torek, 31. oktober 2006

Saša Zagorc, 10/31/2006 05:05:00 pop. (trajna stran objave)

Deliverance v Ambrusu

Deliverance je gotovo eden boljših filmov 70. let prejšnjega stoletja. Dobrih trideset let kasneje lahko povežemo dogajanje v filmu z dogajanjem v Suhi krajini. Če se štirje yuppieji za vikend ločijo od svojih punc in se odpravijo v slovensko divjino, bodo v Ambrusu nedvomno našli prijazne in vesele ljudi, mirno podeželjsko vzdušje in lepo naravo. Za slovenski Tallulah Gorge najbrž nihče ne bi vedel, če ne bi tam imeli težav z zagotavljanjem varnostne in ekološke politike, kot se temu reče evfemistično. Houston, we got a (ecological) problem.

V celotni zgodbi v sporu med "avtohtonimi prebivalci v slovenski divjini" na eni strani in "ekološkim problemom"na drugi strani mi je padlo na pamet, ob nešteto praktičnih, naslednje filozofsko-pravno vprašanje.

Kako lahko državni organi dopustijo, da posameznik ali skupina grozi z uporabo fizičnega nasilja zoper drugo skupino? V normalno delujoči državi si monopol nad (zakonito) uporabo prisiljevanja lasti zgolj državni aparat, ki je podvržen mnogim, bolj ali manj uspešnim mehanizmom nadzora nad uporabo ukrepov fizične prisile. V omenjenem sporu pa je bila grožnja z uporabo nasilja povod, da se je državni aparat premaknil in začel pogajanja z obema sprtima stranema. Z vstopom v "iskanje rešitve" in brez kaznovanja oseb, ki so grozile z uprabo nasilja, je državna oblast dala neke vrste legitimacijo dejanjem, ki nas spominjajo na scene iz leitmotiva te kolumne.

This is the weekend they didn't play golf.

Matej Accetto, 10/31/2006 04:58:00 pop. (trajna stran objave)

Janko in Metka - drugič

Bralka Tjaša je uspešno rešila prvi del uganke o Janku in Metki, s tem pa odprla vrata v njen drugi del... in novo, tokrat resnično zgodbo o njenem nastanku.

Uganko sem sam prvič srečal "pred davnimi leti" na nekem državnem tekmovanju iz logike. Tam ni imela zgodbe o noricah, pač pa dve rešitvi, saj števili namreč nista bili omejeni zgolj navzdol (da morata torej biti večji od ena), ampak tudi navzgor.

Na tekmovanju sem zagrešil neumno napako, ki jo sem ter tja z najboljšimi nameni zagreši tudi kak študent pri svojem izpitu. Tisto rešitev iz prvega dela sem namreč našel in jo zapisal, nato pa se mi je povsem ob koncu tekmovanja iz ne vem kakšnega razloga že zazdelo, da je napačna. In sem jo prečrtal. (Češ, bo komisija vsaj videla, da nisem bil do konca v zmoti.) Ta drzna nespamet je pomenila razliko med delitvijo prvega mesta na tekmovanju in pozabo nekoliko nižje; predvsem pa se po tej nesrečni izkušnji nikoli več nisem spravil k iskanju druge rešitve. Do prejšnjega tedna in noric.

Torej: Janko in Metka iščeta števili a in b, pri čemer Janko pozna zgolj njun seštevek (a + b), Metka pa zgolj njun zmnožek (a * b). Vesta pa, da gre za števili, ki sta večji od 1 in manjši od 21. Njun pogovor se spet odvije enako:

Janko: Jaz ne vem, za kateri števili gre.
Metka: Jaz tudi ne.
Janko: Zdaj pa jaz vem, za kateri števili gre!
Metka: In jaz zdaj tudi!

Eno možno rešitev že poznamo (če se ne želite poskusiti sami, je tu Tjašina rešitev), zdaj pa zaradi omejitve navzgor obstaja še ena - jo najdete?

Oznake:


ponedeljek, 30. oktober 2006

Polona Picman Stefancic, 10/30/2006 02:03:00 pop. (trajna stran objave)

Ljubezen za vse

Zadnja izdaja revije Times (30. oktober 2006) je v tem predvolilnem času predstavila ZDA v številkah. Podatki so vsekakor zanimivi: tako je na primer mogoče prebrati, da Američani dnevno kupijo več kot 88.000 Applovih iPodov, kar je v primerjavi z npr. 123.000 najbolj priljubljenimi kondomi pravzaprav naravnost šokantno visoko število. Če k temu pridamo še podatek, da sta dve izmed najbolje plačanih skupin pravniki in IT strokovnjaki, v tem ni preuranjeno videti vsaj indica o smeri prihodnjega razvoja.

Morda koristna informacija za vse tiste (študente), ki še razmišljate o izbiri pravne usmeritve...

sreda, 25. oktober 2006

Matej Accetto, 10/25/2006 08:54:00 pop. (trajna stran objave)

Janko in Metka - prvič

Spričo dokaj nadležne bolezni, zaradi katere sem pristal v zavidanja nevrednih izjemnih desetih odstotkih prebivalstva, predvidoma do konca tedna na Kontekstu ne bo novih mojih objav. Če boste imeli bralci srečo, bodo vmes praznino zapolnili moji soavtorji, kot obetavno nakazuje že včerajšnja Polonina objava.

Sam pa najbolj vztrajnim za vmesno obdobje ponujam v reševanje prvi del ene zanimivejših logičnih ugank, kar sem jih do sedaj srečal v svojem življenju. Delno je razlog za to objavo tudi v omenjeni nesrečni bolezni, saj sem se uganke po dolgih letih spet lotil in jo dokončno domislil sredi nedavne nespeče noči. Predvsem pa gre za prav simpatično uganko, ki je vredna greha in posebnega uvoda - kdor si želi zgolj uganko, lahko preskoči naslednje štiri odstavke:

I.

Janko in Metka sta brihtna otroka, ki sicer morda ne vesta, kaj zobajo lačne ptice, zato pa povsem obvladata veščine logičnega sklepanja in s tem nehote spravljata ob živce svojo zlobno ter malce, no, logično okorno mačeho. Lepega dne (tako kot vsi pridni otroci) zbolita za noricami, tako da ju jezna mačeha kljub svojemu običajnemu besu ne more poslati od hiše. Ker jo z noricami po obrazu in kislim pogledom na svet preveč spominjata nanjo samo,* ji povsem popustijo živci in odloči se jima še dodatno zagreniti življenje z logično uganko, ki je ne bosta znala rešiti.

(*Res ne vemo, zakaj si jo je prijazni, a nerodni oče Metke in Janka izbral za ženo; mačehe so običajno namreč tako prijazna bitja. Nas pa navdaja utemeljeni sum, da so imela nemara svoje koščice vmes jabolka, ki jih mačeha na skrivaj goji na svojem vrtu in že leta vztrajno skuša prodati skupinici blizu živečih rudarjev nekolikanj nižje rasti.)

Zjutraj se tako prikaže pred bolnima otrokoma z vsega nekaj jabolčnimi krhlji, ki jih sestradana in vsega hudega navajena otroka pojesta, nato pa jima razloži, da ima zanju, če bosta tisti dan želela priti do kosila, logično uganko, ki da se glasi takole: izbrala da si je dve celi števili, višji od 1 (recimo jima a in b), in ti dve števili naj ji Metka in Janko sporočita, ko bosta hotela jesti; toda joj, kajti če se bosta zmotila, ne bosta jedla cel mesec.

Metka in Janko ugovarjata, češ da takšna uganka sama po sebi še ni "logična", in mačeha jima pritrdi. Janku bo na skrivaj povedala, kakšna je vsota teh dveh števil, Metki pa, kakšen je njun zmnožek. Toda zaradi jabočnih krhljev, ki sta jih ravnokar zmazala, vsote in zmnožka ne bosta mogla povedati na glas, ju zapisati na list papirja ali ju na kakršenkoli način opisati eden drugemu. Ob tem se na široko in strašljivo zakrohota, ubogima otrokoma zašepeta na uho in odbrzi izpred oči.

Uganka 1:

Janko in Metka torej iščeta števili a in b, večji od 1, pri čemer Janko pozna zgolj njun seštevek (a + b), Metka pa zgolj njun zmnožek (a * b). Na videz težka naloga - a glej ga zlomka, vse, kar otroka potrebujeta, da prideta do števil, je naslednji pogovor:

Janko: Jaz ne vem, za kateri števili gre.
Metka: Jaz tudi ne.
Janko: Zdaj pa jaz vem, za kateri števili gre!
Metka: In jaz zdaj tudi!

Kako sta Janko in Metka prišla do pravilnega odgovora in predvsem, tristo kosmatih, za kateri števili gre? Odgovore bom lačen nestrpno iskal med komentarji.

Oznake:


Polona Picman Stefancic, 10/25/2006 03:44:00 pop. (trajna stran objave)

Še enkrat na temo volitev (Svet je pač okrogel)

V Sloveniji se glavnina volilnega tsunamija počasi umirja, medtem ko se ZDA končnemu klimaksu z vsem predvolilnim zaletom in vnemo še približujejo. Kandidati imajo še dva tedna časa, da obračunajo s svojimi nasprotniki, pa najsi gre za volitve senatorjev, kongresnikov ali drugih voljenih funkcij.

Kampanja je čedalje bolj ostra, predvsem pa ? vsaj za klasičen evropski okus ? ne le na meji dobrega okusa, pač pa to mejo brez pomislekov in čedalje bolj odločno tudi prestopa, čeprav je resda nekaterim mogoče priznati vsaj kanček smisla za politični humor. Reklamni spoti so še posebej radikalni (beri pljuvajoči in obkladajoči) v državah, ki sodijo v skupino t.i. swing držav (hm, morda bi bil ustrezen prevod ?volilno gibkih?), torej tistih, ki se navkljub prav bolečemu ameriškemu gerrymanderingu lahko nagnejo zdaj v desno, zdaj v levo stran (tako npr. Florida, Pennsylvania, Ohio, Michigan, Missouri, Minnesota, Wisconsin, Colorado itd.).

Ena izmed, kot jo je poimenoval direktor Centra za politiko na Univerzi Virginija, Larry J. Sabato, ?ultimativno gibkih držav?, je Ohio, ki lahko odloči, ali bo Kongres v naslednjem mandatu republikanski ali demokratski. Posledično je razumljivo prav tu predvolilni boj še posebej srčen, negativna kampanja (in seveda finančna sredstva) pa presega vse rekorde. Po stokratnem (četudi nehotenem) spremljanju predvolilnih spotov mi je zdaj že povsem jasno, da je demokratka Mary Jo Kilroy ?neodgovorna in lahkomiselna?, njena republikanska rivalka za mesto kongresnice Deborah Pryce pa očitno razsipna, potratna in z odločnim ciljem, da uniči ponosne ameriške veterane. Podobne naglavne grehe naj bi nosila tudi okroglolična republikanka Joy Padgett, ki jo njen protikandidat Zack Space razglaša za glavni vir brezposelnosti (lastnoročno naj bi bila razlog za izgubo več kot 200.000 delovnih mest), korupcije in nezakonitosti.

Negativna kampanja tako ne ločuje med levico in desnico, seveda pa se ne ustavi niti na pragu senata. Še bolj strasten je namreč pristop republikanskega kandidata za mesto senatorja Mika DeWina, ki je med svoje zagovornike vpoklical armado prikupnih ?superbabic?, medtem ko demokrat Sherrod Brown vse, ki imajo trenutek časa, obvešča, da so to zgolj natolcevanja, ki naj bi prikrila škandalozne napake DeWina. Mimogrede, tudi v njegovem spotu bodo pozorni gledalci lahko kot kontra orožje opazili nekaj sivolasih junakov, ki pričajo o Brownovi občutljivosti do socialne problematike.

Očitno negativna kampanja nima meja, česar tudi spremembe volilne zakonodaje, ki je uvedla zahtevo po jasni prepoznavi avtorjev oglasov, niso uspele zaustaviti (razlika je le v tem, da je danes na začetku ali koncu spota mogoče slišati glas kandidata, ki pravi ?sem ta in ta in podpiram ta oglas?). Radovednost mi ne da miru, da se ne bi spraševala, kakšen učinek bi imel tako negativen kampanjski pristop v Sloveniji. Bi se nam vse skupaj uprlo? Bi bila volilna udeležba nižja? Ali pa bi morda uspeli podnetiti politične strasti in pritegniti iz politične apatije tudi pasivne sodržavljane? Dilema je seveda še toliko večja, ker poti nazaj očitno ni: prva negativna kampanja preprosto terja protinapad. Sklicevanje na modrost in preudarnost volilcev, češ saj bodo sami prepoznali zmote in natolcevanja, v praksi ni obrodila sadov. Tudi zakonodaja je na tem področju lahko le načelno vodilo, saj je meja dobrega okusa prej stvar morale in etike kot trdnih pravnih pravil. Ostane nam torej le upanje, da bo prevladala zdrava kmečka pamet in nas obvarovala pred (pre)nizkimi političnimi udarci?

ponedeljek, 23. oktober 2006

Matej Accetto, 10/23/2006 01:22:00 pop. (trajna stran objave)

Dan, ko smo imeli vedno prav

Včeraj je bil zanimiv dan, ko so volivci in volivke glasovali tudi za Jankovićevo listo, ko za župana Ljubljane ni bil izvoljen "ljubljančan" Jazbinšek in po katerem bo lahko Prešeren spet brez motnje Arharjevega predvolilnega praporja gledal proti svoji Juliji...

Predvsem pa smo imeli volivci včeraj vedno prav. Kar smo v komentarjih rezultatov v posameznih štabih slišali vsaj desetkrat - včasih prepričljivo, drugič spet tako, da sem se spomnil na tistega pregovornega kmeta zdrave pameti, ki se enkrat na štiri leta odpravi na volišče in izpolni glasovnico, potem pa zunaj pokaže fige in na glas zajuka: "Pa sem jim pokazal!"

(Zakaj je dobro voliti, načeloma ni sporno - kot sem zadnjič na poti domov slišal poulični pogovor: "Če ne greš volit, potem posledično voliš tistega, ki zmaga, in se nimaš kaj [pritoževat'], če ti potem ni všeč, kako je z oblastjo." Čeprav lahko isti argument uporabijo tudi tisti, ki ne gredo volit - se pač nato nimajo o čem [pritoževat'].)

Kakorkoli že, včerajšnje volitve in njim posvečene televizijske oddaje so postregle z mnogimi zmagovalci in poraženci. Med zmagovalci sta bila nedvomno tudi všečni Slavko Bobovnik in optimistično nasmejani slovenjgraški župan. Med poraženci pa je vsaj po mnenju sicer zelo lokalne žirije nekje v Trnovem izstopal Danilo Slivnik z nesrečno kombinacijo oblastnega razočaranja (izjava "volivci imajo vedno prav, tudi če se zmotijo" na logični ravni sicer drži, na politični pa daje slutiti določeno zamero njenega avtorja) in zelo subjektivno obarvane analize rezultatov, ki ga je "nadigral" Miha Kovač.

A vam tu v glodanje predvsem ponujam še dve kosti, ki se mi ob gledanju oddaje na Televiziji Slovenija nista zdeli povsem ali prav obglodani.

1. Prva se nanaša na raziskavo o zvestobi volivcev posameznih strank, ki so jo prikazali med oddajo, oziroma na njene komentarje. Raziskava je pokazala, da naj bi bolj ali manj vse stranke z največjo izjemo Socialnih demokratov, ki jim je baje zvestih nekaj več kot osemdeset odstotkov volivcev, uživale zvestobo dobrih šestdesetih odstotkov njihovih nekdanjih volivcev. Novinarski komentar teh rezultatov je sklenil z ugotovitvijo, da stranke torej uživajo sorazmerno visoko zvestobo volivcev.

Je šestdeset odstotkov res visok odstotek zvestobe? Meni se zdi, da ne. Sicer se ne spomnim, za kakšno razdobje so bili prikazani podatki, a med posameznima obdobjima volitev bi na urejenem političnem prizorišču pričakoval manjši odstotek "nezadovoljnih" volivcev. Nekaj podobnega je na oddaji omenil tudi Kovač, da je torej "nezvestih" volivcev veliko, a nato nadaljeval, da je manjkajočih štirideset odstotkov tisti ključni del volivcev, ki se seli z levice na desnico in nazaj.

Kar se mi spet zdi presenetljivo. Po svojem občutku - ki pa ni podkrepljen z raziskavami - bi ugibal, da bo večina tistih volivcev, ki niso zadovoljni s svojo stranko, na naslednjih volitvah odšla k neki drugi stranki iz istega političnega kroga oziroma iste temeljne politične usmeritve, oziroma da se bo tako odločil vsaj zajeten del takšnih nezadovoljnih volivcev. Me prav zanima, kako je s tem v resnici pri nas in, če je drugače, drugod.

2. Druga kost pa se nanaša na fenomen Janković, ki ga je Slivnik komentiral kot reorganizacijo oziroma splošnejšo prerazporeditev levice, Kovač pa kot splošno nezadovoljstvo z uveljavljenimi političnimi strankami, saj da levica sama do več kot šestdeset-odstotne podpore ne bi mogla.

Seveda verjetno drži, da je Jankovića volil marsikdo z levice (in sredine) ter da je sorazmerno gledano ta odstotek na levici gotovo večji kot na desnici - samo poglejte, koliko glasov sta denimo dobila kandidata strank SD in LDS. Kot drži tudi to, kar je ugotavljal marsikateri komentator, da je Ljubljana pač nekaj specifičnega in se Jankovićevih lokalnih izkušenj ne da enostavno preslikati na državno raven. Janković morda sam na državni ravni res ne bi uspel (in verjetno tja niti ne bi hotel) - je pa splošno pomenljiv njegov ugled uspešnega gospodarstvenika, zaradi česar naj bi imel splošno podporo.

To ni nič novega. A vendarle, ali tak velikodušen sprejem gospodarstvenika ne naznačuje tudi delne preobrazbe podobe tipičnega "narodnega junaka" sodobne Slovenije? Do sedaj so bile poglavitne slovenske politične ikone večinoma osebe, ki so bile tako ali drugače povezane s slovenskim osamosvajanjem in uveljavljanjem v mednarodni skupnosti ter po možnosti še z utrditvijo načela pravne države: nekdanji predsednik Kučan, predsednik Drnovšek in premier Janša, prvi parlamentarni predsednik France Bučar, pa tudi današnji "Evropejci" Lojze Peterle in Jelko Kacin ter kot mlajši član te skupine denimo Janez Potočnik, so močni predstavniki take podobe. A ko in kolikor se bodo sami in njim podobni zaslužni osamosvojitelji umikali iz politike, jih bo moral naslediti nekdo drug(ačen).

Morda je to, da si zdaj kot nove voditeljske podobe izbiramo (tudi) uspešne gospodarstvenike, znak, da nam gre na ravni temeljnih vrednot, državnosti in načela pravnega reda vsaj na videz oziroma po občutku sodeč dobro, bojimo pa se svoje gospodarske prihodnosti. Nekaj podobnega se je morda pred leti zgodilo tudi ZDA, ko je gospodarstvenik Ross Perot (ali, za drzne, tu) edini resneje ogrozil prevlado obeh največjih ameriških strank na predsedniških volitvah in z jemanjem republikanskih glasov tudi pomagal do prve zmage Billa Clintona.

Toliko od mene - me pa zanima vaše mnenje: nenazadnje imate, če ste včeraj volili, vedno prav.

sobota, 21. oktober 2006

Matej Accetto, 10/21/2006 11:20:00 dop. (trajna stran objave)

Glasovi Evrope

Že pred časom mi je bralka potožila, da pravniki vedno radi poudarjamo zgolj drugi del Cicerovega reka oziroma maksime, "ubi societas, ibi ius" (2) - kjer je skupnost, tam je pravo. Po mnenju bralke si vsaj toliko, če ne še več pozornosti zasluži tudi prvi del, "ubi homo, ibi societas" (1) - kjer je človek, tam je skupnost. Vsekakor ima prav - del Vecchio je denimo ravno z upoštevanjem obeh korakov utemeljeval neodvisnost obstoja prava od obstoja države: če (1) in (2), potem "ubi homo, ibi ius". Kjer je človek, tam je pravo. To verjetno še toliko bolj drži za v primeru Evropske unije, ki je, kot so radi poudarjali številni Evropejci od Walterja Hallsteina naprej, v svoji prvi podobi nastala predvsem kot pravna skupnost, brez drugih, preddržavnih substratov. Je temu še tako?

Včeraj sem bil na slavnostni predstavitvi prve izmed serije petih dokumentarnih oddaj "o sedanjosti, preteklosti in prihodnosti Evropske unije", ki jo je pripravila ekipa Televizije Slovenija. Oddaje pripovedujejo zgodbe treh parov različnih narodnosti, ki živijo v Bruslju in delajo v evropskih institucijah; danes smo si ogledali prvo, o Slovenki Natji in Portugalcu Ivu, ki delata kot stažistka in kot lobist v Evropskem parlamentu.

Oddaja mi je bila všeč, na trenutke celo zelo simpatična, zlasti kadar je ekipi raznolike posnetke pogovorov ali dogodkov iz različnih koncev Evrope (od Portugalske do Finske) uspelo povezati v domiselno in učinkovito strnjeno zgodbo. Ne vem, kako bo na zgodbo gledal nekdo, ki sicer nima niti veliko stikov z niti posebnega zanimanja za delovanje evropskih institucij in evropskega prava, a gotovo mu bo pomagala spoznati življenje bruseljskih evrokratov.

Mi je pa bila oddaja zelo zanimiva še z enega vidika, ki ga snovalci zgodbe morda niti niso načrtovali, je pa Evropski uniji zelo prikladen. Pokazala je namreč na dvojnost oziroma dva obraza podob o Uniji, ki ju je morda sploh nemogoče strniti v enega.

Osnovna zgodba serije govori o parih, ki so evropski ideji in stvarnosti že po načelni ureditvi najbližji ter od nje vse bolj tudi bivanjsko odvisni. Njihove zgodbe še zdaleč niso zgodbe tipičnih Evropejcev, ampak izjem od pravila. Pravilo so naključni mimoidoči, ki jih ekipa domiselno ustavlja na različnih evropskih ulicah (ter plažah) in ki na vprašanja o Uniji večinoma pravijo, da jih ne zanima ter da nanje nima vpliva. Na eni strani mladi evrokrati, ki v svojih bruseljskih sobanah tekoče (in vsaj deloma vnaprej pripravljeno) razpravljajo o prednostih in slabostih Unije, na drugi običajni državljani držav članic, ki včasih ne vedo niti tega, kaj oziroma kje je mesto z angleškim imenom Brussels (pa čeprav zgolj zato, ker se Bruslju v portugalščini reče Bruxelas), predvsem pa jih to niti ne briga.

Snovalci oddaje izjav teh anketirancev ne komentirajo. Edini komentar oziroma sporočilo novinarke so njena vprašanja: ko denimo Nemca sredi Švedske nejeverno še enkrat vpraša, ali pravo EU nanj res nima nobenega vpliva. Tisti, ki v oddaji "odgovarjajo", so evrokratski prijatelji mladega para in anketirani evropski voditelji - predsednik Parlamenta Josep Borrell in komisarka Wallströmova (ki je, roko na srce, tudi sam na ulici ne bi prepoznal) - a njihovi odgovori ne sežejo do nepoučenih pešcev na portugalskih, francoskih, finskih ulicah. Edini, ki slišijo tako pomisleke prvih kot pojasnila drugih, so gledalci oddaje; nenazadnje je njim tudi namenjena. A vendar ne vem, če ne bodo tudi oni oddaje bolj kot zgolj izobraževalno (kar nemara niti ni) dojeli predvsem kot ilustrativno, kot zelo plastični prikaz različnih svetov Evrope. Ne enega, marveč več različnih, včasih tudi zelo drugačnih glasov Evrope.

Ta razkorak med Brusljem in, če želite, Črnomljem se kaže na obeh koncih. Borrell razlaga, kako je evropska politika v svojem bistvu naravnana tako, da išče soglasje; peška z ulice enega od mest pa poudarja, da je evropska politika problematična, ker smo si med seboj tako različni. Wallströmova nam pove, da zanjo demokracija pomeni čim večjo obveščenost o tem, kaj se v Bruslju dogaja. To je bilo zame vedno problematično dojemanje demokracije, ki ta pojem zvede na vprašanje prostega vstopa na tribune. A kako bi svoje zamisli udejanjila anketiranka "z domače ulice", ki pravi, da bi morali dosti več odločitev sprejemati neposredno sami, ali tista, ki pravi, da je v Evropi preveč centralizacije? To morda zasluži in vsakdo si za tako politično aktivno držo zasluži pohvalo. A vendar si gledalec oddaje ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali ima tak "tipičen" državljan dobro predstavo o tem, kako bi bilo njegovo idejo moč izpeljati, ne da bi pristali pri podobnem Golemu, kot ga imamo sedaj. Golemu, ki ga večina ne razume in (zato) niti ne poskuša razumeti, kaj šele obvladovati.

Zame je najočitnejše sporočilo te serije (oziroma vsaj prve oddaje) tako to, da v Evropski uniji še vedno obstajata dva svetova, svet evrokratov, ki govori televizijskim kameram, in svet pešcev na ulicah držav članic, ki bi od teh kamer radi dobili odgovore. Še najboljša vez med tema svetovoma so starši mladoporočenega para, ki z eno nogo živijo na rodni grudi, z drugo pa (morajo) v Bruslju.

Prvi del oddaje bo na sporedu 31. oktobra ob 18h, drugi in tretji pa 7. in 14. novembra ob 17h30. Če vas Evropska unija (ne) zanima in boste ob uri blizu televizijskega sprejemnika, vsekakor vredno ogleda.

Oznake:


četrtek, 19. oktober 2006

Matej Accetto, 10/19/2006 08:09:00 dop. (trajna stran objave)

Dva obraza študija

Na to objavo sem pomislil ob tednu, ko so na naši Pravni fakulteti študenti "nakupovali" med izbirnimi predmeti četrtega letnika.

Vsak resen študij ima dva obraza, prijaznega in surovega. Po eni strani je dobro, če študent v njem uživa, če ga veseli in njegov uspeh že sproti nagrajuje z vsaj majhnimi zadovoljstvi (dobrim občutkom ali pohvalo). Po drugi strani pa študij ne bi bil študij, če študenta ne bi tudi izzival in mu postavljal preprek, saj bo ravno z iskanjem poti čez (zanjo ravno prav) težavne prepreke študent najbolj napredoval.

Eden glavnih izzivov vseh dobronamernih študijskih (vadbenih, tečajnih ali kakršnihkoli že učnih) programov je tako iskanje prave zmesi "trpljenja" in "užitka". Ob prevelikem trpljenju lahko študij izgubi svoj smisel; ob preveč sproščenem uživanju pa dodano vrednost.

A to ne pomeni, da niso popularni tudi študijski programi, ki na prvi pogled silijo v enega izmed ekstremov. Današnji primer: dva predmeta na Univerzi Harvard.

Prvi je najbolj obiskan predmet na dodiplomskem študiju (College), ki ga je lani izbralo 800 študentov, z naslovom "Pozitivna psihologija" in opisom študijskega programa, po katerem se bodo študenti naučili ustvariti "izpolnjujoče in cvetoče" življenje - kot si lahko preberete v članku časnika The Boston Globe.

Drugi pa je predmet s težko lepo prevedljivim imenom "Izvrševanje vodenja: Mobiliziranje skupinskih virov", predmet, ki "raziskuje izvrševanje vodenja sredi nasprotujočih si sil, ki se pojavijo znotraj političnih in organizacijskih sistemov ob soočenju z izzivi prilagajanja". To poteka na zelo praktičen način izzivov z največjimi lastnimi strahovi in tegobami, ki večino izbranih študentov spravijo vsaj v jok, če ne celo do živčnega zloma.

Na nek način je tako že izbor skupine študentov izmed trum, ki želijo priti k temu predmetu, ki je najbolj popularen izmed izobilja podobnih predmetov in seminarjev o "vodenju" te fakultete. Tudi sam sem šel - zgolj iz radovednosti - nekoč na uvodno predavanje v okviru "nakupovalnega tedna", kjer je truma študentov čakala, kako jih bo profesor začel "izzivati" tokrat. Eno leto prej je namreč v predavalnico prinesel kasetnik z neko glasno glasbo, ga postavil na eno od klopi in pustil igrati. To je trajalo kakih deset minut, dokler ni eden od študentov pristopil h kasetniku in ga ugasnil, kar je seveda vodilo v takojšen profesorjev napad, zakaj je to storil oziroma zakaj misli, da ima pravico storiti kaj takega. Pogovor si lahko predstavljate: "Ker bi radi, da začnete, in ker nas glasba moti," odvrne študent. "Ampak to veste le zase; morda pa je bila komu drugemu glasba všeč. Od kje vaše upravičenje, da si upate kar tako vzeti stvari v svoje roke?" ga napade profesor. In tako še nadaljnjih nekaj mesecev.

(V "mojem" letu je bilo prvo srečanje precej mirno. Profesor je sicer prišel v predavalnico in se nato petnajst minut pogovarjal z ljudmi iz prvih vrst, ne da bi začel s predavanjem, od česar ga ni odvrnil tudi zrežirani naval ploskanja, dokler ga ni več napol anonimnih klicev iz občinstva prisililo, da se je moral odzvati. Prva seansa je nato minila dokaj mirno, kako je bilo s predmetom kasneje, pa naj vedo zgolj njegovi udeleženci.)

sreda, 18. oktober 2006

Matej Accetto, 10/18/2006 12:06:00 pop. (trajna stran objave)

To ni vabilo, temveč zgolj obvestilo

Še enkrat: za razliko od včerajšnje objave to ni vabilo, vsaj ne v tem smislu, da bi sam ali v imenu fakultete študente vabil, naj se na katerikoli naslov prijavijo na sodelovanju pri tej simulaciji, saj ni med tistimi, ki jih v letošnjem študijskem letu fakulteta organizira.

Vseeno pa bo morda marsikomu dobrodošla informacija o novem mednarodnem tekmovanju za študente prava iz področja prava Svetovne trgovinske organizacije. Tekmovanje organizira ELSA, letošnji izmišljeni primer pa je po naključju sestavila moja avstralska kolegica s podiplomskega študija v ZDA.

Redni bralci Konteksta že veste, da sam zelo podpiram idejo študentskih simulacij, tako tudi ta ni izjema. Če koga zanima, naj si ogleda zgoraj navedeno uradno stran tekmovanja, med komentarji k tej objavi pa lahko pustite tudi svoja mnenja o tem tekmovanju ali simulacijah nasploh.

(P.S. Če pa kdo s tem še ni zadovoljen z dnevno dozo Konteksta, si lahko prebere tudi moj dodatek k logičnima ugankama s konca tedna.)

torek, 17. oktober 2006

Matej Accetto, 10/17/2006 11:28:00 dop. (trajna stran objave)

Zanimivo vabilo na študentsko delo

Z RTV Slovenija sem začel sodelovati pri projektu, ki bo v letu 2007 skrbel tudi za pripravo rednih prispevkov o Evropski uniji. Ekipa televizijskega informativnega programa bi k sodelovanju pri tem projektu rada pritegnila tudi dva študenta, pa sem se ponudil, da študente prava o tem obvestim tudi na Kontekstu.

V prvi fazi sodelovanja, torej pri tem konkretnem projektu v letu 2007, bi šlo za sodelovanje oziroma pomoč pri pripravi rednih prispevkov, za iskanje zanimivih zgodb in podatkov ter za komunikacijo z ljudmi, o katerih bodo prispevki govorili. Zamišljeno pa je, da bi bilo to sodelovanje tudi nekakšno urjenje za kasnejšo drugo fazo, v kateri bi šlo tudi za pripravo konkretnih prispevkov.

Skratka: študenti, če vas zanimata novinarsko delo in Evropska unija, ste vabljeni, da se obrnete na novinarko Barbaro Zrimšek na naslovu barbara(pika)zrimsek(afna)rtvslo.si. (Protismetna niza "(pika)" in "(afna)" morate seveda zamenjati z znakoma "." in "@".)

Matej Accetto, 10/17/2006 11:20:00 dop. (trajna stran objave)

Let nad kukavičjim gnezdom

Evropska unija in ZDA so pred dobrim tednom dni sklenile nov dogovor o obdelavi in prenosu podatkov iz evidence imen potnikov za lete iz držav članic EU v ZDA.

Razlog za sklenitev novega sporazuma je sodba Sodišča ES iz maja 2006, s katero je Sodišče relevantna akta Sveta in Komisije, ki sta se nanašala na zgodnejši sporazum, zaradi napačne pravne podlage razglasilo za nična, vendar stari sporazum ohranilo v veljavi do 30. septembra.

Nov - a še vedno začasni - sporazum, po katerem bodo ameriške oblasti imele dostop do podatkov o potnikih do julija 2007, si lahko ogledate tu. Kot poroča evropski spletni novičnik o digitalnih človekovih pravicah EDRI-gram, je ena od zanimivejših novosti ta, da sistem "vlečenja" (pull) zamenjuje sistem "potiskanja" (push): ameriške oblasti namreč podatkov o potnikov ne bodo več same "povlekle" iz računalniških sistemov letalskih družb, temveč jim ga bodo te "potisnile".

Ob tem ne morem kaj, da se ne bi v duhu tedna pravnega humorja spomnil na nekega zanzibarskega ribiča z zelo slabim znanjem angleščine, ki je na ribiškem izletu v svojem dhowu turistom v napetem trenutku v roke potisnil konec vrvi in začel klicati: "Push, push!"

Oznake:


ponedeljek, 16. oktober 2006

Matej Accetto, 10/16/2006 10:54:00 dop. (trajna stran objave)

Plus ça change...

Ko smo že v predvolilnem tednu, času, ko se vedno znova sprašujemo, kaj se bo spremenilo, ko bomo spremenili - ali zamenjali - svoje oblastnike, vam bo upanje nemara okrepil ta video kolaž iz zibelke demokracije.

(Hvala Sashi in Volokh Conspiracy ter prek njiju še dolgi kači malih členov te čudovite verige, blogosfere.)

Oznake:


Matej Accetto, 10/16/2006 08:53:00 dop. (trajna stran objave)

Berite tudi naš pravlog

Napol za šalo, napol zares, še zlasti, ker se nanaša tudi na petkovo logično uganko:

Kaj nam pravzaprav sporoča županski kandidat, ki pravi, naj na volitvah glasujemo tudi za njegovo listo? Z logičnega vidika se zdi, da nas spodbuja, naj poleg njegove glasujemo tudi za kakšno drugo, malo zanj, malo za nekoga drugega. "Glasujte tudi za mojo listo" je logično gledano nekako tako, kot če bi rekel "Glasujte za katero drugo in za mojo listo". Nam želi kandidat sporočiti, da ne želi popolne oblasti oziroma vseh glasov, temveč naj svoje glasove razpršimo, a pri tem ne pozabimo tudi nanj in njegovo listo?

Morda je želel s takšno dikcijo pokazati, da je stvaren človek, ki ve, da vsi ne bodo glasovali zanj - nekateri bodo, drugi pa bodo izbrali kakšno drugo listo. Toda koga potem nagovarja z izjavo - tistega, ki bo zanj morda glasoval, ali tistega, ki zanj gotovo ne bo? Zdi se, kot da skuša nagovoriti oba (oziroma vse), a potem nikoli ne nagovarja posameznika.

Morda pa je to zgolj odraz politične spretnosti oziroma sporočilne skromnosti. "Glasujte za mojo listo" se morda sliši prepotentno, arogantno, skorajda kot ukaz. Če dodamo malo besedico "tudi", pa ista misel ni več ukaz, ampak postane prijazna prošnja. Prosim, tudi mene.

Ekhm, torej, dragi bralci: hvala in še naprej berite tudi Kontekst.

petek, 13. oktober 2006

Matej Accetto, 10/13/2006 08:27:00 dop. (trajna stran objave)

Logika in pravniki

V komentarju k moji zadnji "logični" objavi iz Carrollove knjižice logičnih ugank je bralka Barbara prepoznala neko drugo knjigo logičnih ugank, ki je pod podobnim imenom Alica v deželi ugank pred dvajsetimi leti izšla tudi v slovenskem prevodu. Gre za eno izmed številnih knjig Raymonda Smullyana, ki sem ga nekoč hudomušno tudi že omenil.

V zabavo, izziv ali pokoro za ta konec tedna pa vam ponujam dve uganki iz še ene njegove knjige z naslovom Poznate naslov te knjige?.

Prva je o Alici in gre tako:

Ko je Alica vstopila v Gozd pozabljenja, ni pozabila vsega, pozabila je samo nekatere stvari. Pogosto se ni mogla spomniti, kako ji je ime, še najraje pa ji je ušlo, kateri dan v tednu je. Lev in Samorog sta pogosto zahajala v Gozd. Ta dva sta res čudni pojavi. Lev laže ob ponedeljkih, torkih in sredah in govori resnico druge dni v tednu. Samorog pa laže ob četrtkih, petkih in sobotah, druge dni v tednu pa govori resnico.

Nekega dne je Alica naletela na Leva in Samoroga, ko sta ravno počivala pod drevesom. Rekla sta ji:
Lev: Včeraj je bil eden od dni, ko jaz lažem.
Samorog: Včeraj je bil eden od dni, ko tudi jaz lažem.
Iz njunih trditev je lahko Alica (ki je bila zelo bister deklič) ugotovila, za kateri dan gre. Kateri dan je bil?

Najbolj pedantni logiki lahko v rešitvi opozorite še na dve podrobnosti, na kateri Smullyan (ali njegov prevajalec) ni pomislil - a ki tokrat sicer ne vplivata na končni odgovor.

Druga pa ni Smullyanova, ampak že dolgo znana kot paradoks o grškem učitelju prava Protagori, ki se je z nekim revnim študentom dogovoril, da mu bo ta šolnino plačal takrat, ko bo uspešno rešil svoj prvi sodni primer. Ker si študent po koncu študija ni poiskal odvetniškega dela, ga je Protagora tožil za dogovorjeno vsoto; na sodišču pa sta govorila tako:

Študent: Če dobim ta primer, mi po definiciji ni treba plačati. Če ta primer izgubim, še ne bom uspešno rešil svojega prvega primera in Protagori nisem dolžan plačati, dokler ne dobim prvega primera. Naj torej dobim ali izgubim, plačati mi ni treba.

Protagora: Če izgubi, mi mora po definiciji plačati (saj za to konec koncev tudi gre). Če dobi, potem bo uspešno rešil svoj prvi primer, torej mi mora plačati. Plačati mi mora v vsakem primeru.
Smullyan sprašuje, kdo ima prav, pri čemer tudi sam ni povsem gotov, da pozna odgovor. Dodaja pa, da mu je najboljšo rešitev povedal nek pravnik. Ta rešitev je s pravnega stališča res dokaj logična, in to iz dveh razlogov. Kakšna je in katera sta ta dva razloga? Oziroma, povedano drugače, kdo ima prav?

Oznake:


četrtek, 12. oktober 2006

Matej Accetto, 10/12/2006 05:56:00 pop. (trajna stran objave)

Plodonosne spletne izjave

Kot poroča današnji Guardian, je porota na Floridi neki ženski dosodila odškodnino v višini 11,3 milijona ameriških dolarjev za žaljivke, ki jih je zoper njo na neki spletni klepetalnici v svojih komentarjih objavljala toženka. Toženka je tožnico namreč zdržema zmerjala z "goljufivko", "prevarantko" in "sleparko" (crook, con artist in fraudster).

To je baje do sedaj najvišja dosojena odškodnina za izjave posameznikov na blogih ali spletnih forumih. Veliko upanja daje tudi meni in mojim fakultetnim kolegom, ki na študentskih spletnih klepetalnicah o sebi kdaj preberemo še kakšen dosti sočnejši opis...

Oznake:


Matej Accetto, 10/12/2006 11:23:00 dop. (trajna stran objave)

O pogradih in študentski pameti

Bolj kot zaradi sodbe same si problem nedvomno zasluži pozornost zaradi duhovitega komentarja sodnika (in v tem primeru zgolj komentatorja) Williama Bedswortha, ki sorodne mojstrovine objavlja tudi na tej spletni strani.

Kakorkoli že, kot nam sporoča komentar, je zagata v tem (opombi izpuščeni):
Porota iz New Jerseya je študentu lokalnega collegea dodelila 179 001 dolar, ker izdelovalec "podstrešnih postelj" uporabnikov ni opozoril, da bi se lahko v primeru padca s postelje poškodovali. [...]

Trenutno bolščim - nejeverno - v mnenje ubogega tričlanskega sodnega senata, ki se je moral soočiti s to sodbo. Vam rečem, ljudje nimajo pojma, kako težko je prizivno delo. Predstavljajte si, da morate nekomu razložiti, kaj vse je narobe s tem, da bi nekomu dali 179 001 dolar, ker ga nihče ni opozoril pred padcem s postelje.
Priporočam, da si preberete še ostalo, skupaj z opombami. Meni je še posebno tragikomično dejstvo, da je bil predrzni nevednež študent.

Ah ja, kako v ZDA v lovu nazivov in formalne izobrazbe padajo standardi. V Evropi je seveda drugače - tu cenimo dejansko izobrazbo nad formalno in imamo raje dostojno izobražene srednješolce ali diplomirance kot pa navidezno izobražene magistre in doktorje.

(V skladu s trudom proti vsakovrstnemu plagiatorstvu za povezave spet zahvala blogoma Volokh Conspiracy in prek tega How Appealing.)

Oznake: ,


sreda, 11. oktober 2006

Matej Accetto, 10/11/2006 11:27:00 dop. (trajna stran objave)

Birokratske težave... in dosežki

Verjetno ste že slišali za razgreto razpravo, ki jo je s svojo nedavno kritiko razpasle birokratizacije (in domnevno prerazpaslih vplivnih birokratov) Komisije sprožil komisar Verheugen. Njegove izjave so sprožile tako buren odziv samih uradnikov kot pisma podpore njegovi kritiki s strani drugih evropskih državnikov. (Pa tudi nova pojasnila njega samega.)

Niste pa še videli dokaznega gradiva. No, tudi zdaj ga ne boste, a v oris premnogih nalog, ki ležijo na ramenih številčno vendarle dokaj omejenih uradnikov Komisije, si naravnost morate ogledati to uredbo Komisije z dne 2. oktobra 2006. Najprej si pozorno preberite prvo stran, nato pa prav tako pozorno oglejte še prilogo na drugi strani.

No, torej. Kdo je za kaj odgovoren, je pri brezoblični odborologiji venomer težko ugotoviti; tisti, ki je iznašel sistem, po katerem mora Komisija izdajati tudi take uredbe, pa je vsekakor genij.

Oznake: ,


torek, 10. oktober 2006

Matej Accetto, 10/10/2006 08:10:00 dop. (trajna stran objave)

You say Bologna, we say baloney

Sodobno ameriško pravno izobraževanje veliko dolguje človeku po usodnem imenu Christopher Columbus Langdell, ki je na Harvardu konec 19. stoletja odkrival nova prostranstva v načinu poučevanja prava in "odkril" sokratsko metodo s preučevanjem pravih sodnih primerov. To je metoda, po kateri profesor študenta do pravilnih odgovorov vodi predvsem z opozarjanjem na njegove napake in zaradi katere mnogi diplomanti harvardske pravne šole še danes jezno odvračajo pogled, kadar gredo mimo glavne stavbe fakultetne pravne knjižnice, ki nosi njegovo ime.

Na Harvardu se je takrat izoblikoval predmetnik prvega letnika študija (edinega, ki je skoraj v celoti namenjen obveznim predmetom), kot ga danes poznajo vse ameriške pravne šole in tisti študenti ljubljanske Pravne fakultete, ki v drugem letniku obiskujejo angleško pravno terminologijo.

In na taistem Harvardu se je fakulteta sedaj odločila za prenovo študijskega programa v prvem letniku. Ne zato, ker bi jih k njej silila kakšna bolonjska deklaracija, temveč zato, ker... hm... pravzaprav ni povsem jasno, iz katerega "zunanjega" razloga. Večina ameriških komentatorjev (denimo večina tistih na Volokh Conspiracy) je do predlaganih sprememb prejkone zadržana oziroma jih ne podpira.

Pri vsem skupaj je bistvo seveda v naravi sprememb - tradicionalni obvezni predmeti bodo skrčeni, predmetniku pa bosta dodana zakonodajni in mednarodnopravni predmet. Kritiki v veliki meri odražajo splošno držo ameriške (strokovne skoraj bolj kot laične) javnosti do pomena mednarodnega in primerjalnega prava, ki slednjima področjema nikakor ni naklonjena.

Ravno zato je pobuda harvardskega profesorskega zbora še toliko bolj presenetljiva in zanimiva. Misliti da lahko veliko tudi evropskim pravnim fakultetam, kjer nihamo med željo, da bi fakultetne predmetnike čim bolj obvarovali pred rušilnim navdušenjem prekomernih političnih prenoviteljev, in občutkom, da bi proces prenove vendarle lahko tudi uporabili za koristne izboljšave in posodobitve.

In pa, seveda, vsem udeležencem angleške pravne terminologije na ljubljanski Pravni fakulteti.

ponedeljek, 09. oktober 2006

Matej Accetto, 10/09/2006 02:59:00 pop. (trajna stran objave)

Preddržavno stanje?

Hobbes ne bi bil presenečen. Danes še obstaja svet, kjer ste kot posameznik prepuščeni predvsem kvaliteti svoje lastne gorjače ter milosti potencialnih plenilcev.

Gorjača ima sicer visokozveneča imena (požarni zid, antivirusni programi), a načelo je isto: nič hudega sluteči uporabnik spleta se pase na svojem pašniku (v sobici študentskega naselja, stanovanjski hiši ali poslovni stolpnici), nanj pa (iz kakšne druge sobice oziroma skoraj kateregakoli drugega naselj) prežijo lakomni požeruhi kreditnih kartic, osebnih podatkov ali zgolj normalnega delovanja računalniških sistemov.

To sicer vemo že dolgo - a zdaj imamo vse skupaj pred seboj tudi v številkah. Na spletni strani BBC so objavljeni izsledki enomesečne raziskave, v kateri so s posebno prirejenim računalnikom beležili poskuse napadov nanj iz medmrežja. Izplen? Nikoli ni minilo niti petnajst minut, ne da bi bil računalnik deležen novega napada. Če radi berete bolj počasi, so vas torej skušali napasti vsaj enkrat, odkar ste začeli brati to objavo.

Povezava na uvodni članek je tu, v naslednjih dneh pa naj bi sledili še dodatni članki na isto temo.

Matej Accetto, 10/09/2006 08:30:00 dop. (trajna stran objave)

Plagiatorstvo

Kaj narediti, če se vam po cesti približuje plagiatorstvo? Pogledati stran ali se z njim strogo soočiti?

Odgovor bi moral biti v svetu znanstvenih oziroma strokovnih prispevkov jasen. Vsakdo, ki je kriv nenamernega plagiatorstva, si zasluži dober poduk; tisti, ki ga zakrivi namerno, pa ostre graje in v primeru hujše ali ponavljajoče se nespameti tudi naziv preklicanega plagiatorja, da sam od sebe ne bo več mogel tujih podob kot svoje na ogled postavljati. Povedano velja za vse ravni avtorjeve starostne in poklicne poti.

Za okus, kako se z zverjo na študentski ravni soočajo v Angliji, si lahko ogledate priročen vodič za študente in profesorje na neki manjši univerzi, v njem pa lahko najdete tudi povezavo na spletno stran za elektronsko prepoznavanje plagiatov, kjer študentom prav tako priporočajo ogled posebnega vodiča.

Žal še ni take storitve za slovenščino, kot tudi ne take, ki bi lovila prevode med posameznimi jeziki. A tudi ročno se sem ter tja kdo ulovi - če gre za študenta, je sankcija potem dokaj določljiva, kaj pa storiti sicer? Vam povem, institut preklicanega plagiatorja bi prišel še kako prav.

petek, 06. oktober 2006

Matej Accetto, 10/06/2006 08:25:00 dop. (trajna stran objave)

Parci... parcipi... participativna demokracija?

Po odličnih izkušnjah z iskanjem prevoda za "brainstorming" občestvu Konteksta ponujam nov oreh.

Eden od popularnejših angleških* izrazov zadnjega časa je "participative democracy".

(*In seveda ne zgolj angleških. V francoščini se temu denimo reče "démocratie participative".)

Izraz (in z njim povezan koncept) je na prvi pogled hecen, ker na nek način kot pleonazem poudarja demokratično izobilje določene oblike demokracije, smiselno pa zanimiv, ker/kolikor obelodani posebnost take demokracije, kjer ljudstvo svoje moči ne samo podeljuje oblastnikom, temveč jo istočasno (deloma) zadrži zase.

Težava pa nastopi, ko je treba za ta izraz poiskati slovensko ustreznico. Pri kateri se je, pod vplivom okretne, a neizbirčne politologije, že začel uveljavljati izraz participativna demokracija. Zakaj, za vraga, po jezikovno skoraj lepem pojmu predstavniške demokracije zdaj to?

A še je čas. Najti je treba lep slovenski izraz in ga ponuditi namesto tega jezikolomnega zmazka. Sam predlagam izraz "sodelovalna demokracija". Ima kdo od bralcev še kak drug, ustreznejši predlog?

četrtek, 05. oktober 2006

Saša Zagorc, 10/05/2006 05:38:00 pop. (trajna stran objave)

O sodnikih VS - tretjič

Ne želim biti zgolj advocatus diaboli, saj se moje mnenje o izražanju podpore kandidatom na volitvah pokriva s stališči, da dober sodnik pač ne bo javno izražal podpore določenemu kandidatu v okviru kandidacijskega postopka na volitvah. Vendarle, takšna dejanja štejem za stvar okusa in osebnih odločitev, ki z ničemer ne spreminjajo pravnega položaja sodnikov. V nadaljevanju bom poskusil prikazati, zakaj ne zdržijo stališča prof. Bavcona o krnitvi ugleda sodniške funkcije v tem oziru.

Ustava RS glede nezdružljivosti sodniške funkcije pravi, da se tudi sodnik lahko politično združuje, vendar ne more postati član vodstvenih organov politične stranke. V nekaterih tujih ureditvah je sodnikom onemogočeno tudi članstvo v političnih strankah. Tako je v RS tudi sodnikom v veliki meri omogočeno politično udejstvovanje, pri čemer nenapisane uzance pravijo, da naj bo takšno ravnanje čim manj opazno. Sodnik se namreč mora vesti tako, da varuje ugled sodniške funkcije.

Dajanje podpore kandidatom na volitvah je ena od oblik aktivne volilne pravice. To velja tako za formalne oblike izkazovanja podpore, s čimer želijo volivci omogočiti kandidatu, da izpolni pogoje za zakonito kandidaturo, kot tudi neformalne oblike, kjer volivci izrazijo svoje politično prepričanje. To velja v skladu z načelom splošne volilne pravice tudi za sodnike. Ker pa imajo sodniki zaradi zagotovljenih oblik sodnega varstva volilne pravice določene pristojnosti v volilnem procesu, bi bilo smiselno, vendar ne zapovedano, da se že iz tega razloga vzdržijo javnega izražanja podpore določenim kandidatom.

Zato je potrebno zavreči stališča prof. Bavcona kot pretirano bojazljiva za ugled sodniške funkcije. Mimogrede, primer Langoborger je v našem primeru neuporaben, ker se nanaša na vprašanje imenovanja posebnih sodnikov, ne pa na ravnanje sodnikov v času mandata. Kot drugo, zahteva po odstanitvi kakršnegakoli dvoma o nepristranosti je možna zgolj v konkretnem primeru, najprej mora biti kontroverza sploh vzpostavljena, šele potem je možno presojati, ali sodniku "srce bije za eno stran". Zato ne more izrečena podpora kandidaturi sama po sebi vzpostaviti dvoma o nepristranosti sodnika. To bi lahko bilo razvidno šele v primerih, ko bi pred te vrhovne sodnike prišla zadeva, ki bi se nanašala na sodno varstvo volilne pravice.

Toliko o ustavnopravnih razlogih. Za lažje razumevanje si lahko pomagamo tudi z argumentum ad absurdum. Kaj pa, če bi 5 sodnikov vrhovnega sodišča RS javno izrazilo podporo LGBT interesnim skupinam? Ker je bilo mnogo sporov glede "pivovarske vojne" tudi pred vrhovnim sodiščem, se lahko vprašamo, ali bi omajalo funkcijo sodnika, če bi javno izpostavil, da raje pije Zlatorog kot Union? Bi to pomenilo, da so vrhovni sodniki pristranski ali nepristranski?

Stališča prof. Bavcona so tako stroga, da bi dejansko onemogočila kateremukoli sodniku kakršnokoli politično udejstvovanje. To je seveda nesmiselno ob modernem razumevanju svobode mišljenja, svobode govora, svobodnega združevanja v politične stranke, itd. Vseeno pa štejem, da so opozorila, kot jih navaja spoštovani profesor, vselej vredna razmisleka in v nobenem primeru ne morejo škoditi, saj težijo k najbolj doslednemu spoštovanju temeljnih načel za sodnika.

Ob tem se želim še obregniti ob precej nedomišljeno določbo 40. člena zakona o sodniški službi o mirovanju sodniškega mandata, če sodnik nastopu eno od drugih, tudi političnih, funkcij. Ta določba je mnogo bolj ustavnopravno suspektna kot dejanja omenjenih vrhovnih sodnikov RS. Tako je možno, da se nekdo, ki je kot poslanec nepretrgoma štiri leta izražal svoja politična prepričanja ali sledil strankarskim odločitvam, vrne ponovno v sodniške vrste ne da potreboval ponovno preveritev, ali izpolnjuje pogoje za sodniško funkcijo. Tukaj je namreč dvom v neodvisnost sodnika zelo zaznaven.

Matej Accetto, 10/05/2006 03:24:00 pop. (trajna stran objave)

Amalia v čudežni deželi

Za tiste bralce, ki ste v luči Evropske unije veliki zagovorniki pravic držav članic, imam eno dobro in eno slabo novico. Dobra je ta, da je v enem ravnokar končanih postopkov pred Sodiščem ES Sodišče potegnilo z argumenti države članice in zavrnilo "brezmejne" argumente Komisije. Slaba pa ta, da je Sodišče potegnilo z Republiko Avstrijo na škodo njene sosede, Republike Slovenije.

Novica je slaba predvsem za gospo Valeško ter za slovenske prodajalce in avstrijske kupce cigaret, tako da se marsikateremu ljubitelju zdravega življenja niti ne bo zdela tako napačna. A vendarle - zakaj je sploh šlo? Tisti, ki si želite zgolj kratek povzetek, si lahko preberete sporočilo za medije Sodišča, ki najbolj na kratko sporoča naslednje:
Avstrijska zakonodaja določa, da se oprostitev trošarin za tobačne proizvode, uvožene v osebni prtljagi potnikov, ki imajo običajno prebivališče na davčnem ozemlju in ki neposredno vstopijo na davčno ozemlje čez kopensko mejo ali preko celinskih voda, omeji do 31. decembra 2007 na 25 cigaret ob vstopu iz Slovenije. [...]

Sodišče je ... razsodilo, da [ta avstrijska zakonodaja] ni v nasprotju s pravom Skupnosti.
Vsekakor zlasti pravnikom v branje priporočam tudi samo sodbo v zadevi C-140/05, Valeško, ki jo najdete na tem naslovu, po želji pa si lahko v izbranih jezikih privoščite tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Madura.

Besedilo sodbe v slovenskem jeziku si ob siceršnjih težavah s prevajanjem uradnih besedil institucij v slovenščino zasluži tudi pohvalo za berljivost in korektnost. Osebno sicer ne bi uporabljal besede "rezident" (čeprav razumem, da ima "prebivalec" kot eden izmed kandidatov lahko preohlapen pomen), pa tudi ime male kneževine bi raje kot Lihtenštajn zapisal kot Liechtenstein, ampak ko se začnemo pogovarjati o tovrstnih podrobnostih, smo že na konju, in to, naj Avstrijci ne zamerijo, na lipicancu.

Oznake: ,


Matej Accetto, 10/05/2006 02:40:00 pop. (trajna stran objave)

O sodnikih VS - drugič

Zaradi včerajšnje objave na Kontekstu je Mitja Deisinger izstopil iz sodniškega društva. No, ne ravno zaradi objave na Kontekstu, saj, kot poroča današnji Dnevnik, razlogov za izstop ni navedel. (V istem članku Dnevnika je nekoliko hudomušno tudi pripisano, da bo sodniško društvo najprej preverilo, ali je bil sodnik Deisinger sploh njegov član.)

Vsekakor pa se novinarji niso mogli izogniti povezavi z dejstvom, da je bil tudi Deisinger eden od petorice tistih sodnikov, ki so javno izrazili podporo Arharjevi kandidaturi za ljubljanskega župana, o čemer sem že pisal včeraj. O tem priča tudi objava kratkega povzetka mnenja (na strani 3 tiskane izdaje), ki ga je napisal profesor Ljubo Bavcon - še vedno eden najaktivnejših akademskih komentatorjev pravne stvarnosti - in v katerem se odločno postavlja na stran tistih, ki menijo, da je takšno ravnanje sodnikov vsaj zamajalo, če že ne prekucnilo stolpa sodniške nepristranskosti.

Malo bolj naklonjeno pa je o drži sodnikov danes v Delu (na peti strani tiskane izdaje) pisal tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki se je odzval na podobno torkovo pisanje Jana Zobca, enega izmed vpletenih sodnikov; a se tudi sam strinja z mnenjem sodnega sveta, da si torej takšnega obnašanja sodnikov, ki bi s sodnega prestola poleg pravice delili tudi politično naklonjenost, ne želimo.

Oznake:


sreda, 04. oktober 2006

Matej Accetto, 10/04/2006 02:20:00 pop. (trajna stran objave)

Sodniki, Arhar in Prešeren... pa še o Ljubljančanih

Morda se spomnite nedavne novice o tem, da je pet sodnikov Vrhovnega sodišča javno izreklo podporo Francetu Arharju ob njegovi kandidaturi za župana Ljubljane in s tem sprožilo razpravo o dopustnosti in umestnosti takšnega političnega udejstvovanja sodnikov.

Kot lahko razberete tudi iz povezane novice, je ob tem dogodku mnenje - oziroma "načelno stališče" - sprejel tudi sodni svet, češ da kakršnokoli izražanje politične podpore enemu ali drugemu kandidatu ni v skladu s sodniško etiko; predsednik sodišča Testen pa je v (povsem razumljivi) vlogi razsodnika in pomirjevalca duhov dejal, da s tem sodniki niso kršili nobenega predpisa, a jim to vlogo odsvetuje.

Povedano sproža zanimiva praktična vprašanja o razmerju med pravom in etiko - v kolikšni meri so sodniki (kot tudi marsikatera druga funkcija) pri svojem ravnanju vezani zgolj na zakon oziroma spoštovanje predpisov, v kolikšni meri pa tudi na etična pravila vedenja in ravnanja, ki niso v celoti prelita v prisilne predpise? V tej razpravi verjetno ni enostavnih - in nevrednostnih - odgovorov, ki ne bi bili odvisni od naše načelne drže do družbene vloge sodnikov. V ZDA bi na to vprašanje ob zelo očitnem političnem pomenu imenovanja pomembnejših zveznih sodnikov skoraj gotovo odgovorili drugače kot v marsikateri državi celinske Evrope.

A v vsakem primeru tega ne smemo zameriti Arharju samemu. Če te podpirajo, te pač podpirajo. Pač pa mu lahko - vsaj posredno - kot Ljubljančani zamerimo nekaj drugega. Kaj? To, kar sem videl - oziroma česar nisem videl - na današnji poti na fakulteti mimo Prešernovega trga. Kaj, zopet porečete?

To, da sem Prešernu tam gori na spomeniku zaželel lep dan in da bi se mu Julija, ki jo tudi po smrti zvesto opazuje iz daljave, danes končno vsaj malo nasmehnila. In sem pogledal proti njej, tja na tisto okno hiše na Wolfovi ulici, s katere se Julija vsak mili dan nastavlja soncu, in je nisem videl. Zakaj ne? Ker je pogled nanjo povsem zastiral nek predvolilni prapor Franceta Arharja, ki je bil postavljen tik pred Julijo in ubogemu Prešernu v celoti preprečeval, da bi lahko ugledal ljubezen svojega življenja.

Od kandidata za ljubljanskega župana bi kljub jesenskemu času pričakoval več rahločutnosti in pozornosti do pomladnih vzgibov velikega slovenskega pesnika in njegovega romantičnega sporočila ljubljanskim meščanom.

In ko sem že na svoji polresni govorniški gajbici: kaj naj si Ljubljančani mislijo o kandidatu za župana, ki jim s svojih ogromnih plakatov po prestolnici razglaša, naj za župana izvolijo "ljubljančana"? Je s tem želel sporočiti svojo skromnost, majhnost, mnenje o kakovosti tipičnega prebivalca Ljubljane ali zgolj slovnično neznanje?

Oznake:


torek, 03. oktober 2006

Matej Accetto, 10/03/2006 02:36:00 pop. (trajna stran objave)

"Pogojno izpuščene" domače živali

Ta sodba kalifornijskega prizivnega sodišča bi lahko imela podnaslov "Koga grizejo zlate ribice?", lahko pa tudi "Uvod v pravno natančnost".

(Hvala za povezavo Volokh Conspiracy, kjer si lahko preberete tudi nekaj komentarjev.)

Oznake:


ponedeljek, 02. oktober 2006

Matej Accetto, 10/02/2006 04:56:00 pop. (trajna stran objave)

Cesta je kamen spotike

Ko sem danes prek e-pošte in njihove spletne strani pregledoval izbrane odločitve Ustavnega sodišča, sem mimogrede opazil še eno podrobnost: od enajstih odločitev jih je sodišče 7 sprejelo soglasno; od preostalih štirih pa so se z izjemo ene, ki je zadevala Statut Univerze v Mariboru (mimogrede, Univerze, ki se v spletnih iskalnikih še vedno opisuje kot "ena izmed obeh slovenskih univerz"), kar tri nanašale na Zakon o varnosti v cestnem prometu.

Pri prvi je bilo razmerje osem proti ena, pri drugi sedem proti dva, pri tretji pa celo pet proti štiri. Slednja je sicer zadevala vprašanje pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti zakonske določbe o minimalnem številu zaposlenih v avtošolah, tako da nemara še ni razloga za strah pred krizo ideoloških delitev na ustavnem sodišču.

Bi bilo pa vseeno dobro ugotoviti - ker je to lahko vsaj zabavno in zanimivo, če ne tudi poučno - kako se na ustavnem sodišču sicer delijo glasovi; z drugimi besedami, kako pogosto se posamezni sodniki z drugimi v povprečju strinjajo in kako pogosto si stojijo nasproti. Podobne raziskave, zelo zanimive, opravljajo za sodnike ameriškega Vrhovnega sodišča - ni vrag, da ne bi bilo vredno truda tudi pri nas.

Če bi koga izmed bralcev - zlasti študentov - takšna analiza zanimala in se ne bi branil duhamornega pregledovanja (pre)številnih odločitev, naj se oglasi pri meni in morda bi lahko sestavili ekipo, ki bi se tega lotila. Izplen bi bil zanimivo branje, vredno vsaj objave v Pravni praksi.

Oznake:


Matej Accetto, 10/02/2006 04:53:00 pop. (trajna stran objave)

Novi člani Konteksta

Sva se s Sašo zmenila, da ga ne bom posebej najavljal, a moram spričo komentarjev bralcev, ki so me pobarali o "mojem" prispevku o ženskih kvotah in zadrgah, vseeno poudariti, da petkove objave o S-kvotah nisem objavil sam, ampak je šlo za prvo objavo Saše Zagorca, ki se nam je pridružil v novi sezoni.

Saša, dobrodošel, pa upam, da se ti bo tista baterija na prenosniku še kaj napolnila, ker bralci baje že nestrpno pričakujejo razloge od 5 do 7.

Vsem bralcem pa še enkrat vest in obljuba, da to ni in ne bo (p)ostal enoosebni pravlog, ampak delo skupine soavtorjev (dodatek: kar dokazuje tudi nova Katjina objava takoj spodaj). Kot že rečeno, se obeta še nekaj novih članov in optimistična prevetritev starih. Iz izkušenj pa vem, da bodo zlasti novi avtorji zelo veseli tudi vaših komentarjev!

Katja Šugman, 10/02/2006 04:09:00 pop. (trajna stran objave)

prva angleška obsodba po delni odpravi "double jeopardy" pravila

V zadnjih petih letih smo priča številnim izjemam, popravkih, omejitvam in celo odpravi nekaterih kazensko pravnih pravil ali načel, ki so zadnja desetletja ali celo stoletja veljala za temeljna. Brez njih si poštenega kazenskega postopka nismi mogli predstavljati.

Udejanjenje ene od takih 'izjem' tj. prepoved 'double jeopardy' je pred kratkim dočakalo v Angliji svoj prvi sodni epilog. Za nepravnike - 'double jeopardy' je pravilo, ki prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari, če je oseba za to, isto dejanje (vprašanje, kaj je to isto dejanje, tukaj puščamo ob strani) že bila obsojena ali oproščena. V evropskih kontinentalnih različicah ga poznamo pod imeni ne bis in idem ali autrefois acquit; zgodovinsko pa izvira iz rimskega prava.

To pravilo je prvič (po dolgih stoletjih) doživelo revizijo leta 1996 v Criminal Procedure and Investigations Act, vendar pa nikoli ni prišlo do sojenja na podlagi nove ureditve. Leta 2001 je angleška Komisija za pravo (Law Commission) na podlagi t. i. Macpherson Report predlagala, da naj se to pravilo odpravi v primerih kaznivega dejanja umora, kadar se pojavijo "fresh and viable" dokazi. Leta 2003 so tako Angleži res sprejeli Criminal Justice Act, ki je začel veljati aprila 2005. Osnovno idejo Law Commission so razširili (kot je danes povsod v modi, čim se pojavi kakšna izjema) na kar 30 kaznivih dejanj. Nov postopek se lahko začne, če tožilec predloži 'nove in prepričljive dokaze' ('new and compelling evidence'), ki jih mora potrditi tudi pritožbeno sodišče (Court of Appeals), preden odobrijo novo sojenje. William Dunlop je na zloglasni dan - 11. 9. 2006 postal prvi, ki je bil po dveh primerih neuspešnega sojenja (končalo se je dvakrat z neodočeno poroto, čemur je sledila oprostilna sodba, nazadnje leta 1991) obsojen za kaznivo dejanje umora.

Ironija je ravno v tem, da je do izjeme prišlo v common law sistemu, ki je bilo vzor za kazensko pravne varovalke skozi celotno mračno zgodovino kontinentalnega inkvizitornega postopka. Prav oni se zdaj vračajo na staro inkvizitorno stanje obstoja sodne odločitve, s katero je bila oseba 'odpuščena od sojenja' (absolutio ab instatia), če pa so se zbrali novi dokazi, pa so lahko človeka kadarkoli poklicali nazaj pred sodišče...

Resnim razpravam o odpravi prepovedi mučenja v kazenskem postopku se torej pridružujejo 'padci' drugih stoletnih varoval...

nedelja, 01. oktober 2006

Matej Accetto, 10/01/2006 11:15:00 dop. (trajna stran objave)

Slovenian Law Review - opomnik

Zgolj v ponovni opomnik študentom PF: sestanek o sodelovanju pri urejanju revije Slovenian Law Review je ta torek ob 13h v S5.

This page is powered by Blogger. Isn't yours?