petek, 13. oktober 2006
Matej Accetto, 10/13/2006 08:27:00 dop. (trajna stran objave)Logika in pravniki
V zabavo, izziv ali pokoro za ta konec tedna pa vam ponujam dve uganki iz še ene njegove knjige z naslovom Poznate naslov te knjige?.
Prva je o Alici in gre tako:
Ko je Alica vstopila v Gozd pozabljenja, ni pozabila vsega, pozabila je samo nekatere stvari. Pogosto se ni mogla spomniti, kako ji je ime, še najraje pa ji je ušlo, kateri dan v tednu je. Lev in Samorog sta pogosto zahajala v Gozd. Ta dva sta res čudni pojavi. Lev laže ob ponedeljkih, torkih in sredah in govori resnico druge dni v tednu. Samorog pa laže ob četrtkih, petkih in sobotah, druge dni v tednu pa govori resnico.
Nekega dne je Alica naletela na Leva in Samoroga, ko sta ravno počivala pod drevesom. Rekla sta ji:
Lev: Včeraj je bil eden od dni, ko jaz lažem.
Samorog: Včeraj je bil eden od dni, ko tudi jaz lažem.
Iz njunih trditev je lahko Alica (ki je bila zelo bister deklič) ugotovila, za kateri dan gre. Kateri dan je bil?
Najbolj pedantni logiki lahko v rešitvi opozorite še na dve podrobnosti, na kateri Smullyan (ali njegov prevajalec) ni pomislil - a ki tokrat sicer ne vplivata na končni odgovor.
Druga pa ni Smullyanova, ampak že dolgo znana kot paradoks o grškem učitelju prava Protagori, ki se je z nekim revnim študentom dogovoril, da mu bo ta šolnino plačal takrat, ko bo uspešno rešil svoj prvi sodni primer. Ker si študent po koncu študija ni poiskal odvetniškega dela, ga je Protagora tožil za dogovorjeno vsoto; na sodišču pa sta govorila tako:
Študent: Če dobim ta primer, mi po definiciji ni treba plačati. Če ta primer izgubim, še ne bom uspešno rešil svojega prvega primera in Protagori nisem dolžan plačati, dokler ne dobim prvega primera. Naj torej dobim ali izgubim, plačati mi ni treba.Smullyan sprašuje, kdo ima prav, pri čemer tudi sam ni povsem gotov, da pozna odgovor. Dodaja pa, da mu je najboljšo rešitev povedal nek pravnik. Ta rešitev je s pravnega stališča res dokaj logična, in to iz dveh razlogov. Kakšna je in katera sta ta dva razloga? Oziroma, povedano drugače, kdo ima prav?
Protagora: Če izgubi, mi mora po definiciji plačati (saj za to konec koncev tudi gre). Če dobi, potem bo uspešno rešil svoj prvi primer, torej mi mora plačati. Plačati mi mora v vsakem primeru.
Oznake: logika
A ker sem omenjal še par podrobnosti, naj dodam še nekaj pripomb o samih ugankah.
1. Smullyan v svoji rešitvi preprosto in učinkovito zapiše, da lahko Lev takšno izjavo poda zgolj v ponedeljek (ko laže) in četrtek (ko govori resnico), Samorog pa v četrtek (ko laže) in nedeljo (ko govori resnico), oba skupaj pa torej zgolj v četrtek.
a) Toda, kaj točno reče Samorog, ko pravi, da je včeraj tudi on lagal? Trditev "tudi jaz sem lagal" po mojem mnenju nekako pritrdi prejšnji trditvi oziroma je nekako tako, kot če bi Samorog rekel: "Ja, res je, včeraj je Lev lagal in tudi jaz sem lagal," ali celo enostavno: "Včeraj sva oba lagala."
Zanimivo je, da v danem primeru to ne bi spremenilo ničesar, le rešitev bi bila drugačna. Takšna izjava ("včeraj sva lagala oba") je vedno neresnična in jo lahko da Samorog vedno, kadar laže, se pravi je še vedno edini skupni dan četrtek.
Ne vem pa, ali se je ta "tudi" prikradel zgolj v prevod ali je bil zraven že pri angleškem izvirniku.
b) Stvar pa se še dodatno zakomplicira, če pomislimo na nešportno možnost, da je Alica prišla do njiju sredi noči. Nenazadnje sta Lev in Samorog, kot nam pove zgodba, "ravno počivala pod drevesom". Mar ni mogoče, da sta bila sredi nočnega spanca in ju je pozabljiva Alica zbudila ravno tik pred polnočjo? Tako je Lev lahko odgovoril še v prvem dnevu, Samorog pa že v naslednjem.
In zdaj: če pomen besedice "tudi" odmislimo, potem to seveda ni mogoče, saj je še vedno četrtek edini dan, ko lahko oba podata izjavo. V tem primeru bi imel Smullyan logično zagato le, če bi najprej odgovoril Samorog in nato Lev, saj bi zlahka šlo za noč med nedeljo in ponedeljkom.
Če upoštevamo logični pomen besedice "tudi", pa gre lahko za četrtek ali za noč med četrtkom in petkom.
2. Saša ima povsem prav. Prvo pravdo bi moral dobiti študent, saj se še ni izpolnil odložni pogoj zapadlosti plačila, a ravno s tem bi dobil svojo prvo pravdo in Protagora bi ga lahko nato uspešno tožil na plačilo. (Vsi ljubitelji načela ne bis in idem lahko razpravljate tudi o tem, zakaj to ni problem.)
Zanimivo se mi zdi, da takšna rešitev sicer na videz pomeni, da nima prav nobeden izmed prizadetih posameznikov. Toda, če prav pomislimo, mar ni (pravno gledano) pravilna odločitev enaka Protagorinemu stališču? Sam pravi, da lahko sicer študent pravdo dobi, a bo s tem uspešno dobil svoj prvi primer in nato ravno zato dolgoval plačilo.
Poleg tega pa se mi v duhu pravniških šal ne zdi čudno, da se takšne rešitve domisli pravnik: ne samo, da je pravno korektna, ampak pomeni tudi dve pravdi namesto ene in tako za pravnike dvojni zaslužek.
<< Na glavno stran
