sobota, 23. april 2005

Polona Picman Stefancic, 4/23/2005 09:43:00 dop. (trajna stran objave)

Zasebnost in nadzor - legitimni antagonizem?

"Those who desire to give up freedom in order to gain security, will not have, nor do they deserve, either one."
Benjamin Franklin

Pa je zadeva res tako preprosta? Nove tehnologije omogočajo dimenzije nadzora, kakšne si Franklin najbrž ni mogel predstavljati. Pa vendar: v kolikor te tehnologije predstavljajo preventiven faktor v preprečevanju kriminala, nudijo večji občutek varnosti in zaščite, javno mnenje praktično brez zadržkov odobrava tovrsten nadzor nad prostorom. Tako npr. William Webster izpostavlja, da se vse od sredine 90. let - skupaj s čedalje večjim številom video nadzornih kamer - povečuje tudi naklonjenost javnega mnenja. Nadzorni sistemi niso več le stvar metropolitanskih območij, pač pa se selijo v šole, knjižnice, na avtocestne povezave,... (Webster,1999). Kje je v okolju, ki se v več kot 90 % pozitivno odziva na povečevanje nadzora, mesto zasebnosti? Ali lahko to ustavno varovano kategorijo, ki nedvomno predstavlja tudi eno temeljnih vrednot našega vredno(s)tnega sistema, povozi čas, strah pred terorizmom in nasiljem? Oziroma drugače: je lahko omejevanje svobode zasebnosti na račun nadzora, ki ga javnost podpira, legitimno?

ponedeljek, 18. april 2005

Ales Zavrsnik, 4/18/2005 12:50:00 pop. (trajna stran objave)

O naslovniku strokovnega gradiva, pravne norme in o osebnem substratu prava

Ob izdelavi strokovnih pravnih gradiv se mi vedno znova pojavlja vprašanje, komu je moje pisanje pravzaprav namenjeno (po resnici, vprašanje se mi zastavlja tudi (če ne še posebej!) pri pisanju tega "blogovskega" bloka). Gotovo gradiva ne pišem zase (ali pač), saj bi se s svojimi "konstrukti" lahko enostavno poigraval sam. Torej pišem za vas ali morda za Vas. Kdo pa (si mislim, da) ste vi, oprostite, Vi? Vprašanje je le na prvi pogled naivno, zafrkljivo, idealistično, eksistencialistično, akademsko...

Pri pisanju nevede/nehote, drugače ne zmoremo, ker "ne moremo splezati iz naših glav" (Wittgenstein), izhajamo iz notranjih psiholoških shem o subjektu nasploh, iz predstav o naslovniku, kot nosilcu določene vloge, ki nas v preostalih bivanjskih razsežnostih niti ne zanima (npr. pri pisanju kadrovski službi podjetja, v katerem se želimo zaposliti) ali iz "poznavanja" nekoga, ki bo "zagotovo" razumel našo izjavo in raven našega izjavljanja (npr. prijatelj bo trditev "danes sem srečal lepo sosedo" zelo verjetno pravilno razumel; namreč to, da "dejstvo srečanja" le ni tisto, kar sem mu želel sporočiti). Pri izdelavi strokovnega pravnega gradiva se tako "pogovarjamo" s tistim "drugim" v nas samih, bodisi s "povprečnim državljanom" bodisi "dobrim strokovnjakom" ipd.

Pri vprašanju o psiholoških shemah o subjektu nasploh pa gre v širšem smislu za vprašanje "lacanovskega" simbolnega univerzuma kot skupka institucij, ritualov, običajev in jezika, z Drugim torej. Z rojstvom namreč nismo avtomatično vpeljani v simbolni univerzum, ampak, tako Lacan, vpeljavo subjekta v simbolni univerzum omogoči Tretji dejavnik, funkcija očeta (ki ni nujno biološki, konkretni oče), ki poseže v simbiotično razmerje med materjo in otrokom in preseka imaginarno razmerje med njima. "Freudovsko" rečeno, otrok izgubi boj, ki ga je bil z očetom za materino naklonjenost in se z očetom poistoveti. Na ta način se v njemu vzpostavi psihična instanca - vest, sam pa vstopi v simbolni univerzum. Po Lacanu pa pri vseh subjektih imaginarno razmerje ni presekano in subjekt za vedno ostane zunaj simbolnega univerzuma. Lacan te subjekte imenuje psihotiki, ki ne razvijejo vesti in posledično niti občutka krivde in empatije. Kako naj mislimo takšnega naslovnika našega pisanja ali naslovnika pravne norme? Ali se sploh lahko prepozna kot naslovnik? Ali je podana njegova krivda, ko stori kaznivo dejanje? Ali niso tem "izklopljencem" v simbolni univerzum podobni t. i. volčji otroci znani iz psiholoških učbenikov? Egzotika? Naj služi za primer. Kaj pa imigranti, ki v Šentflorjanu obrežejo svojo mladoletno hči in ji s tem povzročijo "hudo telesno poškodbo"? Še vedno pretiravam? Morda ... Pojdimo dalje.

Kakšne pa so "psihološke sheme" našega pravodajalca? Kakšen je njegov "simbolni univerzum"? Moderno pravo temelji na nekem razumevanju subjekta in sicer na subjektu obdanem s svobodno voljo (nedeterminizem) in "računovodskim" razumom, ki nenehno tehta (niha) med "da" in "ne", med koristmi in slabosti. Ali družboslovne znanosti, vede, smeri o človeku, ki so se razvile in obogatila svoje vedenje o človeku predvsem v zadnjih dobrih sto letih (npr. psihologija, psihoanaliza, strukturalizem, psihometrija, psihopatologija, psihiatrija, sociologija, sociologija kulture, socialna antropologija, sociologija kulturnih formacij, teorija diskurzov, socialna psihologija, kulturologija, sociobiologija, antropologija, lingvistika, komunikologija, etnologija, kritična kriminologija itn.) navedeno psihološko shemo modernega prava potrjujejo? Vprašanje je seveda retorično, ker je odgovor jasen: Ne. (Navedeno pa dokazuje že zgoraj naveden psihoanalitičen primer.) Ali moderno pravo zmore prevetriti konceptualizacijo o lastnih naslovnikih, ne da bi se pri tem usodno zamajala njegova zgradba? Ali človek v svojem življenju postaja vedno bolj svoboden in vedno bolj razumen, kot bi trdili Kohlberg, Maslow, Rogers? Ali pa je morda "jaz" le ropotarnica odtujujočih samoprevar kot bi trdili Lacan, Rorty, Žižek? Ali je mogoče, zmoremo, si drznemo prevetriti tovrsten subjektivni substrat prava in nova spoznanja družboslovnih znanosti inkorporirati tudi v samo pravo (in še vedno živeti z relativno velikim neznanjem o naravi človeka) ali pa ugotoviti, da je subjekt modernega prava fikcija, ki je nujna in jo pravo lahko vzdržuje že z obstoječim instrumentarijem (npr. kazensko pravo z razdelanostjo kazenske odgovornosti)?



sobota, 16. april 2005

Polona Picman Stefancic, 4/16/2005 06:03:00 pop. (trajna stran objave)

(Ne)moralnost davkov

Med javno izpostavljenimi temami v Sloveniji se v zadnjem času pojavlja vprašanje reforme davčnega sistema, zlasti uvedbe enotne davčne stopnje. Pri tem se seveda postavlja dilema, ali je takšen sistem primeren za Slovenijo in sprejemljiv za slovenske državljane. Ker gre po mojem mnenju za primarno vprašanje pravičnosti, vredno(s)tnega sistema družbe, in - nenazadnje - prava, naj mi bo dovoljen manjši skok na področje, ki - vsaj na prvi pogled - ni primarno v pristojnosti pravne stroke.

Morebiti najpomembnejše vprašanje obdavčitve za neekonomsko stroko je moralni aspekt davkov. Ali gre pri davkih za takorekoč "državno sponzorirano krajo", pri kateri državni sistem uporablja vse svoje vzvode prisile za prilastitev zasebne lastnine, ali pa je pravilnejši pogled na obdavčitev kot nujno zlo, ki prinaša družbi kot celoti enostavno preverljive neto koristi?

Vprašanje moralnosti obdavčitve je bilo v preteklosti morda najbolj izpostavljeno v obdobju ameriške revolucije, ki je potekala pod sloganom "Nobene obdavčitve brez predstavništva" ("No taxation without representation"). Ameriški državljani (pri tem si seveda ne smemo delati utvare, da je šlo za kaj več kot peščico predstavnikov višjega sloja z močnimi ekonomskimi interesi) so se uprli plačevanju visokih davščin kolonialnim oblastem v Londonu, ob čemer niso imeli nobenega vpliva na uporabo tako zbranih davkov in oblikovanje politike lastne države.

Rezultat zgodovinskega razmisleka je prevladujoče stališče, da se v demokratičnih sistemih celotna družba odloči (skozi izvoljene predstavnike), kakšna naj bo vrsta in stopnja obdavčitve. Pri tem pa seveda ne gre spregledati dejstva, da se takšen družben konsenz spreminja skozi čas in je rezultat vsakokratnega soočenja cele vrste dejavnikov. Definitivno listo tovrstnih dejavnikov in njihovo rangiranje prepuščam v nadaljnji razmislek in razpravo, na tem mestu naj omenim samo dva najpomembnejša.

Močan element družbenega konsenza o obdavčitvi je prav gotovo moč posameznih skupin in njihova sposobnost vplivanja na odločevalske strukture. Daleč najboljši primer tega faktorja je davčni sistem Združenih držav Amerike, kjer so zadnje spremembe davčne zakonodaje bistveno spremenile (zmanjšale) obremenitev najbogatejšega sloja - tistih ljudi, ki prispevajo največ denarja za volilno kampanjo Republikanske stranke in imajo posledično tudi preferenčen dostop do Kongresa in predsednika ZDA.

Drugi - in morda še pomembnejši - dejavnik predstavljajo vsakokratne vrednote družbe; predvsem trenutno razumevanje koncepta pravičnosti. Takšne spremenljive vrednote pripeljejo na eni strani do davčnega sistema, ki strogo sledi latniskemu motu "Qui vult dare parva non debet magna rogare." ("Tisti, ki želi dati malo, ne sme zahtevati veliko."), kot na drugi skrajnosti do socialističnega razumevanja obdavčitve kot uravnilovke dohodkov in s tem potrošnje posameznih državljanov.

Kam sodi slovenska družba glede na zgoraj navedena dejavnika? Ali je trenutno uveljavljen davčni sistem res sprejemljiv za najširši krog državljanov ali pa je predlagan prehod na enotno davčno stopnjo optimalnejši?

Verjamem, da bo tematika davkov vzpodbudila zanimivo razpravo; pri čemer naj še posebej opozorim na citat Marka Twaina "Nikoli ne bom uporabljal profanosti, razen v pogovorih o najemninah in davkih."

petek, 15. april 2005

Matej Accetto, 4/15/2005 02:06:00 pop. (trajna stran objave)

Deconstructing the World Wide Web

Zgornji naslov je naslov enega izmed številnih člankov, ki sem jih danes spisal o računalništvu in povezanih temah. Moram priznati, da mi ni najbolj uspel. Boljši je bil prispevek z naslovom "The World Wide Web Considered Harmful", ki se začne takole:

Red-black trees and lambda calculus, while confirmed in theory, have not until recently been considered private. On the other hand, Boolean logic might not be the panacea that biologists expected. On a similar note, the effect on ubiquitous cyberinformatics of this technique has been well-received. To what extent can the memory bus be enabled to fulfill this objective?

Ne razumete, kaj sem hotel povedati? Jaz tudi ne. Ker sem vse to spisal tako, da sem uporabil računalniški program za generiranje člankov z naključnim spajanjem besednih zvez in pojmov. Rezultat je seveda očitno nespameten, težava pa nastopi, ko je, kot poroča CNN, tako generirani članek sprejet na znanstveno konferenco!

Kar CNN in nas spomni na epizodo iz leta 1996, ko je newyorški profesor fizike Alan Sokal v prestižni družboslovni reviji Social Text poskusil objaviti bolj ali manj očitno parodijo na popularne družboslovne tekste, ki se vse bolj od-ločujejo od pojmov objektivne resnice in kakršnekoli znanstvene logike. In mu je uspelo. Ta epizoda je seveda sprožila mnoge komentarje o smiselnosti, dopustnosti in odgovornosti takšnega početja (ali zanj), ki jih lahko najdete tukaj. (Mimogrede, opazili boste lahko, da je na obsežnem seznamu literature tega članka tudi Žižek.)

Vsekakor se nam ob takih epizodah vedno znova lahko postavi par vprašanj, ki so večno pereča tudi pri nas, saj brez njih gotovo ne more biti ne smiselne razprave ne razvoja znanosti: akademskega poštenja v raziskovalno-znanstvenem delu in od njega odvisnega vprašanja vzajemnega zaupanja, vedno in sploh pa razmejitev med formalnim in vsebinskim, količino in kakovostjo. Tudi slednje se na tak ali drugačen način lahko odraža pri nas, kjer morajo uredniki sicer maloštevilnih pravnih publikacij vedno iskati načine, da svojih revij s članki ne samo polnijo, ampak tudi urejajo.

Ko se vam bo pri pisanju kdaj spet zataknilo, pa pojdite na spletno stran računalniškega generatorja in v dveh minutah spišite kakšnih pet "znanstvenih člankov". Takoj se boste počutili plodovito, če boste imeli srečo, pa se boste svojim stvaritvam tudi od srca nasmejali.

Oznake:


ponedeljek, 11. april 2005

Andrej Matic, 4/11/2005 03:57:00 pop. (trajna stran objave)

Kontekst

Kontekst

Pozdravljeni!

Najprej čestitke za ustanovitev diskusijske liste. Upam, da se bo v doglednem času število bralcev povečalo in da diskusija zaživi. Predvsem moram pripomniti, da me veseli lista, ki ima neko vsebino - pri pregledu sorodnih diskusijskih list se namreč ne morem izogniti občutku, da so gavna tema slejkoprej brezplačni pravni nasveti in iskanje "stališč iz prakse". Čeprav prav priljubljenost tovrstnih list (in tovrstnih prispevkov v tiskanih publikacijah) potrjuje mojo "stalno" temo, da namreč v RS (zaenkrat) nimamo ustrezne ureditve sprejemanja in objavljanja interpretacij uradnih organov (sodnih ali upravnih) o uporabi posameznih pravnih določil in concreto (o katerih se zaradi tega ugiba na listah...).

Glede tiranije izbire, "utesnjenosti" in pravičnosti pa mi pade na misel več vprašanj. Glede utesnjenosti je stvar za pravnike že situacijsko zelo težavna: v tipičnem sporu, kjer igramo pravniki različne vloge, smo prisiljeni razmišljati o nekem problemu binarno, tako da pozabimo večplastnost neke konkretne situacije in zameglimo kontekst. Tako v medijih pogosto zasledimo značilno pompoznost nastopajočih (zmagovalci/poraženci) igralcev v pravni igri, ki svoje zasebne interese (ali stališča) enačijo malodane z neko transcendentalno pravičnostjo. Morda je teževa tudi v tem, da (vsaj slovenski) pravni sistem takšno razmišljanje s svojo terminologijo vsaj posredno tudi spodbuja (najbolj očitno npr. "materialna resnica", "pravilna in zakonita sodba" itd.). Osebno se mi zdi, da pri pravnih sporih vedno obstaja še neko ozadje, kontekst, ki ostane v binarnem sporu spregledan. Ta kontekst pa je ključnega pomena, kadar ima posamezna odločitev tudi bolj daljnosežne posledice (npr. pri delovnih, družinskih, najemnih sporih), in je, zahvaljujoč ekonomski analizi prava, pogosto tudi "merljiv". Mislim, da je bila to tudi ena izmed poant znamenitega članka "The role of the judge in public law litigation", ki ga je Chayes objavil pred par desetletji v HLR.

Tako imamo pravniki prav specifično vlogo v družbi in v odnosu do uporabnikov pravnih storitev - pogosto moramo izbirati, in zavedamo se, da izbiramo med nepopolnimi rešitvami. Smo torej "utesnjeni", in ta utesnjenost je najbolj neprijetna, kadar smo v stiku z osebami, ki od prava pričakujejo zelo veliko, skorajda vedno neko "pravičnost", ki bi jim in concreto ustrezala. Prav zaradi tega pa je zelo problematično sklicevanje na abstraktno "pravičnost" ali "poštenost" v vseh vrstah pravnih sporov, od ustavnih do delovnopravnih.


Andrej

ponedeljek, 04. april 2005

Katra Zajc, 4/04/2005 06:22:00 pop. (trajna stran objave)

eat your vitamins

http://www.newstarget.com/006194.html Clanek me je kar malo sokiral... Pod predpostavko, da kazniva dejanja in agresije povzrocajo negativne ektesrnalije druzbi, potem bi bilo smiselno subvencionirati zdravo prehrano oziroma obdavciti junk food?

Katra Zajc

Matej Accetto, 4/04/2005 05:54:00 pop. (trajna stran objave)

Pravo kot tiranija izbire

Pred dobrim tednom sem bil na nastopnem predavanju Renate Salecl ob njeni izvolitvi v naziv redne profesorice na Filozofski fakulteti. Govorila je o tiraniji izbire, s katero se posamezniki v sodobni kapitalistični družbi srečujejo z vse večjim podiranjem meja med tistim, kar so, in tistim, kar bi lahko bili: kjer jih odprta družba po eni strani sili v iskanje brezmejnih užitkov in samouresničitve, po drugi pa jih prepoveduje; in kjer ljudje vidijo možnosti za osebno preobrazbo (ko pridejo k psihiatru s poslanstvom "Moram se prenoviti!" - "I need to reinvent myself!"), obenem pa jih ravno obstoj in pritisk teh možnosti navdaja s tesnobo.

(Mimogrede, o tiraniji izbire bo govorila tudi njena nova knjiga, a še ni izšla. Zadnja, prav tako v angleščini, pa je On Anxiety.)

Vsebina je seveda zanimiva za področje psihoanalize. Kaj pa za področje prava oziroma "pravoanalize"? Katrina objava o pravičnosti in ekonomski učinkovitosti in moja o relativnosti življenja na nek način govorita o podobni stvari - tudi v pravu smo včasih soočeni z izbiro, ki jo lahko občutimo kot tesnobno, ker/če ne vidimo jasnih prednosti ene ali druge možne odločitve.

Pri tem je seveda moč - in po mojem mnenju pomembno - razlikovati med ustvarjanjem (normodajno funkcijo) in uporabo pravnih vodil. Zlasti pri slednji, pri razsojanju v konkretnih primerih, bi verjetno tudi v pravu možnost izbire lahko pojmovali kot tiranijo: vladavina prava bi postala tiranija sodnika. Na nek način nam to sporočajo sodobni pravni realisti, zlasti predstavniki kritične pravne teorije, pa tudi ekonomska analiza prava, ki lahko takšno očitano tiranijo odprtih možnosti uporabi za promocijo ekonomske učinkovitosti kot odločilnega (in rešilnega) kriterija izbire.

Po deskripciji pa se seveda tako za psihoanalizo kot za "pravoanalizo" postavlja še vprašanje preskripcije: kaj je potemtakem lahko rešitev? Je treba izbiro strmoglaviti? S stališča ovrednotenja sodnika, ki mora v konkretnem primeru razsoditi po veljavnem pravu, se zdi, da ja. Verjetno bi si kljub pomenu kritike pravnega realizma o odprtosti pravnega sistema malokdo želel, da bi se sodniki poskušali samouresničevati s svojimi sodbami: "I need to reinvent this judgment!" V tem kontekstu je nemara problematično predvsem vprašanje, ali je pravni sistem sodniku sposoben omejiti izbiro oziroma mu narekovati točno določeno odločitev. (Ampak to je že vprašanje za kakšno drugo objavo ali članek. Trenutno se mi zdi, da se odgovor skriva v še neobstoječi pravni teoriji, ki ji bo ime pravni optimizem.)

S stališča ovrednotenja pravnega sistema posamezne države pa se zdi, da je izbira bolj zaželena - zato denimo polje proste presoje, zato sploh razprava o trenju med absolutizmom severnoatlantske retorike človekovih pravic in kulturnim relativizmom, ki poudarja resnico, da je vsebina človekovih pravic vedno odvisna (tudi) od družbene izbire, zato nenazadnje v nekoliko drugačnem kontekstu tudi ideja ekonomije obsega (economies of scale).

Morda tudi splošneje drži, da je izbira v največji meri tesnobna takrat, kadar sloni na posamezniku in je neubežno povezana z njegovo osebno odgovornostjo za njene posledice - karkoli se potem zgodi, si je sam kriv. (In ne, ni se dovoljeno spominjati starih dobrih/slabih časov.)

Za konec pa še ena tegobna misel: S stališča posameznika, ki (še) ne čuti potrebe po obisku psihoanalitika, da bi se ponovno izumljal, se zdi možnost, da izbire ne bi bilo več, vsaj tako tesnobna kot izbira sama...

This page is powered by Blogger. Isn't yours?