torek, 30. januar 2007

Matej Accetto, 1/30/2007 06:20:00 pop. (trajna stran objave)

Slovensko spletno predsedovanje EU

Kot kaže, je to zgodba s srečno sredino in sposobnimi državnimi uradniki.

Običajno je, da imajo države članice ob predsedovanju Uniji svojo spletno stran vedno urejeno na enak način, sestavljen iz kratice "eu", letnice predsedovanja in domene konkretne države. Na primer: http://www.eu2007.de za Nemčijo, predtem http://www.eu2006.at za Avstrijo in http://www.eu2006.fi za Finsko.

Pred dnevi sem tako iz visoko znanstvene radovednosti v spletni brskalnik vnesel naslov http://www.eu2008.si in brskalnik mi je odvrnil, da te strani ne more najti. Hm, sem si rekel, toda gotovo je že registrirana in rezervirana: za vsak slučaj sem šel na spletno stran Arnes in na tamkajšnjem iskalniku WHOIS preveril, ali je stran že zasedena. Toda, glej ga zlomka, iskalnik mi je odvrnil, da še ne.

Tako pridemo do zapleta. Strani z domeno .si lahko že sedaj brez omejitev registrirajo poslovni subjekti, kmalu pa jih bodo tudi fizične osebe. Prej ali slej bi se lahko komu porodila ideja, da registrira tudi omenjeni naslov in skuša nato zanj iztržiti določeno vsoto, ko/če ga bo želela uporabiti tudi država za stran predsedovanja. To se je v tujini - redkeje pa prav tako pri nas - že večkrat dogajalo. Med drugim je denimo na tak navidezno "premeten" način že registriran portugalski naslov http://www.eu2007.pt.

Če bi bil človek visokih finančnih ali nizkih državljanskih vrlin, bi verjetno v danem primeru sam poskušal registrirati domeno in žeti kasnejši dobiček. Ker nisem, pa sem o tem pisal na Urad vlade za informiranje in jih opozoril na možne zaplete, če domene ne bi pravočasno registrirali. Od koder sem dobil odgovor, da so ravno zaradi podobnih zapletov iz tujine ustrezno domeno registrirali že leta 2005 in jih še vedno čaka, v letošnjem letu pa bodo spletno stran počasi usposobili za potrebe predsedovanja. Bravo za naše!

Pri tej zgodbi me je motilo zgolj to, da mi Arnesov iskalnik ni dal podatka, kako je s stranjo. Danes pa mi je šinilo v glavo, da morda UVI ni registriral domene s predpono www (www.eu2008.si), temveč tisto brez nje (eu2008.si). Ko sem v iskalnik vpisal krajšo različico, sem nemudoma dobil obvestilo, da je ta domena registrirana že vse od 30. marca 2005. Če imaš v uporabi ta naslov, pa - ugibam - z njim avtomatično dobiš v rabo tudi izpeljanke z uvodnimi besednimi nizi, kakršen je www (ali pa denimo "kontekst" pri naslovu "kontekst.blogspot.com"). Le da Arnesov WHOIS iskalnik tega žal ne zazna; a to je težava iskalnika oziroma Arnesa, ne pa imetnika domene.

Skrivnost je bila tako pojasnjena in bralci Konteksta lahko (zopet) mirno spite.

Oznake:


petek, 26. januar 2007

Matej Accetto, 1/26/2007 04:48:00 pop. (trajna stran objave)

Aleatornost iacta est ali ko so prijatelji le še sosedi

V današnjem spletnem Dnevniku (in včerajšnjem nespletnem Delu) si lahko preberete vest, ki se začne takole:
Ker se je Vlado Nachbar, oče uspešnega slovenskega košarkarja, leta 1997 zadolžil pri gradnji hiše, je za pomoč prosil koroškega podjetnika Dušana Laznika. Slednji mu je denar tudi posodil, Nachbar pa mu je obljubil 30 odstotkov denarja, ki ga bo njegov sin zaslužil z igranjem po klubih v obdobju desetih let.
Verjetno že vidite, v katerem zajcu tiči grm. V bistvu v dveh. Prvi je ta, da je bil oče Nachbar tisti, ki se je zadolžil pri gradnji hiše, za Laznikov denar pa je "ponudil" 30 odstotkov zaslužka v prihodnjih desetih letih svojega mladoletnega sina Boštjana. A zaenkrat predpostavimo, da je bila gradnja hiše v sinovo korist in da s tem, ko je Nachbar mlajši v plačevanje dogovorjenih odstotkov privolil tudi kot polnoletni košarkaš, ta pravni posel ni problematičen po tej plati.

Drugi in bolj spor-en pa je ta, da je Nachbar leta 2002 odšel v NBA in višjim profesionalnim zaslužkom naproti, s tem letom pa tudi nehal izplačevati dogovorjeno vsoto. Do tega leta naj bi sicer izplačal že trikratni znesek izvirne vsote 60.000 dolarjev iz leta 1997, kar bi po besedah Nachbarjev Lazniku moralo zadostovati. Slednji pa nasprotno meni, da bi moral Nachbar pogodbo spoštovati do leta 2007 in da mu tako dolguje še milijon ameriških dolarjev. Ker Nachbar/ja/ji preostalega zneska ne želijo izplačati, je spor prišel pred sodišče.

Povedano drugače: za Nachbarja je sporno, da bi izvirna vsota 60.000 dolarjev Laznika iz leta 1997 zdaj v celoti obogatila z dvajsetkrat večjo vsoto. Trikratnikom, to še, dvajsetkrat toliko pa ne več.

Sicer je moje mnenje načelno in pogojno, ker vseh podrobnosti konkretne zadeve ne poznam, pa tudi strokovnjak za civilno pravo nisem. A vendarle je s pravnega stališča moč ob zapisanih predpostavkah posplošeno reči dvoje:

1. Kot kaže, pri tem poslu ni šlo za klasično posojilo, ampak za nekakšen "kup nade" oziroma aleatorno pogodbo (ali, če želite, "pogodbo na srečo").

2. Za aleatorne pogodbe pa ne velja pravilo o čezmernem prikrajšanju oziroma se v skladu s petim odstavkom 118. člena OZ ne more zahtevati razveljavitev takšne pogodbe zaradi očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank.

V tem je ravno poanta takšnih pogodb - da je njihov uspeh za vsako izmed stran odvisen od sreče. Laznik je kupil bodoči "pridelek" Nachbarjeve poklicne košarkarske poti, pri čemer - tako kot pri poljskih pridelkih - seveda ne on ne Nachbarja nista vedela, koliko tega "pridelka" bo. Lahko ga ne bi bilo nič - če bi se Nachbar težje poškodoval in ne bi več mogel igrati košarke, bi Laznikov denar izzvenel v prazno. Lahko pa bi ga bilo ogromno - če bi Nachbar denimo postal naslednji Toni Kukoč. Kar se je delno tudi zgodilo.

Toliko neposredno o pravu; bi bilo na moralni ravni drugače? (Čeprav, nota bene, že sam OZ morale ne izključuje: predmet ali podlaga obveznosti denimo ne smeta biti v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.)

Moj prvi občutek je, da ne. Že res, da bo Laznik dobil veliko večjo vsoto, kot pa jo je sam v posel vložil leta 1997. Toda, mar gre ta večji zaslužek na škodo Nachbarjev? Povedano drugače, ko so Nachbarji sklepali kupčijo leta 1997, so si želeli, da bi sin v naslednjih desetih letih komaj vozil skozi življenje in da denarja ne bo nikoli dovolj, ali pa so si želeli, da bi služil čim več, tudi če bodo zato poleg sebe obogatili še Laznika? Prav mogoče si je zamisliti, da je Laznik ob sklenitvi posla optimistično navrgel, da 30 odstotkov seveda pomeni 30 odstotkov tudi v primeru, da bo Boštjan postal milijonar, oče Nachbar pa je v odgovor podal variacijo na temo "iz tvojih ust v ušesa NBA".

A tudi če takega pogovora ni bilo, je bil ali bi moral biti vsaj v glavah pogodbenih strank. Kupčija je bila sklenjena in skupaj so zrli v prihodnost. Da Nachbarjevi (spet, če odmislimo, da je denar potreboval oče, odplačuje pa ga sin) svojo finančno srečo neradi delijo z Laznikom, še lahko razumemo, a se zgolj z nejevoljo še ne morejo rešiti svoje pogodbene obveznosti. Če bi kot družba imeli kaj proti temu, da dobi Laznik za svojih 60.000 dolarjev vložka zdaj dvajsetkratno nagrado, pa bi nas moralo veliko bolj motiti že to, da elita profesionalnih športnikov služi milijone, medtem ko milijoni poštenih delavcev ob vsaj tolikšni zgaranosti vegetirajo ob minimalnih zaslužkih.

Sodobni svet je pač svet priložnosti in tveganj. Kdor ima talent in izkoristi priložnost ter tvega in ima srečo, bo imel od tega koristi. V tem primeru bi morali govoriti o zgodbi, kjer sta dobili obe strani - Laznikovo srečno tveganje in Nachbarjev izkoriščeni talent; žal pa govorimo o zgodbi, ko so domnevni nekdanji prijatelji ostali le še skregani sosedi.

sreda, 24. januar 2007

Matej Accetto, 1/24/2007 04:02:00 pop. (trajna stran objave)

Slovenian Law Review

Nekateri bralci se morda še spominjate septembrskega vabila študentom PF k sodelovanju pri urejanju revije Slovenian Law Review. Takrat se je skupina študentov odzvala vabilu in osem študentov je sodelovalo pri pripravi lanske številke. Pomagali so pri urejanju prispelih znanstvenih razprav avtorjev, trojica je pripravila posebni prispevek o ureditvi sodstva v Sloveniji za nov odsek oziroma prilogo revije, poleg tega pa še pri trženju revije (po svetu različne institucije te dni odpirajo vabila k posebnemu ogledu zadnje številke) in drugih podrobnostih.

Ena od slednjih "podrobnosti" je tudi prenovitev spletne strani SLR, na kateri ste dobrodošli kot obiskovalec, morebitni naročnik ali kot avtor(ica). Stran je na voljo v slovenskem in angleškem jeziku. Od vsebine so sicer prosto dostopni zgolj povzetki objavljenih znanstvenih razprav, zato pa lahko na njej najdete podrobnejša navodila za pisanje, če bi se odločili reviji v objavo poslati tudi kak svoj prispevek.

(K slednjemu vas seveda še posebno toplo vabim; če se po vaših predalih valjajo kakšne še ne preveč zaprašene magistrske naloge s študija v tujini ali pa prostočasni znanstveni prispevki, ni nobenega razloga, da jih ob pozitivni anonimni recenziji tujega strokovnjaka ne bi z veseljem objavili v SLR! In ne bojte se morebitne zavrnitve - ta je pač v mednarodnem okolišu redni spremljevalec (skoraj) vseh avtorjev.)

Kakorkoli že, vabljeni na stran, seveda pa bom(o) vesel(i) tudi konstruktivnih predlogov za njeno nadaljnjo izboljšavo. (Za nekaj drobnih popravkov že ve, da jo še čakajo.)

ponedeljek, 22. januar 2007

Matjaž Ambrož, 1/22/2007 10:58:00 pop. (trajna stran objave)

Še o ljubezni do Knjige in Ženske

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste se vključili v debato "Kaj nam pomeni knjiga?". Posebej sem bil presenečen, ko me je eden izmed bralcev celo telefonično kontaktiral, da bi mi pojasnil svoj odnos do knjige. Bil sem vesel in rekel, da mu z zanimanjem prisluhnem, vendar me je zavrnil, češ da o teh stvareh ne more govoriti po telefonu. Dobila sva se v nekem bufetu v karlovškem predmestju in spila kavo. Ker se mi je zdela njegova zgodba zanimiva za širšo diskusijo, sem ga prosil, če jo lahko objavim. Privolil je, a vendarle me je prosil, naj imena ne navajam.

Sogovornik mi je povedal, da ima knjige silno rad, še posebej pa je obseden z jugoslovanskim družboslovjem iz obdobja 1952-1967. Do te literature ni bilo težko priti, saj so jo knjižnice po letu 1991 na veliko odpisovale, on pa je hodil s cizo naokrog in zbiral, zbiral. Veliko del iz referenčnega obdobja mu je uspelo nabaviti tudi na boljših sejmih, za naravnost smešne denarje, kot se je izrazil.

Odločil se je, da ne bo selektiven, temveč da bo akumuliral. Na začetku je še iz smrekovih desak in druge lesovine zbijal nove in nove police, ko pa za te ni bilo več prostora, je moral knjige začeti zlagati po tleh, jih tlačiti v kopalniške omarice, shrambo za živež in podobno. Na koncu je imel po tleh toliko knjig, da se je lahko z mize metal vanje, one pa so prestregle njegovo telo, tako kot občinstvo ujame rock zvezdo, ki se vrže z odra (tzv. stage diving).

Povedal mi je, da so mu te knjige neznansko dišale. Ganjeno je ovohaval rumenkast grob papir in z očmi božal značilen tisk. Mrzlično je bral, si delal izpiske, nato pa malo počival tako, da jih je zlagal in urejal. Vse skupaj ga ni pustilo indiferentnega niti v spolnem pogledu. Povabil je sosedo.

Soseda je bila gimnazijka in vedel je, da ga rada vidi, saj je v bloku veljal za učenjaka, ta tip moškega pa je bil njej všeč. Nič ni imela proti, ko ji rekel, da jo bo klical kar tovarišica Breda. "Breda, Breda, v naši družbi sta moški in ženska popolnoma ravnopravna dejavnika," ji je pripovedoval, ko ji je vročičen miloval grudi.

Bil je srečen. Soseda (tovarišica Breda) je bila zanj vse hkrati: bolničarka, sekretarka na komiteju, ljubeča žena in angažirana politična delavka. Včasih pa še rdečelično kmečko dekle na zadružni žetvi in mestoma tudi stroga prometna miličnica. Na pamet ji je deklamiral cele pasuse iz literature, ki jo je bil preštudiral. Mladi sosedi (tovarišici Bredi) to bržkone ni prav veliko pomenilo, saj je odraščala v nekem drugem obdobju. Močno pa ji je odgovarjalo, da je bil z njo nežen. Nekoliko se ji je zdelo edino škoda, da je bil vedno tako discipliniran in ni maral, da bi se dolgo zadržala. Kajti, kot je imel navado reči, čakale so ga knjige. Moral je kaj hranljivega zaužiti, nato pa se vrniti k delu. Moral je brati, izpisovati, med oddihi zlagati in urejati, nato pa spet brati, izpisovati ...

Matej Accetto, 1/22/2007 07:31:00 pop. (trajna stran objave)

O slovarjih z ene in druge strani

Že nekajkrat sem pri svojih objavah navedel tudi povezavo na brezplačno elektronsko obliko Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Morda pa ne bo odveč, če vam ponudim tudi povezavo na splošno stran slovarskih in besedilnih zbirk slovenskega jezika pri SAZU.

Tam lahko najdete marsikaj, od 202 milijonov besed v korpusu slovenskega jezika Nova beseda pa do Odzadnjega slovarja slovenskega jezika. Morda se boste vprašali, zakaj bi vam denimo slednji prišel prav v vsakdanjem življenju - in prav boste imeli. Za širšo javnost ima verjetno pomen zgolj kot nekakšna bolj ali manj zabavna zanimivost. A vendar vam kdaj lahko pride tudi prav. Meni, denimo, je takrat, ko se je v neki fakultetni razpravi pojavilo vprašanje, ali obstaja kakšna dobra slovenska rima na ime Katja.

Oznake: ,


Matej Accetto, 1/22/2007 07:11:00 pop. (trajna stran objave)

EUtrinki

Za tiste, ki se zanimate za Evropsko unijo, bo morda koristna tudi naslednja vest:

Letos z RTV Slovenija sodelujem pri njenem skupnem projektu z Evropsko komisijo "Evropa 2007", v okviru katerega bodo med drugim vsako soboto na sporedu kratke informativne oddaje o Evropski uniji in zgodbah njenih državljanov.

Male oddaje pod naslovom EUtrinki si lahko na televiziji ogledate vsako soboto ob 19.45 (ali ponovitev ob 6.50 v ponedeljek), če ste takšni kot jaz, pa si jih boste običajno pogledali na spletnem arhivu Televizije Slovenija (izberite Avdio/Video in nato Arhiv).

Oznake:


četrtek, 18. januar 2007

Matej Accetto, 1/18/2007 04:32:00 pop. (trajna stran objave)

O oznakah in sodobni filmski večrazsežnosti

Kot boste pozornejši med bralci opazili, so se pri nekaterih objavah že začele pojavljati oznake tematskega področja posamezne objave. Več o samih oznakah sicer malo kasneje, ko jih bo dodanih še nekaj več (gre za kar zamudno delo) in ko bodo dokončno oblikovane (zaenkrat se še ne znam znebiti angleškega poimenovanja "labels"); me je pa izkušnja tematske opredelitve posameznih objav spomnila na podobno izkušnjo - žanrsko označbo filmov.

Kako se odločate o tem, kateri film bi si ogledali? Če ste podobni meni, filme najdete v kinu ali filmoteki, med ponudbo pa izbirate ob pomoči opisa in ocene filma na strani IMDB. Poleg ocene je dostikrat ključno tudi to, za kakšen žanr filma gre: enkrat pride na vrsto komedija, drugič akcijski film, tretjič drama, sem ter tja izjemoma ljubezenska melodrama in skoraj nikoli grozljivka.

Prejšnji teden se je tako bilo treba odločiti med dvema filmoma z enako oceno in obetavnima naslovoma: Deja vu ter Tiger in sneg. A glej ga zlomka: po opisu IMDB sodeč naj naj bi bil prvi po žanru "akcijsko-romantična znanstvenofantastična srhljivka", drugi pa "komična romantična vojna drama". Kar je do neke mere res olajšalo izbiro, a mi po drugi strani vendarle dalo misliti: so filmi res postali vse bolj kompleksni, ali pa jih zgolj po nepotrebnem opisujejo na tak način?

Nekoč, se mi zdi, si šel ponavadi v kino gledat en žanr filma. Če je bil to film Obračun pri O.K. corralu, si vedel, da gre za vestern, če je šlo za enega izmed filmov Jerryja Lewisa, pa si vedel, da gre za komedijo. Celo pri kompleksnejših filmih ni bilo posebne potrebe po prekomernem mešanju žanrov v opisih: Casablanca je romantična drama, Državljan Kane pa "kriminalna" drama. Vesna, mimogrede, je preprosto romantična komedija.

Zakaj torej sodobna inflacija poimenovanja? So res filmi kompleksnejši ali pa so zgolj posamezni žanri v zavesti potrošnikov in predvsem filmotržcev siromašnejši? Povedano drugače: so takšna bogata poimenovanja odraz želje, da bi dobil film čim ustreznejše poimenovanje, ali pa gre za nekakšen "lov" možnih gledalcev s čim širšo paleto ponudbe konkretnega filma? "Oglejte si me! Ponujam akcijo, a tudi romantiko; vsekakor sem znanstvenofantastičen, toda v bistvu prav nič manj srhljivka!"

S tem seveda ne želim reči, da je takšno poimenovanje vedno slabo ali da so slabi vsi filmi s takšnim nizanjem žanrov (čeprav bi od Denzela in ocene 6,9 na IMDB pričakoval dosti več od tega "že-videnega" zmazka). Pred časom sem ga prvič dobro opazil pri zelo dobrem filmu Kiss Kiss Bang Bang, ki je "akcijsko-komična kriminalna srhljivka". In tudi sam ne bi znal najti enoznačnega poimenovanja za še en odličen južnokorejski film Gostitelj, ki naj bi bil po opisu sodeč kar sedem žanrov v enem: "akcijski film, komedija, drama, fantazijski film, grozljivka, znanstveno-fantastični film in srhljivka".

Sicer takšno poimenovanje najdemo tudi pri kakšnem starejšem filmu. Nekateri so za vroče naj bi bil po opisu sodeč "komedija, kriminalni film, glasbeni film, romantični film in srhljivka". Da, glasbeni film in da, celo srhljivka. Tudi tu so morda imeli prste vmes tisti, ki te stare filme tako ali drugače tržijo danes; in morda s takšnim poimenovanjem na splošno ni nič narobe. A na neki ravni me vendarle malo zmoti. Če Casablanco opišemo zgolj kot romantično dramo in ne kot "romatično vojno komično glasbeno dramo", to še ne pomeni, da v njej ni polno humorja, da ni tesno povezana z vojno tematiko in da ne vsebuje ene večnih melodij.

Kakorkoli že: filmi so vendarle lepa obpravna reč in dobre primerke si bomo z veseljem ogledali ne glede na njihove žanrske oznake. Upam, da bo še naprej enako tudi z objavami na Kontekstu!

torek, 16. januar 2007

Matej Accetto, 1/16/2007 11:45:00 dop. (trajna stran objave)

O začetkih in narobe svetovih

Prejšnja objava o začetku novega koledarskega leta Konteksta me je spomnila na to, kakšen narobe svet je univerza. Medtem ko koledarsko leto poteka od januarja do decembra, v univerzitetnem svetu leto vedno zares štejemo od oktobra do septembra (pri čemer je september eno dolgo tranzicijsko obdobje). Študenti najbolj intenzivno študirajo v času počitnic. Na univerzah, kjer imajo ob skupnih podelitvah diplom študentom posebne obrede, pa jih poimenujejo "začetek" - verjetno v pomenu, da konec študija pomeni začetek preostanka življenja.

To danes velja predvsem za ameriške univerze, kjer - za razliko od domače prakse, po kateri vsakdo diplomira na tisti dan, ko uspešno obrani diplomsko nalogo - prav vsi uspešni študenti diplomirajo na isti dan. Obredu podelitve diplome se tam reče commencement, kar naj bi bil zgolj sodobni angleški prevod latinskega inceptio, posvetitve oziroma promocije univerzitetnih učiteljev srednjeveške Evrope.

Čeprav naj bi tako tudi ta običaj izviral iz evropskih korenin - prvi govor ob promociji dijakov naj bi se, kot običajno, pripetil že v 12. stoletju v Bologni - pa so ga tudi v tem primeru do skrajnosti znali izkoristiti zgolj v ameriški praksi. Kot si lahko preberete v enem poučnejših sodobnih tovrstnih govorov iz leta 2000 - mimogrede, njegov avtor je tudi malo verjetni demokratski kandidat za predsedniške volitve leta 2008 - naj bi naslova najdaljšega in najkrajšega govora ob promociji brez dvoma pripadala ZDA:
[N]ajdaljši govor ob promociji je bil podan na Univerzi Harvard v začetku 19. stoletja. Trajal je šest ur. Prve tri ure so bile v latinščini; druge tri v grščini - po koncu nagovora pa so študenti morali opraviti test.

Na drugi skrajnosti naj bi imel najkrajši govor filmski režiser Woody Allen. Stopil je do odra, pozdravil upravitelje, profesorje in nekdanje diplomante, nato pa se obrnil proti študentom in izrekel dva stavka: "Dali smo vam popoln svet. Prosim, ne uničite ga."

Prav tako jedrnat govor naj bi že pred leti podal komik Bob Hope. Tudi on je začel s poklonom dostojanstvenim članom občinstva. Potem je rekel študentom: "Ko se pripravljate, da boste zapustili te posvečene dvorane učenja, te branike znanja, te trdnjave učenosti, vam lahko v nasvet ponudim le dve besedi: Ne pojdite."

ponedeljek, 15. januar 2007

Matej Accetto, 1/15/2007 07:06:00 pop. (trajna stran objave)

Novo leto in nova podoba Konteksta

Nekateri izmed dragih bralcev ste se baje že malo zbali za - ali, kar je še bolje, razjezili nad - usodo Konteksta, ki letos še ni polno zaživel. Za to obstajata dve pojasnili, ki sta obenem tudi napoved Kontekstove nadaljnje usode.

Prvo je to, da sem imel sam ob prelomu leta kopico drugega dela, ki še ni povsem končano. Vseeno se bo zdaj, ko nam je globalno segrevanje prineslo tako lepe pomladne dni, tudi Kontekst počasi prebudil iz "zimskega" spanca.

Drugo pa je, da mi - oziroma nam - mojih soavtorjev očitno še ni uspelo aktivirati do te mere, da bi lahko s skupnimi močmi ohranjali tempo vsaj ene nove objave na dan. Sam žal zaradi drugih obveznosti takšnega tempa tudi ne bi vzdržal, zato bo do nadaljnjega zaveza Konteksta malo omiljena: ne več vsaj ena nova objava vsak dan, temveč vsaj ena nova objava vsak drugi dan oziroma približno tri objave na teden. Takšna zaveza bo bolj izvedljiva, obenem pa boste bralci vseeno vsaj približno vedeli, kaj vas čaka - čemur so konec koncev takšne zaveze tudi namenjene.

Še vedno velja, da se pripravljata dva nova dialoga, obenem pa boste nemara opazili, da se bo oblika Konteksta v prihodnjih dneh zaradi spremembe programske opreme, ki ta blog poganja, malo spremenila - predvsem bomo avtorji lahko objave opremljali s področnimi oznakami, po katerih boste bralci lahko prišli do vseh objav z isto tematiko.

Tako - hvala za vse komentarje v vmesnem obdobju in opravičilo, če ste ob svojih zadnjih obiskih naleteli zgolj na "lanski sneg" oziroma se v mislih vračali k njemu. Zdaj pa spet, kot pravijo, k stvari!

sreda, 10. januar 2007

Matej Accetto, 1/10/2007 07:18:00 pop. (trajna stran objave)

Uganke pravičnosti

(Pozor: ta objava ponuja odgovore na vrsto ugank. Če bi radi najprej sami razmislili o njih, si preberite izvirno objavo z ugankami.)

Pred novim letom sem vam zastavil vrsto ugank, posvečeno Pravičnosti oziroma milozveneči Iustitii. Uganke, kot je bilo poudarjeno tudi v komentarjih, seveda niso moje. Edina moja "dodana vrednost" je bila v tem, da sem v njih prepoznal zame hudomušno privlačno vez s posameznimi značilnostmi pravičnosti, ki jih ponavadi poudarjajo tudi njene upodobitve: lepa (in s tem avtomatično tudi pravična) gospa s prevezo čez oči (kajti pravica je slepa in vse vidi enako) in tehtnico v eni (kajti pravica je pravica le, če je natančna) ter mečem v drugi roki (kajti pravica je lahko tudi neizprosna).

Veseli me, če ste bralci med ugankami kakšno srečali prvič in če ste se je z veseljem lotili. Žal mi je, da je zaradi njih komu tudi kanček zavrela kri. A takšna je pač pravičnost: navzven marmor, navznoter pa žile toplokrvne živali.

V tej objavi bom za priročnost spet po vrsti citiral vsako izmed ugank, nato pa na kratko podal svoj odgovor ali komentar.
I. Tehtnica

Predstavljajte si, da ste zakladnik drobne državice, ki v osrednjem evropskem bančnem trezorju hrani devet zlatih palic denarnih rezerv. Lepega dne državni parlament izglasuje zakon, po katerem se bo iz teh rezerv spričo premile zime vsem državljanom kupilo sladoled in lakomni državljani vas s prazno malho nemudoma pošljejo po zlate palice. Ko pridete do trezorja, pa ugotovite, da je skupna teža vseh palic nekoliko prelahka, saj vam napolnjena malha ne šibi dovolj ramen. Predstavnik banke vam skrušeno prizna, da je ena izmed palic verjetno res zamenjana z nekoliko lažjo lažno palico.

Ker vas sladoledosnedni državljani že nestrpno pričakujejo, bi radi čim hitreje ugotovili, katera izmed palic je lažja, da bi jo lahko zamenjali. Če imate na voljo zgolj nihajno tehtnico s posodo na vsaki strani, kamor lahko polagate palice, kolikšno je najmanjše število tehtanj, ki ga potrebujete, da najdete prelahko palico?
Pravilni odgovor je seveda tisti, ki ga je dala že komentatorka Violeta. Potrebujemo le dve tehtanji, preprosta lepota te uganke pa je zame v spoznanju, da v primeru, ko med tremi zatrjevano enakimi deli iščeš enega, ki izstopa, s tehtanjem dveh v resnici tehtaš vse tri. Praktično za potrebe te uganke to pomeni, da bi za iskanje ene lažje palice med 27 palicami potrebovali le tri tehtanja, med 81 palicami le štiri in tako naprej.
II. Meč

V neki drugi mali državici na poti domov pa imajo hecen zakon. Vsakogar, ki se čez nek stari most sprehodi z več kot petimi zlatimi palicami, grobo kaznujejo. Pri tem pa dajo obsojencu samemu na izbiro, katera kazen ga bo doletela. Dati mora namreč izjavo in če je ta izjava resnična, ga zaprejo za deset dni, če je neresnična, pa mu vzamejo pet zlatih palic.

Na žalost ste v naglici tudi sami zagrešili zoprno nevšečnost in pretita vam dve kazni, od katerih ne ena ne druga ne bo razveselila vaših sodržavljanov. Ali obstaja kak način, da se rešite nesrečne usode?
Ta uganka je variacija na temo ugank, ki jih je rad postavljal Raymond Smullyan. Obstaja enostavna izjava, s katero lahko te posebneže spravite v zadrego. Vse, kar morate reči, je: "Za kazen mi boste vzeli pet zlatih palic." Resničnost te izjave je odvisna od tega, kaj bodo storili z vami. Če vam bodo vzeli pet palic, potem bo izjava resnična. Toda palice vam lahko vzamejo le v primeru neresnične izjave, zato bo vam morali naložiti desetdnevni zapor, ki je predpisan za primer resnične izjave. Toda glej ga zlomka! Če bi vas za deset dni poslali v zapor, bi bila vaša izjava neresnična, v tem primeru pa bi vam morali vzeti pet palic. Karkoli bi se že odločili storiti z vami, bi bila ta odločitev v nasprotju z njihovimi pravili; zato vas v izogib logičnemu posmehu še najraje zvečer skrivoma naženejo iz njihove državice.
III. Oči

1)

V vidno povsem zaprti sobi je luč, ki jo prižge natančno eno od treh stikal zunaj sobe. Kako lahko ugotovite, katero izmed stikal je pravo za prižiganje luči, če lahko v sobo stopite zgolj enkrat, na stikala pa lahko pritiskate zgolj takrat, ko je soba zaprta in vanjo ne vidite?
To uganko sem nekoč slišal v malo drugačni obliki: govorila je o mali Mojci, ki je zvečer brala knjigo, čeprav bi morala že spati; pa je zaslišala očetove korake, na hitro ugasnila luč in se delala, da spi, a je oče vseeno vedel, da je še pokonci. Zakaj? Ker je potipal žarnico njene luči in opazil, da je še topla.

Rešitev je naslednja: najprej za pet minut vklopite eno stikalo; nato to stikalo izklopite in vklopite drugo ter hitro stopite v sobo. Če bo luč gorela, je pravo drugo stikalo. Če bo luč ugasnjena, pa morate preveriti, ali je žarnica še topla - če je topla, je pravo stikalo prvo, če je hladna, pa mora biti pravo tretje stikalo.
2)

Predstavljajte si, da se lepega dne pred vami pojavi inteligentno vesoljno bitje s škatlama A in B ter vam reče: "Dragi Zemljan, tu imam škatli A in B. Kmalu bom odšel in se ne bom nikoli več vrnil, ti pa boš lahko 1. januarja škatli odprl in pogledal, kaj je v njih. Toda pozor! Jaz namreč vidim v prihodnost in bom že sedaj vedel, katero izmed škatel boš odprl. Če boš odprl zgolj škatlo A, bom v njej pustil 1.000.000 evrov. Če boš odprl zgolj škatlo B, bom vanjo položil 10.000 evrov. Če boš odprl obe škatli, pa ne bom v njih pustil nič."

Bitje se res še nekaj malega zamudi pri škatlah in odide, vi pa nejeverno gledate v škatli. Kaj boste storili 1. januarja?
To uganko sem pred leti prebral v neki knjigi, mislim da v Aha, pa te imam Martina Gardnerja. In, spet s slabim spominom, nekako megleno se spominjam avtorjevega razglabljanja o tem, da pravzaprav ni nič narobe z razmišljanjem, da se splača odpreti obe škatli. Češ, karkoli je vesoljno bitje takrat že videlo v prihodnosti, tisto je bila neka stara prihodnost, na podlagi katere se je že odločilo, kaj bo pustilo v kateri škatli; zdaj pa je tu priložnost, da vi to prihodnost spremenite, ne da bi bitje lahko spremenilo svojo odločitev.

Z drugimi besedami: če verjamete, da ste v svojih odločitvah svobodni, potem se vsak trenutek lahko na novo odločite, kako se boste obnašali takoj v naslednjem trenutku. Ob prvotnem dogovoru je bitje lahko videlo zgolj to, kako bi se prihodnost odvila v tedanjih okoliščinah, in že pustilo denar, kjerkoli ga pač že je. Za vas je zato ta hip najbolje, da odprete obe škatli - kar je notri, je notri in niti približno ne bo skočilo ven. Če je bitje pustilo 1.000.000 evrov v škatli A, bodo vaši, če 10.000 evrov v škatli B, pa takisto.

Ko sem sam prebiral to uganke, se mi je zdelo, da avtor nima prav. Če k meni prileti bitje iz vesolja, ki uporablja evre, mu tudi verjamem, ko mi reče, da vidi v prihodnost. Videnje prihodnosti pa razumem ravno tako, da je že takrat videlo točno to, kako se bom sam odločil danes. Če bom danes odprl zgolj škatlo A, potem je pred tremi tedni vesoljno bitje vanjo položilo 1.000.000 evrov. Če bom danes odprl zgolj škatlo B, potem je pred tremi tedni vesoljno bitje vanjo položilo 10.000 evrov. Če bom danes odprl obe, potem že takrat ni vanju položilo nič. Saj to je res težko, ampak pri vesoljnih bitjih nikoli ne veš.

Trik pa je seveda v naslednjem (in morda se je predvsem na to osredotočil tudi avtor tiste knjige): kaj bi se zgodilo, če bi se odločil odpreti zgolj škatlo A, jo odprl in v njej našel 1.000.000 evrov ter si jih nabasal v žepe, nato pa se vendarle premislil in se odločil odpreti še škatlo B? Bi vame hip pred tem treščila strela? Bi evri iz škatle A izpuhteli, ko bi odprl škatlo B? Težko vprašanje. Če kje srečate primerno vesoljno bitje, ga prosim pošljite k meni, da temu vprašanju empirično pridemo do dna.
IV. Srce

Na Silvestrovo strahotno dežuje, vi pa se s svojim malim avtom previdno peljete po cesti skozi drobno vasico. Ko se peljete mimo njene edine avtobusne postaje, na njej zagledate tri postave. Čeprav imate v avtomobilu prostora le še za eno dodatno osebo, se odločite ustaviti - pač, zakaj ne bi pomagali vsaj enemu.

Toda joj, odločitev je težka. Izkaže se namreč - kot se pri tovrstnih ugankah kaj prerado - da gre za tri zelo pomoči vredne osebe: za kirurga, ki ga mrzlično pričakujejo v bolnišnici, kjer nanj čaka nujna operacija pri kompliciranem porodu, zaradi katerega sta v resni nevarnosti mati in otrok; za staro bolno ženico, ki jo dež zdeluje in ki se komaj še drži pri življenju, medtem ko čaka na avtobus proti bolnišnici; in mlado, čudovito osebo, za katero takoj začutite, da je vaša usojena ljubezen, a katere znanstvo visi na bilki naključnega srečanja.

Veste, da bo vsaka izbira za nekaj usodna: če boste k sebi v avto sprejeli ženico, boste njo rešili, a zato kirurg ne bo mogel pravočasno priti na operacijo, sami pa boste za vedno izgubili stik s svojo usojeno ljubeznijo; če boste na operacijo peljali kirurga, boste poleg svoje ljubezni na smrt obsodili tudi staro ženico; če boste hoteli spoznati ljubezen svojega življenja, pa boste morali za to žrtvovati tri druga življenja.

Izbira ni lahka, a kaj vam je storiti? Razmislite, kako bi se odločili in zakaj.
To uganko naj bi pred leti v nekaterih podjetjih zastavljali v okviru testov ob razgovorih za službo in večina kandidatov naj bi jo razumela predvsem v tem smislu, da jih delodajalec pač sprašuje po njihovi lestvici vrednot. Tako so izbrali eno od ponujenih možnosti in jo utemeljevali v skladu s svojim vrednostnim sistemom. Redki pa so se poslužili rešitve, ki jo je našla tudi prva komentatorka izvirne objave in ki odraža sposobnost tistega, čemur v angleščini radi rečejo "razmišljanje zunaj omejitev", iskanje domiselnih rešitev, s katerimi je moč preseči navidezne omejitve obstoječih okoliščin: da stopite iz avta in skupaj z ljubeznijo svojega življenja počakate na avtobus, kirurgu pa ponudite, da sam sebe in ženico odpelje do bolnice.

Edini preostali izziv, pri katerem se sicer ne morete več kaj dosti zanašati na logiko, pa je seveda v tem, da vam ljubezen vašega življenja vašo naklonjenost povrne s svojo. Vso srečo pri takšnih in drugačnih podvigih v novem letu!

Oznake:


nedelja, 07. januar 2007

Andrej Matic, 1/07/2007 10:05:00 pop. (trajna stran objave)

Spremembe PDI ali kako spremeniti "in" v "ali"

Začnimo novo leto z zapisom, ki združuje Matejevo pobudo o spremembah državnega pravniškega izpita in nadvse zanimivo razpravo o pomenu besed "in" in "ali".

Pred kratkim sem bil navzoč pri debati v avtomobilu, kjer so se med drugim mnenja kresala o študentskih akcijah in še posebej o študentih prava. Pri tem se mi je zdelo zanimivo izpostaviti, da se bodoči juristi v času študija pravzaprav bolj malo zanimajo za to, kakšna bo njihova poklicna usoda po končanem študiju, s čimer seveda merim na precej nezadovoljivo stanje na področju opravljanja prakse na sodiščih in eventuelno pravniškega državnega izpita, o katerem je bilo pred kratkim govora tudi na tem blogu. Če sem pravilno obveščen, so razmere sedaj takšne, da lahko diplomant, ki ne pride do prakse na podlagi povprečne ocene, na pripravništvo čaka deset ali več let...

Zato je presenetljivo, da se organizacije študentov na pravnih fakultetah bolj intenzivno ne vključujejo v delo pristojnega ministrstva oziroma da bolj glasno ne zahtevajo sprememb sedanje ureditve v smeri, ki bi opravljanje omenjenega izpita omogočila širšemu krogu kandidatov. Če držijo Matejevi podatki, da se prav zdaj pripravljajo spremembe ustreznega zakona, je morda prav zdaj čas za ukrepanje.

Moj predlog rešitve nezavidljivega položaja mladih pravnikov pa je naslednji: besedo "in" naj zamenja beseda "ali"!

Pojasnilo: namesto zakonske zahteve, da morajo kandidati, ki bi želeli opravljati PDI, najprej opraviti sodniško IN izbirno pripravništvo (oziroma dve leti pripravništva na sodišču) bi lahko obveljala zahteva, da kandidati opravijo sodniško ALI izbirno pripravništvo. Na PDI se bi tako lahko prijavil vsakdo, ki ima vsaj dve leti praktičnih izkušenj v enem izmed pravniških poklicev (odvetništvo, notariat, pravne službe, fakultete..). Po drugi strani bi se pripravništvo na sodiščih lahko preoblikovalo v clerkship, torej prakso, kjer bi diplomanti lahko delali pod mentorstvom posameznega sodnika daljše obdobje, kar bi verjetno precej bolj ustrezalo tudi sodnikom.

Takšna rešitev ima naslednje prednosti: je tehnično enostavna in ne zahteva nobenih večjih sistemskih popravkov, saj seznam možnih oblik izbirnega usposabljanja že obstaja, tudi besedilo novele zakona bi lahko pripravili relativno hitro. Edina dejanska sprememba bi bila ta, da bi pristojna uradna oseba od kandidatov za PDI namesto kupa potrdil o opravljenih obiskih na različnih oddelkih sodišča sprejela potrdilo o dveh letih izbirnega usposabljanja. Rešitev bi bila tudi hitro učinkovita, ker bi lahko številni kandidati, ki trenutno dolga leta čakajo na pripravništvo, takoj pristopili k izpitu in tako omogočili tistim, ki se res zanimajo za delo na sodišču, da pridejo do pripravništva.

Osrednje izhodišče te rešitve je seveda ugotovitev, da sodniško pripravništvo očitno ni nujen pogoj za delo pravnika. Spomnimo, da velika večina pravnikov, ki se odloči za PDI, ne nadaljuje svoje kariere v sodstvu, zato je tovrstna zahteva kratkomalo nesmiselna. Zdi se mi, da je vztrajanje pri praksi na različnih oddelkih sodišča bolj stvar ideologije kot pa resnega premisleka in ocene dejanskega stanja.

Ker je verjetno ena od variant sprememb zakona o PDI tudi skrajšanje pripravniške dobe na sodiščih, je nemara na mestu tudi opozorilo, da ob nekaj sto diplomantih pravnih fakultet tudi znatno povečanje mest za sodniške pripravnike (npr. za nekaj deset) ne bo odpravilo ozkega grla.

Vsekakor pa bo zanimivo opazovati, kako se bodo problema lotili pristojni in kako se bo na predloge rešitev odzvala strokovna javnost. In seveda tudi bralci konteksta...

This page is powered by Blogger. Isn't yours?