sreda, 28. junij 2006
Matej Accetto, 6/28/2006 09:09:00 dop. (trajna stran objave)Kriza kot gibalo razvoja
Nedaven vnos na blogu qui scribit bis legit se posveča vprašanju o možni krizi Organizacije združenih narodov. Zaključek je dokaj zaskrbljen, saj naj bi tudi v medijih o OZN poročali samo v zvezi s (prihajajočo ali obstoječo) krizo.
Po mojem mnenju zgolj v tem pogledu ni razloga za pretirano skrb, in to iz dveh razlogov.
Prvič, zlasti mednarodne organizacije, kakršni sta OZN in Evropska unija, so pravzaprav skorajda rade v nekakšni trajni krizi, saj je kriza poglavitno gibalo njunega razvoja. Takšno je bilo že njuno rojstvo - tako OZN kot Liga narodov sta nastali v času in zaradi svetovne mirovne krize, enako pa tudi Evropska unija.
In takšen ostaja njun razvoj - razvoj mednarodnega kazenskega prava in sodstva, denimo, je (bil) v veliki meri odvisen od kriznih situacij, ki so naravnost vpile po ukrepih mednarodne skupnosti. Tudi Unija goji skorajda fetišističen odnos do kriz evropskega povezovanja, o katerih nenehno tarna in iz katerih črpa zagon za nadaljnji razvoj.
Kar je novo, je zgolj "taktična sprememba" v izvoru krize. Kriza je bila nedvomno dober katalizator razvoja, kadar je izvirala zunaj posamezne organizacije. Vprašanje pa je, kakšen je lahko vpliv krize znotraj same organizacije. Upanje ljubiteljev OZN vsekakor je, da bo tudi takšna kriza - zlasti ob ustreznem "sukanju" - odigrala zaželeno vlogo in spodbudila gon držav za sprejemanje kompromisov.
In drugič, kaj točno je kriza, v katero drvi OZN? Po mojem mnenju so težave s proračunom (ki jih poudarja v povezanem vnosu navedeno gibanje) zgolj odraz naraščajoče frustracije spričo dejstva, da OZN ne uspe učinkovito izvajati svoje vloge svetovnega posrednika miru in sodelovanja v vse bolj globaliziranem in soodvisnem svetu. A ta kriza je razkorak med želeno ureditvijo in stvarnostjo, ki je pri OZN prisoten že od vsega začetka. Kolikor je v tem pogledu OZN v krizi sedaj, je bila vedno; če kaj, ji gre z vsakim odkrušenim kamnom trdnjave državne suverenosti bolje, res pa je, da trdnjava še kar stoji. Frustracija je morda zdaj večja zgolj zato, ker ureditev OZN ne sledi siceršnji hitrosti globalizacije.
Mi je pa seveda všeč misel o slovenskem generalnem sekretarju OZN. Pred časom sem sam mislil, da imamo v Sloveniji ne zgolj enega, ampak kar tri potencialne kandidate, a je vmes splošni občutek tovrstnega idejčkanja nekoliko zamrl. V vsakem primeru azijske države že nekaj časa mislijo, da so zdaj spet one "na vrsti", ASEAN pa ima tudi že svojega kandidata. Slovenske možnosti so v luči raznolikih interesov nemara predvsem v sporu med poglavitnimi interesnimi bloki, ki bi potem iskali "sprejemljive" kompromise.
Po mojem mnenju zgolj v tem pogledu ni razloga za pretirano skrb, in to iz dveh razlogov.
Prvič, zlasti mednarodne organizacije, kakršni sta OZN in Evropska unija, so pravzaprav skorajda rade v nekakšni trajni krizi, saj je kriza poglavitno gibalo njunega razvoja. Takšno je bilo že njuno rojstvo - tako OZN kot Liga narodov sta nastali v času in zaradi svetovne mirovne krize, enako pa tudi Evropska unija.
In takšen ostaja njun razvoj - razvoj mednarodnega kazenskega prava in sodstva, denimo, je (bil) v veliki meri odvisen od kriznih situacij, ki so naravnost vpile po ukrepih mednarodne skupnosti. Tudi Unija goji skorajda fetišističen odnos do kriz evropskega povezovanja, o katerih nenehno tarna in iz katerih črpa zagon za nadaljnji razvoj.
Kar je novo, je zgolj "taktična sprememba" v izvoru krize. Kriza je bila nedvomno dober katalizator razvoja, kadar je izvirala zunaj posamezne organizacije. Vprašanje pa je, kakšen je lahko vpliv krize znotraj same organizacije. Upanje ljubiteljev OZN vsekakor je, da bo tudi takšna kriza - zlasti ob ustreznem "sukanju" - odigrala zaželeno vlogo in spodbudila gon držav za sprejemanje kompromisov.
In drugič, kaj točno je kriza, v katero drvi OZN? Po mojem mnenju so težave s proračunom (ki jih poudarja v povezanem vnosu navedeno gibanje) zgolj odraz naraščajoče frustracije spričo dejstva, da OZN ne uspe učinkovito izvajati svoje vloge svetovnega posrednika miru in sodelovanja v vse bolj globaliziranem in soodvisnem svetu. A ta kriza je razkorak med želeno ureditvijo in stvarnostjo, ki je pri OZN prisoten že od vsega začetka. Kolikor je v tem pogledu OZN v krizi sedaj, je bila vedno; če kaj, ji gre z vsakim odkrušenim kamnom trdnjave državne suverenosti bolje, res pa je, da trdnjava še kar stoji. Frustracija je morda zdaj večja zgolj zato, ker ureditev OZN ne sledi siceršnji hitrosti globalizacije.
Mi je pa seveda všeč misel o slovenskem generalnem sekretarju OZN. Pred časom sem sam mislil, da imamo v Sloveniji ne zgolj enega, ampak kar tri potencialne kandidate, a je vmes splošni občutek tovrstnega idejčkanja nekoliko zamrl. V vsakem primeru azijske države že nekaj časa mislijo, da so zdaj spet one "na vrsti", ASEAN pa ima tudi že svojega kandidata. Slovenske možnosti so v luči raznolikih interesov nemara predvsem v sporu med poglavitnimi interesnimi bloki, ki bi potem iskali "sprejemljive" kompromise.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
