torek, 16. januar 2007
Matej Accetto, 1/16/2007 11:45:00 dop. (trajna stran objave)O začetkih in narobe svetovih
Prejšnja objava o začetku novega koledarskega leta Konteksta me je spomnila na to, kakšen narobe svet je univerza. Medtem ko koledarsko leto poteka od januarja do decembra, v univerzitetnem svetu leto vedno zares štejemo od oktobra do septembra (pri čemer je september eno dolgo tranzicijsko obdobje). Študenti najbolj intenzivno študirajo v času počitnic. Na univerzah, kjer imajo ob skupnih podelitvah diplom študentom posebne obrede, pa jih poimenujejo "začetek" - verjetno v pomenu, da konec študija pomeni začetek preostanka življenja.
To danes velja predvsem za ameriške univerze, kjer - za razliko od domače prakse, po kateri vsakdo diplomira na tisti dan, ko uspešno obrani diplomsko nalogo - prav vsi uspešni študenti diplomirajo na isti dan. Obredu podelitve diplome se tam reče commencement, kar naj bi bil zgolj sodobni angleški prevod latinskega inceptio, posvetitve oziroma promocije univerzitetnih učiteljev srednjeveške Evrope.
Čeprav naj bi tako tudi ta običaj izviral iz evropskih korenin - prvi govor ob promociji dijakov naj bi se, kot običajno, pripetil že v 12. stoletju v Bologni - pa so ga tudi v tem primeru do skrajnosti znali izkoristiti zgolj v ameriški praksi. Kot si lahko preberete v enem poučnejših sodobnih tovrstnih govorov iz leta 2000 - mimogrede, njegov avtor je tudi malo verjetni demokratski kandidat za predsedniške volitve leta 2008 - naj bi naslova najdaljšega in najkrajšega govora ob promociji brez dvoma pripadala ZDA:
To danes velja predvsem za ameriške univerze, kjer - za razliko od domače prakse, po kateri vsakdo diplomira na tisti dan, ko uspešno obrani diplomsko nalogo - prav vsi uspešni študenti diplomirajo na isti dan. Obredu podelitve diplome se tam reče commencement, kar naj bi bil zgolj sodobni angleški prevod latinskega inceptio, posvetitve oziroma promocije univerzitetnih učiteljev srednjeveške Evrope.
Čeprav naj bi tako tudi ta običaj izviral iz evropskih korenin - prvi govor ob promociji dijakov naj bi se, kot običajno, pripetil že v 12. stoletju v Bologni - pa so ga tudi v tem primeru do skrajnosti znali izkoristiti zgolj v ameriški praksi. Kot si lahko preberete v enem poučnejših sodobnih tovrstnih govorov iz leta 2000 - mimogrede, njegov avtor je tudi malo verjetni demokratski kandidat za predsedniške volitve leta 2008 - naj bi naslova najdaljšega in najkrajšega govora ob promociji brez dvoma pripadala ZDA:
[N]ajdaljši govor ob promociji je bil podan na Univerzi Harvard v začetku 19. stoletja. Trajal je šest ur. Prve tri ure so bile v latinščini; druge tri v grščini - po koncu nagovora pa so študenti morali opraviti test.
Na drugi skrajnosti naj bi imel najkrajši govor filmski režiser Woody Allen. Stopil je do odra, pozdravil upravitelje, profesorje in nekdanje diplomante, nato pa se obrnil proti študentom in izrekel dva stavka: "Dali smo vam popoln svet. Prosim, ne uničite ga."
Prav tako jedrnat govor naj bi že pred leti podal komik Bob Hope. Tudi on je začel s poklonom dostojanstvenim članom občinstva. Potem je rekel študentom: "Ko se pripravljate, da boste zapustili te posvečene dvorane učenja, te branike znanja, te trdnjave učenosti, vam lahko v nasvet ponudim le dve besedi: Ne pojdite."