Kontekst

Kot kaže, je to zgodba s srečno sredino in sposobnimi državnimi uradniki.

Običajno je, da imajo države članice ob predsedovanju Uniji svojo spletno stran vedno urejeno na enak način, sestavljen iz kratice "eu", letnice predsedovanja in domene konkretne države. Na primer: http://www.eu2007.de za Nemčijo, predtem http://www.eu2006.at za Avstrijo in http://www.eu2006.fi za Finsko.

Pred dnevi sem tako iz visoko znanstvene radovednosti v spletni brskalnik vnesel naslov http://www.eu2008.si in brskalnik mi je odvrnil, da te strani ne more najti. Hm, sem si rekel, toda gotovo je že registrirana in rezervirana: za vsak slučaj sem šel na spletno stran Arnes in na tamkajšnjem iskalniku WHOIS preveril, ali je stran že zasedena. Toda, glej ga zlomka, iskalnik mi je odvrnil, da še ne.

Tako pridemo do zapleta. Strani z domeno .si lahko že sedaj brez omejitev registrirajo poslovni subjekti, kmalu pa jih bodo tudi fizične osebe. Prej ali slej bi se lahko komu porodila ideja, da registrira tudi omenjeni naslov in skuša nato zanj iztržiti določeno vsoto, ko/če ga bo želela uporabiti tudi država za stran predsedovanja. To se je v tujini - redkeje pa prav tako pri nas - že večkrat dogajalo. Med drugim je denimo na tak navidezno "premeten" način že registriran portugalski naslov http://www.eu2007.pt.

Če bi bil človek visokih finančnih ali nizkih državljanskih vrlin, bi verjetno v danem primeru sam poskušal registrirati domeno in žeti kasnejši dobiček. Ker nisem, pa sem o tem pisal na Urad vlade za informiranje in jih opozoril na možne zaplete, če domene ne bi pravočasno registrirali. Od koder sem dobil odgovor, da so ravno zaradi podobnih zapletov iz tujine ustrezno domeno registrirali že leta 2005 in jih še vedno čaka, v letošnjem letu pa bodo spletno stran počasi usposobili za potrebe predsedovanja. Bravo za naše!

Pri tej zgodbi me je motilo zgolj to, da mi Arnesov iskalnik ni dal podatka, kako je s stranjo. Danes pa mi je šinilo v glavo, da morda UVI ni registriral domene s predpono www (www.eu2008.si), temveč tisto brez nje (eu2008.si). Ko sem v iskalnik vpisal krajšo različico, sem nemudoma dobil obvestilo, da je ta domena registrirana že vse od 30. marca 2005. Če imaš v uporabi ta naslov, pa - ugibam - z njim avtomatično dobiš v rabo tudi izpeljanke z uvodnimi besednimi nizi, kakršen je www (ali pa denimo "kontekst" pri naslovu "kontekst.blogspot.com"). Le da Arnesov WHOIS iskalnik tega žal ne zazna; a to je težava iskalnika oziroma Arnesa, ne pa imetnika domene.

Skrivnost je bila tako pojasnjena in bralci Konteksta lahko (zopet) mirno spite.

Oznake: EU

Za tiste, ki se zanimate za Evropsko unijo, bo morda koristna tudi naslednja vest:

Letos z RTV Slovenija sodelujem pri njenem skupnem projektu z Evropsko komisijo "Evropa 2007", v okviru katerega bodo med drugim vsako soboto na sporedu kratke informativne oddaje o Evropski uniji in zgodbah njenih državljanov.

Male oddaje pod naslovom EUtrinki si lahko na televiziji ogledate vsako soboto ob 19.45 (ali ponovitev ob 6.50 v ponedeljek), če ste takšni kot jaz, pa si jih boste običajno pogledali na spletnem arhivu Televizije Slovenija (izberite Avdio/Video in nato Arhiv).

Oznake: EU

Eden od ključnih vidikov sodelovanja med odvetnikom in stranko je tudi plačilo odvetniškega dela, ki je ponavadi urejeno v skladu z uradno pripravljeno odvetniško tarifo, ki posamezne odvetniške storitve opredeli v številu odvetniških točk. V Sloveniji Odvetniško tarifo denimo sprejema Odvetniška zbornica Slovenije in k njej daje soglasje minister za pravosodje.

(Mimogrede: trenutno je ena odvetniška točka še vredna 110 SIT oziroma 0,459 evra. V luči pozornosti na spreminjanje cen ob uvedbi evra lahko ste lahko bralci tudi tu pozorni na morebitno zaokroževanje.)

Za vse na obeh straneh razmerja med odvetnikom in strankami pa bo morda zanimivo, da je v začetku decembra Sodišče ES izdalo sodbo v postopku prehodnega odločanja v zvezi z italijanskimi tarifami in veljavnostjo dogovorov o plačilu pod določeno tarifo. Sodbo v zadevi Cipolla si lahko obširneje preberete na spletni strani Sodišča, tu pa je sam izrek sodbe (dobesedno navajam nekoliko okorno slovensko različico):

1) Členi 10 ES, 81 ES in 82 ES, ne nasprotujejo, da država članica sprejme normativni ukrep, s katerim na podlagi predloga, ki ga pripravi poklicno združenje odvetnikov kot je CNF, potrdi tarifo, ki določa minimalno nagrado za člane poklicnega združenja odvetnikov, ki je tarifa od katere načeloma ni mogoče odstopiti tako glede storitev, ki so omejene na te člane kot glede storitev kot so izvensodne storitve, ki jih lahko opravljajo tudi vsi drugi gospodarski subjekti, za katere navedena tarifa ne velja.

2) Ureditev, ki absolutno prepoveduje, da bi se z dogovorom odstopilo od najnižjih nagrad, določenih z odvetniško tarifo, kot je ta v sporu o glavni stvari, za storitve, ki so pravne narave in jih lahko opravljajo le odvetniki, pomeni omejevanje svobode opravljanja storitev iz člena 49 ES. Predložitveno sodišče mora preveriti ali taka ureditev, glede na njeno konkretno uporabo, resnično zagotavlja doseganje ciljev varstva potrošnikov in pravilnega delovanja pravosodja, ki lahko upravičita to ureditev in ali omejitve, ki jih nalaga, glede na ta cilja niso nesorazmerne.

Z drugimi besedami: obstoj same odvetniške tarife po mnenju Sodišča s stališča skupnostnega prava ni sporen, tudi če tarifo oblikuje odvetniška zbornica, a prepoved sporazumnega odstopanja od najnižje predpisane nagrade omejuje skupnostno svobodo opravljanja storitev in mora takšna prepoved zato biti utemeljena z razlogi javnega interesa ter sorazmerna.

Oznake: EU

Za tiste, ki ste željni čim več seminarjev o evropskem pravu, bo morda dobrodošla tudi predstavitev konferenc in seminarjev, ki jih ponuja Akademija za evropsko pravo iz Trierja. Predstavitev se ima zgoditi ta petek ob 16h v Centru Evropa.

Oznake: EU

Z velikim nasmeškom na obrazu sporočam, da je iz tiskarne prišla moja knjiga z naslovom Izgradnja Evrope: Od razvoja ideje Evrope do njene ustavne prihodnosti, iz katere sem kratek "mamljivček" objavil že pred časom.

Pri zelo prijazni založbi Uradni list sem ves čas navijal za to, da bi bila cena knjige čim nižja. Upam, da se tistim, ki bi si jo želeli imeti doma ali komu kupiti za darilo, brez ali še posebno s študentskim popustom ne bo zdela predraga. Za vse druge pa novica, da sem iz svojega "honorarja" štiri izvode namenil v trajno izposojo.

Vse, ki bi si knjigo radi prebrali, a (še) ne tudi kupili, tako vabim, da si jo pridete izposodit v mojo pisarno (soba 422 na Pravni fakulteti). Vse, kar boste morali narediti za izposojo, je zgolj to, da mi prodate svojo dušo. Ali pa vsaj daste trdno zavezo, da mi boste knjigo vrnili v roku nekaj tednov. Še posebno vesel bom tehtnih pripomb oziroma glos, pripisanih s svinčnikom na dovolj prostorne robove. V izogib prazni knjižni polici ali zaprtim vratom se lahko vnaprej najavite na naslov matej(pika)accetto(afna)pf.uni-lj.si.

Obenem pa vas lahko povabim tudi na predavanje z naslovom "Med idejo in stvarnostjo leži senca: Pot do Evrope", ki ga bom o temi knjige imel v torek, 14. novembra, pri predmetu Filozofija prava (Vijolična predavalnica, začetek ob 10.15). Sicer poleg sence med idejo in stvarnostjo leži tudi upanje, a zanj vsi vemo, kje vse se je že valjalo. Vseeno pa ga en ščepec vzemite s seboj, če vas predavanje zamika.

Oznake: EU

Ker nisem strokovnjak za konkretno področje, ne bom podajal strokovnega komentarja današnje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačič in drugi proti Sloveniji. O njej boste gotovo veliko brali (in videli) v slovenskih medijih (kjer boste lahko ugotovljali, da je po mnenju nekaterih sodišče [pri]tožbo zavrglo, po mnenju drugih pa zavrnilo), morda pa bo o njej kaj tehtnega zapisal tudi kateri izmed mojih soavtorjev.

Sam vam ponujam zgolj besedilo sodbe, ki ga lahko v angleščini v elektronski obliki najdete tu. Po zelo natančnem opisu relevantnih dejstev in zakonodaje se obravnava pravnih vprašanj začne na strani 35 oziroma s 175. točko obrazložitve sodbe. Če je še ne poznate, pa si lahko ogledate tudi izvrstno bazo sodišča HUDOC, kjer boste lahko prek iskalnika našli še marsikaj zanimivega.

Oznake: EU, sodstvo

Že pred časom mi je bralka potožila, da pravniki vedno radi poudarjamo zgolj drugi del Cicerovega reka oziroma maksime, "ubi societas, ibi ius" (2) - kjer je skupnost, tam je pravo. Po mnenju bralke si vsaj toliko, če ne še več pozornosti zasluži tudi prvi del, "ubi homo, ibi societas" (1) - kjer je človek, tam je skupnost. Vsekakor ima prav - del Vecchio je denimo ravno z upoštevanjem obeh korakov utemeljeval neodvisnost obstoja prava od obstoja države: če (1) in (2), potem "ubi homo, ibi ius". Kjer je človek, tam je pravo. To verjetno še toliko bolj drži za v primeru Evropske unije, ki je, kot so radi poudarjali številni Evropejci od Walterja Hallsteina naprej, v svoji prvi podobi nastala predvsem kot pravna skupnost, brez drugih, preddržavnih substratov. Je temu še tako?

Včeraj sem bil na slavnostni predstavitvi prve izmed serije petih dokumentarnih oddaj "o sedanjosti, preteklosti in prihodnosti Evropske unije", ki jo je pripravila ekipa Televizije Slovenija. Oddaje pripovedujejo zgodbe treh parov različnih narodnosti, ki živijo v Bruslju in delajo v evropskih institucijah; danes smo si ogledali prvo, o Slovenki Natji in Portugalcu Ivu, ki delata kot stažistka in kot lobist v Evropskem parlamentu.

Oddaja mi je bila všeč, na trenutke celo zelo simpatična, zlasti kadar je ekipi raznolike posnetke pogovorov ali dogodkov iz različnih koncev Evrope (od Portugalske do Finske) uspelo povezati v domiselno in učinkovito strnjeno zgodbo. Ne vem, kako bo na zgodbo gledal nekdo, ki sicer nima niti veliko stikov z niti posebnega zanimanja za delovanje evropskih institucij in evropskega prava, a gotovo mu bo pomagala spoznati življenje bruseljskih evrokratov.

Mi je pa bila oddaja zelo zanimiva še z enega vidika, ki ga snovalci zgodbe morda niti niso načrtovali, je pa Evropski uniji zelo prikladen. Pokazala je namreč na dvojnost oziroma dva obraza podob o Uniji, ki ju je morda sploh nemogoče strniti v enega.

Osnovna zgodba serije govori o parih, ki so evropski ideji in stvarnosti že po načelni ureditvi najbližji ter od nje vse bolj tudi bivanjsko odvisni. Njihove zgodbe še zdaleč niso zgodbe tipičnih Evropejcev, ampak izjem od pravila. Pravilo so naključni mimoidoči, ki jih ekipa domiselno ustavlja na različnih evropskih ulicah (ter plažah) in ki na vprašanja o Uniji večinoma pravijo, da jih ne zanima ter da nanje nima vpliva. Na eni strani mladi evrokrati, ki v svojih bruseljskih sobanah tekoče (in vsaj deloma vnaprej pripravljeno) razpravljajo o prednostih in slabostih Unije, na drugi običajni državljani držav članic, ki včasih ne vedo niti tega, kaj oziroma kje je mesto z angleškim imenom Brussels (pa čeprav zgolj zato, ker se Bruslju v portugalščini reče Bruxelas), predvsem pa jih to niti ne briga.

Snovalci oddaje izjav teh anketirancev ne komentirajo. Edini komentar oziroma sporočilo novinarke so njena vprašanja: ko denimo Nemca sredi Švedske nejeverno še enkrat vpraša, ali pravo EU nanj res nima nobenega vpliva. Tisti, ki v oddaji "odgovarjajo", so evrokratski prijatelji mladega para in anketirani evropski voditelji - predsednik Parlamenta Josep Borrell in komisarka Wallströmova (ki je, roko na srce, tudi sam na ulici ne bi prepoznal) - a njihovi odgovori ne sežejo do nepoučenih pešcev na portugalskih, francoskih, finskih ulicah. Edini, ki slišijo tako pomisleke prvih kot pojasnila drugih, so gledalci oddaje; nenazadnje je njim tudi namenjena. A vendar ne vem, če ne bodo tudi oni oddaje bolj kot zgolj izobraževalno (kar nemara niti ni) dojeli predvsem kot ilustrativno, kot zelo plastični prikaz različnih svetov Evrope. Ne enega, marveč več različnih, včasih tudi zelo drugačnih glasov Evrope.

Ta razkorak med Brusljem in, če želite, Črnomljem se kaže na obeh koncih. Borrell razlaga, kako je evropska politika v svojem bistvu naravnana tako, da išče soglasje; peška z ulice enega od mest pa poudarja, da je evropska politika problematična, ker smo si med seboj tako različni. Wallströmova nam pove, da zanjo demokracija pomeni čim večjo obveščenost o tem, kaj se v Bruslju dogaja. To je bilo zame vedno problematično dojemanje demokracije, ki ta pojem zvede na vprašanje prostega vstopa na tribune. A kako bi svoje zamisli udejanjila anketiranka "z domače ulice", ki pravi, da bi morali dosti več odločitev sprejemati neposredno sami, ali tista, ki pravi, da je v Evropi preveč centralizacije? To morda zasluži in vsakdo si za tako politično aktivno držo zasluži pohvalo. A vendar si gledalec oddaje ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali ima tak "tipičen" državljan dobro predstavo o tem, kako bi bilo njegovo idejo moč izpeljati, ne da bi pristali pri podobnem Golemu, kot ga imamo sedaj. Golemu, ki ga večina ne razume in (zato) niti ne poskuša razumeti, kaj šele obvladovati.

Zame je najočitnejše sporočilo te serije (oziroma vsaj prve oddaje) tako to, da v Evropski uniji še vedno obstajata dva svetova, svet evrokratov, ki govori televizijskim kameram, in svet pešcev na ulicah držav članic, ki bi od teh kamer radi dobili odgovore. Še najboljša vez med tema svetovoma so starši mladoporočenega para, ki z eno nogo živijo na rodni grudi, z drugo pa (morajo) v Bruslju.

Prvi del oddaje bo na sporedu 31. oktobra ob 18h, drugi in tretji pa 7. in 14. novembra ob 17h30. Če vas Evropska unija (ne) zanima in boste ob uri blizu televizijskega sprejemnika, vsekakor vredno ogleda.

Oznake: EU

Evropska unija in ZDA so pred dobrim tednom dni sklenile nov dogovor o obdelavi in prenosu podatkov iz evidence imen potnikov za lete iz držav članic EU v ZDA.

Razlog za sklenitev novega sporazuma je sodba Sodišča ES iz maja 2006, s katero je Sodišče relevantna akta Sveta in Komisije, ki sta se nanašala na zgodnejši sporazum, zaradi napačne pravne podlage razglasilo za nična, vendar stari sporazum ohranilo v veljavi do 30. septembra.

Nov - a še vedno začasni - sporazum, po katerem bodo ameriške oblasti imele dostop do podatkov o potnikih do julija 2007, si lahko ogledate tu. Kot poroča evropski spletni novičnik o digitalnih človekovih pravicah EDRI-gram, je ena od zanimivejših novosti ta, da sistem "vlečenja" (pull) zamenjuje sistem "potiskanja" (push): ameriške oblasti namreč podatkov o potnikov ne bodo več same "povlekle" iz računalniških sistemov letalskih družb, temveč jim ga bodo te "potisnile".

Ob tem ne morem kaj, da se ne bi v duhu tedna pravnega humorja spomnil na nekega zanzibarskega ribiča z zelo slabim znanjem angleščine, ki je na ribiškem izletu v svojem dhowu turistom v napetem trenutku v roke potisnil konec vrvi in začel klicati: "Push, push!"

Oznake: EU

Verjetno ste že slišali za razgreto razpravo, ki jo je s svojo nedavno kritiko razpasle birokratizacije (in domnevno prerazpaslih vplivnih birokratov) Komisije sprožil komisar Verheugen. Njegove izjave so sprožile tako buren odziv samih uradnikov kot pisma podpore njegovi kritiki s strani drugih evropskih državnikov. (Pa tudi nova pojasnila njega samega.)

Niste pa še videli dokaznega gradiva. No, tudi zdaj ga ne boste, a v oris premnogih nalog, ki ležijo na ramenih številčno vendarle dokaj omejenih uradnikov Komisije, si naravnost morate ogledati to uredbo Komisije z dne 2. oktobra 2006. Najprej si pozorno preberite prvo stran, nato pa prav tako pozorno oglejte še prilogo na drugi strani.

No, torej. Kdo je za kaj odgovoren, je pri brezoblični odborologiji venomer težko ugotoviti; tisti, ki je iznašel sistem, po katerem mora Komisija izdajati tudi take uredbe, pa je vsekakor genij.

Oznake: EU, humor

Za tiste bralce, ki ste v luči Evropske unije veliki zagovorniki pravic držav članic, imam eno dobro in eno slabo novico. Dobra je ta, da je v enem ravnokar končanih postopkov pred Sodiščem ES Sodišče potegnilo z argumenti države članice in zavrnilo "brezmejne" argumente Komisije. Slaba pa ta, da je Sodišče potegnilo z Republiko Avstrijo na škodo njene sosede, Republike Slovenije.

Novica je slaba predvsem za gospo Valeško ter za slovenske prodajalce in avstrijske kupce cigaret, tako da se marsikateremu ljubitelju zdravega življenja niti ne bo zdela tako napačna. A vendarle - zakaj je sploh šlo? Tisti, ki si želite zgolj kratek povzetek, si lahko preberete sporočilo za medije Sodišča, ki najbolj na kratko sporoča naslednje:

Avstrijska zakonodaja določa, da se oprostitev trošarin za tobačne proizvode, uvožene v osebni prtljagi potnikov, ki imajo običajno prebivališče na davčnem ozemlju in ki neposredno vstopijo na davčno ozemlje čez kopensko mejo ali preko celinskih voda, omeji do 31. decembra 2007 na 25 cigaret ob vstopu iz Slovenije. [...]

Sodišče je ... razsodilo, da [ta avstrijska zakonodaja] ni v nasprotju s pravom Skupnosti.

Vsekakor zlasti pravnikom v branje priporočam tudi samo sodbo v zadevi C-140/05, Valeško, ki jo najdete na tem naslovu, po želji pa si lahko v izbranih jezikih privoščite tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Madura.

Besedilo sodbe v slovenskem jeziku si ob siceršnjih težavah s prevajanjem uradnih besedil institucij v slovenščino zasluži tudi pohvalo za berljivost in korektnost. Osebno sicer ne bi uporabljal besede "rezident" (čeprav razumem, da ima "prebivalec" kot eden izmed kandidatov lahko preohlapen pomen), pa tudi ime male kneževine bi raje kot Lihtenštajn zapisal kot Liechtenstein, ampak ko se začnemo pogovarjati o tovrstnih podrobnostih, smo že na konju, in to, naj Avstrijci ne zamerijo, na lipicancu.

Oznake: EU, sodstvo

Ko sem nedavno pregledoval besedilo svoje knjige o izgradnji Evrope, sem se večkrat ustavil ob omembi "nove ustavne pogodbe", kot smo v zadnjih letih pedantnejši evro-pravniki poimenovali nezaživelo Pogodbo o ustavi za Evropo.

Spraševal sem se, če takšno poimenovanje še ustreza za pogodbo, ki je v obstoječi obliki takorekoč že mrtva. Saj ne, da bi to uradno priznali že vsevprek, zlasti ne tisti, ki so tako ali drugače sodelovali pri njenem rojstvu, na čelu s predstavniki institucij in številnimi oblastniki držav članic. Še včeraj je visok predstavnik slovenske vlade na konferenci na ljubljanski Pravni fakulteti denimo pozival k podpori te pogodbe, ki da jo Evropa potrebuje in katere kompromise bo težko ponoviti.

A vendar tudi v tovrstnih mnenjih prihaja do sprememb. Tudi zagovorniki obstoječe ustavne pogodbe vse glasneje omenjajo možnost, da bi kot nekakšno temeljno pogodbo najprej ustoličili le njen del, običajno je govora o "ustavnem" prvem delu. Ki bi ga, seveda, morali nekoliko prilagoditi. Dejansko pa s tem tudi sami ne govorijo več o "stari" novi ustavni pogodbi, ampak o neki "novi" novi ustavni pogodbi, ki jo bo treba v marsičem doreči znova. Dogovorjeni kompromisi so s tem avtomatično ponovno odprti razpravi - kar denimo lepo dokazuje izjava nemške kanclerke, da bi morali v to novo različico ustavne pogodbe v večji meri vključiti tudi "krščanske vrednote".

To ne pomeni, da je šla v nič vsa vsebina že izdelane ustavne pogodbe. Kot sem večkrat pisal tudi na Kontekstu, že prihaja do poskusov prelivanja določenih njenih novosti v stvarnost na drugačne, "neustavne" načine. Pomeni pa, da je sama ustavna pogodba kot temeljna zaveza "prenovljene" Unije onkraj rešitve.

Me prav zanima, kaj bo izplen dela izbranih evropskih politikov, ki se bodo jutri sestali v Rimu z nalogo, da poiščejo pot iz preteče evropske institucionalne - ali, če želite, ustavne - krize.

Oznake: EU

Tudi za vse tiste, ki o evropskem združevanju razmišljate bolj nostalgično, ima finsko predsedstvo EU odgovor.

Oznake: EU

Leto 2008 bo za Evropsko unijo posebno. Ne zgolj zato, ker ji bo pol leta predsedoval njen zeleni košček, temveč tudi zato, ker bo to evropsko leto medkulturnega dialoga.

Bistveno za vas (ja, prav vas) pa je dejstvo, da lahko k temu letu, ki mora postati "leto prav vsakega državljana", prispevate tudi sami. Če le znate angleško, nemško ali francosko, seveda.

Oznake: EU

Ameriški in angleški sodniki so, kot pričajo tudi številne objave na Kontekstu, znani po bogastvu citatov in pogostih slikovitih prispodobah v oris zadevnih vprašanj ali sodbe pred njimi. V primerjavi z njimi so izdelki sodišč celinske Evrope v povprečju veliko dolgočasnejši.

A tudi tu se najdejo utrinki živopisja. Denimo v podobi portugalskega generalnega pravobranilca Sodišča ES Miguela Madura, sicer najmlajšega pravobranilca tega sodišča, ki sem ga pred leti kot mladega zvezdnika evropske teorije v okviru nekega projekta tudi sam gostil na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Poglejte si denimo njegovo mnenje oziroma sklepne predloge v zadevi C-434/04 (ki žal niso dostopni v slovenski različici), v kateri je govora o finski zakonski ureditvi, ki nadzira in omejuje uvoz alkoholnih pijač z več kot 80 odstotki etilnega alkohola, in o 9492 litrih sezamovega olja na poti iz Nemčije, za katerega se je izkazalo, da je v resnici 96,5-odstoten etilni alkohol. Da ne bom delal žalega citiranim avtorjem, dva kratka odseka iz uvodnih točk obrazložitve navajam kar v angleški različici:

Good wine is a good familiar creature if it be well used. (2) It is astonishing, however, 'that men should put an enemy in their mouths to steal away their brains', (3) when the enemy in question, unlike good wine, is as ferocious as virtually pure ethyl alcohol. ...

I have no hesitation in accepting the general hypothesis that the consumption of immoderate amounts of alcohol has a multitude of adverse effects on human health and public order. Indeed, this has been common knowledge since at least as far back as the time of the Old Testament. (8) More recently, the Court acknowledged it in its judgment in Heinonen.

(2) William Shakespeare, Othello, Act II, Scene III.

(3) Ibid.

(8) '[S]trong drink shall be bitter to them that drink it' (Isaiah 24:9). See also: Leviticus 10:9; Judges 13:4, 7, 14; Proverbs 20:1; 23:32; 31:4?5; and Isaiah 5:22.

Shakespeare in Stara zaveza v istem mnenju! Že slišim vprašanja: "Quo vadis, Evropa, ti simpatični otok?" in, seveda, odgovore: "Kaj ne veste, da nobena celina ni otok?!"

Oznake: EU, sodstvo

Sicer nad tovrstnim prostovoljnim izgnanstvom obetavnih pravnikov iz obče-egoističnih razlogov nisem navdušen, a priložnost je vendarle priložnost:

Institucije EU spet iščejo nove pravnike za opravljanje pravno-prevajalskih del (da je prevajalcev premalo, je razvidno tudi iz dejstva, da besedilo razpisa ni na voljo v slovenščini).

Oznake: EU

Kot sem pisal že pred časom, je Svet EU poskusno začel prenašati svoje posvete in tudi sicer postal veliko bolj "avdiovizualen" (čeprav še ne v vseh uradnih jezikih Unije). Prenosi so shranjeni tudi v arhivu, kjer si med drugim tako že lahko ogledate prvi poskusni prenos torkovega posveta.

O prenosu oziroma tovrstnem prenašanju posvetov nasploh pa si lahko preberete tudi zanimiv komentar Petra Sain ley Berryja.

In ko že govorimo o avdiovizualnem svetu (in Svetu) EU, kaj pa si vi mislite o ideji Evropske komisije, da bi naslednje leto v okviru proslav 50-letnice Rimske pogodbe v vseh prestolnicah držav članic pripravili pravo evropsko "pevsko zabavo" (ki, khm khm, ne bi bila Evrovizija)?

Oznake: EU

Bralec v komentarju k zadnji objavi postavlja zanimivo vprašanje, ki si zasluži posebno objavo. Med drugim pravi:

Pred nekaj urami sem imel priložnosti spoznati skupino mladih (rahlo "utrujenih") iz mnogoterih evropskih držav, ki so člani organizacije Mladih Evropskih Federalistov. Zapletel sem se v kratek pogovor z enim izmed slovenskih udeležencev poletne šole, ki letos poteka v Ljubljani. Ob sicer zanimivem pogovoru sem dobil občutek, da je usoda panevropske ideje, v kolikor naj bi jo predstavljali ti mladeniči in mladenke, v še kar slabih rokah. seveda pa dopuščam zmoto na svoji strani, saj ura in luna nista bili na moji strani.

No, zanima me koliko vam je poznana aktivnost te organizacije in kaj mislite o njen in samih idejah, ki naj bi jih zagovarjali, ter bolj splošno, kakšno je vaše stališče o poteh razvoja Europe v luči vsevečjih sprememb na globalni politični (in demografski) sceni.

Ugibam, da se komentar nanaša na poletno šolo Brave New Europe, ki v Ljubljani poteka redno že nekaj let in na kateri sem lani sodeloval tudi sam; pred tem pa so me Mladi evropski federalisti povabili še na eno okroglo mizo ob neki drugi svoji mednarodni konferenci. To je domet mojih osebnih stikov s to organizacijo, pa tudi razlog za svarilo, da sem jim zaradi prijaznih vabil morda nekoliko bolj naklonjen. (Svarilo osebne naklonjenosti #2: ko sem bil še študent, pa sem bil sam sicer zelo aktiven v neki drugi evropski študentski mreži.)

Tovrstno študentsko udejstvovanje mi je na splošno všeč, pa tudi podjetnost konkretnih študentskh organizatorjev, ki skupaj spravijo poletne šole z mednarodnimi gosti, kakršne bi morale bolj pogosto organizirati tudi same fakultete. Ima pa vsaka taka organizacija zelo različne člane - nekateri so resni in zavzeti navdušenci nad vsebinsko idejo delovanja, drugi predvsem nad idejo mednarodne zabave. Konec koncev bo odločalo to, katera struja prevlada. In v kolikšni meri je marsikateri njen član čez dan doktor Jekyll, ponoči pa gospod (ali gospa) Hyde.

Sicer pa imam do panevropskega gibanja ambivalenten odnos, ki ga boste bolje razumeli, če si boste prebrali knjigo, ker se v njih podrobneje posvečam številnim panevropskim idejam skozi zgodovino in v 20. stoletju. Po eni strani imajo čudovite zamisli o združeni Evropi, po drugi pa včasih izgledajo kot neučinkoviti svečeniki boga, v katerega ljudje ne verjamejo in v katerega jih niti ni moč prepričati. Povedano drugače: Evropa, ki si jo (mladi in stari) evropski federalisti zamišljajo, je zelo lepa Evropa, a znajo pokazati predvsem sliko te lepe Evrope, ne pa tudi poti, ki bi do nje peljala. Morda so deloma tudi zaradi tega po nekaj desetletjih od prve svetovne vojne naprej, v katerih so igrali eno ključnih vlog pri snovanju evropskega povezovanja, iz prve lige evropske politike padli v drugo.

Jih pa ne gre odpisati. Sem ter tja lahko tudi evropski federalisti vplivajo na izoblikovanje današnje Unije: med drugim sem nekje zasledil, da naj bi prav Mladi evropski federalisti na nekem svojem kongresu konec sedemdesetih let "iznašli" pojem "demokratični primanjkljaj", ki je postal tako pomembna mantra današnjih kritik in reformnih predlogov Unije.

Na vsa splošnejša vprašanja iz komentarja pa veliko obširneje - in, upam, zanimiveje - "odgovarjam" (= podajam svoja stališča) v knjigi.

Oznake: EU

Morda bo katerega izmed bralcev razveselila naslednja novica: ravnokar sem dobil potrditev,* da bo jeseni pri založbi Uradni list v zbirki Scientia/Iustitia izšla moja prva samostojna monografija.

(*Z drugimi besedami - objavljeni so rezultati javnega razpisa za sofinanciranje znanstvenih monografij ARRS, državne pomoči, brez katere kljub pogosto visokim cenam ne bi mogle izhajati komercialno občutljivejše znanstvene stvaritve. O (pre)visokih cenah strokovnih knjig in literature nasploh bi lahko skupaj tarnali še več, a naj to ostane tema za kakšno drugo objavo.)

Naslov (in podnaslov) knjige bo Izgradnja Evrope: Od razvoja ideje Evrope do njene ustavne prihodnosti, gre pa bolj ali manj za prvi del moje doktorske disertacije. Sicer sem ravnokar ugotovil, da je knjiga spisana tako pretkano, da ni moč na njenih uvodnih straneh najti nobenega odstavka, ki bi sam po sebi učinkovito povzemal temo in "vabil" k branju.

A vseeno, tu je kratek mamljivček s konca drugega poglavja (opombi izpuščeni):

Ideja Evrope v več pogledih ni več cilj, ampak je postala sredstvo. V prvi vrsti se je to pokazalo že s tem, da si jo je začelo lastiti več različnih projektov povezovanja evropskih držav. Še bolj pa nato s spremenjenimi razmerami po padcu komunizma v vzhodni Evropi, ko so poglavitni mednarodni politični akterji s fleksibilnostjo omenjenih organizacij krmarili med interesi posameznih vzhodnoevropskih kandidatk po vključitvi v evropske povezovalne procese in interesi njihovih članic. Ta vključitev je bila pojmovana kot "vrnitev v Evropo", ki implicira ponovno članstvo v evropski civilizaciji z vso njeno historično prtljago, Evropa pa je postala prožen pojem, ki je predmet mnogih razprav in ga poskušajo opredeliti različne miselne predstave. Razprave se odvijajo tako v okviru kot onkraj njenih meja, a ne na povsem enak način: medtem ko je pri "notranjih" razpravah bistveno vprašanje, kaj je Evropa, je pri "zunanjih" v ospredju predvsem vprašanje, kdo sodi vanjo.

Knjiga bo predvidoma izšla enkrat novembra. Takrat vas bom z veseljem povabil k branju (prek knjigarne ali knjižnice) in komentiranju (prek Konteksta ali osebno).

Oznake: EU

Evropska komisija je Microsoftu naložila plačilo kazni, ker ni spoštoval njene odločbe iz leta 2004, po kateri bi moral zagotoviti povezljivost oziroma medobratovalnost svojega operacijskega sistema in programske opreme svojih konkurentov (ter za to predložiti ustrezno dokumentacijo).

Tako odločba iz leta 2004 kot tudi nedavno naložena kazen sta sicer le del daljšega preiskovanja obnašanja Microsofta in njegovega prevladujočega položaja na računalniškem trgu. Tokratna kazen je dobrih 280 milijonov evrov (leta 2004 mu je bilo naloženo plačilo skoraj pol milijarde evrov), če Microsoft ne bo ukrepal, pa bo v prihodnje deležen še višje dnevne kazni v višini 3 milijonov evrov.

Toda, saj Microsoft se trudi, Komisija, res se. Sploh pa, komu ali čemu v resnici jemljete denar? Gotovo ne zgolj korporaciji, ki je zrasla na plečih te simpatične, nenevarne družbice.

Oznake: EU

Marsikdo je že občutil težave, ki jih imamo v Sloveniji z dolgimi čakalnimi dobami na zdravstvene preglede in posege. A v težavah nismo osamljeni, in tudi ne brez vplivnih prijateljev...

Sodišče ES je v sorazmerno nedavni sodbi v zadevi C-372/04, Watts, odločilo, da država oziroma zdravstvene zavarovalnice svojim zavarovancem ne smejo odreči možnosti, da opravijo svoje zdravljenje v tujini, kadar bi se doma soočili s prekomerno čakalno dobo - a da jim to zdravljenje še vedno krije zdravstveno zavarovanje, sklenjeno v domači državi.

Zadeva se je nanašala na britansko upokojenko Yvonne Watts, ki je trpela za artritisom kolkov in od nosilca zdravstvenega varstva zahtevala odobritev za opravo operacije v tujini, a je ni dobila, češ da je tudi v domačem sistemu ob čakalni dobi moč zagotoviti ustrezno varstvo "v roku, ustreznem ciljem iz vladnega načrta socialnega zavarovanja" in torej "brez neupravičenega odlašanja" (glej 26. točko obrazložitve sodbe).

Sodišče sicer ni podelilo blanketnega upravičenja do opravljanja zdravstvenih storitev v tujini, a je strogo omejilo razloge, iz katerih se takšna možnost določenemu bolniku lahko odreče. Predvsem je treba po sodbi Sodišča "sprejemljivost" določene čakalne dobe presojati po "kliničnih potrebah zadevne osebe glede na njeno zdravstveno stanje", ne pa po nekih splošnih upravnih smernicah (glej 68. točko obrazložitve).

Vprašanje je, koliko ljudi se bo na podlagi te sodbe odločilo, da bodo poskusili pridobiti možnost za opravljanje zdravstvenih posegov v tujini, a v Veliki Britaniji naj bi se predvsem zasebne zavarovalnice že pripravljale na "zdravstveni turizem". O sodbi in njenih možnih implikacijah - zlasti finančnih v primeru dvojne obremenitve neprilagojenega domačega sistema financiranja bolnišničnih programov - so razmišljali tudi že v Sloveniji.

Zanimiva in za uporabnike zdravstvenih storitev vsekakor spodbudna vest. Težava lahko na dolgi rok nastopi le v tem pogledu, da mora pač vedno obstajati neka "tujina", kjer so čakalne dobe krajše. Če bi lahko Wattsova iz Velike Britanije odpotovala na operacijo kolka zgolj v Slovenijo, ji zamenjava domače čakalne dobe s tujo najbrž ne bi kaj dosti koristila.

Oznake: EU