Kontekst

Na to objavo sem pomislil ob tednu, ko so na naši Pravni fakulteti študenti "nakupovali" med izbirnimi predmeti četrtega letnika.

Vsak resen študij ima dva obraza, prijaznega in surovega. Po eni strani je dobro, če študent v njem uživa, če ga veseli in njegov uspeh že sproti nagrajuje z vsaj majhnimi zadovoljstvi (dobrim občutkom ali pohvalo). Po drugi strani pa študij ne bi bil študij, če študenta ne bi tudi izzival in mu postavljal preprek, saj bo ravno z iskanjem poti čez (zanjo ravno prav) težavne prepreke študent najbolj napredoval.

Eden glavnih izzivov vseh dobronamernih študijskih (vadbenih, tečajnih ali kakršnihkoli že učnih) programov je tako iskanje prave zmesi "trpljenja" in "užitka". Ob prevelikem trpljenju lahko študij izgubi svoj smisel; ob preveč sproščenem uživanju pa dodano vrednost.

A to ne pomeni, da niso popularni tudi študijski programi, ki na prvi pogled silijo v enega izmed ekstremov. Današnji primer: dva predmeta na Univerzi Harvard.

Prvi je najbolj obiskan predmet na dodiplomskem študiju (College), ki ga je lani izbralo 800 študentov, z naslovom "Pozitivna psihologija" in opisom študijskega programa, po katerem se bodo študenti naučili ustvariti "izpolnjujoče in cvetoče" življenje - kot si lahko preberete v članku časnika The Boston Globe.

Drugi pa je predmet s težko lepo prevedljivim imenom "Izvrševanje vodenja: Mobiliziranje skupinskih virov", predmet, ki "raziskuje izvrševanje vodenja sredi nasprotujočih si sil, ki se pojavijo znotraj političnih in organizacijskih sistemov ob soočenju z izzivi prilagajanja". To poteka na zelo praktičen način izzivov z največjimi lastnimi strahovi in tegobami, ki večino izbranih študentov spravijo vsaj v jok, če ne celo do živčnega zloma.

Na nek način je tako že izbor skupine študentov izmed trum, ki želijo priti k temu predmetu, ki je najbolj popularen izmed izobilja podobnih predmetov in seminarjev o "vodenju" te fakultete. Tudi sam sem šel - zgolj iz radovednosti - nekoč na uvodno predavanje v okviru "nakupovalnega tedna", kjer je truma študentov čakala, kako jih bo profesor začel "izzivati" tokrat. Eno leto prej je namreč v predavalnico prinesel kasetnik z neko glasno glasbo, ga postavil na eno od klopi in pustil igrati. To je trajalo kakih deset minut, dokler ni eden od študentov pristopil h kasetniku in ga ugasnil, kar je seveda vodilo v takojšen profesorjev napad, zakaj je to storil oziroma zakaj misli, da ima pravico storiti kaj takega. Pogovor si lahko predstavljate: "Ker bi radi, da začnete, in ker nas glasba moti," odvrne študent. "Ampak to veste le zase; morda pa je bila komu drugemu glasba všeč. Od kje vaše upravičenje, da si upate kar tako vzeti stvari v svoje roke?" ga napade profesor. In tako še nadaljnjih nekaj mesecev.

(V "mojem" letu je bilo prvo srečanje precej mirno. Profesor je sicer prišel v predavalnico in se nato petnajst minut pogovarjal z ljudmi iz prvih vrst, ne da bi začel s predavanjem, od česar ga ni odvrnil tudi zrežirani naval ploskanja, dokler ga ni več napol anonimnih klicev iz občinstva prisililo, da se je moral odzvati. Prva seansa je nato minila dokaj mirno, kako je bilo s predmetom kasneje, pa naj vedo zgolj njegovi udeleženci.)