torek, 27. februar 2007

Matej Accetto, 2/27/2007 04:05:00 pop. (trajna stran objave)

Meddržavno sodišče o genocidu v Bosni in odgovornosti Srbije

Morda najdaljši postopek v zgodovini Meddržavnega sodišča je včeraj dobil sodni epilog; ki pa, kar je moč dodati v isti sapi, seveda še ne bo pomenil tudi konca razprave o pravnopolitičnih vidikih sporazuma oziroma vlogi države Srbije pri genocidu, ki se je sicer dokazano zgodil v Bosni.

S sodbo je Meddržavno sodišče Srbijo bolj ali manj opralo odgovornosti za genocid, odgovorna je le toliko, kolikor ni izpolnila svojih obveznosti po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju genocida, ker ni storila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi genocid preprečila, pa tudi zato, ker Haaškemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v sojenje ni predala Ratka Mladića in je s tem kršila dolžnost sodelovanja s tem sodiščem.

Je bila sodba nepričakovana? Po eni strani je za marsikoga gotovo bila presenečenje - vsekakor za Juliana Kuja, ki je na blogu Opinio Iuris po indicih napovedoval drugačno sodbo. Po drugi strani pa je pripisovanje uradne odgovornosti države za tako kompleksno hudodelstvo, kot je genocid, za Meddržavno sodišče in za mednarodno pravo nasploh tudi še neprehojena pot, polna pravnih bodic, ki bi bila zato vse prej kot običajna odločitev. (Za nekaj več o ozadju, okoliščinah in implikacijah glej tu.)

Ob tem se mi sicer zdi malo smešno, da v časniku Delu dan po sodbi sodišča berem novinarjev komentar, ki se začne z naslednjimi besedami: "Kdor je pričakoval, da bo haaško sodišče Srbijo oziroma takratno ZRJ prvič v zgodovini mednarodnega prava obsodilo državnega genocida, je bil preveč naiven."

Prvič, končna odločitev večini ne povsem naivnih pravnikov ni bila že vnaprej povsem samoumevna, kot bi bilo razbrati iz teh besed; o tem priča že ena zgornjih povezav. In drugič, takšne izjave, ki so zapisane dan po odločitvi, imajo zame vedno tisti znani lesk generala po bitki. Če je novinar enako pisal že pred sodbo, se mu seveda opravičujem in čestitam za modrost - zgolj dan za samim dogodkom pa se mi takšna označba (tudi, če je bila obenem mišljena kot samooznačba) drugače mislečih ali upajočih za naivneže zdi pomensko izpraznjena. Nenazadnje je Meddržavno sodišče v Haagu že pokazalo, da ni imuno na odločitve, ki bi jih marsikdo lahko označil za politično naivne.

Sorazmerno kompleksnost pričujoče zadeve izpričujejo tudi glasovi v prid ali proti posamezni odločitvi sodišča, nenazadnje pa že sam obseg sodbe. Na strani sodišča si lahko pogledate sodbo v celoti ali njen povzetek, obenem pa je pozornosti vredno branje tudi odklonilno ločeno mnenje podpredsednika sodišča Al-Khasawneha, za frankofonske bralce pa še tisto sodnika ad hoc Mahiouja.

Največji ljubitelji pa si lahko izrek sodbe tudi zavrtite na domačem računalniškem zvočniku.

petek, 23. februar 2007

Matej Accetto, 2/23/2007 02:20:00 pop. (trajna stran objave)

Klub Fokus in "Raj na zemlji?"

Kolegica Maja Brkan, ki kot mentorica pomaga študentskemu razpravljalnemu klubu Fokus, me je prosila za objavo vabila na četrto razpravo tega kluba z naslovom "Raj na zemlji? Potrošništvo in regulacija", ki bo v torek, 27. 2. 2007, ob 17h v Seminarju 1 Pravne fakultete v Ljubljani.

Na tretji razpravi sem bil tudi sam in lahko pričam o tem, da je (1) razprava res bila razprava in da je bilo (2) vse skupaj res izvedeno zelo dobro. Če vas mika razpravljati o izbranih temah s študenti prava, filozofije in še česa, potem se vam klub ponuja kot eno od dobrodošlih zatočišč.

Matej Accetto, 2/23/2007 02:15:00 pop. (trajna stran objave)

Komunizem med zajci in viličarji

Še ena pozornosti vredna nedavna objava z bloga Volokh: Ilya Somin piše o tem, ali lahko veliki zajci rešijo korejski komunizem.

(Mimogrede, veliki zajci oziroma giant rabbits vsaj po terminološki strani Evroterm sodeč še ne tičijo v zakonodajnem grmu Evropske unije.)

Bistvo je seveda v zajcih samih; a Somin jih poveže s splošnejšo nagnjenostjo komunističnih držav k velikim projektom, ki se niso vedno izkazali za najbolj "stroškovno učinkovite". Ob tem sem se sam spomnil na anekdoto, ki jo je pred leti na obisku Pravne fakultete pripovedoval gostujoči ameriški profesor. Imena (tako profesorja kot države) se ne spomnim in predavanje na splošno ni bilo ravno nepozabno, anekdota pa mi je ostala v glavi:

V neki vzhodnoevropski državi, morda Ukrajini, so izdelovali neke gradbene stroje (viličarje ali nekaj podobnega) in za nakup se je zanimala Japonska. Po začetnem kupoprodajnem zadovoljstvu je posel stekel in v tej državi so pospešeno proizvajali stroje, Japonska pa jih je pospešeno kupovala in prevažala na Japonsko. Edino, česar (ne)srečni proizvajalci niso vedeli, je bilo to, da so stroje takoj po prihodu na Japonsko vozili v talilnico in jih talili nazaj v jeklo, ki so ga nato uporabili kot surovino - kar je bila od vsega začetka njihova namera.

Prijaznost Japonci, ki niso želeli prizadeti marljivih izdelovalcev manj kakovostnih strojev? Ekonomsko neučinkovito, a socialno koristno zaposlovanje obsežne delovne sile? Ali nepotrebna in prelahkotna odpoved dodani vrednosti človeškega dela?

Kakorkoli že, Severna Koreja si zasluži hvalo vsaj z udejanjanjem starega rekla "kamen na kamen, palača", pri čemer verjetno računa z enako pregovorno zajčjo plodnostjo: začeli bodo z zgolj šestimi zajci...

sreda, 21. februar 2007

Matej Accetto, 2/21/2007 02:24:00 pop. (trajna stran objave)

Kaj pomeni "družinska hiša"?

Ko že pišem o težavah z opredelitvijo pojmov, pa še en sklep Ustavnega sodišča, zaradi katerega žal ne bomo deležni obsežnejše razprave o pomenu izraza "družinska hiša".

Matej Accetto, 2/21/2007 02:15:00 pop. (trajna stran objave)

Plešci nič več ogrožena vrsta?

Bralec me je opozoril na to vest v enem manjših ameriških časnikov in me pobaral, če bi si zaslužila komentar na Kontekstu. Pri tem seveda že sam ni mislil na ptico samo* ali njen pomembni status simbola ZDA, in začuda tudi ne na legendarno dobrodušni lik iz Muppet Showa, temveč na vprašanje o tolmačenju besede "disturb".

(*Pet bonus pustnih točk dobi vsak, ki je iz naslova sklepal, da bo objava zadevala plešce brez kril, tri točke minusa pa tisti, ki so mislili, da bo šlo za pešce.)

Vest med drugim namreč poroča o sporočilu visokega državnega uradnika svojim nadrejenim o tem, da naj bi bila potrebna "razširjena opredelitev izraza 'disturb' (motiti ali vznemirjati), saj naj bi bilo opredelitev 'zelo težko uveljaviti brez dokazov o mrtvem ali poškodovanem orlu'".

Vest sama sicer ne navaja, za katero opredelitev izraza gre, a sklepam, da gre za opredelitev v posebnem zakonodajnem aktu za zaščito planinskih orlov in plešcev. Tudi v tem aktu se sicer izraz "disturb" najde samo enkrat, in sicer v odseku "Opredelitve" ob pojasnitvi drugega izraza "take" - naj mi bo oproščeno, da navajam kar v izvirniku:
As used in this subchapter [...] "take" includes also pursue, shoot, shoot at, poison, wound, kill, capture, trap, collect, molest or disturb [...]
Tudi takšno je pravniško delo. Najprej en izraz opredeljujemo z drugimi, nato je treba opredeliti tudi te druge in (nemara) tako naprej. In nikoli ne veš, kje bo negotovost naslednjič izbruhnila na plan - kot denimo pri že komentiranem primeru izraza "debris".

torek, 20. februar 2007

Matej Accetto, 2/20/2007 03:59:00 pop. (trajna stran objave)

Še o vozilih in mestnih parkih

V včerajšnji objavi navajam povezavo na objavo prof. Kerra, ki vrednotenje izpitov čez lužo kaže na primeru pravila, ki bi prepovedovalo vstop v park za vsa vozila, in potencialno spornega "vozila". Teoretično prekaljeni diplomirani pravniki in študenti med bralci pa nemara že veste, da si je pravilo "izposodil" pri znani razpravi med britanskim pravnim filozofom Hartom in ameriškim pravnim teoretikom Fullerjem iz leta 1958 in nato z odmevi nadaljevala še leta kasneje.

Tudi v tisti razpravi sta Hart in Fuller iskala pomen pravila oziroma znaka, ki stoji pred vhodom v mestni park in prepoveduje vstop vsem vozilom. Njuno razpravo o tem pravilu sem tudi sam povzel v svojem članku o pravnih načelih v ZZR, iz katerega za okus navajam kratek odlomek z njunimi konkretnimi primeri spornih "vozil" (opombe izpuščene):
Pravilo je na prvi pogled zelo jasno, kot si ga je najbrž zamislil tudi njegov avtor: vsakdo, kdor bi se z avtomobilom zapeljal v park, bi ga očitno prekršil. Toda, ali ta prepoved velja tudi za dekle na kotalkah, fantiča z avtomobilom-igračo? Mamo z otroškim vozičkom? Denimo, da v odgovor na takšna vprašanja (ki po Hartovem mnenju sodijo v »obrobje« pravnega sistema) poskusimo vzpostaviti razlikovanje med prevoznimi sredstvi, ki jih želimo označiti s pojmom »vozilo«, in tistimi, za katere bi bilo to nesmiselno. Bi omenjena prepoved nato veljala (oziroma bi morala veljati) za vojaški tovornjak iz druge svetovne vojne v voznem stanju – vozilo par excellence – ki bi ga želeli sredi parka postaviti kot spomenik? Podobna vprašanja bi si morda lahko zastavljali v nedogled. V kolikšni meri bi bilo to pravilo denimo potrebno razumeti v luči konkretnega družbenega okolja, v katerem naj se izvaja: ali sta poulični lajnar in, nasprotno, pogrebni voz enako dobrodošla v parku sredi Neaplja in sredi Stockholma?
Toliko v resen razmislek. Tisti, ki bi radi skrivnosti o tem, kaj je "vozilo", prišli čim bolj do dna, pa si morate vsekakor prebrati tudi to objavo na Kontekstu.

Matej Accetto, 2/20/2007 11:50:00 dop. (trajna stran objave)

Trije možje na parkirišču, da o kunah niti ne govorimo

Zmedena vest o zmedenih udeležencih zmedenega početja (lahko pa si pogledate še nekoliko manj zmedeni izvirnik v hrvaščini).

ponedeljek, 19. februar 2007

Matej Accetto, 2/19/2007 12:34:00 pop. (trajna stran objave)

Pisanje izpitov čez lužo

Prejšnji torek sem gostoval pri Uvodu v primerjalno pravo prof. Cerarja, kjer sem govoril o razvoju ameriškega prava in (predvsem) pravnega izobraževanja. Na koncu smo govorili tudi o nekaterih praktičnih vidikih študija prava v ZDA. Ena od pomembnejših praktičnih razlik je tudi opravljanje izpitov.

Pri nas so izpiti pogosto pisni in ustni: pisni del izpita, ki običajno traja približno eno uro, pa študenti opravijo v predavalnicah, kjer si praviloma ne smejo pomagati z zapiski, literaturo ali drugimi pomagali. Čez lužo so izpiti brez izjeme (vsaj jaz se je ne spomnim) zgolj pisni in anonimni, pogosto pa trajajo cel dan in so zasnovani tako, da študenti zjutraj izpitno polo prevzamejo v referatu, z njo odidejo kamorkoli že in popoldne računalniško stiskan izpitni odgovor dostavijo nazaj v taisti referat.

Tak sistem seveda za naše razmere postavlja veliko vprašanj. Si študenti lahko pomagajo z zapiski in drugo literaturo? Da, vsekakor, tega jim nihče ne prepoveduje. Kakšna so potemtakem izpitna vprašanja? Takšna, da od študentov zahtevajo pravno analizo, ki je v knjigah ne bodo našli. Kdo jamči, da si študenti ne bodo pomagali med seboj ali pomoči iskali pri drugih prijateljih? V bistvu formalno zgolj močna ideologija akademskega poštenja in pretnja zelo radikalnih disciplinskih ukrepov, če bi kakšnega študenta zalotili, da se je temu poštenju izneveril; dejansko pa pri ameriških študentih prava nemara pogosto pomagata še polno razvit ego (oziroma samozavest) in bolj ali manj zdrav tekmovalni duh med študenti.

Za dodatno predstavo o tem, kako tak izpit izgleda, pa bo nemara prav prišel zapis o vrednotenju študentskih izpitnih odgovorov, ki ga je Orin Kerr isti dan objavil na pravlogu Volokh. V zapisu prof. Kerr razlaga, kako sam razlikuje med slabimi, povprečnimi in dobrimi odgovori na zastavljena izpitna vprašanja. V tem primeru je govora sicer o "zgolj" triurnem izpitu v predavalnici, zaradi česar so v celoti gledano njegovi ponujeni odgovori nekoliko slabši, kot bi jih pričakoval; a vendar so kar dober oris tega, kakšni so izpiti čez lužo.

(Za primer obsežnejšega izpita pa si lahko ogledate tudi to nekoliko hudomušno objavo na Kontekstu.)

četrtek, 15. februar 2007

Matej Accetto, 2/15/2007 06:55:00 pop. (trajna stran objave)

Herostratska slava

Te dni sem se med drugim ubadal tudi z dokončnim urejanjem obsežnega članka o izkušnjah nekdanje Jugoslavije z iskanjem delujoče federalne ureditve in njenih naukov za evropski projekt, ki ga bo objavila Review of Central and East European Law.

Med drugim sem se ob analizi razpada srečal tudi s problematiko (nenamerne) subjektivnosti "notranjih" in "zunanjih" komentatorjev tega razpada, o kateri sem na kratko že pisal pred dnevi. Eden od izbranih primerov je bila tudi knjiga Milovana Buzadžića, predsednika jugoslovanskega zveznega ustavnega sodišča v najbolj kriznih časih, v kateri je objavil večje število izbranih odločb ustavnega sodišča in lastno uvodno razpravo, s katero naj bi problematiko razpada osvetlil s pravnega vidika.

Kot nekakšen mamljivček za prihajajoči članek, pa tudi v ilustracijo opisanih težav komentatorjev, ki želijo kljub osebni vpletenosti podati trezne strokovne opise posameznih problematičnih vprašanj, vam tako ponujam naslednji odlomek. Razprava Buzadžića se po ugotovitvi, da Jugoslavije ni več, namreč začne z naslednjimi besedami (prevajam po srbskem izvirniku):
»Nihče se,« pravi prof. dr. Mihajlo Džurić, »ne sramuje in ne počuti odgovornega za to, da so se tako surovo izjalovili upi in pričakovanja celotne zaman žrtvovane generacije sanjačev in zanesenjakov.« Mračne, heterogene secesionistične sile javno proslavljajo zaradi te herostratske slave. Ugledni bojevniki teh rušilnih sil z govornic vzklikajo: »Naloga je opravljena – Jugoslavije ni več.« Kot da je zgodovina samo – historia scandalis. Ti pigmejci ne razumejo, da je, če parafraziramo Lomonosova, človeček tudi na visokem hribu pritlikavec, gorostas pa tudi v jami velik. V zgodovino se, to je res, lahko pride na različne načine: kot rušitelj ali kot stvaritelj, kot varuh ali kot razbijač skupnosti, kot človek ali kot ničvrednež.
Zelo lirično, bogato in berljivo spisano. A vendar je - ne glede na to, ali se kot slovenski bralci zaradi povedanega počutimo prizadeti - težko verjeti, da bo tisto, kar sledi takemu uvodu, (zgolj) strokovna oziroma znanstvena razprava pravnih vprašanj...

četrtek, 08. februar 2007

Matej Accetto, 2/08/2007 04:30:00 pop. (trajna stran objave)

Naključne misli o(b) kulturnem prazniku

1. Kaj privede do tega, da nekateri jeziki za isto stvar razvijejo besedo beton (fr. béton iz nlat. bitumen: zemeljska smola), drugi pa concrete (prek concretus iz lat. concrescere: zrasti skupaj)? Je to povezano z razlikovanjem med kontinentalnim poudarjanjem materialnega in anglosaškim poudarjanjem procesnega?

2. Lepo, nujno in samoumevno, da Slovenci svoji kulturi podarimo praznik, ob katerem počastimo tudi raznorodne kulturnike. Malo manj lepo, nujno in samoumevno, da v obrazložitvi podelitve velike Prešernove nagrade mrgoli tujk oziroma vsaj deloma povsem nepotrebnih artificielnih fraz. Upam, da so vsaj vse prišle iz srca in ne iz želje po navideznem plemenitenju nagrade, nagrajenčevih dosežkov ali, kar bi bilo še najslabše, same obrazložitve.

3. Če bomo spet imeli kviz Lepo je biti milijonar, bo še vedno moč prislužiti milijon? Je sploh moč imeti kviz s takim imenom, če glavna nagrada ni milijon? (Ugibam, da se je ta pomislek ljudem pojavil že zdavnaj in da bomo kmalu dobili presenetljiv empiričen odgovor.)

4. Kdo še piše in bere pesmi? Kot se je izkazalo na zadnjem srečanju krožka Literatura in pravo, tudi študenti prava! Deležni smo bili celo deklamacije celotnega Krsta pri Savici. Jaz sam pa vam tu ponujam le znani haiku izpod peres Matsua Basha in prevajalca Marta Ogna:
Poletne trave:
bojevnikov pogumnih
sanj edina sled.
Lepo praznujte (tudi če "danes" ni več praznik).

Matej Accetto, 2/08/2007 03:55:00 pop. (trajna stran objave)

Kosovo med notranjimi in zunanjimi snovalci

Medtem ko se na Kosovo odpravljajo slovenski vojaki in se v iskanje njegove prihodnosti vse bolj vključujejo tudi slovenski politiki, se o njem pogovarjajo tudi tam, kjer so do mednarodnega prava sicer med najbolj skeptičnimi. Na ameriškem blogu Opinio Juris te dni gostuje Eugene Kontorovich, ki se v svoji prvi objavi sprašuje o pristojnostih OZN in njenega Varnostnega sveta za določanje mednarodnega statusa Kosova in njegove neodvisnosti v razmerju do Srbije.

(Mimogrede, povod za takšna razmišljanja je seveda predlog posebnega odposlanca ZN za Kosovo Marttija Ahtisaarija, ki si ga lahko ogledate na tej strani, kratek povzetek pa v tej datoteki.)

Posebno koristnega komentarja vam ta hip še ne morem ponuditi. Se mi pa pri tovrstnih dogodkih vedno zdi zanimivo in pomembno opazovati, kako in koliko na zunanje in na notranje komentatorje pri oblikovanju njihovih načelnih stališč (nehote) vplivajo njihove osebne okoliščine, lastna nacionalna pripadnost ali osebno ozadje; na zunanje komentatorje pa poleg tega lahko tudi stopnja poznavanja okolja in razmer, o katerih razmišljajo in pišejo, ter stopnja zadržanosti pri preslikavanju domačih modrosti na navidezno podobne tuje izkušnje. To sem denimo zelo očitno opazil, ko sem raziskoval zapise o razpadu Jugoslavije - o čemer morda še kdaj v prihodnje.

Na nek način seveda temu nikoli ne moremo ubežati, kadar nas nek dogodek tudi osebno zelo zadeva - in prav v vprašanje razpada ali statusa državne tvorbe, katere del smo (bili), smo vedno nehote avtomatično tudi osebno vpleteni. Tega se udeleženci pogosto tudi zavedajo (ali zavedamo) - tako denimo tudi prvi komentator Kontorovicheve objave jasno poudarja, da je Srb. Na koncu gre nemara vedno za tehtanje in iskanje ravnovesja med dvema poloma: notranjimi, a morebiti nehote pristranskimi, in zunanjimi, a morebiti prepovršnimi komentatorji in snovalci njegove prihodnosti.

Tudi zato se meni zdi povsem smiselno, da se v takšnih primerih v snovanje ureditve neke sporne tvorbe v veliki meri vključijo tiste mednarodne sosede, ki to tvorbo poznajo, a imajo obenem čim manj težav z lastnimi interesi. V primeru Kosova, kolikor njegovo prihodnost že lahko snuje mednarodna skupnost, torej tudi Slovenija.

torek, 06. februar 2007

Matej Accetto, 2/06/2007 11:49:00 dop. (trajna stran objave)

Poznate svojo NADO?

Če bi povprašali SSKJ, bi izvedeli, da nada pomeni upanje, pričakovanje. Če bi o njej povprašali avtorja te objave, pa bi izvedeli, da je pet minut stara skovanka za prevod angleškega izraza BATNA. NADO bi torej lahko v slovenskih škripcih uporabljali v smislu "poznati Najboljšo Alternativo DOgovoru", kar v angleščini označujejo kot BATNA = Best Alternative To Negotiated Agreement.

Kaj pa pravzaprav je BATNA? Gre za izraz, ki ga je skoval starosta pogajalskih veščin in teorij Roger Fisher, relevanten je za vsako, kakršnokoli pogajanje, pomeni pa dvoje:

1. Po eni strani je BATNA najboljša izbira, ki vam še ostane na voljo, če bi konkretna pogajanja padla v vodo in bi morali želeni cilj doseči drugje. Če denimo sklepate pogodbo o zaposlitvi in se pogajate o pogojih zaposlitve, je BATNA tisto, kar boste naredili, če konkretne zaposlitve ne boste dobili oziroma sprejeli.

2. Ker je BATNA najboljša alternativa tistemu, kar lahko dosežete v konkretnih pogajanjih, pa je tudi zelo pomemben dejavnik teh izvirnih pogajanj in vaš argument v njih. Najtežje se je pogajati takrat, ko v bistvu ne veste, kaj se vam še splača sprejeti in na kaj nikakor ne morete več pristati. Tako lahko na koncu pristanete na nekaj, kar se izkaže za vam v škodo. Če poznate svojo BATNO (oziroma NADO), potem veste, kaj je še koristna kupčija - če oziroma ko to poveste tudi drugi pogajalski strani, pa lahko s tem BATNA postane tudi argument v pogajanjih.

Nekaj več si o BATNI lahko denimo preberete na tej strani, če vas mika kaj več, pa lahko v slovenskih knjižnicah prek Cobissove baze COBIB najdete kar nekaj izvodov Fisherjevih knjig.

Med svojimi ameriškimi študijskimi dogodivščinami sem nekoč en konec tedna preživel tudi na posebni pogajalski delavnici z Rogerjem Fisherjem, kjer je nanizal tudi nekaj osebnih pogajalskih anekdot. Med njimi se mi je v spomin še posebej vtisnila ena, ki sem jo v nekoliko drugačni preobleki nekoč davno že prebral v knjigi Ericha Kästnerja Mali mož:

Ko se je Fisherju nekoč pokvaril avto, je šel k nekemu znanemu avtomehaniku in ga prosil, naj pripravi predračun za popravilo ter mu ga pošlje. Nato je s še zapečateno ovojnico odšel k drugemu znanemu avtomehaniku in ga prosil, naj mu tudi sam pripravi predračun. Že takoj uvodoma pa mu je pokazal ovojnico in mu pojasnil, da je v njej že pripravljen predračun drugega avtomehanika. Da niti sam Fisher sicer ne ve, kolikšen je ta zapečateni predračun, da pa bo dal avto v popravilo tistemu avtomehaniku, čigar predračun bo nižji.

Tisti drugi avtomehanik je baje vpričo Fisherja dolgo preračunaval in mu na koncu postavil ceno, ki da je res poštena in najbolje, kar lahko ponudi. Ta cena se je seveda izkazala za dosti boljšo in drugi mehanik je dobil avto v popravilo, Fisher pa pošteno ceno.

Nauk te zgodbe: če obstaja konkurenca, je res lahko tudi v prid potrošniku, le izkoristiti jo je treba znati. Predvsem pa je, ne glede na to, kje in o čem se pogajate, dobro poznati svojo NADO.

četrtek, 01. februar 2007

Matej Accetto, 2/01/2007 05:16:00 pop. (trajna stran objave)

Ko se da prodati (ali kupiti) skoraj vse

Bralka me je v pismu pobarala, če bi na Kontekstu "naglas" razmislil o tej vesti in njenih pravnih vidikih. Bistvo zgodbe iz nekaj tednov nazaj je nemara zajeto v naslednjih dveh odstavkih:
Nicael Holt je v šali "na prodaj" ponudil "novo življenje", a ker je prejel tako visoke ponudbe - dražba poteka vse do torka - se je 24-letnik že sprijaznil s tem, da
bo kmalu prevzel novo identiteto.

Zmagoviti ponudnik bo podedoval Holtovo ime, prijatelje, telefonsko številko in vse njegovo premoženje, vključno z oblekami, približno 300 zgoščenkami in s "prikupno lučko, ki ti jo je kupilo tvoje nekdanje dekle".
Kupec naj bi dobil tudi tečaje avstralskega naglasa in deskanja po valovih ter nasledil trenje z nekdanjim dekletom zaradi bolečega razpada zveze, verjetno neobranljivo kombinacijo, zaradi katere naj bi najvišja ponudba že presegla 30.000 avstralskih dolarjev. Seveda pa bi imela takšna prodaja tudi svoje meje:
Novi Nicael (izgovorjeno Nikejl) bo imel dostop do dela v marcu z razvažanjem sadja, pisal bo satiričen horoskop v reviji Univerze v Wollongongu in praznoval Božič z novimi starši.

Zmagovalec pa ne bo dobil Holtovih diplom in kvalifikacij, vozniškega dovoljenja, potnega lista, katerekoli bodoče dediščine in pravne identitete.
Kakorkoli že, za vse detajle si preberite izvirni članek. Na vse skupaj omenjena bralka pravi tako:
Zanima me, ali bi bilo s pravnega vidika kaj takega pri nas možno... In kaj bi se zgodilo ob morebitnih sodnih zapletih, predvsem glede na 37. člen OZ, ki pravi, da je "predmet obveznosti nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli", in seveda glede na vse varovalke, ki jih vgrajuje Ustava RS (v tem primeru predvsem glede ostalih, "stranskih" udeležencev).
Moj brezplačni komentar na prvo žogo je takšen:

Tu gre očitno za šalo, pri kateri o pravnih posledicah niti niso razmišljali, so jih pa skušali omejiti. Če prav razumem, gre za rabo imena in "identitete" prodajalca v družabne, ne pa poslovne oziroma pravne namene. Če je stvar dobro zamišljena in omejena na družabno rabo imena, se pravo z njo tako nemara ne bo preveč obremenjevalo. To, da Holt v svojem vabilu k stavljanju ponudb "ponuja" tudi prijatelje in starše ter konkretna dela, pa nemara pokrije 130. člen OZ.

Pri čemer se seveda lahko mimogrede vprašamo, kakšna obveznost izhaja iz razmerja "prijatelj", ki naj bi se za določene osebe s starega Nicaela preneslo na novega - je nujno, da bi bil tu prijatelj k čemu zavezan? Morali bi se vprašati, kaj definira pojem "prijatelj" in v čem se ta denimo razlikuje od pojma "pravi prijatelj". Morda je "prijatelj" konkretne osebe lahko tudi nekdo, ki te osebe nikoli ne želi videti in zanjo ne stori nič; obenem pa bi po tehtnem premisleku prišli do sklepa, da ne gre za "pravega prijatelja". Po drugi razlagi pa nemara prijatelj sploh ni prijatelj, če ni "pravi" prijatelj. Kakorkoli že, tovrstni posel od prijateljev vsaj na videz zahteva manj, kot je svoj čas od prijateljev pričakoval popularni resničnostni šov (glej tu in tu).

Po tej vesti britanskega časnika Independent na koncu Holt ni iztržil ponujenih 30.000, temveč "zgolj" 7.500 dolarjev. Da na eBayu skušajo prodati marsikaj zanimivega in bizarnega, pa tudi ni nič novega. Kratko iskanje je takoj navrglo dve kratki poročili o tovrstnih poskokih človeške domišljije (glej tu in tu).

S čimer pa tudi pridemo do pojasnila besede "brezplačen" izpred štirih odstavkov. O navedeni zgodbi lahko seveda razpredam tudi na dolgo, pri čemer bi to morda lahko izkoristil kot poslovno priložnost. Nemara bi moral na eBayu začeti z dražbo pod naslovom "Dolgovezenje nakratekprodaj", v kateri bi najvišjemu ponudniku p(r)odal svoje videnje zanimivih vprašanj, ki se pojavljajo v zgodbi in ostajajo še nepojasnjena:

Kaj se zgodi z imenom in identiteto osebe, ki za družabne namene prevzame Holtovo? Je moč izvirno identiteto uspešno in brez kršitve izvirnih prijateljskih ter sorodstvenih vezi položiti v hibernacijo? Ali pa lahko ena oseba v enem hipu biva z dvema identitetama? Od kje mestecu Wollongong ime Wollongong in zakaj Univerza v Wollongongu za razliko od neke ljubljanske osnovne šole dopušča objavljanje satiričnega horoskopa? Ali je praznovanje Božiča v Avstraliji res "pravo" praznovanje Božiča, ali pa bo "pravo" praznovanje Božiča v novih časih vse bolj kot praznovanje Božiča v Avstraliji? In, seveda, ali Holtovi starši praznujejo tudi Dedka Mraza?

Vse to - in več - bi dobil najvišji ponudnik, moja prihodnost pa bi bila finančno brezskrbna.

Oznake:


This page is powered by Blogger. Isn't yours?