sreda, 29. november 2006

Matej Accetto, 11/29/2006 06:30:00 pop. (trajna stran objave)

Pravniki in Wikipedija

Pod zgornjim naslovom (le s črkovanjem "Wikipedia") mi je kratek zapis poslala bralka Konteksta Dolores Modic in me vprašala, če bi ga bil voljan objaviti na Kontekstu. Ker se opira na podrobnost, ki sem jo ob branju Pravne prakse kot nekakšno nenavadnost opazil tudi sam, z veseljem iz njenega zapisa navajam dva dela:
Nedavno sem prebrala članek dr. B.M. Zupančiča O univerzalnosti človekovih pravic. Kar me je posebej začudilo je bila opomba o zadevi Bush v. Gore; saj je bila vsebina opombe povzeta iz http://en.wikipedia.org/wiki/Bush_v_Gore. Gre seveda za eno internetnih strani spletne enciklopedije Wikipedia. Wikipedia je očitno postala orodje, ki ga uporabljajo tudi (vsaj nekateri) sodniki in priznani pravniki. Navedeno me je še utrdilo v mojem poprejšnjem prepričanju, da gre za zelo koristno zadev(ščin)o. Najbrž mnogi od nas uporabimo Wikipedio kot nek "first info tool" [...]

Na koncu pa še dve opozorili: 1. vsebino, ki jo boste brali, je lahko dodal kdorkoli (kar pomeni, da jo je lahko napisal tudi popolni laik) in 2. Boštjan Koritnik v zadnji PP opozarja, da se nam kmalu obeta tudi nekoliko bolj strokoven Citizendium (htpp://citizendium.org) - vendar ne bodite razočarani, če/ko boste dostopili do strani - zadeva je zaenkrat še "škrbina" (obljubljajo pa zagon do konca letošnjega leta).
Omenjena opomba je tudi pri meni zbudila zanimanje (in presenečenje), saj tovrstnih spletnih sklicevanj od uveljavljenih avtorjev "klasičnih" pravnih razprav nismo vajeni. To velja že za zelo obstojne spletne vsebine, kaj šele za neobstojne vsebine posameznih strani Wikipedije. Pri tem namenoma govorim o "neobstojnosti" Wikipedijinih strani, saj je ta zame ključna težava strani, ki je sicer zelo uporabna in uporabljana (pa tudi če slednje predvsem zato, ker je mnogim ljudem tudi najbolj dostopna).

Zgornji zapis že opozarja na možnost, da so informacije na posamezni strani Wikipedije lahko netočne, a zame pri problematiki Wikipedije ne gre toliko za vprašanje zanesljivosti - nenazadnje naj bi namreč že večkrat pokazali, da je Wikipedija po zanesljivosti približno enaka uglednim "klasičnim" enciklopedijam. Zame kot bralca je težava bolj v tem, da ne vem, kaj avtor citira, ko citira nek Wikipedijin članek: z njegovega stališča je stvar jasna - tisto stran v takšni obliki, kot jo je našel ob svojem obisku. Toda strani se venomer spreminjajo - čez kakšno leto bo takšna stran povsem drugačna. Bom sam uganil, katero historično različico je imel avtor v mislih, ko je stran navedel v svoji razpravi? Seveda bi pomagalo, če bi avtorji ob citatu vedno navedli, kateri dan in ob kateri uri so si ogledali članek, ki ga navajajo, a se to žal redko zgodi.

O tem sicer nima smisla predolgo razpravljati - nenazadnje so tudi to že izčrpno storili na (angleški) Wikipediji: na njej si lahko preberete članek o raznovrstnih kritikah Wikipedije, poleg tega pa tudi posebna navodila za citiranje Wikipedije in celo poseben prispevek o uporabi Wikipedije v znanstvene namene. Pri slednjem na vrhu kraljuje opozorilo v velikih črkah, ki se glasi: "Citirati enciklopedijo v znanstvenih raziskovalnih prispevkih je vedno slaba ideja."* Oziroma vsaj je, v ponedeljek, 27. 11. 2006, ob 18.29 po srednjeevropskem času (ko sem to objavo pisal).

(*To seveda ni povsem res. Če bi pisal raziskovalno študijo o različni stopnji polemičnosti pri navajanju spornih zgodovinskih dejstev v vodilnih enciklopedijah zahodne civilizacije, bi se težko ognil tovrstnemu citiranju. Kadar v pravnem procesu sodišče ugotavlja, kakšen je denimo "običajen pomen" kakšnega spornega pojma, tudi pogleda v slovarje in/ali enciklopedije. A težko bi se bilo s temi izjemami bosti z vsemi drugimi tisoči Wikipedijinih prostovoljcev, ki bi moje dodatke nemara označili kot hudomušne in nemudoma zbrisali.)

Moj osebni občutek je, da je raba odvisna od konteksta in jo sam delim na tri ravni. V resna znanstvena besedila citat iz Wikipedije po mojem mnenju ne sodi. V bolj sproščenih "uradnih" besedilih se mi zdi citat dopusten, kadar in kolikor avtor omenja neko temo na splošno, ne pa posameznih podrobnosti. (Denimo: "Za več o igri bridge glej tudi zapis v Wikipediji.") Zgolj v zelo neformalnem kontekstu pa se mi zdi ustrezno navajanje konkretnih navedb oziroma besedila samega prispevka. Verjamem, da se z nekakšno variacijo tovrstnega razlikovanja strinja tudi dr. Zupančič, kot marsikomu sicer tudi meni ljub pisec izvrstnih znanstvenih in splošnejših razprav.

torek, 28. november 2006

Ales Zavrsnik, 11/28/2006 05:45:00 pop. (trajna stran objave)

Telo in pravo

Pomen telesa v postmoderni potrošniški družbi izrazito narašča. Kulturni, modni trendi so neusmiljeni, posamezniki se začno jesti malodane od znotraj (tako, da beremo o smrtnih žrtvah anoreksije v samem vrhu modnega establišmenta), storimo vse, da bi dosegli idealno izklesano, "definirano" telo primernega mišičnega tonusa z minimumom podkožne maščobe (najraje v odstotkih podobnim tistim, ki jih imajo ultra maratonci, ki vadijo na kakšni od afriških planot na 3.000 metrov nadmorske višine). Storitvena dejavnost ponuja programe kot so programi body shapinga, programi TNZ (enostavno "trebuh, noge, zadnjica"), detoksikacijski programi, programi ne-hranjenja (postenja) itd. Predsednik države nas s svojim vedenjem prepričuje naj raje ne jemo, hrana je nevarna, gotovo je tudi zastrupljena z razvpitimi E-ji. V International Herald Tribune (25.-26. november 2006) lahko preberemo podatke o napredujoči visoki gospodarski rasti industrije toplic: na Filipinih beležijo 74 odstotno rast od leta 2003, v Avstraliji kar 129 odstotno rast od leta 2002. Wellness (skovanka od well being in fitness) "ni trend, temveč nujnost v modernem času", nas prepričuje Ho Kwon Ping, izvršni direktor Banyan Tree Holdings, verige luksuznih toplic. Telesa, telesa, telesa...

Kakšen pa je pomen telesa v pravu?

Ob obisku konference o kibernetičnem prostoru pred nekaj dnevi, ki so se je tokrat udeležili tudi številni nepravniki, od psihologov, antropologov, sociologov in strokovnjakov za religijo, sem poslušal zanimive referate, ki se nanašajo na pomen telesa v kibernetičnem prostoru. Seveda nam je vsem že nekako "intuitivno" jasno, da v kibernetičnem prostoru telo nima takšnega pomena kot v neposredni komunikaciji. Doktorica psihologije Subrahmanyam iz ZDA pa nam je predstavila izsledke vsebinske analize empirične študije internetne komunikacije adolescentov (v klepetalnicah in v blogosferi): glavna značilnost internetne komunikacije je statistično relevantna (npr. število besed, ki se nanašajo na telo) odsotnost telesnosti v komunikaciji (disembodiment), ki je sicer v neposredni komunikaciji sama po sebi umevna in tvori velik del naše neverbalne komunikaciji. Na internetu tako transcendiramo kulturne imperative telesnosti.

V kibernetičnem prostoru smo zato priča neke vrste izgubi telesa, kar pa ni brez pomena za pravo. Če navedem samo en primer s kazenskopravnega področja, kjer so to odraža: ali gre na primer za otroško pornografijo v primeru podobe otroka izdelane digitalno, pri tem pa "na oko" ni mogoče razlikovati med fotografijo pravega otroka in digitalno izdelanim modelom? Ali je potrebno varovati konkretnega otroka (ki ga v tem primeru ni in gre lahko za svobodo umetniškega ustvarjanja) ali dostojanstvo otrok (in je torej digitalna podoba nekaj kar je potrebno prepovedati)?

Na drugi strani se sodobna biometrična tehnologija (na primer skeniranje prstnih odtisov, zenice, obraza, DNK, drže telesa) ravno tako nanaša na pomen telesa. V tem primeru pa telo ni "odsotno", temveč je telo tisto, ki edino ne "laže". Posamezniku ne verjamemo "na besedo", ne verjamemo njegovi verbalni izpovedi. Telo je v tem primeru sredstvo absolutne resnice o identiteti posameznika, oblast se neposredno vpisuje v telo. Znan filozof Agamben je tako na primer zavrnil vstop v ZDA zaradi odvzema prstnih odtisov in biometrične postopke imenuje kot zaznamovanje teles z "biopolitičnim tatoojem".

Raziskovalka Brown ugotavlja, da je telo bistvena regulatorna enota prava: predmet družbene pogodbe so ravno telesa, ki jih je potrebno nadzorovati; nadzorstvena teorija pojmuje telo, kot surovo naravo, ki jo je potrebno izklesati in podjarmiti; telo je mesto izvajanja oblasti (Foucault). Kako naj danes mislimo pomen telesa v pravu? Primer kibernetičnega prostora, kjer je pomen telesa radikalno zmanjšan, in primer biometrije, kjer je edina resnica o posamezniku zapisana v samem telesu, namreč odkrivata (vsaj to), da telo v pravu ni več stabilna referenčna točka.

Ob tem pa se odpira še širše filozofsko vprašanje. Narava iskanja "resnice" oziroma "resnica" sama (četudi relativna) se je namreč močno spremenila. Površina je namreč postala vsa "resnica", ničesar ni tam zadaj, nekaj kar moramo šele odkriti za površino. Raziskovalci tako ugotavljajo kulturne premike, v katere smo vsi vpeti: globinsko ontologijo vedno bolj nadomešča površinska ontologija, "resnica" ni več skrita nekje "pod površino". Ne, vsa resnica naj bi bila na površju, kar se odraža na številnih področjih: od nadzorstvenih metod, prehoda tretmanske ideologije na menedžersko administrativno upravljanje, zavračanju psihoanalitične ali globinske psihologije in poudarku na farmakološkem interveniranju do sprememb v intimnih razmerij: what you see, is what you'll get!

Matej Accetto, 11/28/2006 11:59:00 dop. (trajna stran objave)

O drobnih napakah logike - drugič

Pred kakim tednom sem že pisal o drobnih napakah logike v sicer povsem dobrodošlem članku iz Delove priloge Polet. Danes pa se je Delo po robu logike sprehajalo na malo drugačen način, ko je komentiralo sveže podatke o prodaji slovenskih dnevnikov v tretjem četrtletju tega leta.

Sposobnost zasuka ne preveč odličnih podatkov v svoj prid je seveda vrlina vsakega dobrega politika in nemara tudi političnega dnevnika; Delo pri tem pač ni nobena izjema. Se mi pa zdi rahlo neokusno, predvsem pa napačno motivirano, občutno izgubo naročnikov pospremiti s skorajšnjo hvalo, da je bila izguba še najmanjša med "političnimi dnevniki", dejstvo, da je zmanjšanje naročnin na Delo približno pokrilo sorazmerno enako povečanje naročnin na Slovenske novice, pa označiti za "zelo ugodno za časopisno hišo Delo".

A o vsem skupaj si raje ustvarite svoje mnenje, jaz pa vam ponujam orodja za to: omenjeni današnji članek v Delu (skupaj z diagramom tržnega deleža), malo drugačen (in spet v interpretaciji lastni časopisni hiši naklonjen) članek v Financah (potrebna brezplačna registracija), predvsem pa obširnejše podatke na spletni strani Slovenske oglaševalske zbornice, kjer lahko tudi sami izbirate, katere statistične podatke in o čem bi želeli dobiti.

Podatke je pač mogoče obračati na različne načine, vedno pa je marsikaj odvisno tudi od tega, kako daleč nazaj pogledaš. Delo, denimo, je v tretjem četrtletju leta 2004 povprečno prodalo dobrih 78.000 izvodov na dan, leto kasneje slabih 73.000, letos pa 66.000. Slovenske novice se ves čas gibljejo okrog številke 90.000 dnevno prodanih izvodov, Dnevnik jih je ob manjši rasti in nato padcu v tretjem četrtletju leta 2004 prodal približno toliko kot sedaj (okrog 47.000), Večer je s slabih 51.000 izvodov leta 2004 počasi padel na trenutnih slabih 46.000, Finance pa iz 8.000 izvodov zrasle na trenutnih 12.000 dnevno prodanih izvodov.

Takole srednjeročno gledano se meni slika Dela ne zdi ravno rožnata. Kot ta hip tudi ne tista Nedeljskega dnevnika, ki ima sicer še vedno največ prodanih izvodov svoje tedenske izdaje, a je v zadnjem četrtletju ta številka padla za kar 7.000 izvodov.

Predvsem pa so vse te številke še en odraz majhnosti Slovenije in razmer, v kakršnih naši časniki skušajo sooblikovati nacionalno mnenje. Vsi omenjeni dnevniki so leta 2004 dnevno prodali približno 275.000, v zadnjem četrtletju pa dobrih 260.000 izvodov; če odštejemo Slovenske novice, pa zgolj 170.000 izvodov. Tudi v večjih državah se tradicionalnim časnikom sicer ne pišejo rožnati časi, a imajo vendarle vodilni časniki že posamič občutno večjo naklado. Za ZDA in Kanado lahko podatke denimo iščete na tej spletni strani. Predlagam, da si za primer ogledate naklado časnikov v zvezni državi New York (izberite drugo možnost med ponujenimi, državo New York in razvrstitev po nakladi) in slovenske časnike v mislih postavite ob bok njihovim ameriškim ustreznicam po nakladi.

Oznake:


ponedeljek, 27. november 2006

Matej Accetto, 11/27/2006 01:27:00 pop. (trajna stran objave)

Pravniški državni izpit in reforme

Kot morda že veste, je prejšnji teden na ljubljanski Pravni fakulteti gostoval predsednik Višjega sodišča v Ljubljani Jernej Potočar in našim študentom predstavljal ureditev sodniškega pripravništva in pravniškega državnega izpita.

Ureditev vam je verjetno že dobro znana: vsaj leto dni pripravništva na enem izmed slovenskih višjih sodišč in pridobivanja praktičnih sodniških izkušenj, nato pa še naporen študij za sam izpit, pri katerem nemara tudi fakultetni "trojčki" izpadejo zgolj kot nekakšno ogrevanje pred velikim mnogobojem. Tisti, ki vas to zanima, si lahko preberete tudi Zakon o pravniškem državnem izpitu in druge relevantne predpise.

Zakon je bil za časa svojega življenja že nekajkrat dopolnjen in spremenjen. Poglavitna vest, o kateri je govoril tudi sodnik Potočar, pa se navezuje na nehoteno duhovitost zakona, ki do sedaj začuda še ni bila odpravljena kot neumestna. Govorim namreč o prvem odstavku 8. člena zakona, ki se glasi:
Če je prijavljenih za opravljanje pripravništva več kandidatov, kot je prostih mest sodniških pripravnikov, določi predsednik višjega sodišča prednostne vrstne rede za zasedbo prostih mest.
Hudomušen je seveda ta pogojnik, "če" je prijavljenih preveč kandidatov.

Kot verjetno veste, v tem primeru prideta v igro dve čakalni listi oziroma prednostna vrstna reda, ki določata po polovico razpoložljivih pripravniških mest: ena po povprečni študijski oceni, druga po čakalni dobi. Po povprečni študijski oceni baje trenutno v poštev za pripravništvo pridejo zgolj študenti, čigar študijsko povprečje je višje od 8,5. Vse druge na tem seznamu vedno znova "prehitijo" nove generacije študentov z boljšim povprečjem. Za slednje je torej na voljo le še seznam po čakalni dobi. Tam pa so podatki naslednji: trenutna čakalna doba tistih, ki ta hip prihajajo na sodišče, je približno šest let. Povedano drugače, ta hip začenjajo s pripravništvom tisti, ki so se nanj prijavili v letih 2000 in 2001.

Toda to še ni vse. Še bolj "zanimivo" je računati, kdaj bodo prišli na vrsto tisti, ki danes šele končujejo s študijem in se bodo na pripravništvo prijavili jutri. Na sodišču so baje opravili izračun in ugotovili, da bodo prišli na vrsto šele po petnajstih ali dvajsetih letih.

Ja, kar zajemite sapo in pustite, da se vam okus razlije po možganih. Petnajst, dvajset let. To pomeni, da se boste pri štiridesetih, petinštiridesetih spet študentsko pobalinsko podili po sodiščih in šest mesecev pozno v noč študirali za pravniški državni izpit. Če boste imeli srečo, bodo takrat vaši otroci kot študenti pravne fakultete ravno študirali za izpit iz civilnega trojčka in boste lahko zvečer o zapiskih razpravljali kar s svojo hčerko in njenimi študijskimi prijatelji. Če boste imeli smolo, pa bo že diplomirala s povprečjem 9,4 in bo sodno pripravništvo opravljala istočasno kot vi, le da bo ona med opoldanskim igranjem igre "med dvema ognjema" metala žogo v ekipi triindvajsetletnih odličnjakov, vi pa v ekipi petinštiridesetletnih sopihačev.

V stvarnem svetu pa povedano seveda pomeni to, da bo sistem potrebno spremeniti. Kako, je še odprto, čeprav naj bi tudi Potočar navedel nekaj možnosti: možno je, da pravniški državni izpit ne bi bil več "samoumevni" cilj in pogoj odličnosti za vse diplomirane pravnike, temveč zgolj za tiste, ki bi si res želeli delati v pravosodju. Druga ali povezana možnost je, da za opravljanje izpita ne bi več zahtevali obvezne prakse na sodišču, ampak bi zadoščalo tudi nekaj daljše (tri- ali petletno) pripravništvo v odvetniški pisarni ali v drugih ustreznih službah: da bi denimo lahko šli na izpit bodisi po petih letih takega pripravništva bodisi po dveh letih tistega na sodišču.

O vseh podrobnostih in implikacijah tu ne morem več pisati - denimo o vprašanju, ali je povprečna ocena pravi kriterij za izbiro pripravnikov z različnih pravnih fakultet z (bolj ali manj sprejeto) različnimi kriteriji in študijskimi redi. A vendarle mi je ta zadnja ideja kar všeč: bodisi dve leti pripravništva na sodišču bodisi pet let v odvetniški pisarni. To bi obenem ohranilo privlačnost sodniškega pripravništva za najboljše študente, saj bi tako s pripravništvom opravili hitreje in bolj "pri viru", obenem pa praktično izvedljive možnosti prakse in kasnejšega izpita ne bi odrekal vsem drugim.

Pa še iz enega razloga mi je ideja všeč. V okviru bolonjske reforme je veliko govora o možnosti študija 3+2 in o vprašanju, ali bi tudi triletni študij zadoščal za opravljanje pripravništva in državnega izpita. Sicer o tem ne bi razpredal na dolgo, ker tudi sam pripadam tistim, ki menijo, da za dobro in celovito pravniško izobrazbo ne zadoščajo tri leta. A vendarle, ako bi že prišlo do tega: če bi sprejeli možnost različno dolgega pripravništva glede na mesto pripravništva, zakaj ne tudi glede na dolžino in raven študija? Tisti, ki bi dokončali zgolj triletni program, bi morali opraviti pet let pripravništva, tisti s petletnim programom pa zgolj tri. Tako bi imel študent v bistvu izbiro, kam "naložiti" dve leti svojega izobraževalnega programa - v pridobivanje višje in boljše formalne izobrazbe ali pa v daljše praktično urjenje.

Oznake:


petek, 24. november 2006

Matej Accetto, 11/24/2006 01:20:00 pop. (trajna stran objave)

Ameriški pogled na javno izobraževanje

V zadnjih letih se pri nas (beri: v Evropi) vse pogosteje pojavlja vprašanje, ali ni brezplačno (ali, če želite, "brezplačno) javno izobraževanje neustrezen in nepošten model visokega šolstva. Po eni strani naj bi pomenil subvencioniranje šolanja privilegiranih višjih slojev, ki si ta "brezplačni" študij v resnici privoščijo, s strani celotnega prebivalstva - češ, če se krije iz državnega proračuna, se v bistvu krije iz davkoplačevalskega denarja, torej šolanje plačujejo vsi, študirajo pa samo nekateri. Po drugi strani naj bi tudi brezplačnost študija pripomogla k trenutni stopnji študentske zavzetosti za resen študij, ki je - bodimo iskreni - dokaj nizka.

Z uvedbo šolnin, gredo takšni predlogi, bi oba problema rešili. Po eni strani bi študij plačevali tisti, ki bi od njega nekaj imeli (načeloma tudi višje plače), po drugi pa bi ravno s plačevanjem študija dobili tudi potrebno lastno motivacijo, da s študijem opravijo čim bolje in čim hitreje. Mimogrede, ideja šolnin se ob določenih pogojih - v prvi vrsti denimo sistemu državnih finančnih posojil, da nikomur ne bi odrekli možnosti za študij, na katerega bi bil sicer sprejet - tudi meni ne zdi slaba.

Zanimivo pa je, da se v ZDA, ki že ima (bolj ali manj) takšno ureditev, o kakršni se zdaj pogovarjamo v Evropi, zdaj pojavljajo glasovi o potrebi večje vpletenosti države v zagotavljanje enakih izobraževalnih možnosti za vse. Priloga revije Yale Law Journal, The Pocket Part, je o tem objavila zapis kalifornijskega profesorja prava Goodwina Liuja in nekaj pretežno naklonjenih odzivov nanj (glej tu, tu in tu). Vsekakor zanimivo branje za tiste, ki resno razmišljajo o finančni prihodnosti izobraževanja v Sloveniji.

[DODATEK - 27. 11.]

Saša v komentarju te objave dodaja koristno pojasnilo, da je vprašanje razprav v omenjeni prilogi v prvi vrsti posvečeno vprašanju enakosti med samimi ameriškimi zveznimi državami ter ga zato ne moremo povezovati z vprašanjem plačljivega visokošolskega študija v Sloveniji ali Evropi.

Na neki ravni ta pripomba povsem drži in na prvi pogled gre v ameriški razpravi res za vprašanje federalnega ravnovesja, kar je zelo razvidno, čim začnete brati navedene članke. A vendar je po mojem mnenju vprašanje federalizma pri teh razpravah bolj "procesnega" pomena, "materialno" pa je pri avtorjih vendarle v ospredju vprašanje dostopnosti študija.

Liu denimo govori o federalizmu od drugega stavka naprej - toda poglejte si prvi stavek:
Petdeset let po sodbi Brown v. Board of Education so šolska desegregacija [ukinitev rasnega razlikovanja] in pravde o financiranju šolstva naredile nekaj skromnih korakov k odpravi različnih in neenakih možnosti, ki smo jih vse predolgo namenjali našim revnim in manjšinskim šolarjem.
Liu kasneje govori o pristojnostih in dolžnosti zveznih oblasti za odločanje ne zgolj o tem, "kaj so državljanske in politične pravice, temveč tudi o tem, katera socialna in ekonomska upravičenja so potrebna, da bo zvezno državljanstvo smiselno in učinkovito". Poglavitni sklepni poziv Liujevega članka je tako naslednji:
[D]a Kongres začne z racionalno in odločno raziskavo pomena zveznega državljanstva in njegovih izobraževalnih predpogojev ter podvzame razumno začrtane korake za odpravo okoliščin, ki otrokom odrekajo zadostno možnost za dosego teh predpogojev.
Podobne poudarke je moč najti tudi pri avtorjih odzivov, ki potrjujejo zgornjo tezo; da je torej federalizem oziroma neenakost med zveznimi državami v tem primeru bolj sredstvo, cilj pa iskanje ustrezne ureditve za zagotovitev možnosti šolanja celotnemu prebivalstvu, tudi revnim in manjšinam.

(Drugo vprašanje pa je seveda to, o kateri vrsti oziroma ravni šolanja še govorimo v kontekstu tistih, pri katerih naj bi država zagotavljala enake možnosti vsem - do konca osnovnošolskega izobraževanja, gimnazijskega, univerzitetne diplome ali celo podiplomskega študija? Pri tem vprašanju pušča Evropa z bolonjsko reformo ZDA daleč zadaj...)

četrtek, 23. november 2006

Matej Accetto, 11/23/2006 01:03:00 pop. (trajna stran objave)

Podiplomski študij v tujini - četrtič

(Prejšnje objave na to temo - prva, druga, tretja.)

V prvih objavah o podiplomskem študiju v tujini sem pisal o uvodnih korakih iskanja prave vrste študija in seznanjanju z vsemi morebitnimi naslovnicami vaše prijave na študij. Tokrat pa je na vrsti še nekaj besed o sami pripravi prijave na izbrane fakultete.

Prvič, na koliko šol se prijaviti? Vsekakor ne zgolj na eno in tudi ne na dvesto različnih naslovov. Odločitev o pravem številu je delno odvisna od denarja: nekatere šole, denimo ameriške, bodo za obdelovanje vaše prijave zaračunale prijavnino, ki bo lahko 60 in več ameriških dolarjev; poleg tega vas bo vsaka prijava ožela finančno tudi z morebitnim plačevanjem overjenih kopij uradnih listin in/ali priprave njihovih uradnih prevodov ter nenazadnje s samo poštnino. Obenem pa naj bo pogojena tudi z zdravo mero realizma. Prijavite se zgolj na tiste fakultete, na katerih bi z veseljem študirali; po mojem je odveč za vsak slučaj - kot nekakšno rezervo - oddajati prijavo tudi na fakulteto, za katero sklepate, da vas bo skoraj gotovo sprejela, če vas sploh ne vleče tja. Ena ali dve fakulteti naj bosta iz seznama vaše "sanjske" liste želja, nekaj naj jih bo izmed tistih malo nad vašim občutkom tega, kam spadate; v luči finančne negotovosti lahko tudi kombinirate prijavo na nekaj dražjih šol (denimo v ZDA) z nekaj dostopnejšimi (denimo v VB ali celinski Evropi).

Dokaj neumno je, da se prijavite zgolj na eno izbrano fakulteto. Ko sem o tem razmišljal sam in to možnost omenil nekemu tujemu profesorju, ki naj bi mi zanjo napisal priporočilo, mi je v šali odvrnil: "Nekdo, ki se prijavi zgolj na Harvard, je preneumen, da bi ga sprejeli na Harvard."

Ob stvarni prijavi na nekaj fakultet - marsikdo bo oddal prijavo nekje na tri do šest, sedem naslovov - se bo verjetno tudi vam potrdilo pravilo, da ne boste sprejeti na vse in ne boste zavrnjeni s strani vseh. Pri tem pa sploh ne bo rečeno, da vas bodo zavrnile po ugledu najboljše in sprejele najslabše šole. Vsaka šola bo imela svoje razloge, zakaj jim boste še posebej všeč ali ne, vi pa jih ne boste mogli uganiti vnaprej. A vseeno to ni razlog, da svoje prijave ne bi izpolnili kar najbolje.

O tem, kaj sestavlja prijavo in merila odločanja o kandidatih, sem podrobneje že pisal v prejšnji objavi o tej temi - za končno odločitev bo pomembnih več dejavnikov, vsaj študijski uspeh, življenjepis, priporočila in s prijavo zahtevani sestavki. Tukaj bom zato dodal le še par drobnih nasvetov.

Prvič, celotne prijave se morate lotiti resno. Projekt vam bo vzel vsaj nekaj tednov dela, saj boste morali pripraviti vse od vseh uradnih podatkov o študijskem uspehu in morebitnih prevodov do kopice dodatnih podatkov, vključno s podatki o finančnem položaju vas in vaše družine, če fakulteto prosite za finančno pomoč, opraviti boste morali morebitne zahtevane jezikovne izpite (za ameriške šole se denimo zahteva uspeh na izpitu TOEFL) in tako naprej.

Pravočasno se z izbranimi profesorji ali drugimi priporočitelji dogovorite za priporočila. Ko boste izbrali naslovnice, preverite, kakšne vrste sestavke zahtevajo s prijavo. Marsikje bodo hoteli, da napišete nekakšno motivacijsko pismo, torej nek sestavek o tem, zakaj želite študirati k njim in kaj nameravate početi (in doseči) po opravljenem študiju. Marsikatera šola bo od vas želela tudi krajši sestavek kakšni izbrani temi. Pri zahtevah posameznih fakultet bo včasih prišlo do prekrivanja, drugič spet ne. Ko boste sestavke pisali, jih za par dni pustite ob strani in potem spet preberite - v tiskani verziji, ne na računalniškem zaslonu, ki čudežno prikriva napake. Za pomoč ali mnenje se obrnite na kakšnega prijatelja, ki vam ne bo zameril, da ga nadlegujete s tovrstnimi prošnjami.

Posebno pozornost posvetite življenjepisu. Spisati dober življenjepis ni lahka naloga in na mnogih močnih šolah v tujini imajo v ta namen - in splošnejši namen iskanja zaposlitve po koncu študija - na voljo posebno svetovalno službo. Če boste dobro iskali, boste lahko veliko nasvetov našli tudi na spletu (prek tovrstnih in podobnih iskalnih gesel). Moj nasvet je, da poskusite življenjepis za namene tovrstnih prijav, še zlasti pa za potrebe ameriških šol, spraviti na eno stran in v čim lepšo shematsko obliko. Življenjepis uredite po posameznih odsekih, pri čemer ni treba, kot baje svetujejo dijakom v srednjih šolah, pisati o izobrazbi svojih starših, ampak denimo o odsekih "Izobrazba", "Obštudijske izkušnje", "Delo in strokovne izkušnje", "Publikacije in/ali konference", "Jeziki" in še čem, kar bi pač radi poudarili.

V svetu številnih prijav namreč ni odveč razmišljati o "pravilu 30 sekund": če dobi nekdo na mizo 500, 1000 ali več prijav, za vsak življenjepis ne bo potrošil več kot pol minute. Kaj bo opazil oziroma izvedel o vas, če bo pol minute zrl v vaš življenjepis?

Ali bo komisijo na koncu vaš življenjepis in vse, kar se skriva za njim, komisijo prepričali, boste videli nekaj mesecev kasneje. In tu lahko deloma odgovorim tudi bralcu iz komentarja k prejšnji objavi. Ne vem, koliko prijav trenutno dobi Harvard, nazadnje je bilo govora o nekaj tisočih, v vsakem primeru pa si jih vsaka šola želi čim več, da si tako omogoči čim boljšo izbiro. Izbira pa se ponavadi opravlja tako po kakovosti kandidatov kot po zastopanosti držav. Na Harvardu je podiplomskih študentov približno 150 - od tega jih bo vedno nekaj Američanov, nekaj Kanadčanov, kakšnih šest Izraelcev, nekaj Nemcev, Avstralcev, Japoncev in Kitajcev. Če ste Kitajec, tekmujete predvsem s svojimi sodržavljani, kdo izmed vas se bo uvrstil med tiste štiri, ki bodo izbrani. Države, ki po pomenu ali tradicionalni povezanosti ne sodijo med stalnice, bodo tekmovale že na tej ravni, ali bo določena država v posameznem letu sploh prišla na vrsto.

To je denimo še očitnejše na Yaleu, kjer sprejmejo približno 25 študentov - pri tem je seveda očitno, da bodo med manjšimi državami nekatere prišle na vrsto skoraj tako redko kot v primeru nestalnega sedeža v Varnostnem svetu OZN. A že na Harvardu se pozna - ko sem bil tam sam, ni bilo nikogar iz drugih držav nekdanje Jugoslavije in številnih drugih evropskih držav. Slovenija je bila v tem pogledu do sedaj zgodba o uspehu. Delno zaradi vpliva profesorja Zupančiča, delno pa nemara tudi zaradi dobrega vtisa prvih generacij je imela vsako leto vsaj enega in običajno celo dva študenta na harvardskem magistrskem študiju. Kolikor je meni znano, letos po kar nekaj letih na njem žal ni nobenega slovenskega študenta; upam pa, da je šlo zgolj za enkratni spodrsljaj. Vsekakor bi bil sam vesel čim večjega števila slovenskih študentov, ki bi odhajali na najboljše svetovne univerze... in se potem tako ali drugače tudi vračali domov.

Toliko o vsebinskem delu prijave. V naslednji objavi pa nekaj kratkih misli o finančnem bremenu takšnega študija v tujini, ki žal za marsikoga pomeni eno največjih preprek.

sreda, 22. november 2006

Matej Accetto, 11/22/2006 03:52:00 pop. (trajna stran objave)

Še malo o mehiški kuhinji in etimologiji

Po nedavni objavi o angleških lordih in mehiških žepkih bi bil greh, če ne bi opozoril še na zanimiv, poučen in zabaven zapis o etimološkem izvoru umetnine po imenu "nachos". (Spet po Volokhu.)

Nasploh so mi takšna etimološka izkopavanja zelo všeč, tako slovenskih izrazov kot tudi angleških. Na žalost je kar težko priti do avtoritativnega in sorazmerno celovitega sodobnega etimološkega slovarja v tiskani obliki, kar me še posebno čudi pri angleščini. Spomladi sem v Cambridgeu našel zgolj Chambersovega, čeprav sicer obstaja še nekaj naslovov, a so težko dostopni tako po razpoložljivosti kot po ceni. Pri nas je uporabniku prijazen in še vedno celovit ter predvsem na voljo Slovenski etimološki slovar Marka Snoja.

Zato pa vam je povsem "brezplačno" (če odmislite nakup ali "najem" računalnika in spletne povezave) na voljo spletni etimološki slovar angleškega jezika Etymonline, ki je presenetljivo bogat in zanesljiv. Lahko si denimo pogledate etimologijo privlačnega angleškega izraza "slovenly" in ugotovite, da se beseda "sloven" pojavi tudi pri razlagi besede "slubberdegullion".

Oznake:


Matej Accetto, 11/22/2006 01:24:00 pop. (trajna stran objave)

Varuhi človekovih pravic in pravo - drugič

V komentarju k moji včerajšnji objavi me Saša prosi za utemeljitev teze, po kateri bi bilo običajno oziroma zaželeno, da bi imel varuh človekovih pravic pravniško izobrazbo. Ker sem po začetku pisanja odgovora opazil, da bo malo daljši in morda tudi splošneje dobrodošel, sem se ga odločil zapisati v obliki nove objave.

Odgovor ima dva dela: prvi se nanaša na splošno vprašanje pomena pravniške izobrazbe, drugi pa na povsem umestno pripombo o prvih dveh slovenskih varuhih.

1. Moja teza ni bila ta, ki jo navaja Sašin komentar - da naj bo torej slovenski varuh pravnik zato, ker so varuhi pravniki tudi drugod. Kot sem zapisal v sami objavi, sem izhajal iz občutka, da se bo pravnikom "zdelo, da bo zaradi narave dela varuha na tem položaju učinkoviteje delal nekdo, ki državno in pravno ureditev, v kateri se mora znajti, pozna že po strokovni plati".

Kolikor se Saša z menoj ne strinja in je po izobrazbi pravnica, že dokazuje, da vsi pravniki nimajo enakega občutka in te izjave ne bi smel preveč posploševati. A vendarle se mi zdi takšen sklep dokaj logičen. Poglejte si opis varuhovih nalog, ki jih navajam kar po spletni strani slovenskega varuha (tu in tu; poudarki v izvirnih predstavitvah na spletni strani):
Varuh je nadzornik oblasti, saj s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine. ...

Varuh lahko kršitelja opozori, da kršitev popravi oziroma odpravi storjeno nepravilnost ali celo predlaga povrnitev škode.

Varuh lahko v vašem imenu in z vašim pooblastilom na ustavno sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti določenih predpisov ali aktov ali pa posreduje ustavno pritožbo zaradi kršenja katere od pravic.

Vladi ali parlamentu lahko da pobude za spremembo zakonov in drugih predpisov. ...
Seveda ni nujno, da je sam varuh pravnik, saj ima okrog sebe zbrano dobro pravniško ekipo, ki mu lahko venomer svetuje. A vendar se mi zdi dokaj logično sklepati, da bo opisane naloge in pristojnosti varuha lažje opravljal nekdo, ki ima pravno izobrazbo. Že prepoznati, kdaj gre za pravno nedopustno kršitev pravic, nepravnikom ni vselej enostavno, kar dobro vedo vsaj vsi tisti, ki pošiljajo neuspešne oziroma neustrezne pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Še težje se bo nekomu brez pravne izobrazbe znajti v svetu ustavnih pritožb, zahtev za varstvo zakonitosti in pobud za spremembo pravnih predpisov. Naj ponovim: seveda lahko varuhu pri tem pomagajo njegovi pravni svetovalci - a če bi bil varuh popolnoma odvisen od njihove pravne pomoči, bi bil vsaj v tem pogledu zgolj nekakšen marketinški vzvod svojega urada za stike z javnostmi.

Kot rečeno, je bil to občutek, ki pa ga je bilo koristno preveriti tudi pri praktičnih izkušnjah drugih držav. Zame je povedno, če je v izjemno veliki večini evropskih držav skorajda brez izjeme na ta položaj povsod imenovan nekdo, ki je po izobrazbi pravnik. Na neki točki kaj takega preneha biti naključje, ampak postane odraz splošnega prepričanja o ustreznih lastnostih kandidatov za to funkcijo.

In če za kratko še pritrdim drugemu komentatorju včerajšnje objave, to seveda obenem še ne pomeni, da je vsak pravnik lahko tudi dober varuh človekovih pravic. Seveda ne, kot tudi ni vsak pravnik že zgolj z diplomo zrel za sodnika. Pravna izobrazba ni zadostni pogoj, je pa, vsaj po povednih izkušnjah številnih držav, običajni pogoj ustreznega kandidata.

2. Saša pa (če odmislimo očitno tipkarsko napako, ko govori o "trenutnem" in o "sedanjem" varuhu) v svojem komentarju poudarja še eno pomembno in zanimivo dejstvo: da namreč pravnika nista bila tudi ne prvi ne drugi slovenski varuh človekovih pravic. Kar je seveda povsem res: Ivan Bizjak je po izobrazbi matematik, Matjaž Hanžek pa sociolog.

Po eni strani nas to po pravici sili v vprašanje, ali je umestno poudarjati pomanjkanje pravne izobrazbe pri tokratni kandidatki, če na isto nismo opozarjali že pri prejšnjih. V zagovor pomanjkanja objav na Kontekstu lahko rečem zgolj to, da ga ob tedanjih postopkih izvolitve varuha pač še ni bilo - načelne ugotovitve pa tudi tedaj ne bi bile (in ne bi smele biti) drugačne.

Po drugi strani pa lahko to dejstvo kaže tudi na določeno usmeritev slovenske državne ureditve, o kateri lahko sklepamo vsaj to, da oblastne sile pri iskanju ustreznega varuha pravniški izobrazbi ne dajejo nobenega posebnega pomena. Ali je takšna usmeritev dobra, bo seveda v praksi vedno odvisno (tudi) od konkretnih varuhov in prevladujočih subjektivnih ocen njihovega dela. Ob ponavljajočem se vzorcu bi lahko v prihodnje začeli razmišljati tudi o tem, ali gre morda tudi za drugačen načelni pogled na vlogo in namen varuha v neki državni ureditvi. V vsakem primeru pa je slovenska praksa z varuhi, ki po izobrazbi niso pravniki, v primerjavi z ureditvami drugih evropskih držav prej velika izjema kot pravilo.

torek, 21. november 2006

Matej Accetto, 11/21/2006 03:56:00 pop. (trajna stran objave)

Varuhi človekovih pravic in pravo

Kot morda že veste, je predsednik republike za novega varuha človekovih pravic predlagal psihiatrinjo dr. Zdenko Čebašek-Travnik. Ker gre za javnosti relativno neznano osebo, ki je po izobrazbi psihiatrinja, se bo nemara marsikdo vprašal, ali gre za najbolj uspelo izbiro.

O tem, ali dr. Čebašek-Travnikova za položaj varuha ne bi ustrezala po kriteriju neprepoznavnosti oziroma premajhnega javnega ugleda za uspešen neformalni pritisk na oblastne organe, kar je ena od bistvenih praktičnih funkcij varuha, ne morem govoriti. Po glasu spletnega ljudstva sodeč je denimo bolj znana od koncepta "predstavniške demokracije", predvsem pa bi dovolj znana postala že s samo funkcijo, tako da glede tega sam omenjene kandidatke ne bi že vnaprej kritiziral. Glede osebnih meril bi bil sam tudi zelo vesel, če bi po dveh varuhih dobili še eno varuhinjo človekovih pravic.

Bolj sporno pa je lahko vprašanje, ali je dobro, da položaj varuha zaseda nekdo, ki ni pravnik in s pravom tudi nima tesnejših vezi. Pravnikom se bo vsekakor zdelo, da bo zaradi narave dela varuha na tem položaju učinkoviteje delal nekdo, ki državno in pravno ureditev, v kateri se mora znajti, pozna že po strokovni plati. To seveda ni formalni pogoj za izbiro varuha, a občutek bo marsikateremu pravniku narekoval tako stališče.

Da ne bi ostalo zgolj pri občutku, pa so strokovno podkovane sile pisarne 422 opravile tudi kratko spletno primerjalno analizo trenutnih varuhov človekovih pravic po svetu, v prvi vrsti Evropski uniji. Po zabavnem tolmačenju litvanskega, grškega in še kakšnega jezika vam lahko tako postrežem z bolj ali manj preverjenimi podatki.

Prvič, v veliki večini držav članic Evropske unije ima varuh ali varuhinja človekovih pravic pravniško izobrazbo. Natančneje, to vsekakor drži za Finsko, Grčijo, Italijo, Portugalsko, Španijo, Nizozemsko, Madžarsko, Luksemburg, Češko, Slovaško, Romunijo, Bolgarijo, Dansko, Švedsko, Poljsko, Malto, Litvo, Estonijo in Ciper ter za dva izmed treh avstrijskih varuhov; enostavno dostopnih podatkov o izobrazbi ali ustreznega nosilca vloge varuha pa ni na voljo za Belgijo, Združeno kraljestvo in Nemčijo. Edino ena izmed treh avstrijskih varuhov in irska varuhinja po izobrazbi nista pravnici (temveč učiteljica in novinarka). Prav tako pa ni pravnik Evropski varuh človekovih pravic (in nekdanji grški varuh ČP) P. Nikiforos Diamandouros, ki je po izobrazbi politolog.

Drugič, podobna slika se kaže tudi drugod po svetu, kjer institut varuha sicer ni tako razširjen kot v Evropi. Varuh je denimo pravnik v Avstraliji in v več kanadskih provincah, je pa spet moč najti tudi izjeme kot denimo novozelandskega varuha človekovih pravic, ki je po izobrazbi ekonomist.

Ta analiza oziroma nekakšna skupna "modrost" mednarodne skupnosti tako za pravilo potrjuje stališče, da naj bo varuh človekovih pravic po izobrazbi pravnik, če le ne obstajajo izredni razlogi, zaradi katerih bi na ta položaj - zgolj izjemoma - postavili tudi kako drugo osebo. Še odprto vprašanje pa je, ali v tem primeru obstajajo takšni izredni razlogi.

Matej Accetto, 11/21/2006 03:40:00 pop. (trajna stran objave)

Američani o evropskem študiju

Na spletni strani CNN je objavljen članek AP o potrebi po spremembah na evropskih univerzah. Članek ne pove kaj dosti novega, vseeno pa bo za koga zanimiv, ker gre pač za nekakšen "pogled od zunaj" (čeprav spet ne povsem od zunaj).

Med drugim denimo v prid časovni ohlapnosti brezplačnega študija navaja primer Linusa Torvaldsa, saj naj bi ravno zaradi brezplačnega univerzitetnega študija na Finskem, ki ga ni silil do diplome v štirih letih, razvil svoj brezplačni operacijski sistem. V ZDA morajo tovrstni računalniški revolucionarji drago šolanje opustiti, potem pa morda tudi zaradi tega svoje računalniške iznajdbe predrago tržijo. (Čeprav se da tudi finančne posledice neuspelega šolanja seveda videti različno.)

Matej Accetto, 11/21/2006 11:55:00 dop. (trajna stran objave)

Splavnost, rodnost in preporod politične kulture

Bralke in bralci Konteksta ste verjetno že dodobra seznanjeni z aktualno razpravo o povečevanju rodnosti in zmanjševanju splavnosti, ki jo je sprožila topogledna pobuda ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

V preteklih dneh je pobuda v medijih doživela že veliko odzivov takšnih in drugačnih kritikov ideje o uvedbi plačevanja splavov. Nekateri so tudi podrobneje analizirali besedilo vladne strategije. Upam, da bo kljub temu dobrodošlih še par mojih opazk.

V prvi vrsti vas vabim, da si sami preberete besedilo delovnega gradiva z naslovom "Strategija za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji", ki je objavljeno na spletni strani ministrstva. Vprašanje plačevanja za splav je namreč le ena izmed postavk zelo široko zastavljene strategije, ki - po dokaj obsežni predstavitvi slovenskih demografskih značilnosti - med ukrepi za spodbujanje rodnosti pogumno sega od ureditve vrtcev in subvencioniranja šolskih potrebščin do zagotavljanja trga zemljišč in stanovanj ter staršem prijaznih podjetij.

Verjetno ob pričujočih kritikah ne bo odveč pripomniti, da strategija še zdaleč ni zgolj nekakšno konzervativno leglo zla, ampak vsebuje veliko iskrenih želja za izboljšanje nesporno težavnih okoliščin mladih in mladih družin. Kljub temu pa tudi sam ne morem mimo nekaterih njenih vsebinskih in formalnih slabosti.

1. Vprašanje splava je seveda prvo v vrsti spornih določil strategije. Dobesedno gre besedilo strategije (točka 4.3.4) tako:
Pristojni organ poostri standarde zdravniške komisije, ki obravnavajo predlagane splave. Država krije stroške splava samo v primeru, da je ta po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice. V nasprotnem primeru se prekinitev nosečnosti izvede na stroške nosečnice.
S takšno predlagano ureditvijo strategija posega na zelo občutljivo področje, saj pri tem ne gre več zgolj za vprašanje plačevanja splava, temveč v praksi za vprašanje realnih možnosti za splav. Tega so se gotovo zavedali tudi njeni snovalci - ne pozabimo, da se ta določba nahaja v strategiji za povečanje rodnosti in ne denimo v strategiji za krepitev zdravstvene blagajne. Vsaj posredno gre za spremembo temeljne vrednostne usmeritve Slovenije na področju, ki povsod na svetu pomeni enega temeljnih brusnih kamnov državne politike; da se ta razprava sproži z delovnim besedilom tovrstne vladne strategije, morda niti ni neobičajno, gotovo pa je na tej ravni ni mogoče doreči.

O tem, kaj to pomeni za splošen odnos družbe do vprašanja splava, tu ni treba dodajati besed. Zasnova ureditve pa prinaša še dve konkretnejši težavi. Če bo splav treba plačati in bo znesek občuten, si ga bodo lahko v praksi privoščili zgolj premožnejši; v otroka pa bodo "prisiljeni" revnejši in (pre)mladi, tisti, za katere bo (še) neželeni otrok pomenil največje breme. Obenem ureditev predvideva plačevanje splava tudi v primerih, ki so s stališča načrtovanja družine in svobodnega odločanja o rojstvu otrok še najbolj boleči: ko se denimo že na stopnji zarodka ugotovi, da bo otrok trpel za kakšno zelo hudo boleznijo. Priznam, da o takih vprašanjih sam težko razmišljam in za družine z bolnimi otroki nimam drugega kot spoštovanja - a vendar, če že načeloma dopuščamo možnost splava, bi morali v takšnih primerih pokazati še toliko več razumevanja za tegobe in težavno odločitev nosečnice.

2. Da je snovalce vladne strategije želja po povišanju rodnosti prignala malo predaleč, dajejo slutiti tudi nekateri drugi deli vladne strategije, denimo tale odlomek iz dela o pripravljanju preventivnih programov za otroke in mladostnike:
Zdravju škodljivo je tudi nepremišljeno in včasih nezdravo sledenje modnim smernicam. Narava mode je minljivost in hitra menjava trendov, zato se le-ta ne ozira daleč v prihodnost in ne tehta posledic, ki jih povzročajo trendi. Pri tem je potrebno omeniti zlasti pretirano uporabo umetnih materialov, predvsem kar zadeva intimni del garderobe. Prav tako nevarno je dolgotrajna uporaba preozkih oblačil v predelu pasu in bokov, tako pri dekletih, kot pri fantih. Nevarna je tudi pretirano izpostavljanje nepokritih delov okoli pasu, predvsem pri dekletih, saj le-to lahko povzroči huda vnetna obolenja rodil in posledično neplodnost. V tem kontekstu ne smemo zanemariti niti tako moderne, pa vendar tako nevarne porjavelosti.
Včasih je težko potegniti črto med dobronamernimi nasveti, nerodnim pokroviteljstvom in brezkompromisnim udejanjanjem Machiavellijevega načela, da cilj posvečuje vsa sredstva, pa četudi so slednja otroci in mladostniki.

3. Predvsem pa je morda pomembno, da so vsi konkretni predlogi zgolj logična izpeljava temeljnih usmeritev strategije, ki jih besedilo ne skriva:
Osnovno vodilo pri odločanju za vpeljavo ukrepov za zvišanje rodnosti v RS je predpostavka, da današnja organizacija sistema prebivalstvenega obnavljanja ni zgolj privatna zadeva dvojice, oz. njune družine, ampak je tudi javna zadeva.
Strategija tako vpeljuje tri temeljne smernice svojih prizadevanj: (1) življenje je vrednota; (2) družina je naše upanje in (3) otroci so naša prihodnost. Poudarek je kaj lahko prebrati na besedici naša - rojevanje otrok ni zgolj stvar posameznikov, ampak družbe. Strategija se ustavi, preden bi naredila korak povsem čez rob in zavzela stališče, da je interes družbe pravzaprav celo pomembnejši od interesa posameznika; čeprav je v besedilu zaznati tudi nekaj trditev, ki skorajda silijo k takemu sklepu.

Namesto prihodnosti naših otrok pa si ob besedilu kaj lahko zamislimo tudi lastno preteklost - strategija si namreč želi doseči vrnitev družbe k tem temeljnim vrednotam. Najbolj črnogledi kritiki bi lahko v tem spogledovanju z "boljšimi starimi časi" prepoznali tudi nekakšno nostalgijo po času, ki je po stopnji posameznikove svobode in enakosti človekovih pravic krepko zaostajal za sedanjostjo. To bi bilo po mojem mnenju pretirano in zmotno. Res je, da bi na prvi pogled k tovrstni nostalgiji lahko spodbujali v strategiji navedeni vzroki za zmanjšano stopnjo rodnosti:
- naraščajoče izobraževanje žensk in ekonomska avtonomija žensk;
- naraščajoče in visoke potrošniške aspiracije, ki ustvarjajo potrebo po drugem dohodku v gospodinjstvih, ki enako spodbujajo žensko participacijo na trgu delovne sile;
- povečano vlaganje v razvoj kariere pri obeh spolih, v tandemu z naraščajočo kompetitivnostjo na delovnem mestu;
- stroški in dostopnost stanovanj, tako za mlade družine, kot za gospodinjstva v nadaljnjih fazah oblikovanja družine;
- porast "postmaterialističnih" potez, kot so samoaktualizacija, etična avtonomija, svoboda izbire, tolerantnost do nekonvencionalnosti;
- večji poudarek na kvaliteti življenja s porastom nagnjenja za prosti čas, zabavo;
- umikanje od nepreklicnih obvez in želja po ohranjanju "odprte prihodnosti";
- naraščajoča verjetnost ločitve in zato bolj previdno vlaganje v lastno identiteto.
Če postavimo pretirano politično korektnost ob stran, so navedeni razlogi verjetno res pripomogli k zmanjšanju rodnosti. A vendar to ne pomeni in ne sme pomeniti, da bi vse izmed njih želeli odpraviti ali vrniti v "staro stanje", česar tudi strategija ne zagovarja. Prepoznati pa je moč nekakšen zasuk od retorike pravic posameznika, katerih spoštovanje lahko ta terja od družbe, k retoriki njegovih dolžnosti do taiste družbe. Ali nam je to všeč ali ne, bo seveda odvisno od vsakega posameznika - vsekakor pa takih temeljnih vrednostnih usmeritev in temeljev družbe ne bo moč postaviti takole mimogrede.

4. Za konec pa, če strnem vse povedano, le še ta opazka: s pričujočo strategijo in z razpravo, ki jo je ta že in jo še zna zanetiti, bodo morda tudi v Sloveniji tovrstne temeljne usmeritve začele igrati pomembnejšo vlogo pri izbiri naklonjenosti posamezni politični opciji.

Vprašanje splava je denimo v ZDA v ospredju že dolgo in čeprav je tam povezano predvsem z določanjem mnenja večine sodnikov Vrhovnega sodišča, ki lahko edino spremeni svojo sodbo o tem vprašanju iz leta 1973, ob skoraj vsakih predsedniških volitvah - ker vsakokratni predsednik imenuje morebitne nove sodnike - znova igra pomembno vlogo v predvolilnih kampanjah. Tako tam - in marsikje drugod - ob volitvah volivci med strankami in kandidati ne izbirajo zgolj po neki ohlapni bližini lastnega svetovnega nazora in deklariranih stališč strank, ampak po stališčih strank o nekaj zelo konkretnih vprašanjih, ki pač igrajo vodilno vlogo na posameznih vprašanjih.

Če vprašanje plačevanja splava ne bo kmalu izginilo iz vladne strategije, ampak se bo denimo še razbohotilo v splošnejšo razpravo o prihodnji vrednostni in pravni usmeritvi Slovenije, potem bo kaj lahko postalo tudi eno tistih konkretnih vprašanj, o katerih bomo volivci ob prihodnjih volitvah pričakovali jasna stališča vseh strank, da se bomo lahko odločili med njimi.

ponedeljek, 20. november 2006

Matej Accetto, 11/20/2006 12:11:00 pop. (trajna stran objave)

Pravnofilozofski razpravljalni klub FOKUS

Letos spomladi se je na ljubljanski Pravni fakulteti rodil nov debatni klub pod imenom Pravnofilozofski razpravljalni klub FOKUS, ki ga vodi naša mlada raziskovalka Maja Brkan. Jutri (v torek, 21. 11.) se ima zgoditi njegovo tretje srečanje.

Tokrat bo potekala razprava o temi "Zapor - kazen ali nova možnost?". Kar bo, bo od 18h dalje v Seminarju 5 Pravne fakultete. Na njem ste dobrodošli vsi, ki imate veselje do bolj sproščenih pogovorov o izbranih pravnih temah.

Matej Accetto, 11/20/2006 11:39:00 dop. (trajna stran objave)

Cohen o Boratu in izmišljenih državah

Ne Leonard Cohen, temveč Sasha Baron Cohen, diplomant Univerze Cambridge in svetu zelo (ne)priljubljeni komik, je dal za britanski časnik Independent enega redkih intervjujev "izven lika", v katerem brani svojo odločitev za stvaritev filma in lika po imenu Borat. (Via Volokh.)

Karkoli si že kdo misli o duhovitosti takšnega podviga in smiselnosti uporabe takega lika za "politično" sporočilo o strpnosti in drugačnosti, odnos do Kazahstana v vsakem primeru ni bil korekten; v luči "političnega orodja" še toliko manj. Če naj bi šlo za izmišljeno državo, kot trdi v intervjuju, potem ne vidim nobenega razloga za to, da si ne bi mogel zanjo izmisliti tudi ustrezno izmišljenega imena. Po mojem ni dvoma - ime Kazahstan si je izbral prav zato, ker je v glavah ljudi sprožil vsaj majhen odziv spomina in iluzijo resničnosti, s tem pa tudi asociacijo njegove zgodbe s predstavo o resnični državi.

Zato so denimo za zgodbo grozljivke Hostel izbrali resnično Slovaško in zato je Slovaško to tudi zelo razburilo. In zato so pri snovanju filma Terminal najprej razmišljali o tem, da bi bil glavni junak iz Slovenije, pa si potem ravno zaradi morebitnih napačnih konotacij premislili (čeprav bi tam bila reklama morda v celoti gledano bolj pozitivna kot negativna). Kot poroča opis o tem iz strani drobnarij o filmu Terminal, naj bi k temu baje pripomoglo tudi članstvo v Evropski uniji:
Glavni lik tega filma naj bi po izvirnem scenariju prispel iz Slovenije, a so to spremenili po nasvetu nekdanjega konzula Republike Slovenije v Združenih državah Marka Rijavca. Ker Slovenijo nekateri štejejo za Švico vzhodne Evrope, ne bi izpadlo verodostojno, če bi državljanska vojna izbruhnila v eni novih članic Evropske unije.

Oznake:


petek, 17. november 2006

Matej Accetto, 11/17/2006 01:14:00 pop. (trajna stran objave)

O drobnih napakah prava in logike

Zlasti v svetu blogov je verjetno zlata vredna misel "motiti se je človeško, odpuščati božansko". A vendarle vsakdo od nas sem ter tja okoli sebe opazi kakšno napako, ki se mu jo zdi vredno ali poučno popraviti.

I. Kot gotovo veste, nas je ravnokar obiskal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg in imel o ravnanju slovenske države v primeru Romov iz Ambrusa povedati nekaj kritičnih besed. (Lahko si preberete tudi njegovo izjavo v celoti - mimogrede, za tiste, ki se sprašujejo o dopustnosti oziroma ustreznosti poimenovanja "cigan", bo zanimivo videti, da komisar, čeprav na drugih mestih omenja "prebivalstvo Romov", uvodoma v svojem mnenju govori o "proti-ciganskem" (anti-Gypsy) govoru.) Na naslovnici današnjega Delu je ta obisk pospremljen s karikaturo, na kateri premier Janša romsko problematiko pometa pod preprogo, medtem ko komisar vstopa skozi vrata z aktovko, na kateri piše "EU komisar".

Za vse nepravnike in nadobudne mlade pravnike med bralci morda ne bo odveč vnovično pojasnilo: komisar Hammarberg ni komisar EU oziroma Evropske komisije kot denimo naš Janez Potočnik. Svet Evrope ni institucija Evropske unije (čeprav slednja pozna instituciji s podobnima imenoma Evropski svet in Svet Evropske unije), ampak je ločena mednarodna organizacija, ki ima ta hip že 46 držav članic s skupno več kot 800 milijoni prebivalcev, njena poglavitni uspeh pa je prav varstvo človekovih pravic z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. (Evropska unija ima ta hip 25 držav članic, dobrih 450 milijonov prebivalcev in sodišče v Luksemburgu.)

II. Malo lahkotneje, a vendarle: v včerajšnjem Poletu so uvedli dobrodošlo podprilogo o zdravem telesu, kjer je eden od sicer zelo koristnih prispevkov nanizal dvanajst zmot o vsakdanji prehrani. Vsaka zmota je imela svoj okrepljeni naslov, prvi trije naslovi pa so bili:
Zmota 1: Vadba je lahko nadomestilo za napačno prehrano.

Zmota 2: V dnevu zaužijemo premalo obrokov.

Zmota 3: Ker nisem bodibilder, ne potrebujem beljakovin.

Ali kateri izmed naslovov izstopa? Očitno so bili zamišljeni tako, da povedo, kaj si ljudje zmotno predstavljajo o prehrani: da lahko z vadbo popravljajo prehrambene napake, da morajo na dan jesti čim večkrat in da ne potrebujejo beljakovin. V resnici pa naj bi bilo ravno obratno: prehrana je pomembna tudi ob redni vadbi, na dan zadošča zgolj par obrokov in vsi potrebujemo beljakovine. Toda to ne drži povsem: medtem ko prva in tretja opisana "zmota" res opisujeta zmotno mišljenje ljudi, druga "zmota" v bistvu opisuje že nauk, ki ga želi dati avtor.

To se sicer nato v malo drugačni preoblekah ponovi še dvakrat ("Zmota 9: Nezadostno uživanje tekočine", kar je prav tako že kritični opis težave, ne pa zmotnega mišljenja, in "Zmota 11: S pravilno prehrano ali dodatki k prehrani lahko zdravimo bolezni", kjer avtor nato sporoča, da lahko prehrana res odločilno pomaga pri zdravljenju) in v povsem simpatičnem članku ustvari nekaj logične zmede.

Še dobro, da imate naši bralci na voljo objave Konteksta, ki pri vašem osebnem uresničevanju "zdravega duha v zdravem telesu" poskrbijo za tisti del, ki ga lahko sodobni svetovalci ob skrbi za "zdravo telo" malo zanemarjajo...

Oznake:


četrtek, 16. november 2006

Matej Accetto, 11/16/2006 10:20:00 dop. (trajna stran objave)

Od angleških lordov do mehiških žepkov

Ob razmahu druge najbolj popularne zunaj-evropske etnične kuhinje v Sloveniji tudi bralcem Konteksta najbrž ne pusti spati vprašanje, ali je burrito sendvič. Odgovor je pred dnevi podal sodnik iz malega mesteca Worcester v bližini Bostona in se glasi: ne. Burrito, mehiška jed, pri kateri se iz pšenične moke pripravljena tortilla napolni z izbranimi vrstami mesa, rižem, fižolom in raznimi omakami, ni sendvič.

Več o tej dolgo pričakovani sodbi si lahko preberete v članku med novicami Yahooja (via GeekPress). Očitno je bilo vprašanje pomembno, ker je neka pekarna želela s takšno označbo preprečiti, da bi se v njenem nakupovalnem središču odprla neka mehiška restavracija. Pekarna si je ob najemu prostorov izposlovala pogodbeno klavzulo, po kateri lastnik nakupovalnega središča ne sme skleniti najemne pogodbe s še kakšno prodajalno sendvičev.

Razlika je seveda v tem, da si je Lord Sandwich sendvič zamislil kot jed, ki se vtakne med dva kosa kruha, burrito pa se v tem pogledu zanaša le na eno samo tortillo. Čeprav se je sodnik pri svoji razsodbi zanašal predvsem na slovarsko definicijo, pa bi se lahko v večji meri naslonil tudi na etimološko ustreznost kulinarične presoje svojega mesta, saj je ameriški Worcester gotovo poimenovan po angleškem kraju, kjer se je rodila znamenita anglosaška omaka.

Vsekakor nas sodba po svojem pretanjenem gurmanskem občutku takoj spomni na francoske argumente v zadevi pred Sodiščem ES o tem, ali lahko Francija za konjak predpiše nižjo stopnjo obdavčitve kot za viski. Če si zadeve še niste prebrali in o njej tehtno razmislili, si prav tako zasluži vašo pozornost.

Zanimiv pa je tudi citat ene od izvedenskih prič mehiške restavracije, kuharja iz (ameriškega) Cambridgea, ki je baje dejal:
Ne poznam niti enega kuharja ali kulinaričnega zgodovinarja, ki bi burritu rekel sendvič. Prav res, ideja bi se zdela absurdna vsakemu verodostojnemu kuharju ali kulinaričnemu zgodovinarju.
Sodbo sta baje navdušeno sprejeli tudi ljubljanski prehrambeni podjetji Harambaša in Deset v pol, ki sta se v istem nakupovalnem središču namenili odpreti prodajalno desetih čevapčičev v polovici lepinje. Njuna edina preostala skrb je pogodbeno določilo, ki si ga je ob najemu izposlovalo podjetje Dönerkebab USA - da v to nakupovalno središče ne bodo pripustili še ene prodajalne jedi z mletim mesom...

Oznake: ,


torek, 14. november 2006

Matej Accetto, 11/14/2006 03:30:00 pop. (trajna stran objave)

Podiplomski študij v tujini - tretjič

Po (ali ob) prvem koraku pri načrtovanju podiplomskega študija na tujem je na vrsti drugi - seznanjanje s študijskimi programi in prijavnimi zahtevami na tistih univerzah oziroma fakultetah, ki bi lahko prišle v poštev kot naslovnice vaše prijave.

Danes boste pri večini fakultet opise programov in zahteve ob prijavi našli na njihovih spletnih straneh. Za angleško govorno področje si lahko pomagate z iskanjem prek internetnega iskalnika (denimo tako). Na voljo vam je tudi spletni vodič po magisterijih, prek katerega lahko iščete podiplomske programe s celega sveta. Če že veste, katera univerza vas zanima, pa lahko podatke iščete neposredno na njihovih straneh, pri čemer so lahko poučni tako opis zahtev kot tudi sama navodila za prijavo. (Za občutek prijave na ameriške fakultete, ki se po zahtevah med seboj ne razlikujejo tako bistveno, si lahko ogledate kratek opis zahtev programa in podrobnejša navodila (v formatu pdf) harvardske fakultete.)

Pri ponujenih študijskih programih bodite pozorni na to, ali posamezna fakulteta ponuja zgolj nekakšen splošen študijski program z večjo ali manjšo količino izbirnih predmetov, ali pa poleg/namesto tega bolj specializirane programe, ki bodo že s strani fakultete namenjeni za poglabljanje določenega ožjega pravnega področja. Poleg tega nikoli ne škodi preveriti seznama predavateljev - če vas kakšno področje že vnaprej podrobneje zanima, bo nemara koristna informacija, če boste kakega člana profesorskega zbora prepoznali kot avtorja kakšne priljubljene knjige ali članka.

Glede prijavnih zahtev oziroma kriterijev za izbor sprejetih kandidatov, kar študente ponavadi še najbolj tare, pa je tako: nikakor se pri izboru ne upošteva zgolj en magični podatek, denimo povprečna ocena na že opravljenem študiju. Kot boste videli, je prijavna dokumentacija kar obsežna in z njeno pomočjo bo šola o(d) vas prejela kar nekaj relevantnih podatkov. Končna ocena vaše prijave bo tako kombinacija več posameznih dejavnikov. V grobem se bodo med njimi običajno znašli naslednji:

1. Povprečna ocena: v tem pogledu bo marsikatero fakulteto zanimalo ne zgolj to, kakšna je bila vaša povprečna ocena glede na uradno možno lestvico, ampak po možnosti tudi to, kako dober je bil vaš uspeh v primerjavi z vašimi kolegi. Če je bilo denimo po povprečni oceni med 200 študenti od vas boljših deset študentov, bo fakulteta lahko zapisala, da ste bili po uspehu nekje na petem odstotku letnika.

2. Življenjepis: skoraj vsaka resna fakulteta bo v vaši prijavi pričakovala tudi življenjepis. V njem ne bo treba, tako kot baje zdaj učijo po nekaterih srednjih šolah, pisati tega, kaj so po poklicu vaši starši, pač pa to, kaj ste s svojim (strokovnim in poklicnim) življenjem počeli do sedaj. Bogat življenjepis lahko v hipu razloži nekaj nižjo povprečno oceno: če ste denimo poleg študija opravljali dve službi ali denimo vzporedno doštudirali še na neki drugi fakulteti, bo komisiji povsem razumljivo, zakaj niste blesteli tudi po ocenah.

3. Priporočilna pisma: še ena stalnica prijav na študij so priporočilna pisma. S tem je tako, da je uspeh delno odvisen od vas, delno pa tudi od sreče. Pri nas so nekateri profesorji pisanja tovrstnih pisem vajeni bolj, drugi malo; s stališča tujih univerz pa je tudi vedno uganka, kakšno vrednost bodo pripisovali določenemu imenu. Če lahko denimo za priporočilo prosite dva profesorja, od katerih je eden zgolj odličen profesor, drugi pa poleg tega trenutno tudi predsednik Ustavnega sodišča, bo morda slednji na neko ameriško ali angleško fakulteto naredil boljši vtis. V vsakem primeru pa je dobro, če za prošnjo izberete takšnega profesorja, ki bo o vas lahko napisal vsebinsko polno priporočilo; da vas je torej po možnosti spoznal še kako drugače kot na predavanjih in izpitu, denimo skozi kakšen projekt, ki ga bo lahko v priporočilu tudi navedel kot podlago za svojo oceno.

4. Posebni sestavek ob prijavi. Skoraj vsaka prijava bo od vas zahtevala tudi določen kratek pisni izdelek. Lahko gre zgolj za motivacijsko pismo, lahko pa tudi za krajši sestavek o izbrani temi, ki se vam zdi posebno aktualna ali zanimiva. Ti sestavki so običajno zelo kratki - velika izjema je seveda, če se prijavljate na doktorski študij, kjer bo prijavi običajno treba priložiti dispozicijo (oris) vsebine doktorske naloge in izbrano bibliografijo (seznam literature). V vsakem primeru pa bodo tudi tovrsten sestavek ali sestavke univerze ocenile in upoštevale pri končni odločitvi.

Vsaj ti štirje kriteriji bodo vedno igrali osrednjo vlogo pri izbiri kandidata. Poleg tega bo seveda v poštev prišlo še nekaj meril, na katere sami ne boste imeli veliko vpliva: eno je gotovo odločitev o tem, katerim državam dati prednost. Če ima program okoli sto študentov, pri tem pa nekaterim večjim državam nameni več mest, je hitro jasno, da vse države ne bodo mogle "priti na vrsto" vsako leto. Če je študentskih mest še manj, je ta odločitev še bolj očitna. Obenem lahko komisija razmišlja tudi o tem, kako sestaviti čim pestrejšo in skladno skupino študentov, zaradi česar lahko pri izbiri med posameznimi kandidati upošteva tudi "naključne" dejavnike. A s tem se ni treba obremenjevati. Pomembno je, da sami naredite največ, kar lahko, potem pa le še držite pesti.

Naslednjič pa še nekaj več o pripravi samih prijav.

Matej Accetto, 11/14/2006 02:10:00 pop. (trajna stran objave)

Seminarji o evropskem pravu

Za tiste, ki ste željni čim več seminarjev o evropskem pravu, bo morda dobrodošla tudi predstavitev konferenc in seminarjev, ki jih ponuja Akademija za evropsko pravo iz Trierja. Predstavitev se ima zgoditi ta petek ob 16h v Centru Evropa.

Oznake:


ponedeljek, 13. november 2006

Matej Accetto, 11/13/2006 08:35:00 pop. (trajna stran objave)

Spletni seminar na Harvardu

Ko že govorimo o podiplomskem študiju na ameriških univerzah: morda niste vedeli, a tudi vi lahko poslušate predavanja na Harvardu! Konkretneje, obiščete lahko nekatere izmed seminarjev, ki jih univerza objavlja na spletu.

V četrtek, 16. novembra, vam je tako na voljo seminar z naslovom "Nauki Katrine, Darfurja in od drugod: Humanitarne krize v 21. stoletju". Več informacij o tem in možnost brezplačne registracije boste našli na tem naslovu, kjer si lahko ogledate tudi posnetke nekaterih prejšnjih seminarjev, denimo zadnjega o ptičji gripi.

Matej Accetto, 11/13/2006 08:20:00 dop. (trajna stran objave)

Podiplomski študij v tujini - drugič

Tukaj je torej prva objava od napovedanih sedmih o podiplomskem študiju v tujini.

Ko razmišljate o podiplomskem študiju v tujini, se je dobro najprej vprašati, za-kaj si želite opraviti ta podiplomski študij oziroma kaj vas čaka po njem. Če še ne veste, kaj bi počeli zatem oziroma kakšno korist bi želeli od njega, potem je morda bolje, da s študijsko dogodivščino v tujini za kakšno leto še počakate.

V tem smislu s čakanjem pravzaprav sploh ne boste nič na slabšem. Ne poznam tuje šole, ki bi med prijavami na podiplomske šole vnaprej dajala svežim diplomantom prednost pred kandidati, ki imajo za seboj že nekaj let praktičnega dela oziroma izkušenj. Kar nekaj fakultet, zlasti nekatere odlične v ZDA (Yale, Columbia), pa sploh raje vidijo, da imajo njihovi podiplomski študenti za seboj že nekaj prehojenih kilometrov v pravni teoriji ali praksi.

Kakorkoli že, odgovoriti si morate na nekaj začetnih vprašanj. Pri magistrskem študiju, ki je seveda najpogostejši način študijske poti na tuje, vsekakor to, ali je magistrski študij za vas zgolj vmesna stopnička na poti do doktorata, ali pa ga nameravate izrabiti kot zadnjo stopnjo organiziranega študija. V prvem primeru boste najverjetneje iskali nek splošnejši "akademski" študijski program, kjer boste lahko močno celovito študijsko izkušnjo - ki bo poglobila vaše splošnejše znanje - kombinirali s posameznimi izbranimi predmeti, s katerimi boste otipali področje, na katerem bi se kasneje radi lotili doktorata. V drugem primeru pa bi bilo dobro izbrati tak študij, ki vam bo prinesel največ dodane vrednosti na tistem izbranem področju, na katerem boste aktivni po opravljeni magistrski diplomi.

Obenem boste seveda že vnaprej morali dobro razmisliti o tem, v katerem kulturnem in jezikovnem okolju boste študirali. Če pri vas prednjači angleščina, so vam na voljo v prvi vrsti ZDA in Velika Britanija ter Avstralija, v drugi pa tudi marsikatera univerza celinske Evrope, ki ponuja podiplomske programe v angleščini. Pri slednjih ne bo odveč preveriti, da imajo dovolj širok nabor predmetov in dobrih profesorjev - vsekakor pa bo v teh primerih verjetno lažje najti usmerjene programe za specializacijo na specifičnem področju kot pa nek splošni predmetnik za utrditev splošnega znanja pred doktorskim študijem.

Če vas mika kak drug jezik, boste običajno bolj omejeni na tisto državo oziroma države, kjer je ta jezik pač doma. To ni nujno slabo oziroma je lahko odlično, saj boste poleg vsebinskega "mojstra" postali tudi mojster pravne terminologije v enem od tržno zanimivejših jezikov. Edina past se lahko skriva v tem, če vaše znanje jezika še ni dovolj dobro na samem začetku. Težko se je namreč lotiti projekta podiplomskega študija v Franciji in upati, da boste francoščino utrdili skozi študijsko leto. Tudi zelo brihtni in marljivi študenti imajo lahko v takih primerih težave s študijem, ki se lahko zaradi jezikovnih težav tudi podaljša za dodaten semester ali dva.

Sorodna, a malo drugačna dilema, ki se pojavlja pri ameriških šolah in drugje po svetu, pa je seveda vprašanje, ali želite študij izkoristiti za odskočno desko v pravno prakso gostujoče države. Na svoji študijski izkušnji na Harvardu sem denimo med kolegi prepoznal bolj ali manj jasno razliko med dvema skupinama študentov. V eni smo bili tisti s teoretičnimi, javnopravnimi ambicijami raziskovalcev in študijskih zagnancev; v drugi pa tisti, ki sicer študija niso dajali vnemar, a so vendarle bili na ameriški pravni fakulteti predvsem zato, da so lahko po opravljenem magisteriju opravili še pravosodni izpit v eni od ameriških zveznih držav in si tam že med študijem intenzivno iskali službo v eni od velikih pravnih tovarn New Yorka, Washingtona ali Los Angelesa. Pri tovrstnih službah imajo še vedno prednost kandidati/podiplomci iz tistih držav, ki so poslovno zanimivejše in posledično tudi pravno pomembnejše: Nemčije, Indije, Kitajske. A če ste dobri, imate možnosti za delo tudi kot Slovenka oziroma Slovenec.

Skratka, tudi od vaših želja je zelo močno odvisno, kam se vam splača. Bi pa tistim, ki za to nimate niti bivanjskih niti finančnih ovir in ki si želite magistrski študij izkoristiti predvsem kot stopničko na poti do doktorata ali siceršnje poglabljanje splošnega poznavanja prava, vendarle ponudil nekaj argumentov za to, da izberete študij v ZDA.

Temu v prid govori več razlogov. Ameriške fakultete so veliko bogatejše od evropskih. Njihove knjižnice so raj na zemlji, pogoji za študij so nenadkriljivi. Če pridete na eno izmed najboljših fakultet, boste želi sadove močnega sistema selekcije, v katerem se po piramidi dvesto in več fakultet na najboljše skoraj brez izjem prebijejo le tisti učitelji, ki so v profesorskem poslu res med najboljšimi. Obenem ameriške fakultete na svoje programe zvabijo najboljše študente s celega sveta; ker boste večino študijskega časa preživeli predvsem v družbi svojih študijskih kolegov, boste tudi po tej plati deležni boljše študijske izkušnje.

A najpomembnejši razlog je ta: kamorkoli v Evropo greste, bo - z redkimi izjemami - magistrski študij bolj ali manj ponovitev izkušnje dodiplomskega študija na nekoliko višji ravni. To ni nujno slabo - a vendar vam bo tak magistrski študij prinesel predvsem nekaj koristnega dodatnega in poglobljenega znanja, ne pa drugačnega pogleda na študij ali razumevanje prava. To je morda najlažje razumeti na primeru ljubljanske univerze - tisto, kar so vam lahko ponudili kot pravni misleci in učitelji, so vam vaši profesorji večinoma dali že v času dodiplomskega študija; na podiplomski ravni se ne bodo naenkrat prelevili v nekoga, ki bi pravo dojemal povsem drugače. A enako velja tudi za veliko večino drugih univerz celinske Evrope in v veliki meri tudi za Veliko Britanijo. ZDA pa so drugačne: tam imajo svoj, drugačen pogled na študij prava in v določeni meri tudi na to, kako se da o pravu govoriti ali ga uporabljati. Za nekoga, ki išče v magistrskem študiju dodano vrednost, jo s študijem v ZDA dobi že na ravni pravne metode.

Toliko o tem uvodnem koraku. Prihodnjič pa o povezani stopnji seznanjanja z možno izbiro univerz v izbrani državi oziroma okolju. Tudi na drugi stopnji vam še ni treba dokončno vedeti, kam želite dokončno na študij, toda uvodni razmislek vam bo gotovo pomagal pri odločitvi o tem, kakšne vrste in čigave univerze boste iskali in raziskovali.

petek, 10. november 2006

Matej Accetto, 11/10/2006 08:00:00 pop. (trajna stran objave)

Izgradnja Evrope je zgrajena

Z velikim nasmeškom na obrazu sporočam, da je iz tiskarne prišla moja knjiga z naslovom Izgradnja Evrope: Od razvoja ideje Evrope do njene ustavne prihodnosti, iz katere sem kratek "mamljivček" objavil že pred časom.

Pri zelo prijazni založbi Uradni list sem ves čas navijal za to, da bi bila cena knjige čim nižja. Upam, da se tistim, ki bi si jo želeli imeti doma ali komu kupiti za darilo, brez ali še posebno s študentskim popustom ne bo zdela predraga. Za vse druge pa novica, da sem iz svojega "honorarja" štiri izvode namenil v trajno izposojo.

Vse, ki bi si knjigo radi prebrali, a (še) ne tudi kupili, tako vabim, da si jo pridete izposodit v mojo pisarno (soba 422 na Pravni fakulteti). Vse, kar boste morali narediti za izposojo, je zgolj to, da mi prodate svojo dušo. Ali pa vsaj daste trdno zavezo, da mi boste knjigo vrnili v roku nekaj tednov. Še posebno vesel bom tehtnih pripomb oziroma glos, pripisanih s svinčnikom na dovolj prostorne robove. V izogib prazni knjižni polici ali zaprtim vratom se lahko vnaprej najavite na naslov matej(pika)accetto(afna)pf.uni-lj.si.

Obenem pa vas lahko povabim tudi na predavanje z naslovom "Med idejo in stvarnostjo leži senca: Pot do Evrope", ki ga bom o temi knjige imel v torek, 14. novembra, pri predmetu Filozofija prava (Vijolična predavalnica, začetek ob 10.15). Sicer poleg sence med idejo in stvarnostjo leži tudi upanje, a zanj vsi vemo, kje vse se je že valjalo. Vseeno pa ga en ščepec vzemite s seboj, če vas predavanje zamika.

Oznake:


Andrej Matic, 11/10/2006 05:33:00 pop. (trajna stran objave)

Kontekst

Zelo zanimiv se mi zdi Primožev tekst o nevtralnosti ustave do tipa oziroma vrste kazenskega postopka. Morda bi sam zadevo zastavil še nekoliko širše: ali je možno iz posameznih ustavnih načel izpeljati zahteve po konkretnih ureditvah posameznih pravnih področij? Če malce uporabim aktualno tematiko zaostankov - ali je mogoče npr. na podlagi ugotovitev o kršitvi "pravice do sojenja v razumnem roku" zahtevati (npr. v ustavnosodnem sporu) prav konkretno obliko organizacije sodstva, od procesne zakonodaje do plač sodnikov? So takšne norme sploh lahko kdaj "self-executing"?
V zvezi s tematiko sodnih postopkov, ki mi je sicer zelo ljuba, pa naj dodam še nekaj vrstic o vprašanju, ki me je vedno begalo, pa nikoli nisem imel časa, da bi se z njim bolj temeljito akademsko ukvarjal.

Na področju procesnega prava pogosto razpravljamo o "akuzatornosti" oziroma "inkvizitornosti" postopkov. Pri pravdnem postopku se mi je v Sloveniji vedno zdelo nenavadno, da ob deklarirani kontradiktornosti postopka v praksi ti postopki potekajo, vsaj tak je bil moj vtis, po ustaljeni rutini ex officio uradovanja, ki ga zmotijo le kakšni proceduralni manevri spretnih pravnih zastopnikov (npr. zahteve za izločitev). Tudi sicer imajo, prav v nasprotju s teorijo, glavno besedo v postopkih prav sodniki in ne stranke. Na tako imenovanih "obravnavah" (ki bi jim bolje rekli "sestanki za izdelavo zapisnikov") na primer priče zaslišujejo prav oni, zato jim potem stranke neredko očitajo pristranskost, češ da naj bi bilo že iz vprašanj jasno, da sodišče navija za eno plat zgodbe.

Podrobnejši pregled naše doktrine me je napeljal k sklepu, da so proceduralne vloge tudi v civilnem postopku precej nerodno pomešane, tako da je v kazenskih postopkih situacija kvečjemu še bolj problematična. Če me spomin ne vara, gre v pravdnem postopku za naslednja temeljna načela o razmerju med sodiščem in strankami:

- zahtevke morajo oblikovati stranke, sodišče je nanje vezano (tu se sprašujem, zakaj zahtevki niso uniformizirani na uradnih obrazcih, s katerimi bi marsikateri stranki prihranili delo, skrb in morebitne napake)
- trditve o dejstvih morajo navajati stranke, vendar je ta dolžnost malce ralativizirana s tako imenovanim "materialnim procesnim vodstvom" (tu me zanima zakaj bi moralo sodišče kakorkoli koga "materialno voditi", ali to ne krši nepristranskosti sodišča?)
- dokaze morajo predlagati stranke (vendar, kot je že rečeno zgoraj, se s predlaganjem zadeva običajno konča, priče zaslišuje sodišče..)
- pravo "ugotavlja" sodišče po uradni dolžnosti (to mi je najbolj čudno, ker bi morale nasprotujoče pravne argumente postavljati stranke, ali je pravo sploh mogoče "ugotoviti"?)

Vprašanje, ki ga zastavljam, je naslednje: ali niso tako zasnovane vloge že na prvi pogled protislovne? Ali ni navajanje dejstev in dokazov v sodnih postopkih smiselno šele skozi prizmo pravnih argumentov, na podlagi katerih skušamo utemeljiti svoj zahtevek? Če je za eno zadolženo sodišče, za drugo pa stranke, ali ne vodi to samo po sebi v zmešnjavo in posledično v neučinkovitost? Ali to ne pomeni, da lahko vsakdo na sodišče pošlje prav kakršnokoli šlamparijo in pri tem doda, da naj sodišče najde pravne argumente njemu v prid? In predvsem, ali takšna ureditev ne "spodbuja" stranke k pasivnosti ali neodzivnosti (češ, saj bo že sodišče poskrbelo zame) in špekulativnemu ravnanju, npr. k kopičenju nerelevantnih trditev in dokazov?

Zdi se mi, da ti pomisleki, mutatis mutandis, veljajo tudi za druge vrste postopkov (kazenske, upravne, delovne). Kaj menite?

Matej Accetto, 11/10/2006 01:30:00 pop. (trajna stran objave)

Podiplomski študij v tujini - prvič

Kot obljubljeno, je zdaj že čas za najavo objav o podiplomskem študiju v tujini. Posvečal se bom zgolj vprašanju študija v tujini, ker so po mojih izkušnjah sodeč ravno tisti študenti, ki razmišljajo o ali pa so se že odločili za podiplomski študij v tujini, najbolj žejni vsakršnih nasvetov in napotkov, kako naj se te izbire lotijo. V preteklih letih sem že večkrat govoril s tovrstnimi študenti, ki so včasih o vsem skupaj vedeli veliko, drugič spet bolj malo ali skoraj nič. V nizu objav bom skušal povedati nekaj splošnih stvari o vseh bistvenih stopnjah projekta "podiplomski študij v tujini".

Takole grobo gledano so bistvene stopnje naslednje:

1. Razmislek o tem, kakšne vrste študij in v katerem kulturnem oziroma jezikovnem področju bi si radi izbrali.

2. Seznanjanje z večjim številom univerz, ki bi lahko prišle v poštev kot naslovnice prijave na študij, z njihovimi študijskimi programi in postopkom študija ter s pogoji in postopki same prijave na študij.

3. Izbira določenega števila fakultet in priprava prijavne dokumentacije zanje, vključno z morebitnimi dodatnimi nalogami dokazovanja jezikovnega znanja.

4. Prvo iskanje morebitnih štipendij, študijskih pomoči ali drugih virov financiranja študija.

5. Soočenje z odločitvami sprejemnih komisij in izbor najustreznejše univerze izmed ponujenih.

6. Drugo iskanje finančnih sredstev za študij.

7. Načrtovanje študijskega leta in predmetnika, urejanje nastanitve, pokanje prtljage in uspešno opravljanje varnostnega pregleda na letališču.

V naslednjih dneh/tednih bom posamič objavil nekaj besed o vsaki izmed teh stopenj. Ker jih bom pisal z vidika pravnega študija, bodo nekatere izmed njih koristne predvsem za študente prava, bom pa vesel, če bodo prišle prav tudi študentom ali diplomirancem drugih področij.

Seveda bom pri pisanju izhajal iz lastnih izkušenj. Neposredno sem kot dodiplomski in doktorski študent ter kot sodelavec povezan z ljubljansko Pravno fakulteto, kot magistrski študent s Pravno fakulteto Univerze Harvard ter kot gostujoči član učiteljskega zbora z Univerzo Cambridge, poleg tega pa sem "pri delu zasačil" tudi nekaj londonskih pravnih fakultet. Nekoliko težje bom tako govoril o fakultetah celinske Evrope, ki jih poznam zgolj posredno ali turistično, lažje pa o tistih čez veliko ali malo lužo.

Seveda bom pri posameznih objavah vesel tudi vprašanj, zlasti če se bodo nanašala na konkretno temo objave. Že tu pa so dobrodošli vaši splošni komentarji oziroma posebne želje, če bi radi kaj slišali še o kaki drugi splošni temi, ki je ne zaslutite na seznamu.

četrtek, 09. november 2006

Matej Accetto, 11/09/2006 08:33:00 dop. (trajna stran objave)

O volitvah tako in drugače

Ker - kot nam je jasno že nekajkrat sporočila Polona - v teh dneh niso (bile) v zraku zgolj lokalne volitve, vam za dobro jutro ponujam dva utrinka še iz dveh malo bolj oziroma malo manj lokalnih.

1. Prvi je bogastvo statističnih podatkov, ki so jih ob vmesnih parlamentarnih volitvah vkup spravili v ZDA. Poglejte si denimo vrsto anketnih vprašanj, ki so jih ob volitvah v zvezni državi New York pripravili na spletni strani CNN. Tam lahko denimo izveste, da so Hillary Clinton najbolj množično volile nebelopolte ženske (85 odstotkov), še najmanj goreče pa belopolti moški (58 odstotkov). Ali da je zanjo glasovalo 11 odstotkov tistih, ki so sicer navdušeni nad tem, kako svoje delo opravlja predsednik Bush, in 36 odstotkov tistih (teh je bilo skupaj 39 odstotkov), ki sicer menijo, da ne bi bila dobra predsednica.

Zdaj, ko so demokrati republikance uspešno nadigrali v obeh domovih Kongresa in ko bo predsednica predstavniškega doma prvič v zgodovini postala ženska, se vsaj potihoma postavlja vprašanje, ali ima gospa Clinton na naslednjih predsedniških volitvah možnosti za zmago. Ji bo uspelo mobilizirati pripadnike lastne stranke? Bo prepričala neopredeljene? Ukradla še kak glas več republikancev? Bodo torej ZDA svojo prvo žensko predsednico dobile pred Slovenijo? Vse to bomo seveda izvedeli šele v naslednji epizodi Hrabrega miška.

Bi bila pa to dobra ilustracija mojih očitkov tistim feminističnim staršem (če pustimo ob strani možnost politično ambicioznih petletnic), ki svoje male hčerke pripravijo do tistih znanih simpatičnih izjav o načrtih za prihodnost: "Ko bom velika, bom prva ženska predsednica ZDA!" Tak deklič je ponavadi star kakih pet let. Če bo prav ona prva ženska predsednica ZDA, potem bo treba na to čakati še vsaj kakšnih štirideset let. Mar ne bi bilo z vidika sporočila politične enakosti in sposobnosti žensk veliko bolje, če bi takšna mala deklica rekla: "Ko bom velika, bom peta ženska predsednica ZDA!"

2. Ko že govorimo o hrabrih, pa ne moremo mimo komentarja avtorja z vzdevkom Hrabri_n01, ki je očitno uspešno sodeloval pri volitvah v Študentsko organizacijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, o relativnem pomenu volitev in njihovi smotrnosti (objavljeno na študentskem spletnem forumu Psilon):
Zdej ko je to za mano se bom končno lahko posvetu pomebnejšim rečem (žuri&stuff)
Spomnim se časov, ko Študentske organizacije Pravne fakultete še ni bilo (kot tudi ne takih organizacij na drugih fakultetah) in smo o njej študenti samo sanjali. S kolegico sva v Pamfilu takrat objavila celo daljšo idejno zasnovo o tem, kako naj bi tak ŠOPF - kot smo ga poimenovali - izgledal in kaj naj bi počel. Moram priznati, da sva si vse skupaj zamislila za odtenek drugače.

sreda, 08. november 2006

Primož Gorkič, 11/08/2006 04:06:00 pop. (trajna stran objave)

Kazenski postopek, kakopak

Po nedavni objavi mojega "cimra" v 4. nadstropju PF, ki v tem času pošteno guli knjige, pa vseeno najde čas za kako besedo o obpravnih temah, mi ne preostane drugega, kot da še sam sežem po tipkovnici in pridodam stavek ali dva... tokrat o nekoliko bolj pravnih vprašanjih.

Že precej časa me sem in tja zaposluje vprašanje, ali je slovenska ustava resnično nevtralna (z izjemo inkvizitorno naravnanih kazenskih postopkov) do slovenske ureditve kazenskega postopka. To je, med drugim, zapisalo slovensko ustavno sodišče sedaj že davnega leta 2002 v (ne)slavni odločbi o pravici do sojenja pred nepristranskim sodiščem. Z drugimi besedami, zakonodajalcu je po mnenju ustavnega sodišča prepuščena prosta izbira, ali se bo odločil za mešani postopek (kakršen je trenutno v veljavi) ali pa bo storil (manjši ali večji) korak proti akuzatornim postopkom. (Pustimo zaenkrat terminološke in druge ugovore dihotomiji inkvizitorno-akuzatorno, teorijam modeliranja kazenskega postopka ipd.)

Kratek prelet ustavnosodne prakse pokaže, da se je sodišče pravzaprav ustavilo "tik pred zdajci". Ključne odločbe, ki so imele za posledico poseganje v zakon o kazenskem postopku, so pomenile uvajanje institutov, ki krepijo "akuzatorni" značaj slovenskega kazenskega postopka. Tudi zgoraj omenjena odločba na eni strani deklarira nevtralnost ustave do modela postopka, na drugi strani pa pripoznava pravno relevantnost t.i. psihološki okužbi sodnika (t.j. v grobem seznanjenost z gradivom, na katerega se sodba ne sme opirati), preprečitev katere je pravzaprav edini način, da dosledno sankcioniramo kršitve dokaznih prepovedi (ratio za psihološko okužbo je torej skrajno "akuzatoren").

Kaj torej? Slovenska doktrina sicer kazenski postopek pojmuje bolj ali manj garantistično (t.j. kot mehanizem, ki naj zagotavlja varstvo človekovih pravic in svoboščin ne le obdolženca, pač pa tudi tretjih oseb), odločilnega koraka "čez rob" - tako, kot je to storila Italija (in se pri tem pošteno opekla) - pa vendarle ni zaznati. Nobena od teoretičnih in praktičnih raziskav se ne zavzema za radikalno akuzatorni postopek, ki bi pomenil občutno oženje ex offo pooblastil sodišča (recimo zgolj na formalno procesno vodstvo) in prenos bremena zbiranja, zagotavljanja procesnega gradiva na obe stranki v skladu z domnevo nedolžnosti in privilegijem zoper samoobtožbo. Resnici na ljubo tako ekstremne ureditve tudi slovenski pravdni postopek ne pozna. Zadnji radikalnejši "krik" akuzatorne misli v slovenskem prostoru so precej ostra, a prepričljiva mnenja dr. B. M. Zupančiča. Zadnji meni znani krči reforma slovenskega kazenskega postopka napovedujejo bolj ali manj prevzem avstrijskega modela (in posredno nemškega), ki v grobem pomeni "mešani kazenski postopek brez sodne preiskave". Mešani zato, ker sodnika (tudi na glavni obravnavni) zavezuje t.i. "pojasnjevalna dolžnost" (Erklaerungspflicht), ki ni nič drugega kot naša domača instrukcijska maksima. Če je eden od problemov slovenskega pravosodja aktivni in zato z zbiranjem procesnega gradiva preobremenjeni sodnik, pri čemer pasivnost stranke, ki jo veže formalno dokazno breme (tožilca), ni sankcionirana z njenim neuspehom, potem ta pot ne more biti učinkovita.

Do preloma je pravzaprav še zelo daleč, predvsem zaradi strahu pred dejanskimi učinki pretežno akuzatorne ureditve. Primerjalni zgledi nam povedo, da kazenskopravni sistemi, npr. ZDA, zmorejo soditi vsega skupaj 10% obdolžencem; preostala večina sklene zunajsodni dogovor s tožilcem, ki ga sodišče (kljub ex offo pooblastilom naknadne sodne kontrole, ki pa jo pojmujejo zelo ozko) prelije v sodbo. Kot slabosti akuzatornih postopkov se navaja nesprejemljivost "razpolaganja" obdolženca s kazenskopravnim zahtevkom (obtožbo), formalizem in dolgotrajnost, socialno neobčutljivost ipd. Najbolj utemeljena je pravzaprav bojazen, da bi pretežno družbeno deprivilegirani obtoženci ne zmogli uveljavljati procesnih pravic, zaradi česar bi - ob sodniški pasivnosti - usahnil vir procesnega gradiva njim v korist. Le-to pa bi lahko vodilo do sodnih odločitev, ki ne ustrezajo resničnosti zunaj razpravne dvorane (najodmevnejši miscarriages of justice imajo domovino v angleškem kazenskem pravosodju). Nekatere rešitve, ki se skušajo tem problemom izogniti so znane: od obrambnih poizvedb, do različnih variant skrajšanih in poenostavljenih postopkov... A vendar se zdi, da je osnovna ideja še vedno v modifikaciji obstoječega mešanega postopka, v katerem je z/od-raslo slovensko pravosodje. Do pristopa, katerega izhodišče je radikalno akuzatorni postopek (v katerega šele vnašamo popravke), je daleč.

Kako bi bilo v javnosti sprejeto naslednje stališče: dosledna uveljavitev ustavnih kazenskih procesnih jamstev narekuje kazenski postopek, v katerem je tožilec izključni nosilec trditvenega in formalnega dokaznega bremena, morebitna odstopanja morajo imeti ustavno dopusten razlog. Slednje seveda ne pomeni, da pozabljamo na elementarno enakost orožij in kontradiktornost (pravico do izjave) v kazenskem postopku, ki ju brez dvoma slovenski obtoženci uživajo že sedaj. Tako razumljeno kontradiktornost pravzaprav nadgradimo: gre za preskok s t.i. participativne kontradiktornosti h kontradiktornosti kot gonilu kazenskega postopka, kar pomeni jasno delitev procesnih funkcij, maksimalno aktivnost tožilca in njegovo polno odgovornost za izid postopka, pasivnost, nepristranskost sodišča (kar se tiče materialnega procesnega vodstva, kar pomeni ukinitev instrukcijske maksime oz. preiskovalnih pooblastil) in pasivnost obtoženca, s katero sam v celoti razpolaga.

In "ustavno dopustne izjeme"? Izjema bi seveda pomenila "aktivacijo" sodišča v primerih, ko je to ustavno dopustno, t.j. odstop od party-controlled postopka. Sam si predstavljam situacije: ko obtoženi ne more učinkovito uresničevati procesnih pravic (pri čemer se ne zadovoljimo samo s poukom); ko ena od strank zlorablja procesne pravice; ko mora sodišče odigrati vlogo sodnika varuha tako, da sankcionira kršitve ustavnih jamstev, četudi z ex offo izločanjem nedovoljenega dokaznega gradiva (zavoljo ekonomičnosti postopka in narave našega sodnega sistema pred glavno obravnavo)...

Kaj pa "aktivacija" sodišča pri zbiranju procesnega gradiva? Zgoraj navedeni primeri se nanašajo bolj ali manj na formalno procesno vodstvo oziroma vlogo varuha - zbiranje procesnega gradiva pa je še vedno prepuščeno strankam. Ali si je mogoče zamisliti situacijo, ko bi bilo - ob načelnem stališču o pretežno akuzatornem postopku - dopustno zamisliti si aktivnosti sodišča, pa tega ne bi opravičevali z "iskanjem materialne resnice" (karkoli že je ta "resnica")? Predstavljajmo si situacijo, ko bi obtoženi ob zatrjevanju okoliščin, ki so mu v korist, moral izbirati med dvema ustavno varovanima vrednotama. Ali je dopustno obdolženca postaviti v tako situacijo? Menim, da ne - tu je aktivnost sodnika nujna, ne glede na nedosegljivi ideal resnice. Morda si je tak primer težko zamisliti, pa vendar: gre za primere t.i. inconsistent defense. Naj ilustriram: če obdolženi zatrjuje entrapment, potem implicitno pripozna dejstvo ravnanja, ki je po mnenju tožilca skladno z bitjo inkriminacije (in se torej odpoveduje pravici do molka). Podobna situacija nastane v vseh primerih, ko - gledano s stališča splošnega pojma kaznivega dejanja - obdolženi zatrjuje materialnopravno relevantna dejstva (npr. silobran, skrajno silo, privolitev oškodovanca, zmoto...), ki so zaradi logike pri nas sprejetega splošnega pojma kaznivega dejanja relevantna le, če se pozitivno opredelimo do skladnosti ravnanja z bitjo inkriminacije... Navedeni primeri so seveda visoko provokativni, saj namigujejo na to, da gre za ustavnopravno varovane vrednote (že do načela krivdne odgovornosti je v slovenskem pravnem sistemu mogoče priti le z interpretacijo, toliko bolj drzno pa bi bilo na ustavni nivo postaviti merila večstopenjskega splošnega pojma kaznivega dejanja), pa vendar: prisiliti obdolženca, da zatrjuje okoliščine, ki so mu v korist, tako, da se hkrati odpove drugi ustavno varovani pravici, po mojem mnenju dopušča (zahteva) ustavnoskladen poseg v radikalno akuzatorno strukturo postopka tako, da se sodišče pooblasti po uradni dolžnosti ugotavljati pravnorelevantna dejstva in zaradi njihove ugotovitve izvajati dokaze. Konstruirati "prostovoljnost" odpovedi pravici do molka v teh primerih je malo da ne bizarno, toliko bolj dopustiti sodišču, da se v primeru neuspele entrapment obrambe sklicuje že na golo trditev, s katerim se taka obramba uveljavlja.

Marsikdo bo dejal, da je končna rešitev blizu idejam, ki bi instrukcijsko maksimo uvedle le "v korist obdolženca". Že mogoče - a kriterij "v korist obdolženca" tako odkrito ruši ravnovesje med strankami postopka in je maksimalno nejasen, hkrati pa implicira, da bo prav ravnanje v korist obd. zagotovilo odkritje "resnice" - [v mislih dodajam: ker tega pa tožilec res ne zmore ali noče ali...].

Kakor koli, vesel bom, če bo teh nekaj neobrušenih misli spodbudilo "postopkovne" navdušence, da pridajo kako mnenje ali dve. Na koncu bodo vse dileme slovenskega kazenskega postopka rešene :). Mrk, ki traja že od same ustanovitve Konteksta, mi je (upam, vsaj malo) odpuščen.

PS Knjige so tudi meni zelo ljube.


torek, 07. november 2006

Matjaž Ambrož, 11/07/2006 05:32:00 pop. (trajna stran objave)

Kaj vam pomeni knjiga?

Lepo pozdravljeni!

Rad bi načel debato na temo "Kaj nam pomeni knjiga?" Teden knjige je sicer že mimo, zato tema ni preveč aktualna, je pa vendarle po svoje "večna". Ko sem sam zadnjič razmišljal o svojem odnosu do knjig, sem si pribeležil naslednje vrstice.

Človek, ki se je izselil iz stanovanja, kjer zdaj prebivam jaz, je za sabo pustil nekaj knjig. Še iz male šole se spomnim, da je knjige treba spoštovati, zato jih nisem zavrgel, temveč sem jih otrl s krpo, malce potežkal in jih zložil na polico. Kako prav sem ravnal, da sem jih shranil!

Zgodilo se je, da sem bil v zagati. Vabljen sem bil k znancu, ki je obhajal neki jubilej, bilo je že pozno, darila pa nisem imel pri roki. Vzel sem s police eno izmed knjig, ki sem jih dobil kot pritiklino stanovanja, in jo zavil v stanjol papir. Prijatelj je bil vesel. Šlo je za delo: "Elvis - kralj rokenrola". Vprašal me je sicer, kako to, da sem mu podaril ravno drugi del. Nekoliko v zadregi sem se izgovoril, da zato, da bo toliko bolj težko čakal naslednje leto, ko mu podarim prvega.

Ena od lastnosti človeka je, da ponavlja dobre prakse. Tako sem ravnal tudi jaz, ko sem, kadar je bilo treba koga obdariti, segel na polico in zavil kakšno izmed knjig, do katerih sem prišel po srečnem naključju in brez odplatka. Knjiga je navsezadnje lepo darilo!

Enkrat pa mi je telefoniral nekdanji sošolec Smilijan. Prosil me je, če mu lahko pomagam iz težav. Vabljen je bil na rojstni dan k dekletu, ob misli na katero mu je srce igralo. Ona je bila do njega bolj hladna, a upal je, da je to zgolj prehodnega značaja. Problem je bil v tem, da je bilo že pozno, on pa ni imel darila. Rekel sem mu, naj pride, da bova skupaj že kaj našla. Rekel je, da sem pravi tovariš, kajti šele v stiski spoznaš, kdo ti zares stoji ob strani. Po tehtnem premisleku sem izbral knjigo "Dobrote iz medu", ker jo je bilo mogoče odlično kombinirati z dodatnim darilom - še nedotaknjenim kozarcem medu, ki sem ga oni dan kupil v samopostrežni. Kot posvetilo je Smilijan napisal: "Knjiga medenih dobrot naj bo vzpodbuda, da me povabiš na sladke medenjake s strani 247. Tvoj Smilijan."

Darilo je bilo bomba. Že ob izročitvi je dekle presenečenemu sošolcu padlo v objem in ga vroče poljubilo. Povedala mu je, da ne bi mogel bolj zadeti. Njen oče da je namreč amaterski čebelar, tako je bila že od otroštva v stiku z medom.

Toda z vabilom na sladke medenjake dolgo ni bilo nič. Nekega dne pa je vendarle prišlo. Dekle je Smilijanu razložilo, da je medenjake spekla že dvakrat, a da se ji niso nikoli zdeli dovolj dobri, da bi ga povabila. V tretje so bili izvrstni in postala sta imeniten par. Smilijan zdaj občasno pomaga bodočemu tastu, saj je mož prepričan da "fanta veselijo čebelarska opravila".

Nekega dne sem opazil, da zaloga knjig na polici opazno kopni. Veliko ljudi sem osrečil, zbirka pa se je s tem precej zredčila. Med posameznimi preostalimi primerki so zevale velike škrbine. Ugotovil sem, da sem naredil veliko dobrega, vendar pa da se moram zdaj ustaviti in osrečiti še sebe. Tako sem preostanek knjig podaril - sebi. Ob dolgih večerih pijem čaj in jih listam. Preštudiral sem že zajeten šahovski priročnik, prebral nekaj kriminalk, se posebej skrbno posvetil knjigi Draga Ulage "Telesna vzgoja, šport, rekreacija". Trenutno berem "Življenje v dvoje" Marijana in Tee Košiček. V knjigah je veliko znanja, zato jih nikar ne zavrzimo! S knjigo je življenje bogatejše.

This page is powered by Blogger. Isn't yours?