ponedeljek, 04. april 2005

Matej Accetto, 4/04/2005 05:54:00 pop. (trajna stran objave)

Pravo kot tiranija izbire

Pred dobrim tednom sem bil na nastopnem predavanju Renate Salecl ob njeni izvolitvi v naziv redne profesorice na Filozofski fakulteti. Govorila je o tiraniji izbire, s katero se posamezniki v sodobni kapitalistični družbi srečujejo z vse večjim podiranjem meja med tistim, kar so, in tistim, kar bi lahko bili: kjer jih odprta družba po eni strani sili v iskanje brezmejnih užitkov in samouresničitve, po drugi pa jih prepoveduje; in kjer ljudje vidijo možnosti za osebno preobrazbo (ko pridejo k psihiatru s poslanstvom "Moram se prenoviti!" - "I need to reinvent myself!"), obenem pa jih ravno obstoj in pritisk teh možnosti navdaja s tesnobo.

(Mimogrede, o tiraniji izbire bo govorila tudi njena nova knjiga, a še ni izšla. Zadnja, prav tako v angleščini, pa je On Anxiety.)

Vsebina je seveda zanimiva za področje psihoanalize. Kaj pa za področje prava oziroma "pravoanalize"? Katrina objava o pravičnosti in ekonomski učinkovitosti in moja o relativnosti življenja na nek način govorita o podobni stvari - tudi v pravu smo včasih soočeni z izbiro, ki jo lahko občutimo kot tesnobno, ker/če ne vidimo jasnih prednosti ene ali druge možne odločitve.

Pri tem je seveda moč - in po mojem mnenju pomembno - razlikovati med ustvarjanjem (normodajno funkcijo) in uporabo pravnih vodil. Zlasti pri slednji, pri razsojanju v konkretnih primerih, bi verjetno tudi v pravu možnost izbire lahko pojmovali kot tiranijo: vladavina prava bi postala tiranija sodnika. Na nek način nam to sporočajo sodobni pravni realisti, zlasti predstavniki kritične pravne teorije, pa tudi ekonomska analiza prava, ki lahko takšno očitano tiranijo odprtih možnosti uporabi za promocijo ekonomske učinkovitosti kot odločilnega (in rešilnega) kriterija izbire.

Po deskripciji pa se seveda tako za psihoanalizo kot za "pravoanalizo" postavlja še vprašanje preskripcije: kaj je potemtakem lahko rešitev? Je treba izbiro strmoglaviti? S stališča ovrednotenja sodnika, ki mora v konkretnem primeru razsoditi po veljavnem pravu, se zdi, da ja. Verjetno bi si kljub pomenu kritike pravnega realizma o odprtosti pravnega sistema malokdo želel, da bi se sodniki poskušali samouresničevati s svojimi sodbami: "I need to reinvent this judgment!" V tem kontekstu je nemara problematično predvsem vprašanje, ali je pravni sistem sodniku sposoben omejiti izbiro oziroma mu narekovati točno določeno odločitev. (Ampak to je že vprašanje za kakšno drugo objavo ali članek. Trenutno se mi zdi, da se odgovor skriva v še neobstoječi pravni teoriji, ki ji bo ime pravni optimizem.)

S stališča ovrednotenja pravnega sistema posamezne države pa se zdi, da je izbira bolj zaželena - zato denimo polje proste presoje, zato sploh razprava o trenju med absolutizmom severnoatlantske retorike človekovih pravic in kulturnim relativizmom, ki poudarja resnico, da je vsebina človekovih pravic vedno odvisna (tudi) od družbene izbire, zato nenazadnje v nekoliko drugačnem kontekstu tudi ideja ekonomije obsega (economies of scale).

Morda tudi splošneje drži, da je izbira v največji meri tesnobna takrat, kadar sloni na posamezniku in je neubežno povezana z njegovo osebno odgovornostjo za njene posledice - karkoli se potem zgodi, si je sam kriv. (In ne, ni se dovoljeno spominjati starih dobrih/slabih časov.)

Za konec pa še ena tegobna misel: S stališča posameznika, ki (še) ne čuti potrebe po obisku psihoanalitika, da bi se ponovno izumljal, se zdi možnost, da izbire ne bi bilo več, vsaj tako tesnobna kot izbira sama...

Komentarji:

Pravo in izbira? Nedvomno je problem aktualen na ravni ustvarjanja prava, t.j. prelivanja družbenih (ožjih, širših) interesov v pravna pravila. Ne gre pozabiti, da je pravo ravno zaradi tega razvilo pravila, ki neučinkovitost (analogno "neučinkovitemu" posamezniku, kar slednjega vodi k psihiatru) zaradi bremena izbire zmanjšujejo, npr. pravilo o večinskem odločanju. Vendar bi pomenilo odrekanje izbire z vidika učinkovitosti (najbolj učinkovita je seveda tiranija) očitno brco trenutno prevladujočim družbenim vrednotam - na tej točki pa se argument učinkovitosti sreča z vprašanjem pravičnosti (vrednotenjem). Rešitev je - kot vedno, najbrž - nekje na sredini. Strinjam se, da lahko povzroči izbira največjo tesnobo prav na nivoju posameznika. Slednji sebi lastnega
"pravila o večinskem odločanju" ne poznamo.

Na konkretni ravni se zdi situacija bolj enostavna. Sodnik odloča o prav/ne prav, t.j. možnosti odločitve se polarizirajo, vendar se s tem izbira ne odpravi povsem. Tudi na tem nivoju pravo ponuja rešitve. Paradoksalen primer: dokazni standardi in domneva nedolžnosti - v končni fazi omogoča domneva nedolžnosti sodniku, da na celotnem spektru nedolžnosti/krivde odloča o dveh možnih odločitvah: o oprostilni ali obsodilni sodbi. Zakaj paradoksalen: akuzatorni model postopka, ki ga dosledna izvedba domneve nedolžnosti prinese, se pogostokrat kritizira kot formalističen in zapleten.
Zanimiv je tudi primer odločanja po prostem preudarku, kjer se izbira med več pravno dopustnimi rešitvami. Prav izjemnost tovrstnih primerov in zahteva po določenem obsegu in namenu (beri: zmanjševanju izbire) odločanja po prostem preudarku, kaže na nenaklonjenost možnosti izbire, ki bi bila organu odločanja na voljo. V končni fazi: z omogočanjem izbire ob pravnem odločanju, bi ne bilo mogoče prava opredeliti kot skupka "v povprečju učinkovitih" pravil, ki regulirajo človekovo vedenje.

Izbiro odpraviti? Ne morem se odločiti...

Še pomislek za na konec: kako lahko posamezniki, ki niso zmožni "izbrati" oziroma čutijo potrebo po vedno novem opredeljevanju (prenovi), prelijejo svoje (konstantno nihajoče) interese v pravna pravila? Če je odgovor, da ne morejo, potem demokratični sistem ne more delovati, ker je center odločanja nekje drugje.

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?