dop. (trajna stran objave)

Quid pro quo

Ameriški predsednik Bush prihaja na trodnevni obisk v Evropo, na katerem se bo na Dunaju udeležil tudi vsakoletnega vrha EU-ZDA. Toda vsekakor - nemara za razliko od njegovega novega nedavnega nepričakovanega obiska Iraka - ne prihaja v kraje, kjer bi ga sprejeli z odprtimi rokami čistega prijateljstva. Unija ima do ZDA kar nekaj zamer.

Na vrhu seznama sta nemara ameriška zunanja politika in Guantanamo Bay. Tisti Guantanamo, kjer so pred kakimi desetimi dnevi trije "zaporniki" storili samomor, kar je njegov upravitelj kritiziral kot dejanje "asimetričnega boja", saj naj bi bila trojica "odločena, da si vzame življenje" v luči "mitičnega prepričanja", da bodo Guantanamo zaprli, če bodo v njem umrli vsaj trije zaporniki. Me zanima, če bosta potemtakem takih "asimetričnih vojaških operacij" obdolženi tudi Unija in OZN, kjer so vse močnejši (in še vedno nemočni) glasovi, naj se Guantanamo vendarle zapre.

Toda naslov te objave izvira iz naslednjega: Unija ZDA preti, da bo morala tudi za ameriške državljane zahtevati vstopni vizum, če ga bodo ZDA še naprej zahtevale za nekatere evropske državljane. Točneje, za Grčijo in za devet novink, ki so k Uniji pristopile leta 2004, vse razen Slovenije. Slovenija in stara petnajsterica (z izjemo Grčije) sta vizumov oproščeni; a vendar si Unija na načelni ravni ne more dovoliti različnega obravnavanja svojih enakovrednih državljanov, zato je tovrsten pritisk skoraj samoumeven. Če bodo ZDA še naprej zahtevale vstopne vizume za deveterico, bo enako storila tudi Unija (oziroma njene schengenske države članice).

Pa naj še kdo reče, da v EU nove države članice še vedno nimajo nič veljave.

Oznake:


Matej Accetto, 6/20/2006 11:06:00 dop. (trajna stran objave)

Pravo in preverljive znanosti

Morda ste se že srečali s teorijo (super)strun ali ste celo njen privrženec. Če pa se sprašujete, kaj je teorija strun, si lahko za začetek preberete ta kratek opis nasploh odlične Kvarkadabre. (Mimogrede, avtor tega opisa je moj prijatelj Jure Zupan, ki ni slovenski minister.)

Kakorkoli že, teorija strun, najpopularnejša teorija sodobne fizike, je bila nedavno deležna silovitega napada, češ da sploh ni prava teorija, saj sploh ni preverljiva, obenem pa njeni privrženci sploh ne razumejo kompleksne matematike, ki je zanjo potrebna. Peter Woit, matematik na Univerzi Columbia, ki sploh (še) ni profesor, je celotno fizikalno elito izzval s knjigo, ki ima naslov "Še narobe ne", v duhu nemškega fizika Paulija, ki je poznal tri stopnje kritike za napake svojih kolegov: najbolj mila je bila "narobe", srednja "povsem narobe", najhujša kritika pa "še narobe ne".

Za pravnika je zanimivo, da je takega napada deležna tudi klasična znanstvena disciplina, saj so tovrstne kritike neznanstvenosti običajno prihranjene družboslovnim vedam in pravu. Celo iz lastnih vrst: znani strokovnjak za ekonomsko analizo prava Thomas Ulen, ki je pred časom o tem predaval tudi na ljubljanski Pravni fakulteti, po svetu kroži s predavanjem z naslovom "Nobelova nagrada za pravno znanost". (Besedilo prispevka si lahko v celoti snamete na tej strani.)

Teza Ulenovega prispevka? Razliko med pravom in pravimi znanostmi prepoznamo po tem, da slednje imajo Nobelovo nagrado, pravo pa ne.* Znanost pa pravo ni zato, ker ne uporablja znanstvene metode. Ampak ustrezno znanstveno metodo ima na dosegu roke - ekonomsko analizo prava. Le uporabljati jo mora začeti.

(*Tak argument bi pravnik ali logik lahko razumel tudi kot nujni odraz nekakšne splošnejše resnice, da znanost prepoznaš po tem, ali zanjo obstaja Nobelova nagrada, ter da sta zato tudi literatura in "mir", kakršnakoli veda to že je, znanosti. Toda do takšnega sklepa lahko pride zgolj pravnik, ki ne uporablja znanstvene metode.)

Ekonomska analiza prava je privlačno gibanje in pravna teorija. A ko sem nazadnje obiskal nekaj sekcij letne konference Evropskega združenja za ekonomsko analizo prava, ki je bila sicer izvrstno organizirana na ljubljanski PF, sem dobil občutek, da skoraj vsi tisti, ki so razpravljali o pravnoteoretičnih temah kova "narava pravnega pravila" ali "sistem sodnikovega odločanja", niso imeli kaj dosti pojma o drugih pravnih teorijah, ampak so kot aksiome privzemali zgolj drznejše izmed sklepov Calabresija, Posnerja in drugih pravih pionirjev gibanja iz sedemdesetih let. A moje pripombe, da bodo s takšnim pristopom prepričali le same sebe (= že prepričane), ne pa tudi drugih poglavitnih vej pravne teorije, so vsaj takrat na videz naletele na gluha ušesa.

ponedeljek, 19. junij 2006

Matej Accetto, 6/19/2006 11:58:00 dop. (trajna stran objave)

Besede, besede, besede

Kot ste redni bralci verjetno že opazili, sem vedno navdušen nad izzivom iskanja slovenskega prevoda za kak tuj izraz, ki bi bil zelo uporaben tudi v našem jeziku, a zanj žal še ne poznamo slovenske ustreznice - vsaj ne take, ki bi bila ena beseda namesto daljšega opisa.

Današnji primerek: idejčkanje kot možni prevod pojma "brainstorming". Se mi zdi, da kar dobro ponazarja vsebino tistega, za kar naj bi šlo pri pojmu "brainstorming": zbiranje še neprežvečenih idej, ki je skoraj bolj sproščeno igračkanje kot pa resna razprava. Beseda je nadalje dobra tudi zato, ker lahko iz nje tvorimo glagol idejčkati kot ustreznico glagolu "to brainstorm".

(Med drugimi možnostmi bi bilo denimo tudi "viharjenje" z glagom "vihariti" - glagol je v slovenščini že znan in ima več pomenov, tudi "razvnemati, vznemirjati".)

Seveda verjetno obstajajo tudi drugi odlični prevodi za isto besedo - če jih kdo pozna, jih bom vesel med komentarji (ta hip nimam niti dostopa do slovarja, ki bi morda znal ponuditi kakšno lepo možnost). Dobrodošle so tudi ideje o drugih tujih izrazih, ki bi si res zaslužili slovensko ustreznico; za najdrznejše pa postavljam še izziv, kako z eno besedo učinkovito prevesti besedo "irresistible". (In ne, "neodoljiv" ne šteje.)

Oznake:


Matej Accetto, 6/19/2006 11:40:00 dop. (trajna stran objave)

Nekaj resnih misli o zabavnem svetu prava

Prejšnji teden je bralec "scriptor" v komentarju nedeljske objave - čeprav morda tudi napol v šali - izpostavil norost oziroma nespametnost tistih ameriških sodnikov, ki izgubljajo svoj čas s takšnimi neumnostmi, kot je vprašanje govorečih in pišočih mačk, ali kako drugače z zbijanjem šal. Takrat sem se odzval v skladu z nedeljsko rubriko - bolj v šali kot zares. Pomislek, izražen v komentarju, pa je nemara vreden tudi resnejšega odziva.

Nasploh je več ljudi, ki se jim zdi humor s sodniškega trona neprimeren, in tudi o tem so že bili napisani strokovni članki. Vsekakor se tudi meni zdi neprimeren humor, ki bi šel na račun strank oziroma se norčeval iz njih, v določenem oziru pa tudi pretirano zbadljiv humor na račun odvetnikov, ki ravno tako niso v enakovrednem položaju s sodnikom.

A vprašanje gre nemara globlje: bi si sodnik sploh smel privoščiti humor oziroma ali je to sploh še okusno, tudi če zaradi humorja ne trpi noben naslovnik njegove sodbe?

Zdi se mi, da presoje ne vzdrži argument, da bi zaradi tega avtomatično trpelo sodnikovo delo oziroma da bi humor pomenil izgubo njegovega časa. Ugibam, da se humorno napisana sodba lahko napiše celo hitreje, kot pa bi se suhoparna, in vsekakor humornost sama po sebi ne more imeti bistvenega vpliva na delovno učinkovitost sodnika. Pogosto gre za odločitev, kako se lotiti določenega vprašanja: na problem iz prve šaljive objave, ali je krava vozilo, je bilo v konkretni sodbi treba odgovoriti; ravno tako je bilo potrebno odločiti o tem, ali se lahko človek pri vlogah v sodnem postopku pretvarja, da je mačka. Odločitev sodišča oziroma konkretnega sodnika je zgolj v tem, kako to stori.

Tako tudi v tem pogledu verjetno končamo pri osebnem okusu in se nemara razdelimo v dve bolj ali manj veliki skupini. Eni se bo zdel sodni humor (ali pravni humor) dobrodošel, kolikor zaradi njega ne trpi vsebina in tudi ne sporočilna vrednost povedanega - še več, verjetno se ji bo pogosto zdelo, da je slednja zaradi humorja večja. Drugi pa se bo zdel tak humor pri opravljanju sodniškega poklica neokusen in neprimeren, ker sodnik s humorjem blati potrebno avtoriteto pravnega reda in sodniškega poslanstva. (In nemara še bolj takrat, kadar poskus humorja neslavno spodleti - a v tem pogledu se ji pridružuje tudi prva skupina, ki je glede kakovosti humorja tudi lahko izbirčna.)

Sam, če tega še niste uganili, spadam v prvo skupino. A članom druge skupine bo morda vendarle v uteho misel, da je za marsikoga iz prve humor sicer zelo dobrodošel, a vendarle bolj "nedeljska" rubrika. Rubrika, ki se pojavi zgolj sem ter tja, nikakor pa ne rubrika, ki bi narekovala sodnikov (ali pravnikov) vsakdan. Tudi Kozinski je, verjemite, v svojem delovnem življenju izdal več kot zgolj tistih nekaj sodb, ki jih prva skupina "slavi" kot duhovite in prebrisane primerke lahkotnejše plati prava.

Oznake:


nedelja, 18. junij 2006

Matej Accetto, 6/18/2006 10:13:00 dop. (trajna stran objave)

Zabavni svet prava - šestič

Pred časom sem obljubil, da si določeni ameriški sodniki zaslužijo tudi posebno pozornost. Eden od njih je gotovo Alex Kozinski, pri katerem je skoraj bolje, kot da sam spakedram njegovo bogato izročilo, da si ogledate kar njegovo (ne)uradno navijaško stran.

A vendarle morda vseeno ne bo odveč, če že sam opozorim na zgolj dva bisera iz njegove neprecenljive zakladnice.

Prvi je sodba sodnika Kozinskega v zadevi Mattel v. MCA, ki se po resni pravni analizi zaključi v jeziku glavne zvezdnice spora in njenih sodobnih oponašalk: "The parties are advised to chill." (Kar bi za silo lahko prevedli kot: "Strankama nalagamo, da se 'skulirata'.")

Drugi pa je pravni članek taistega Kozinskega z naslovom "Kako sem za las ušel norosti", objavljen v osrednji pravni reviji univerze UCLA in le eden izmed številnih sodnikovih bogatih doprinosov k pravni znanosti. Ker ima le 12 strani, bo morda dober prvi vpogled v jezik in slog tega plodovitega avtorja sodnih odločb in teoretičnih razprav.

Povsem za konec - zakaj pa ne, če tudi sam navdušeno govori o tem - pa si lahko najpozornejši bralci pogledate tudi kratek video posnetek mladega romunskega priseljenca po imenu Alex Kozinski, ki sodeluje v TV igri Zmenkarije.

Oznake:


sobota, 17. junij 2006

Matej Accetto, 6/17/2006 11:24:00 dop. (trajna stran objave)

Stoiber o subsidiarnosti

Bavarski ministrski predsednik in vodja CSU Stoiber je še eden od zagovornikov subsidiarnosti, ki bi v zakonodajno delovanje Unije radi čimprej vpeljali mehanizem zgodnjega opozarjanja, kot ga je začrtala nesojena nova ustavna pogodba, češ da je "strogo spoštovanje načela subsidiarnosti ključno za javno podporo EU".

(Mimogrede: Prispevek o tem je objavil v reviji Europe's World, ki se razglaša za "edini panevropski politični dnevnik".)

Stoiber v prispevku navaja številne primere evropske zakonodaje, ki naj bi šla onkraj meja smiselnega urejanja na ravni Unije, temveč bi ob strogem spoštovanju subsidiarnosti morala ostati v domeni držav. Zato, tako Stoiber, je nujno vzpostaviti mehanizem zgodnjega opozarjanja, s čimer bodo državni parlamenti sodelovali v zakonodajnih postopkih s Komisijo in jo lahko po potrebi pripravili do tega, da bo ponovno preučila sporne zakonodajne predloge.

Lepa ideja. Še več, kot sem že pisal (tu in tu), ji tudi Komisija sploh ne nasprotuje, ampak mehanizem zgodnjega opozarjanja tudi sama podpira!

Samo trenutek: isto idejo torej podpirajo tako tisti, ki bi Komisijo radi brzdali pri njenem prekomernem zakonodajnem zanosu, kot tudi Komisija sama? Hmm, kako si je to moč razložiti?

Ena možnost je, da se seveda tudi Komisija sama zaveda, da gre včasih predaleč, in si namesto neformalnih pogovorov in poizvedb želi formalnega mehanizma, s katerim bi ji državni parlamenti pomagali določati meje njenega delovanja. Druga pa, da se zaveda, da gre pri trenutni in predlagani rabi načela subsidiarnosti predvsem za simbolno vrednost javnosti všečnega načela, ki pa ne prinaša usodnih praktičnih posledic.

Vsekakor bo v veliki meri ostalo tako, dokler/če bo subsidiarnost ostala zgolj politično načelo brez oprijemljivih (sodno-uporabnih) praktičnih razsežnosti in če bo tudi v političnem smislu zahtevalo zgolj ponovni razmislek, v ničemer pa ne bo omejevalo možnosti končne odločitve.

Edini način, da bo politična subsidiarnost uspešna, bo ta, da bo privedla do burnega odziva javnosti, če Komisija oziroma institucije Unije ne bi spoštovale jasno izraženih pomislekov državnih parlamentov. A tudi v tem primeru Unija ne bo izgubila, ampak celo pridobila: učinkovito odzivanje evropske javnosti na njeno delovanje jo bo (končno) približalo njenim "državljanom" in začelo graditi skupno evropsko politično družbo. To bo morda dobrodošlo za vse nas, vprašanje pa je, v kolikšni meri si tega želijo nekateri največji zagovorniki načela subsidiarnosti v državah članicah.

Še enkrat več se kaže možnost za uspeh evropskega povezovanja tam, kjer vsaka izmed na videz nasprotnih strani v razpravi neko rešitev razume kot sebi v prid.

Oznake:


Matej Accetto, 6/17/2006 11:13:00 dop. (trajna stran objave)

Popravek - pojoči pravniki

V zvezi z včerajšnjim obvestilom o koncertu Akapel'ce je zaradi nepričakovanih dogodkov prišlo do (ne)dramatičnih sprememb.

Ob sedmih se bo namreč na dvorišču Ljubljanskega gradu, tik ob Mini teatru, odvila še ena prireditev v počastitev Mozartovega rojstnega dne, na kateri bo nastopal trop pihalnih orkestrov. (Glej denimo današnji Deloskop.) Ker bi se še tako pogumni glasovi težko kosali s trobili in njihovo gostjo županjo, bomo tako s koncertom Akapel'ce počakali do konca pihalnega dogodka, ki naj bi se končal ob pol devetih.

Naš koncert se bo tako začel ob devetih. Za tiste, ki boste na Grad prišli ali želeli priti že prej, pa bodo na voljo Mozartove skladbe v različnih izvedbah. In še: v dramatičnem zasuku kolegialnosti je Akapel'ca celo privolila, da nadomesti neko manjkajočo pevsko skupino in z eno pesmijo ob sedmih odpre tudi revijski koncert.

(Še to: revijski koncert je brezplačen, cena za Akapel'co pa 1500 SIT.)

petek, 16. junij 2006

Matej Accetto, 6/16/2006 10:26:00 dop. (trajna stran objave)

Pojoči pravniki

(Popravek glede ure koncerta - pojasnilo tu!)

Vokalna skupina Akapel'ca, v kateri med pevci najdete tudi tri pravnike, bo imela v soboto zvečer ob osmih [oziroma devetih] koncert v Mini teatru na Ljubljanskem gradu.

Pevci smo vsi po vrsti nešolani in zaradi vse bolj lakomnih poklicnih življenj tudi ne vadimo več vsak dan - a nam baje še vedno proti vsem pričakovanjem marsikdaj uspe pripraviti prav prijeten večer. Če se nimate kam dati, vabljeni na Grad.

Na spletni strani lahko poslušate tudi odlomke treh pesmi, da si boste lahko predstavljali, za kakšno vrsto glasbe gre.

Matej Accetto, 6/16/2006 09:39:00 dop. (trajna stran objave)

Nova železnica EU-Kitajska?

Kazahstan se poteguje za evropsko podporo, s katero bi začel graditi železnico, prek katere bi se EU s Kitajsko povezala po novi železniški trasi, ki bi bila konkurenca transsibirski železnici. (Kolikor sicer sam o tem vem, se tudi transsibirska na sredi razdeli na tri možne poti: transmančursko, transmongolsko in "pravo" transsibirsko železnico, pri čemer slednja niti ne pride do Pekinga.)

Unija si novih prog sicer baje želi, a naj bi raje videla, da bi se razširila obstoječa transsibirska trasa, kot pa da bi se gradilo nov koridor.

Na kaj pomislite ob tej vesti? Eni verjetno na drugi tir proge Divača-Koper in na prioritetni red Evropske komisije.

Drugi pa morda tudi na nekdanje ideje Maroka o gradnji mostu do Španije ali nedavne pobude o gradnji predora pod morjem, še zlasti v luči želja Maroka (in nemara tudi Kazahstana) o vse tesnejši povezanosti z Unijo...

Oznake:


četrtek, 15. junij 2006

Matej Accetto, 6/15/2006 10:40:00 dop. (trajna stran objave)

Minesweeper in največja mesta sveta

Google je naredil še en odločilen korak v bitki z Microsoftom in izdal svojo verzijo Minesweeperja. Vsekakor si poglejte novico o tem, preden berete naprej.

Hvala za povezavo gre strani GeekPress, kjer lahko pogosto najdete zanimive (in običajno celo resnične) vesti iz čudovitega sveta čudaštva.

V luči včerajšnje objave o Turčiji je morda zanimiva tudi ta povezava na objavo o največjih mestih sveta skozi zgodovino od leta 3100 pr. Kr. naprej: od egipčanskega Memfisa, ki je bil največje mesto vse do leta 2240 pr. Kr. in je imelo že leta 3100 več kot 30.000 prebivalcev, pa prek Bagdada iz osmega in devetega stoletja, ki naj bi kot prvo mesto imel tudi več kot en milijon meščanov, vse do sodobnih večmilijonskih mest 20. stoletja.

Eno zanimivejših mest na seznamu je tudi Konstantinopel oziroma Carigrad oziroma Istanbul, ki je bil največje mesto na svetu v največ različnih obdobjih: med četrtim in šestim stoletjem, ko je presegel 400.000 prebivalcev, za kratek čas dvakrat spet v dvanajstem stoletju, nato pa še enkrat v sedemnajstem stoletju. V tistih obdobjih je bil v mnogih pogledih središče sveta - danes pa z muko zlagoma zapira poglavja o pristopu k Evropski uniji...

Oznake:


sreda, 14. junij 2006

Matej Accetto, 6/14/2006 09:42:00 dop. (trajna stran objave)

Obveščanje o odločitvah Ustavnega sodišča

Po novem se lahko na spletni strani Ustavnega sodišča brezplačno prijavite na storitev, ki vas bo po elektronski pošti glede na izbrane kriterije samodejno obveščala o novih odločitvah sodišča.

Novica je objavljena tu, stran za registracijo pa najdete tu.

Oznake:


Matej Accetto, 6/14/2006 09:38:00 dop. (trajna stran objave)

Turčija in Hrvaška na rumeno tlakovani poti

Kot je včeraj med drugimi poročal tudi Dnevnik, sta Turčija in Hrvaška končno začeli vsebinska pogajanja o pristopu k EU. Pogajanja vedno potekajo v obliki posameznih vsebinskih poglavij, ki jih pogajalske strani zlagoma odpirajo in zapirajo. Ob zadnjem pristopu deseterice je bilo pogajalskih poglavij 31, tokrat jih je 35; kandidatki sta z Unijo ta teden tako odprli kot tudi že zaprli prvo poglavje (znanost in raziskave) in se bosta zdaj lotili drugega (izobraževanje in kultura). Rumena tlakovana pot je dolga - a na koncu vendarle čaka Smaragdno mesto.

Medtem ko s samo vsebino prvega poglavja ne ena ne druga država ni imela nobenih težav, pa bi se lahko pri drugem poglavju Turčija že znašla v težavah - zlasti Nizozemska ima namreč pomisleke o možnostih za izobraževanje kurdskih deklet in o nekaterih vidikih turške kulturne politike.

In nasploh čaka Turčijo - ki si že desetletja prizadeva za vstop v evropski (in "evropski") klub - neprimerno več preprek kot Hrvaško, kar je bilo razvidno že ob samem začetku pogajanj, ki jih je zlasti Ciper dolgo časa pogojeval s turškim priznanjem "grškega" Cipra. Hrvaški je verjetno vsaj ta primerjalna sprejemljivost v uteho, če je bila sicer že deležna "srbskih" očitkov in nasploh s strani Unije vsaj za nekaj časa postavljena na hladno.

Pri vsem skupaj je morda spodbudno predvsem dejstvo, da si kompromis, s katerim se je Unija na koncu izognila ciprskemu protestu in lahko začela s pogajanji s Turčijo, vpletene strani razlagajo različno. Dopisnica Dnevnika iz zgoraj povezanega članka denimo piše, da je bila kompromisna odločitev naklonjena Turčiji; podobno si njen izplen razlagajo tudi v Turčiji. Na drugi strani pa časopisi z grške strani Cipra kompromis, ki vsebuje tudi svarilo Turčiji, naj spoštuje svoje obveznosti do Cipra, tolmačijo kot "trojno zmagoslavje Nikozije".

Ja, to je razlog za evrooptimizem. Največje uspehe pri nadaljevanju evropskega povezovanja v času večjih ali manjših kriz je Unija namreč vedno dosegala takrat, ko so vse sprte strani verjele, da je doseženi kompromis njim v prid.


P.S. Mimogrede, prvo odprto in zaprto poglavje je s področja (znanost in raziskave), ki ga vodi slovenski komisar Janez Potočnik - mož, ki je nekoč davno tega vodil Ožjo pogajalsko skupino Slovenije na njenih pristopnih pogajanjih in javnosti rad povedal, da je "obsojen na uspeh". Očitno se ga ta neizogibna uspešnost, vsaj kolikor se meri v zaprtih pogajalskih poglavjih, drži tudi v njegovi novi vlogi.

Oznake:


torek, 13. junij 2006

Matej Accetto, 6/13/2006 11:32:00 dop. (trajna stran objave)

Goljufarjenje

Če ste kolikor toliko običajen uporabnik interneta (kar ste kot bralec Konteksta verjetno že po definiciji), potem je tudi vaš e-nabiralnik še vedno (ali celo vedno bolj) poln raznorodnih elektronskih smeti: od reklam za nakup Viagre ali drugih čudežnih pomagal za vaše različne zdravstvene težave pa do ponudb za nakup poceni diplom/magisterijev/doktoratov z nekih navideznih univerz.

Veliko pisem pa je tudi takšnih, ki vas obveščajo, da ste zadeli na loteriji, za katero niste kupili srečke (kar je sicer vedno bil moj načrt), ali pa da nek nigerijski bogataš potrebuje vašo neznatno pomoč pri tovorjenju denarja iz njegove države, za kar vam bo hvaležno namenil nekaj milijonov dolarjev samaritanske nagrade.

Zgodba o nigerijskih denarnih priložnostih seveda ni nova - poznamo jo še iz časov običajne pošte, pa tudi v elektronski internetni različici okrog kroži že kar vrsto let. A še kar traja in traja - saj na internet prihajajo novi in novi naivni uporabniki - in tudi sam še vedno redno dobivam tovrstna pisma v različnih različicah.

Kaj v tem primeru storiti? Ena možnost je, da takšno zlorabo takoj prijavite na ustrezen naslov, čeprav so spletne strani, ki vam pri tem pomagajo, iz jasnih razlogov bolj posvečene uporabnikom iz ZDA kot pa iz Slovenije. Ponekod to ne pomeni drugega, kot da "dokazno gradivo" (goljufivo e-pismo) pošljete na nek e-naslov - sam sem denimo to ravnokar storil v zvezi z lažnim pismom, ki da naj bi ga prejel od eBaya.

Obstaja pa tudi vrsta ljudi, ki so se odločili, da se bodo goljufom postavili po robu na njihov način - s povratno "zvijačo". Športu se v angleščini reče "scambaiting", kar bi se dalo prevesti kot "goljufarjenje", ker gre v bistvu ze neko vrsto muharjenja: ko vidiš ribo, ki skoči iz vode (prvo pismo od goljufa), zalučaš trnek (se delaš, da si nasedel na prevaro) in upaš, da bo riba zagrabila (se goljuf začel osebno ukvarjati s tabo), potem pa jo počasi vlečeš proti sebi (nizaš vse bolj neumne pomisleke, na katere se mora goljuf odzivati). Goljufarji imajo tudi svoje spletno zbirališče, v katerem primerjajo izkušnje - na forumu ne manjka dobrih prigod.

Ob iskanju po spletu pa sem naletel tudi na to stran, ki je posebej posvečena enemu tovrstnemu podvigu.

Oznake:


ponedeljek, 12. junij 2006

Matej Accetto, 6/12/2006 01:38:00 pop. (trajna stran objave)

Tekmovanje v sodni simulaciji iz prava EU

Kot vse kaže, bom naslednje leto prevzel vodenje ekipe ljubljanske Pravne fakultete na tekmovanju v sodni simulaciji iz prava EU - European Law Moot Court Competition (ELMC).

Vsi, ki tekmovanja še ne poznate, si lahko ogledate uradno stran glavnega organizatorja ELMC in ustrezno predstavitveno stran na spletni strani ljubljanske PF.

Morda bom prav tako prevzel tudi srednje- in vzhodnoevropski "podmladek", Central and East European Law Moot Court Competition, o katerem imamo prav tako fakultetno predstavitveno stran.

Tekmovanje je koristno za tiste, ki vas zanima evropsko pravo, pridobivanje tovrstnih praktičnih izkušenj in priložnosti za navezovanje stikov z mednarodno srenjo evropskega prava, kot nekakšna vadnica in odskočna deska pa tudi tistim, ki nam boste potem službeno "pobegnili" v evropske institucije.

Uraden poziv za informativno prijavo bo še sledil, a že sedaj ste interesenti vabljeni, da se javite na moj e-naslov: ime.priimek[afna]pf.uni-lj.si. Vsi pa ste naprošeni, da vest prenesete naprej tistim, ki bi jih znala zanimati.

Matej Accetto, 6/12/2006 01:36:00 pop. (trajna stran objave)

Vzhajajoča privlačnost Srednje Vzhodne Evrope

Ernst & Young, ena štirih največjih svetovnih revizorskih hiš (in ponudnic računovodskih ter svetovalnih storitev), ki je aktivno prisotna tudi v Sloveniji, je izdala posebno brošurico, namenjeno opisu držav Srednje Vzhodne Evrope kot državam z vzhajajočo privlačnostjo za čezmejne transakcije. (Borzniki "emerging" sicer prevajajo tudi kot "porajajoč" - emerging markets so porajajoči trgi.)

Kot si lahko preberete, Slovenija ni deležna kakšne posebne pozornosti, razen v omembi, da smo še vedno zelo sumničavi do tujega lastništva domačih podjetij. O tem ima najbrž vsakdo izmed vas svoje mnenje, pa tudi o brošurici si ga lahko izoblikujete sami - meni se zdi, da smo predvsem premajhni, da bi se (vsaj v prvem valu) bolj konkretno ukvarjali z nami. Nenazadnje so ravno zaradi majnosti tudi naši odvetniki rešeni konkurence pravnih multinacionalk, ki so svoje podružnice odprle na Češkem ali na Poljskem, na Slovenijo pa verjetno še lep čas ne bodo pomislile.

Je pa zanimivo, kako so navedene države v brošuri postale države "Srednje Vzhodne Evrope" - in ne, kot običajno, Srednje in Vzhodne Evrope. Po taki terminologiji sodeč potemtakem obstajata tudi Vzhodna Vzhodna Evropa in Zahodna Vzhodna Evropa? Ali pa gre zgolj za še en nezaveden predsodek "zahodnega" sveta, da nekdanje socialistične države že ne morejo soditi v sredo Evrope, ampak so vedno na nek način del Vzhodne Evrope?

Oznake:


nedelja, 11. junij 2006

Matej Accetto, 6/11/2006 10:15:00 dop. (trajna stran objave)

Zabavni svet prava - petič

Ta zapis je bil napisan že v torek, a nedvomno sodi v prestižno nedeljsko rubriko.

Jedro današnje resne in poglobljene analize je nedavna arbitražna odločitev v zadevi Morgan Stanley v. Mijau (oziroma Meow), iz katere povzemam zgolj kratek odlomek:

Toženec zatrjuje, da je mačka, se pravi, dobro znan mesojedi štirinožec, ki je že dolgo udomačen. Vendar pa je enako dobro znano, da običajna mačka, katere znanstveno ime je felis domesticus, ne more ne govoriti ne brati ali pisati. Zatorej običajna mačka ne bi mogla vložiti odgovora na tožbo (in tudi ne registrirati spornega domenskega imena). Potemtakem je toženec bodisi druga vrsta mačke, denimo tista, ki nastopa v igranem filmu "Mačka iz vesolja" [Cat From Outer Space], ali pa je toženčeva trditev, da je mačka, nepravilna.

Če je toženec v resnici mačka iz vesolja, potem bi to morala poudariti v svojem odgovoru, da bi sosvetu prihranila nepotrebno začudenje. Nadalje pa bi morala tudi razložiti, zakaj bi mačka iz vesolja gospodu Woodsu dovolila uporabljati sporno domensko ime. Ob izostanku takšnega pojasnila mora sosvet priti do sklepa, da toženec, če je mačka iz vesolja, lahko nekaj prikriva, kar nakazuje ravnanje v slabi veri.

Za dobro razumevanje zadeve si morate vsekakor prebrati celotno sodbo. A že v odlomku lahko (ob začetni pomoči objave na Volokhu in njenih komentarjev) z resno pravno analizo prepoznamo nekaj slabosti odločitve.

Prvič, v odločitvi se kaže nekakšna nastrojenost razsodnika zoper mačke. Vsekakor je to očitno v diskriminatornem odnosu do mačk iz vesolja, saj iz odločitve ni razvidno, zakaj bi morala prav mačka iz vesolja razlagati svoje poslovne odločitve oziroma zakaj bi morali v nasprotnem primeru sklepati na to, da nekaj prikriva. Ker arbitraža gotovo ne bi prišla do takega sklepa, če bi presojala ravnanje vesoljske ali zemeljske različice udomačenega človeka (homo domesticus rusticus), gre pri odločitvi za vsaj moralno nedopustne predsodke zoper mačke iz vesolja in kršitev njihovih temeljnih mačjih pravic. Mačka je mačka in ji morajo iti enake pravice, ne glede na njeno poreklo, spol, spretnost pri lovu miši ali drugo osebno okoliščino.

Drugič, odločitev je nedvomno napačna v tem, ko trdi, da običajna mačka ne more govoriti. Kot dokaz o nasprotnem lahko služi sodba v zadevi Miles et al. v. City Council of Augusta, ki se v celoti osredotoča na pravni položaj govoreče mačke po imenu Blackie. (Sodišče njeno sposobnost govora potrjuje v sklepni opombi 5, kjer pravi, da"lahko Blackie vsekakor govori sama zase".)

In tretjič, prav tako je zmotna tudi trditev, da mačke ne morejo pisati, kar dokazuje fizikalni članek, objavljen v prestižni reviji Physical Review Letters, čigar soavtorja sta J. H. Hetherington in F. D. C. Willard. Polno ime slednjega je Felix Domesticus Chester Willard, Willard po očetu, lokalni siamski mački. Prva stran članka in nekaj komentarja je dostopnega na tej strani (glej tretje poglavje od vrha pod naslovom "Hidden Humor").

No, prosim. Če to ni dovolj dokazov visoke sposobnosti mačk za govor in pisanje (ter posledično , čemur bodo gotovo pritrdili bralci Konteksta, tudi branje)? Nedvomno so tudi v tem pogledu mačke nenadkriljive in denimo veliko boljše od povsem nesamostojnih psov.

Kaj pravite? Da to ni res? Lepo vas prosim. Če se pravo kdaj že ukvarja s psi, je to skoraj vedno zgolj zato, ker v svoji nemoči potrebujejo kakšno posebno ali dodatno pomoč: pa najsi gre za zakonodajne predloge, da bi tudi za pse uvedli obvezne varnostne pasove pri vožnji z avtomobili, ali pa denimo določanje preživninske obveznosti ob razvezi za preživljanje pasjega ljubljenca.

Še najbližje so bili psi mačkam postavljeni ob bok v pravni razpravi madžarskega pravnika Gyule Eörsija "Unifying The Law (A Play In One Act, With A Song)" (1977) 25 The American Journal of Comparative Law 658, ki so jo v mojem prevodu pred leti izvedli ob otvoritvenem srečanju Kluba alumni PF, pa tudi tam zgolj anekdotalno. (Nekaj prvih odstavkov tega strokovnega članka si lahko preberete na tej strani pod točko 1.3.)

Res, vam povem: izzivam vse ljubitelje psov, naj najdejo prepričljive dokaze iz sveta prava o sposobnosti psov, ki bi se lahko merila z avtoritativno dokazanimi sposobnostmi mačk. Obljubim: če boste našli in predočili avtoritativne dokaze, ne bom niti zamijavkal.

Oznake:


sobota, 10. junij 2006

Matej Accetto, 6/10/2006 01:51:00 pop. (trajna stran objave)

Lordska zbornica in Vrhovno sodišče

Ko sem že omenjal obisk Lordske zbornice, sem se spomnil, da bi bila morda nekaterim bralcem dobrodošla tudi naslednja vest.

Vsi pravniki dobro vedo, da je Velika Britanija zelo posebna, kar se tiče pravnega sistema. Po eni strani zato, ker nima enotnega sodnega (in pravnega) sistema, ampak po tej plati obstajajo velike razlike med Anglijo in Walesom, Škotsko ter Severno Irsko. Po drugi strani zato, ker nima klasične zapisane ustave. Nenazadnje pa tudi zato, ker funkcijo vrhovnega sodišča opravlja Lordska zbornica, ki je primarno drugi dom nacionalnega parlamenta.

Po tej plati Velika Britanija ni bila nikoli posebej pozorna na načelo delitve oblasti, ampak je veliko pomena pripisovala predvsem suverenosti parlamenta kot zakonodajalca. (Nekateri bi morda celo pripomnili, da po tem ni bila tako različna od naših starih časov z načelom enotnosti oblasti, ki jo v imenu delovnega ljudstva izvaja Skupščina.) Lordska zbornica je tako obenem del zakonodajne veje oblasti in vrh sodne veje oblasti. V praksi to sicer pomeni, da ima posebne "pravne lorde", ki se edini poleg zakonodajnega dela ukvarjajo tudi s sodstvom. (Poleg dvanajstih rednih članov je to običajno še kakšnih deset "upokojenih" pravnih lordov, ki lahko še naprej sodijo v zadevah do dopolnjenega 75. leta.)

Takšna je ureditev. Bila. Po nekaj letih truda je parlamentu uspelo sprejeti Zakon o ustavni prenovi (ja, seveda, tudi če nimaš zapisane ustave, imaš lahko ustavno prenovo), s katerim je ustanovilo novo Vrhovno sodišče Združenega kraljestva, ki se bo predvidoma leta 2009 skupaj s pravnimi lordi izselilo iz Westminsterske palače in iz zakonodajne veje oblasti. (V tem odzivu pravnih lordov na prvi vladni predlog o reformi lahko vidite tudi razhajanja med lordi o tem, ali se jim zdi smiselna dosledna in popolna razločitev zakonodajne in sodne veje oblasti - glej zlasti vprašanji 7 in 8 na straneh 6 in 7 odziva.)

Tako. Kdaj drugič pa še kaj več o tem, ali bo Velika Britanija kdaj vendarle (ali pa je celo že) dobila tudi pravo, zapisano ustavo.

Oznake:


petek, 09. junij 2006

Matej Accetto, 6/09/2006 11:53:00 dop. (trajna stran objave)

Petkov kviz: čarobni digitalni odsevi

Naslov ne pomeni, da bo ta rubrika postala stalnica petkovih dni. A danes je pač tak dan...

Včeraj sem poleg misli o zadevi Crehan namreč doživel še eno globoko razodetje. Da digitalna ura, tista z oglatimi ciframi ročnega računalnika in zapisana v formatu uu:mm (ura ura : minuta minuta), ob 22:55 izgleda na videz povsem enako in kaže enak čas tudi v odsevu v okenski šipi avtobusa (ali, če pri sebi slučajno ravno nimate okenske šipe avtobusa, tudi v ogledalu).

To se ne zgodi pogosto. Lahko navedete druge minute v dnevu, ko se?

Matej Accetto, 6/09/2006 11:50:00 dop. (trajna stran objave)

Pivo in EU

Včeraj sem bil v londonski Lordski zbornici, na obravnavi znane zadeve iz konkurenčnega prava EU, ki se pojavlja v mnogih preoblekah, v katerih pa je moč vedno najti ime Crehan.

Zgodba se je začela leta 1991, ko sta gospod Crehan in njegova soproga od podjetja vzela v najem dve pivnici (z imenoma The Cock Inn in The Phoenix) in se morala obenem zavezati k temu, da bosta večino piva kupovala pri podjetju Courage po uradnih cenah na njegovem ceniku. Težava je bila v tem, da so lahko bližnje pivnice brez takšne obveze kupovale pivo od kogarkoli, tudi od podjetja Courage, po močno znižanih cenah. Zakonca Crehan konkurence cenejšega piva nista mogla prenesti in sta se morala pivnicama leta 1993 odpovedati, potem pa se znašla v dolgotrajnih sodnih postopkih proti podjetjema Inntrepreneur in Courage, češ da je bil zamišljeni sistem vezanega dogovora o nakupu piva v nasprotju z 81. členom PES. Crehan je pri vsem tem zgolj vodilna pravda s številnimi podobnimi postopki "v čakalnici" - Inntrepreneur je imel namreč v lasti več tisoč tovrstnih pivnic.

Zgodba je dolga in med drugim je v obliki napotila za predhodno odločanje pot našla tudi na Sodišče ES, ki je s sodbo v zadevi Courage v. Crehan izdalo eno pomembnejših konkurenčnih sodb v zadnjih letih.

Eno bistvenih vprašanj pri vsem skupaj je bilo vprašanje, ali je britanski pivski trg zaradi tovrstnih vezanih dogovorov o najemu pivnic in nabavi piva dejansko zaprt in preprečuje dostop novih ponudnikov na tržišče. O tem je v podobnih primerih pogosto že odločala Evropska komisija, ki je vedno znova ugotovila, da je trg dejansko zaprt. V postopku na prvi stopnji pa je sodnik Park sklenil, da mora na vprašanje kljub takšnim odločitvam Komisije odgovoriti sam, in po treh tednih prišel do odgovora, da trg ni bil zaprt. (Prvostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur je na voljo tu (html) ali tu (pdf).)

Ta odločitev je bila potem eden bistvenih pritožbenih razlogov v pritožbi na Court of Appeal, kjer so odvetniki Crehana zatrjevali, da sodnik Park zaradi dolžnosti lojalnega sodelovanja iz 10. člena PES morda sploh ne bi smel ponovno presojati o stvari, o kateri je - pa čeprav v drugih postopkih - že presojala Komisija, v vsakem primeru pa da je njene ugotovitve premalo upošteval. Mimogrede, v tem postopku sem pred dvema letoma na strani pritožnika nekaj tednov sodeloval tudi sam in ga nato tudi omenil v prispevku o načelu učinkovitosti v evropskem pravnem redu.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, s tem pa postalo tudi prvo angleško sodišče, ki je dosodilo zasebno odškodnino v primeru kršitve protikartelne zakonodaje. (Drugostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur dostopna tu.)

A zgodba se s tem ni končala, temveč je z odobritvijo oziroma popotnico pritožbenega sodišča (tako imenovani leave to appeal) romala na novo pritožbo pred Lordsko zbornico, tokrat seveda pod obratnim imenom Inntrepreneur v. Crehan. Verjetno poglavitno vprašanje je spet "evropsko": ali je dejansko obstajala dolžnost angleškega sodnika, da v tej zadevi spoštuje odločitve Komisije v sorodnih, a nepovezanih zadevah, oziroma kolikšno veljavo bi moral pripisati njenim stališčem pri izoblikovanju svoje pravne sodbe o dejanskih vprašanjih.

Po enem dnevu obravnave težko sodim, kaj bo peterica pravnih lordov na koncu odločila. Se pa bojim, da je kar veliko možnosti za to, da bo na Sodišče ES romalo novo napotilo za predhodno odločanje, saj se mi zdi težko verjetno, da bi Lordska zbornica kar sama želela (ali morda celo smela) razsoditi o tem, da so bile denimo odločitve Komisije napačne ali da v takšnem primeru na noben način ne zavezujejo državnih sodišč. Če bo tako, pa evropskim pravnikom zabave s tem primerom še zlepa ne bo zmanjkalo.

Oznake: ,


Matej Accetto, 6/09/2006 11:48:00 dop. (trajna stran objave)

Novi v svetu blogov ali Konteksta?

Če še ne poznate formata bloga in/ali ste novi prišleki v svet Konteksta, potem vam bodo morda v pomoč naslednja kratka pojasnila:

1. Ideja bloga se je prvotno razvila kot nekakšna vrsta spletnega dnevnika, posebne strani, na kateri je avtor bloga objavljal svoje dnevne zapise. Več o blogih na splošno si lahko preberete tu in tu. (O povezavah (podčrtanih besedah) glejte točko 6.)

2. Sčasoma pa se je ideja blogov razvejala v različne uporabne namene - namesto enega avtorja jih je ponekod začela soustvarjati skupina avtorjev, namesto splošnih dnevniških zapisov so nekateri blogi postali tematsko usmerjeni zapisi o izbranih področjih ali temah. Ohranili pa so osnovni format in idejo bloga.

3. Format se kaže v obliki (večinoma) kratkih zapisov, ki se objavljajo tako, da je vedno na vrhu glavne strani zadnja objava, tej sledi predzadnja in tako naprej. Smisel je v tem, da je rednim obiskovalcem oziroma bralcem bloga takoj jasno, kaj je na blogu novega. Starejše objave je moč najti v arhivu, ki ga pri Kontekstu najdete na desnem robu strani spodaj in je urejen po mesecih.

4. Ideja bloga pa je, da običajno ni namenjen objavljanju avtorjevih pretehtanih stališč, temveč zapisu njegovih impulznih odzivov na trenutno dogajanje ali asociacij ob njih. Ker je ozračje zaradi tega nekoliko bolj sproščeno, si lahko mnogi avtorji na svojih strokovnih blogih "privoščijo" tudi pisne in miselne dogodivščine, ki si jih v klasičnem okolju svoje stroke ne morejo oziroma ne dopustijo. V upanju, da bodo kljub temu (ali ravno zato) tudi za bralce pomenile dodano vrednost.

5. Kontekst je skupinski pravni blog (oziroma, kot mu pravim sam, pravlog). Zaenkrat ga soustvarja nekaj mlajših sodelavcev ljubljanske Pravne fakultete, nekateri bolj, drugi manj. Imena soavtorjev lahko najdete na desni strani. Če oziroma ko se bo seznam spreminjal, boste o tem obveščeni, kolikor to ne bo razvidno že iz novega dogajanja na strani. Objavljamo predvsem zapise, tako ali drugače povezane s pravom, a "peskovnik" je zelo širok. Sem in tja pa nas bo (v duhu blogov ter v dobro nas samih in/ali bralcev) lahko zaneslo tudi v kakšno bolj "nepravno" objavo.

6. Za konec pa še nekaj splošnih "tehničnih" nasvetov za branje Konteksta.

a) Povezave. Verjetno ste opazili, da vsebujejo mnoge objave tudi podčrtane besede ali besedne zveze. Te podčrtane besede so povezave na druge spletne strani, ki se nanašajo na povedano. Če kliknete nanje, se vam bodo te druge strani odprle v oknu vašega brskalnika. Primer tega sta povezavi v prvem odstavku zgoraj - če kliknete na prvi ali drugi podčrtani "tu", se vam bo odprla stran ednevnika.si ali slovenske Wikipedije. Morda je koristen naslednji nasvet: namesto, da na povezavo preprosto kliknete, se lahko z miško postavite nanje in kliknete desni gumb na miški ter v priklicanem meniju izberete možnost, da se vam povezava odpre v novem oknu brskalnika - tako ne boste izgubili sledi za objavo na Kontekstu, ki jo berete, in se vam po brskalniku ne bo treba ves čas sprehajati sem ter tja. Ista metoda je uporabna tudi v primeru, kadar je povezava izjemoma na datoteko formata .pdf ali .doc.

b) Trajne povezave posameznih objav. Posebna povezava pri vsaki objavi je tudi povezava na njeno "osebno" podstran na Kontekstu. To najdete takoj nad naslovom vsake objave, desno od imena avtorja te objave. Če kliknete nanjo, boste prišli na posebno (in trajno!) stran te objave skupaj z že objavljenimi komentarji.

c) Komentarji. Do komentarjev lahko sicer pridete na dva načina. Eden je opisan v točki b), drugi pa je, da kliknete na besedilo takoj po objavi, kjer piše "x komentarjev". Odprlo se vam bo posebno okno, v katerem boste lahko prebrali že objavljene komentarje in dodali svojega. Povezava dela tudi, če komentarjev še ni, le da boste v tem primeru prvi komentator vi. Komentarjev smo, če se slučajno sprašujete, zelo veseli.

d) Krmiljenje po Kontekstu. Če ste na glavni strani, potem vidite v osrednjem delu strani zadnje objave, če ste v posameznem arhivskem mesecu, potem zgolj objave iz tega meseca, če ste na osebni strani posamezne objave, pa zgolj to konkretno objavo. V vsakem primeru vam bodo prav prišle povezave na desni strani, ki večinoma ostajajo enake. Prva je povezava na glavno stran, ki vas vedno vrne na osnovno, vstopno stran Konteksta. Pod njo je povezava na objavo, ki jo ravnokar berete. Pod tem so povezave na zadnjih 10 objav pred objavo, ki je prva na trenutni strani (kar ni nujno isto kot zadnjih deset objav nasploh). Pod tem seznamom je seznam vseh soavtorjev Konteksta, pod tem pa arhiv preteklih objav po posameznih mesecih.

Če vas bega še kaj v zvezi z uporabo Konteksta, kar tu ni omenjeno, lahko vprašanje postavite v komentarjih.

četrtek, 08. junij 2006

Matej Accetto, 6/08/2006 06:21:00 dop. (trajna stran objave)

Nogomet in nacionalni ponos

Internetni intervju z Blairom, o katerem sem pisal v torek (na tej strani si ga lahko pogledate ali preberete njegov zapis), je žal minil brez slovenskih vprašanj, zato pa ne brez vprašanja v zvezi s prihajajočim svetovnim nogometnim prvenstvom. Kot je Blair namignil na koncu intervjuja in potem s posebnim ukazom potrdil včeraj, bo nad njegovo službeno rezidenco med svetovnim prvenstvom vihrala angleška zastava, in to kljub temu, da bi to lahko šlo v nos škotskim, valižanskim in severnoirskim nogometnim privržencem in volilcem.

Nasploh se evropski tisk, kot poroča spletna storitev euro|topics, pred pričetkom svetovnega nogometnega prvenstva sprašuje predvsem o njegovem pomenu za nacionalizem in globalizacijo, poleg tega pa znova razpreda tudi o njegovem pomenu simbolnega nadomestka za izživljanje mednacionalnega rivalstva ali celo moškega nagona za lov.

In Slovenija? Tokrat se - enkrat za spremembo - pač nismo uvrstili na zaključni del prvenstva in ga bomo zato lahko spremljali nacionalno neobremenjeno, v bolj nabiralniškem duhu. Nemara bomo lahko celo analitično uživali v igri in vedno dobrodošlih komentarjih, ki jih bomo v Sloveniji deležni tako od komercialnih televizij kot od nacionalke, za povrh pa tudi prek interneta.

Če bo slučajno koga zaneslo na televizijske kanale ali internetne strani z angleškimi komentarji, pa vam lahko v branje priporočim avtoritativni Football Lexicon avtorjev Johna Leigha in Davida Woodhousa. Ne zgolj zato, ker Leigha slučajno poznam tudi sam in sem pred nekaj tedni z njim gledal finale angleškega nogometnega pokala, temveč tudi (in predvsem) zato, ker leksikon zelo prepričljivo razlaga vse izraze, ki tvorijo nepozabni nogometni besednjak.

Samo za priokus nekaj vrstic razlage za povsem prvo geslo v slovarju:

Akademsko (academic): Nobenega pomena, brez kakršnihkoli posledic. Dokaj verjetno zanimivo predvsem, ali zgolj, za pedantneže: "Kvalifikacijska tekma med Slovenijo in Liechtensteinom je zgolj akademskega pomena." ...

Ja, Slovenija se morda ni kvalificirala za svetovno prvenstvo, je pa zato kot prva država navedena v nogometnem leksikonu; celo pred Liechtensteinom.

sreda, 07. junij 2006

Matej Accetto, 6/07/2006 09:55:00 pop. (trajna stran objave)

Exxon Valdez in zavarovalniško leposlovje

Ker sem v eni izmed objav v dialogu s Katjo omenil razlitje nafte ob nesreči tankerja Exxon Valdez, morda ne bo odveč še nekaj zanimivosti o pravnih implikacijah te nesreče.

Ozadje

Nesreča je bila izjemna ne le po ekološki, ampak posledično tudi finančni škodi vpletenih. Obe prizadeti korporaciji (Exxon in njena hčerinska družba Exxon Shipping Corporation) sta skupaj plačali približno dve milijardi dolarjev za čiščenje morja in obale. A vendar nista vseh stroškov nosili sami, ampak so v poštev prišle razne zavarovalne police, pri čemer od vsega začetka ni bilo povsem jasno, kdo bo na koncu kril katero škodo. Po nesreči, ki se je zgodila 24. marca 1989, se je tako dolga leta odvijala vrsta pravd med posameznimi zavarovalnicami in pozavarovalnicami o tem, kdo bo na koncu nosil odgovornost za posamezno vrsto škode.

Zgodba

Leta 2004, petnajst let po sami nesreči, sem bil sam tako priča pravdi v zadevi King v. Brandywine Reinsurance, ki je združevala tisoče posameznih zahtevkov pod različnimi pozavarovalnimi naslovi in se nanašala na več sto milijonov dolarjev. Sodbo prvostopenjskega sodnika je naslednje leto v bistvenih pogledih potrdilo tudi pritožbeno sodišče in na to sodbo ni bila vložena pritožba na Lordsko zbornico, tako da je zadeva zaključena - čeprav je seveda vprašanje, ali je s tem končana tudi saga o Exxonu Valdezu.

Ključno vprašanje

To pa bi bolj sodilo med zanimivosti, a je res bilo eno ključnih vprašanj v zadevi. Ena od določb zavarovalne police se je nanašala na stroške za "odstranitev razbitin" (v angleškem izvirniku "removal of debris"). Ključno vprašanje je bilo, ali se ta določba nanaša tudi na odstranjevanje razlite nafte? Ali je "razlita nafta" torej "razbitina" (debris) za potrebe te zavarovalne police.

Temu vprašanju je bilo posvečeno veliko pozornosti in dokaznega gradiva, od slovarskih definicij do kemičnih ugotovitev in celo ekspertnega pričanja ameriških pravnikov o običajnem pomenu besede "debris", če bi se slučajno izkazalo, da je treba določbe police presojati po ameriškem pravu.

Ena stran je dokazovala, da "razbitina" (oziroma debris) nujno pomeni trdne predmete, ki nastanejo s tem, ko se nekaj razbije oziroma zlomi, ter da se nanaša zgolj na razbitine ladje same, ne pa nafto, ki se iz nje razlije. Druga stran je na to odgovarjala, češ da ni nikjer rečeno, da bi moralo priti do dejanskega razbitja ali da gre pri razbitinah (oziroma, zazehajmo skupaj, angleškemu pojmu debris) za predmete v trdnem stanju, sploh pa da nafta ob razlitju v vsakem primeru ni več tekoča, ampak postaja vse bolj kompaktna in se pogosto celo strjuje v posebne naftne gmote, tako pa brez dvoma zadošča tudi trdni definiciji besede.

(Na kar je odvetnik prve strani med premorom v duhu znanega angleškega odvetniškega sarkazma odgovarjal z namigovanji na smiselnost tovrstnega opisovanja z nafto prekritih pingvinov: "Poglej, ta pingvin je ves prekrit z razbitinami.")

Na videz tako enostavna beseda - za njo pa milijoni.

Oznake: ,


This page is powered by Blogger. Isn't yours?