četrtek, 08. marec 2007

Matej Accetto, 3/08/2007 12:18:00 pop. (trajna stran objave)

Odgovor na kviz "Kdo je avtor?"

Pred tednom dni sem vam zastavil nagradno vprašanje, na katero žal nisem prejel nobenega pravilnega odgovora. (Poudarek, seveda, na "pravilnega".) Zato tukaj odgovor ponujam sam.

Avtor citiranega članka je profesor Aleksander Maklecov, gre pa za članek z naslovom "Žena in zločin", ki ga je leta 1944 objavil v Zborniku znanstvenih razprav Pravne fakultete.

V članku se je Maklecov posvečal "[vprašanju] o ženski zločinstvenosti in o njenih svojevrstnih posebnostih v primeri z moško kriminaliteto". Ugotovil je, da je "objektivnemu raziskovanju celotnega kompleksa sem spadajočih vprašanj doslej največ škodovala čustveno pobarvana zavzetost ... posameznih avtorjev". Nato pa je nanizal še nekaj zanimivih misli (opombe izpuščene):
Ostane še vprašanje, ali priča manjša ženska zločinstvenost o višji etični ravni ženskega spola vobče. Le malokateri avtorji (Valentini, Proal, deloma Tarde) se izrečno zavzemajo za to tezo. Nemalo jih je, ki jo odločno pobijajo. Večina sodobnih kriminologov pa smatra, da ni naloga kriminološke znanosti reševati to v vsakem pogledu kočljivo vprašanje. [...]

Nekateri naturalistično usmerjeni avtorji izražajo prepričanje o bio-psihični in moralni manjvrednosti žene vobče, na to pa skušajo najti protiutež in neke vrste kompenzacijo v moralnih vrlinah žene-matere. Vsa podobna pretehtavanja [...] nimajo prave znanstvene vrednosti že zaradi svoje skrajne subjektivnosti. [...]

Na koncu bi radi naglasili še eno značilno dejstvo. Še v 19. stoletju so se nekateri kriminalisti [...] zavzemali za načelno različno in sicer v primeru z moškim, milejšo kazensko odgovornost žene [...]. Pripadnost ženskemu spolu naj bi vplivala na kazensko odgovornost približno tako kakor maloletnost. Kazensko pravo nove dobe [...] te pobude ni sprejelo. V vseh kulturnih državah sveta veljajo za oba spola enaka splošna načela o vračunljivosti, krivdi in kazenski odgovornosti. In to vodilno zakonodajčevo stališče nam pove več kot subjektivne sodbe poedinih pisateljev.
Tako je zapisal Maklecov. Vsekakor članek, vreden tega, da ga vzamete z zaprašenih polic, kot še mnogi drugi iz starih letnikov ZZR. Pa lep praznik vsem, ki ga želite praznovati.

torek, 06. marec 2007

Matej Accetto, 3/06/2007 10:30:00 dop. (trajna stran objave)

Beseda tedna

Glede na to, da gre očitno za teden objav, ki bralcem zastavljajo vprašanja, je tudi tokratno objavo moč začeti z vprašanjem: Kako sta povezana Guy Canivet in Charles Dickens?

Vprašanje je trivialno, vem, a vendarle poskusite nanj odgovoriti.

Ne morete?

No prav, bom pa jaz.

1. Guy Canivet je eden izmed novih sodnikov francoskega Ustavnega sveta, o čemer sem pisal včeraj. Ker sem vas z naslovom morda zavedel oziroma za šalo navajal na misel, da gre morda za slovenske ustavne sodnike, bi me oziroma moj način duhovičenja morda lahko označili z jidiš besedo "chutzpah".

2. Charles Dickens je seveda avtor več romanov, med drugim tudi enega z naslovom Martin Chuzzlewit.

3. Besedi chutzpah in Chuzzlewit bi bili v slovarju uvrščeni ena za drugo, če bi slovar vseboval obe in če bi bila osebna imena vključena v splošni slovarski del.

(4. Pri tem pa je gotovo zgolj golo naključje botrovalo temu, da Veliki angleški slovar vsebuje zgolj osebno ime Chuzzlewit, ne pa jidiš pojma chutzpah, medtem ko The New Webster's Enyclopedic Dictionary of the English Language vsebuje zgolj geslo chutzpa(h), ne pa tudi - gotovo zelo zaželenega - osebnega imena oziroma priimka Chuzzlewit.)

---

Chutzpah, kot si lahko preberete tudi na tem priročnem viru, sicer pomeni marsikaj, najpogosteje pa za oris, kaj pomeni, če je oziroma ima nekdo chutzpah, uporabljajo primer fanta, ki ubije svoje starše, potem pa na sodišču prosi za milost, saj da je sirota.

Obenem pa je pričujoča objava v tej luči tudi obliž na rane tistih bralcev, ki vas je morebiti prizadela včerajšnja vest, ker ni govorila o ameriški ustavnosodni praksi. Na tem naslovu si namreč lahko preberete kratko vest o uporabi pojma chutzpah v sodbi Vrhovnega sodišča ZDA, sicer pa si lahko o pomenu te in sorodnih "pravnih" izrazov lahko preberete tudi resno akademsko razpravo Alexa Kozinskega in Eugena Volokha. Ja, Alex Kozinski je tisti sodnik Kozinski, o katerem sem lani že pisal.

ponedeljek, 05. marec 2007

Matej Accetto, 3/05/2007 05:31:00 pop. (trajna stran objave)

Kdo manjka? In kdo prihaja?

Pred predsednikom so prisegli trije novi ustavni sodniki. Govorim seveda o Franciji, ki je dobila predsednika in dva nova člana Ustavnega sveta, o čemer je poročal tudi Figaro.

Na omenjeni povezavi boste našli tudi sliko sodnikov; kot poroča objava revije sama, naj bi bili na sliki skoraj vsi sodniki, manjkal naj bi le Pierre Joxe. Toda to ni povsem res. Za frankofonske bralce zato nenagradno vprašanje: kdo še manjka na sliki?

Poleg tega pa se mi je vest zdela zanimiva še iz dveh razlogov: prvič zato, ker ob siceršnjem zanimanju za ameriško pravno kulturo tudi v Evropi dokaj poskočimo, ko pride do zamenjave članov Vrhovnega sodišča ZDA (kar se sicer zgodi dosti redkeje kot pri nas), pa ne bi bilo nič narobe, če bi se zanimali tudi za evropsko srenjo.

In drugič zato, ker tudi Slovenijo v letošnjem letu čaka še kar nekaj novih imenovanj ustavnih sodnikov. Imate kakšen občutek o tem, kdo bi lahko bili izbrani kandidati?

četrtek, 01. marec 2007

Matej Accetto, 3/01/2007 11:56:00 dop. (trajna stran objave)

Kviz: kdo je avtor?

Z marcem je prišel čas za nov nagradni* kviz. Kdo je avtor članka, ki v uvodu med drugim vsebuje tudi naslednje besedilo:
Omalovažujoče, včasih naravnost uničujoče sodbe o ženi kot taki in o njenih psiho-fizičnih in moralnih lastnostih najdemo v literaturi vseh časov od Konfucija in Evripida vse do Schopenhauerja, Nietzscheja, Strindberga, Weiningerja, Moebiusa in drugih novejših mizoginov. Minili so sicer časi, ko se je postavljalo vprašanje, an mulier habet animam, in ko so se moralne vrline in kreposti istovetile izključno z moškostjo (αρετή od ανηρ, virtus od vir). Značilno pa je, da so imeli v 20. stoletju nenavaden zunanji uspeh, v znatni meri uspeh senzacije, izrazito antifeministični nauki o "moralni manjvrednosti", "amoralnosti" (Weininger) in celo o "fiziološki slaboumnosti" žene (Moebius) podobno temu, kakor so v 16. in 17. stoletju v Franciji uživale velik sloves posebne enciklopedije ženske hudobnosti, ničemernosti in zvitosti: Alphabets de l'imperfection et malice des femmes et des malheurs venus à leur occasion. ...

Pravo nasprotje antifeminizma je feminizem z njegovimi različnimi inačicami in odtenki. To je na eni strani neke vrste splošna romantična idealizacija žene in ženskosti:

"Du respect pour le sexe, ou je rompe avec vous.
Ses vertus sont de lui, ses défauts sont de nous."
(Barthélémy)

Za feministe te vrste je žena, če se poslužimo starega reka, columba feconda virtutibus, nihil in se mali. Moralna superiornost žene, "naturale bontà della donna", je zanje izven dvoma ...
Za odgovore imate čas en teden, nato pa bom objavil polne podatke o članku in morda tudi kak izsek iz zaključka.

(*Nagrada za pravilni odgovor, če me boste že prijeli za besedo, je strip Kalne vode, ki bi lahko imel tudi podnaslov "Vse, kar ste si želeli vedeti o delovanju Evropskega parlamenta, pa vam o tem še ni posnel filma Woody Allen".)

This page is powered by Blogger. Isn't yours?