Kontekst

Bolj kot zaradi sodbe same si problem nedvomno zasluži pozornost zaradi duhovitega komentarja sodnika (in v tem primeru zgolj komentatorja) Williama Bedswortha, ki sorodne mojstrovine objavlja tudi na tej spletni strani.

Kakorkoli že, kot nam sporoča komentar, je zagata v tem (opombi izpuščeni):

Porota iz New Jerseya je študentu lokalnega collegea dodelila 179 001 dolar, ker izdelovalec "podstrešnih postelj" uporabnikov ni opozoril, da bi se lahko v primeru padca s postelje poškodovali. [...]

Trenutno bolščim - nejeverno - v mnenje ubogega tričlanskega sodnega senata, ki se je moral soočiti s to sodbo. Vam rečem, ljudje nimajo pojma, kako težko je prizivno delo. Predstavljajte si, da morate nekomu razložiti, kaj vse je narobe s tem, da bi nekomu dali 179 001 dolar, ker ga nihče ni opozoril pred padcem s postelje.

Priporočam, da si preberete še ostalo, skupaj z opombami. Meni je še posebno tragikomično dejstvo, da je bil predrzni nevednež študent.

Ah ja, kako v ZDA v lovu nazivov in formalne izobrazbe padajo standardi. V Evropi je seveda drugače - tu cenimo dejansko izobrazbo nad formalno in imamo raje dostojno izobražene srednješolce ali diplomirance kot pa navidezno izobražene magistre in doktorje.

(V skladu s trudom proti vsakovrstnemu plagiatorstvu za povezave spet zahvala blogoma Volokh Conspiracy in prek tega How Appealing.)

Oznake: humor, sodstvo

Verjetno ste že slišali za razgreto razpravo, ki jo je s svojo nedavno kritiko razpasle birokratizacije (in domnevno prerazpaslih vplivnih birokratov) Komisije sprožil komisar Verheugen. Njegove izjave so sprožile tako buren odziv samih uradnikov kot pisma podpore njegovi kritiki s strani drugih evropskih državnikov. (Pa tudi nova pojasnila njega samega.)

Niste pa še videli dokaznega gradiva. No, tudi zdaj ga ne boste, a v oris premnogih nalog, ki ležijo na ramenih številčno vendarle dokaj omejenih uradnikov Komisije, si naravnost morate ogledati to uredbo Komisije z dne 2. oktobra 2006. Najprej si pozorno preberite prvo stran, nato pa prav tako pozorno oglejte še prilogo na drugi strani.

No, torej. Kdo je za kaj odgovoren, je pri brezoblični odborologiji venomer težko ugotoviti; tisti, ki je iznašel sistem, po katerem mora Komisija izdajati tudi take uredbe, pa je vsekakor genij.

Oznake: EU, humor

Pravo se veliko ukvarja z logiko in z jezikom, čeprav je razmerje v tem ljubezenskem trikotniku pogosto deležno viharnih vzponov in padcev.

Ko je ljubljanska Pravna fakulteta izvajala sprejemne izpite, je bil velik del (če se ne motim, 30 odstotkov) končnega števila točk namenjen logičnim nalogam in vprašanjem. A po drugi strani, kot je rekel že Oliver Wendell Holmes, pravo ni plod logike, temveč izkušenj.

Podobno lahko rečemo tudi za jezik - razvija se, kakor paše tistim, ki ga uporabljajo, pri tem pa si včasih logiko bolj podredi, kot pa ji sledi. A vendar si ne moremo kaj, da se ne bi tudi pri jeziku spraševali - in po mojem mnenju je prav, da se - o pravilnosti ali ustreznosti določene rabe.

Rednejši bralci verjetno že veste, da jezik - pa čeprav zelo laično - mika tudi mene. A v tem še zdaleč nisem osamljen. Prav jezik je v zadnjem času pogost zvezdnik objav na enem najbolj branih ameriških pravlogov, Volokh Conspiracy.

Vse se je "začelo" z razpravo o tem, kakšen je pravi pomen besedne zveze "ten times lower", ki je spodbodla številne objave na to temo - glej tu, tu, tu in tu. V zadnjih dneh pa so sledile razprave o "deljenih nedoločnikih" (to boldly go), rabi besede "fulsome" in pravilni množini besede "octopus" (al' prav se piše "octopi", "octopuses" ali "octopedes").

Tovrstne "gramatikalne dileme" seveda tudi pri nas poznamo že dolgo, vključno z vprašanjem, ki je sprva razburilo volokhovce: kaj pomeni, če je nekaj "dvakrat [trikrat, desetkrat] manjše" ali "dvakrat [trikrat, desetkrat] večje" od nečesa drugega?

Za nekatere je matematično jasno, da je "dvakrat več" isto kot "trikrat toliko", za druge pa jezikovno očitno, da je "dvakrat več" (kot tudi "(še) enkrat več") povsem isto kot "dvakrat toliko". Vsekakor pojem "dvakrat" za jezik ne pomeni vedno matematične operacije množenja z dva.

Na srečo ima pravo za takšne zagate tudi zasilne rešitve. Ena je denimo v kletnih prostorih sodišč varno spravljeni primerek "razumnega moža". Ko pride sodišče do težavnega vprašanja razlage dvoumnih pojmov ali določil, ki vplivajo na obnašanje njihovih naslovnikov v pravnem prometu, si pred oči prikliče tega razumnega moža in ga/se vpraša, kaj bi v danem primeru storil oziroma kako bi nekaj razumel on. Če tudi razumni mož ne da prepričljivega odgovora, pa bi se bilo morda najpametneje pri priči nekoga znebiti, bodisi moža bodisi razuma.

Oznake: humor, jezik, logika

Tokratni prispevek v tej rubriki bi se lahko imenoval tudi "lahkotnejši" svet prava. Namenjen je namreč predstavitvi (ameriške) pravne revije, ki ne objavlja zgolj humornih, temveč tudi nekatere resnejše prispevke pravni teoriji.

Gre za revijo Green Bag, ki je namenjena kratkim pravnim prispevkom. Kot pravijo v samoopisu revije, naj bi šlo za "kraj, kjer bi lahko strokovnjaki preverili ustvarjalno zamisel ali ponudili razpravo, ki si zasluži več kot pismo uredniku, a manj kot petdeset opomb". Ob tem bi kdo morda pripomnil, da v Sloveniji temu kriteriju ustreza marsikatera pravna publikacija, a ne smete pozabiti, da so v ZDA članki pogosto dolgi sto in več strani z nekaj sto opombami.

Kakorkoli že, Green Bag tako vsebuje zanimive kratke članke, ki morda ravno zaradi kratkosti silijo tudi k določeni duhovitosti. Tako si denimo lahko preberete analizo o tem, kako pogosto posamezni sodniki Vrhovnega sodišča ZDA razpravno dvorano ob ustnih obravnavah zadev pripravijo do smeha, ali pa članek v zagovor računalniške tipke Delete. Seznam člankov, ki so dostopni prek spletne strani, si lahko ogledate na tej strani.

Če ste posebej navdahnjeni z ljubeznijo do ameriškega vrhovnega sodstva, pa si lahko poskusite izboriti tudi posebno figurico svojega najljubšega sodnika.

Oznake: humor

Tokratna nedeljska objava ima dva dela.

1.

Za anglofilske ljubitelje pravnega humorja bo morda zanimiva naslednja spletna stran s priročnim naslovom Legal Humour. Stran je še kar zabavna in niti ne vsa namenjena "klasičnemu" humorju.

Tako lahko na strani denimo najdete povezavo na nekatere izmed duhovitejših citatov že omenjenega nekdanjega angleškega superzvezdnika pravnih zelenic Lorda Denninga - po mojem mnenju nekateri izmed njih sploh niso humorni, ampak zgolj domiselni in doživeti.

In, v luči preteklih razprav, tudi "resno" razpravo o humorju in pravu.

2.

Mimogrede pa sem se spomnil, da "dolgujem" še eno pojasnilo v zvezi s preteklimi objavami.

V drugi številki te nedeljske rubrike sem med drugim omenjal sodbo Kozinskega, v katero je namerno tu pa tam skril več kot 200 navedb filmskih naslovov.

Upam, da vam je bil opis všeč. Ne vem pa, če ste opazili, da sem vanj na enak način tudi sam "skril" nekaj filmskih naslovov. To sem namerno storil v naslednjih dveh odstavkih:

Za tiste, ki znate držati dih vsaj 46 minut in se kot reševalci radi skušate do konca in naprej, je tu izvirno besedilo sodbe v zadevi US v. Syufy, v kateri lahko sami poskusite najti navedene naslove filmov.

Filmski samorastniki, ki jih v vrtincu prihajajočih izpitov ovira zvenenje v glavi, pa si lahko pomagajo z objavo iste sodbe v eni pravnih revij, v kateri so naslovi že podčrtani. Ta verzija lahko služi tudi kot kontrolna verzija za tiste, ki jih je na klancu iskanja zagrabil nemir.

Ste opazili? Koliko filmskih naslovov se tu skriva? Kot posebno bonus vprašanje pa še: Kateri film na seznamu je vsiljivec? Odgovore lahko objavite med komentarji.

(Prejšnje objave iz te nedeljske rubrike: 1, 2, 3, 4, 5, 6.)

Oznake: humor

Prejšnji teden je bralec "scriptor" v komentarju nedeljske objave - čeprav morda tudi napol v šali - izpostavil norost oziroma nespametnost tistih ameriških sodnikov, ki izgubljajo svoj čas s takšnimi neumnostmi, kot je vprašanje govorečih in pišočih mačk, ali kako drugače z zbijanjem šal. Takrat sem se odzval v skladu z nedeljsko rubriko - bolj v šali kot zares. Pomislek, izražen v komentarju, pa je nemara vreden tudi resnejšega odziva.

Nasploh je več ljudi, ki se jim zdi humor s sodniškega trona neprimeren, in tudi o tem so že bili napisani strokovni članki. Vsekakor se tudi meni zdi neprimeren humor, ki bi šel na račun strank oziroma se norčeval iz njih, v določenem oziru pa tudi pretirano zbadljiv humor na račun odvetnikov, ki ravno tako niso v enakovrednem položaju s sodnikom.

A vprašanje gre nemara globlje: bi si sodnik sploh smel privoščiti humor oziroma ali je to sploh še okusno, tudi če zaradi humorja ne trpi noben naslovnik njegove sodbe?

Zdi se mi, da presoje ne vzdrži argument, da bi zaradi tega avtomatično trpelo sodnikovo delo oziroma da bi humor pomenil izgubo njegovega časa. Ugibam, da se humorno napisana sodba lahko napiše celo hitreje, kot pa bi se suhoparna, in vsekakor humornost sama po sebi ne more imeti bistvenega vpliva na delovno učinkovitost sodnika. Pogosto gre za odločitev, kako se lotiti določenega vprašanja: na problem iz prve šaljive objave, ali je krava vozilo, je bilo v konkretni sodbi treba odgovoriti; ravno tako je bilo potrebno odločiti o tem, ali se lahko človek pri vlogah v sodnem postopku pretvarja, da je mačka. Odločitev sodišča oziroma konkretnega sodnika je zgolj v tem, kako to stori.

Tako tudi v tem pogledu verjetno končamo pri osebnem okusu in se nemara razdelimo v dve bolj ali manj veliki skupini. Eni se bo zdel sodni humor (ali pravni humor) dobrodošel, kolikor zaradi njega ne trpi vsebina in tudi ne sporočilna vrednost povedanega - še več, verjetno se ji bo pogosto zdelo, da je slednja zaradi humorja večja. Drugi pa se bo zdel tak humor pri opravljanju sodniškega poklica neokusen in neprimeren, ker sodnik s humorjem blati potrebno avtoriteto pravnega reda in sodniškega poslanstva. (In nemara še bolj takrat, kadar poskus humorja neslavno spodleti - a v tem pogledu se ji pridružuje tudi prva skupina, ki je glede kakovosti humorja tudi lahko izbirčna.)

Sam, če tega še niste uganili, spadam v prvo skupino. A članom druge skupine bo morda vendarle v uteho misel, da je za marsikoga iz prve humor sicer zelo dobrodošel, a vendarle bolj "nedeljska" rubrika. Rubrika, ki se pojavi zgolj sem ter tja, nikakor pa ne rubrika, ki bi narekovala sodnikov (ali pravnikov) vsakdan. Tudi Kozinski je, verjemite, v svojem delovnem življenju izdal več kot zgolj tistih nekaj sodb, ki jih prva skupina "slavi" kot duhovite in prebrisane primerke lahkotnejše plati prava.

Oznake: humor

Pred časom sem obljubil, da si določeni ameriški sodniki zaslužijo tudi posebno pozornost. Eden od njih je gotovo Alex Kozinski, pri katerem je skoraj bolje, kot da sam spakedram njegovo bogato izročilo, da si ogledate kar njegovo (ne)uradno navijaško stran.

A vendarle morda vseeno ne bo odveč, če že sam opozorim na zgolj dva bisera iz njegove neprecenljive zakladnice.

Prvi je sodba sodnika Kozinskega v zadevi Mattel v. MCA, ki se po resni pravni analizi zaključi v jeziku glavne zvezdnice spora in njenih sodobnih oponašalk: "The parties are advised to chill." (Kar bi za silo lahko prevedli kot: "Strankama nalagamo, da se 'skulirata'.")

Drugi pa je pravni članek taistega Kozinskega z naslovom "Kako sem za las ušel norosti", objavljen v osrednji pravni reviji univerze UCLA in le eden izmed številnih sodnikovih bogatih doprinosov k pravni znanosti. Ker ima le 12 strani, bo morda dober prvi vpogled v jezik in slog tega plodovitega avtorja sodnih odločb in teoretičnih razprav.

Povsem za konec - zakaj pa ne, če tudi sam navdušeno govori o tem - pa si lahko najpozornejši bralci pogledate tudi kratek video posnetek mladega romunskega priseljenca po imenu Alex Kozinski, ki sodeluje v TV igri Zmenkarije.

Oznake: humor

Ta zapis je bil napisan že v torek, a nedvomno sodi v prestižno nedeljsko rubriko.

Jedro današnje resne in poglobljene analize je nedavna arbitražna odločitev v zadevi Morgan Stanley v. Mijau (oziroma Meow), iz katere povzemam zgolj kratek odlomek:

Toženec zatrjuje, da je mačka, se pravi, dobro znan mesojedi štirinožec, ki je že dolgo udomačen. Vendar pa je enako dobro znano, da običajna mačka, katere znanstveno ime je felis domesticus, ne more ne govoriti ne brati ali pisati. Zatorej običajna mačka ne bi mogla vložiti odgovora na tožbo (in tudi ne registrirati spornega domenskega imena). Potemtakem je toženec bodisi druga vrsta mačke, denimo tista, ki nastopa v igranem filmu "Mačka iz vesolja" [Cat From Outer Space], ali pa je toženčeva trditev, da je mačka, nepravilna.

Če je toženec v resnici mačka iz vesolja, potem bi to morala poudariti v svojem odgovoru, da bi sosvetu prihranila nepotrebno začudenje. Nadalje pa bi morala tudi razložiti, zakaj bi mačka iz vesolja gospodu Woodsu dovolila uporabljati sporno domensko ime. Ob izostanku takšnega pojasnila mora sosvet priti do sklepa, da toženec, če je mačka iz vesolja, lahko nekaj prikriva, kar nakazuje ravnanje v slabi veri.

Za dobro razumevanje zadeve si morate vsekakor prebrati celotno sodbo. A že v odlomku lahko (ob začetni pomoči objave na Volokhu in njenih komentarjev) z resno pravno analizo prepoznamo nekaj slabosti odločitve.

Prvič, v odločitvi se kaže nekakšna nastrojenost razsodnika zoper mačke. Vsekakor je to očitno v diskriminatornem odnosu do mačk iz vesolja, saj iz odločitve ni razvidno, zakaj bi morala prav mačka iz vesolja razlagati svoje poslovne odločitve oziroma zakaj bi morali v nasprotnem primeru sklepati na to, da nekaj prikriva. Ker arbitraža gotovo ne bi prišla do takega sklepa, če bi presojala ravnanje vesoljske ali zemeljske različice udomačenega človeka (homo domesticus rusticus), gre pri odločitvi za vsaj moralno nedopustne predsodke zoper mačke iz vesolja in kršitev njihovih temeljnih mačjih pravic. Mačka je mačka in ji morajo iti enake pravice, ne glede na njeno poreklo, spol, spretnost pri lovu miši ali drugo osebno okoliščino.

Drugič, odločitev je nedvomno napačna v tem, ko trdi, da običajna mačka ne more govoriti. Kot dokaz o nasprotnem lahko služi sodba v zadevi Miles et al. v. City Council of Augusta, ki se v celoti osredotoča na pravni položaj govoreče mačke po imenu Blackie. (Sodišče njeno sposobnost govora potrjuje v sklepni opombi 5, kjer pravi, da"lahko Blackie vsekakor govori sama zase".)

In tretjič, prav tako je zmotna tudi trditev, da mačke ne morejo pisati, kar dokazuje fizikalni članek, objavljen v prestižni reviji Physical Review Letters, čigar soavtorja sta J. H. Hetherington in F. D. C. Willard. Polno ime slednjega je Felix Domesticus Chester Willard, Willard po očetu, lokalni siamski mački. Prva stran članka in nekaj komentarja je dostopnega na tej strani (glej tretje poglavje od vrha pod naslovom "Hidden Humor").

No, prosim. Če to ni dovolj dokazov visoke sposobnosti mačk za govor in pisanje (ter posledično , čemur bodo gotovo pritrdili bralci Konteksta, tudi branje)? Nedvomno so tudi v tem pogledu mačke nenadkriljive in denimo veliko boljše od povsem nesamostojnih psov.

Kaj pravite? Da to ni res? Lepo vas prosim. Če se pravo kdaj že ukvarja s psi, je to skoraj vedno zgolj zato, ker v svoji nemoči potrebujejo kakšno posebno ali dodatno pomoč: pa najsi gre za zakonodajne predloge, da bi tudi za pse uvedli obvezne varnostne pasove pri vožnji z avtomobili, ali pa denimo določanje preživninske obveznosti ob razvezi za preživljanje pasjega ljubljenca.

Še najbližje so bili psi mačkam postavljeni ob bok v pravni razpravi madžarskega pravnika Gyule Eörsija "Unifying The Law (A Play In One Act, With A Song)" (1977) 25 The American Journal of Comparative Law 658, ki so jo v mojem prevodu pred leti izvedli ob otvoritvenem srečanju Kluba alumni PF, pa tudi tam zgolj anekdotalno. (Nekaj prvih odstavkov tega strokovnega članka si lahko preberete na tej strani pod točko 1.3.)

Res, vam povem: izzivam vse ljubitelje psov, naj najdejo prepričljive dokaze iz sveta prava o sposobnosti psov, ki bi se lahko merila z avtoritativno dokazanimi sposobnostmi mačk. Obljubim: če boste našli in predočili avtoritativne dokaze, ne bom niti zamijavkal.

Oznake: humor

Bralec me je opozoril na objavo na pravnem portalu www.law.com, ki omenja nedavno ameriško sodbo, v kateri je sodnik zavrnil možnost, da bi lastnik bloga lahko odgovarjal za vsebino anonimnih komentarjev, ki jih obiskovalci puščajo na njegovem blogu, saj ni njihov "izdajatelj" (publisher). To po sodbi sodeč velja tudi v primeru, ko nad komentarji izvaja določen "uredniški" nadzor, določa, kateri komentarji so dopustni ali celo prireja njihovo vsebino.

V prestižno nedeljsko rubriko pa ta vest sodi zaradi narave konkretnega bloga in vsebine sodbe. Sodba se začne z besedami:

Tucker Max se opisuje kot nadobudnega zvezdniškega "pijanca" in "bedaka", ki uporablja svojo spletno stran, www.tuckermax.com, da "deli svoje dogodivščine s svetom".

Spletna stran Tuckerja Maxa je res cvet dogodivščin, kakršne lahko ponudi zgolj nekdo, ki se profesionalno loteva pijanstva in bedastoče. Nič manj ne zaostaja tudi njegov blog, na katerem med drugim izvemo (skupaj z osnutkom govora), da je gospod Max (ali nemara gospod Tucker) nedavno tega kot diplomirani pravnik gostoval tudi na prestižni univerzi UCLA, kjer je imel referat z naslovom "Ali naj grem na pravno fakulteto?".

Kakorkoli že, bistvena je seveda sodba sama, ki si jo lahko preberete tu. Iskanje najljubših odstavkov prepuščam vsakemu bralcu posebej, sam pa ponujam le še sklepno misel sodnika Dalzella (opombi izpuščeni):

Kot smo opozorili nazadnje, ko smo obravnavali Communications Decency Act:

Nekaj dialoga na internetu gotovo preizkuša meje običajne razprave. Govor na internetu je lahko neprečiščen, neizpiljen in neobičajen, celo čustveno nabit, spolno ekspliciten ali vulgaren - z eno besedo "nedostojen" v mnogih skupnostih. A ne bi nas smel presenetiti pojav takega govora v mediju, v katerem se lahko oglašajo državljani z vseh vetrov življenja.

Nobenega dvoma ni, da bi bil Tucker Max lahko vzorčni primerek vulgarnosti, na katero smo mislili leta 1996. A kot smo dodali takrat, "moramo tudi zaščititi avtonomnost, ki jo tak medij ponuja tako navadnim ljudem kot medijskim magnatom". Tukaj to počnemo tako, da ščitimo neokusno razpravljanje, ki se na videz nikoli ne konča na strani tuckermax.com.

Ali to pomeni, da je blogosfera nehote dobila svojo verzijo Howarda Sterna - češ, dokler bodo lahko komentatorji pisali karkoli na strani Maxa Tuckerja, toliko časa bodo pred posegi države še varnejši komentatorji na vseh drugih blogih in nemara celo pravlogih? Če vas je pred komentiranjem na Kontekstu slučajno zadrževal strah, da bi za vaše komentarje avtorji Konteksta lahko odgovarjali pred ameriškimi sodišči, ste torej vsaj zaenkrat lahko pomirjeni.

(Prejšnje objave iz te nedeljske rubrike: 1, 2, 3.)

Oznake: EU, humor

Za tokratno nadaljevanje tradicije (za prejšnje dele glej tu in tu) bom z veseljem sprejel pomoč britanskega odvetnika Davida Pannicka, ki je o sodniškem humorju nedavno zapisal ta članek za londonski Times.

A vendar si tudi avtor članka zasluži kratek zapis. Pannick je eden vodilnih angleških barristerjev na področju varstva človekovih pravic in skupaj z Lordom Lesterjem urednik vodilnega zbornika o pravu človekovih pravic na Angleškem. Toda zgolj s tem si še ne bi prislužil časti, da ga uvrstim med druge velikane te nedeljske rubrike.

To čast si je prislužil z dejstvom, da je že večkrat v postopkih pred angleškimi sodišči (in razsodišči) zastopal, ekhm, častitljivega Sun Myung Moona. Kdo je Sun Myung Moon, me sprašujete? Ahhh... Odgovori na to vprašanje so različni: eni denimo taki, drugi spet drugačni. Njegova interpretativna nejasnost je morda še posebej primerna za iskanje dokončnih odgovorov na Wikipediji.

Kakorkoli že, v svoji dobronamerni želji po širjenju prave vere (ali vsaj nadaljnji krepitvi svojega finančnega zdravja na račun novih razsvetljenih/preslepenih množic) je Moon že večkrat želel priti tudi na britanska tla. Britansko notranje ministrstvo mu je to razsvetljevanje/širjenje kulta/sleparstvo vedno znova želelo preprečiti tako, da mu ni izdalo vstopnega vizuma. Moon se je za varstvo svojih pravic vedno znova pritožil zoper takšno odločitev. In vedno znova ga je zastopal Pannick, pogosto uspešno.

To pripovedujem zato, ker sem enkrat tudi sam sodeloval v pritožbenem postopku po eni takih zavrnitev, in sicer kot "gost" nasprotne strani. (Pri čemer sta bila - kot je v Angliji dokaj pogosto - tako "moja" zastopnika notranjega ministrstva kot oba zagovornika Moona iz iste odvetniške pisarne.)

Pri vsem skupaj končni rezultat za potrebe današnje rubrike sploh ni tako pomemben - kar je bilo res fascinantno, je bila skupina Moonovih lokalnih privržencev, ki je seveda prišla na obravnavo pritožbenega postopka in ves čas pozorno poslušala ter z odobravanjem pozdravljala vsakršno krepko izjavo Pannicka v prid njegovi stranki, obenem pa z nekakšno mešanico prezira in usmiljenja zrla v nas, ki smo sedeli na drugi strani razpravne dvorane. Med odmori in po koncu obravnave pa so vsi obstopili Pannicka in ga vdano poslušali, ko jim je podajal svoje mnenje o tem, kako se je vse skupaj odvrtelo. Tisti hip bi naključni opazovalec prisegel, da so prisotni Moonovi privrženci že glasovali o nasledniku svojega vodje, če slednjemu slučajno nikoli več ne bi pustili priti v njihove kraje.

Vsakdo si zasluži pravno pomoč in angleški barristerji se profesionalno lotevajo svoje vloge, kjerkoli in kakorkoli jih že doleti. Ampak, če obstaja vsaj majhna verjetnost, da jih bo kak kult na ta račun razglasil za božanstvo ali vsaj visokega svečenika, to nemara še tako pargmatičnemu odvetniku hudomušno dobro dene.


P.S. Tisto etapo postopka "smo" dobili; ali je Moon kasneje vseeno še kdaj prišel v Veliko Britanijo, pa ne vem...

P.P.S. ... ali pač! Kratko iskanje po spletu je našlo to novico, po kateri, če je resnična, je Moon novembra lani končno spet dobil dovoljenje za vstop, in sicer 24-urni vstopni vizum, ki ga je nameraval uporabiti za nastop na konferenci v Londonu, na kateri naj bi podal "svoje videnje poti do svetovnega miru". Kot bi sklenil David Pannick: "My Readership, I rest my case."

Oznake: humor

Še ena deževna nedelja je pravi čas za novo objavo o lahkotnejši plati prava. Tokratna tema - sodniki, ki ne morejo iz svoje hudomušne kože.

Tema je široka in krog kandidatov zelo okrogel - zato tokrat za pokušino zgolj trije "primerki", od katerih si bosta vsaj dva verjetno še prislužila podrobnejšo obravnavo v prihodnjih nedeljah.

Primerek 1

Michael Eakin, sodnik Vrhovnega sodišča Pennsylvanije. Na prvem mestu ga omenjam zato, ker je bil soudeležen tudi pri zadevi, ki sem jo omenjal prejšnjo nedeljo - pri iskanju odgovora na vprašanje, ali tudi za jahanje konj veljajo predpisi, ki prepovedujejo vožnjo pod vplivom alkohola.

Eakin je v zadevi napisal odklonilno ločeno mnenje, ki ga je začel in na koncu tudi izvrstno povzel z verzom v duhu gospoda Eda, junaka popularne televizijske nanizanke iz šestdesetih let (iz logičnih razlogov citiram v izvirniku):

A horse is a horse, of course, of course,
but the Vehicle Code does not divorce
its application from, perforce,
a steed, as my colleagues said.

'It's not vague' I'll say until I'm hoarse,
and whether a car, a truck or horse
this law applies with equal force,
and I'd reverse instead.

Da, sodnik Eakin je po duši pesnik. A o tem več kdaj drugič.

Primerek 2

Mnogi menijo, da je najpomembnejša opomba kakšne sodbe v zgodovini ameriškega sodstva opomba 4 sodbe v zadevi Carolene Products iz leta 1938, ki je govorila o posebni dolžnosti sodstva za zaščito ločenih in izoliranih manjšin. (Priznam, to zmoto delim tudi sam - glej opombo 1349 nekega zaprašenega doktorata, skritega v najtemnejšem delu knjižnice PF.)

Najpomembnejša opomba je v resnici opomba 2 sodbe v zadevi People v. Arno iz leta 1979, odgovor na odklonilno ločeno mnenje v isti zadevi, ki se glasi tako (iz razlogov, ki bodo pojasnjeni, tudi citiram v izvirniku):

We feel compelled by the nature of the attack in the dissenting opinion to spell out a response:

1. Some answer is required to the dissent's charge.
2. Certainly we do not endorse 'victimless crime.'
3. How that question is involved escapes us.
4. Moreover, the constitutional issue is significant.
5. Ultimately it must be addressed in light of precedent.
6. Certainly the course of precedent is clear.
7. Knowing that, our result is compelled.

(See Funk & Wagnall's The New Cassell's German Dict., p. 408, in conjunction with fn. 6 of dis. opn. of Douglas, J., in Ginsberg v. New York (1967) 390 U.S. 629, 655-656.)

V duhu Prešerna in sodbe v zadevi Da Vincijeve šifre je sodnik Robert Thompson v besedilo opombe namreč skril svojo šifro o tem, kaj si misli o avtorju ločenega mnenja. Če je še niste odkrili, si lahko odgovor in več podatkov o njej preberete na tej strani (relevantni del je bolj pri koncu besedila).

Primerek 3

Prizivni zvezni sodnik romunskega rodu Alex Kozinski je eden glavnih današnjih zvezdnikov ameriškega sodstva in si vsekakor zasluži posebno obravnavo eno prihodnjih nedelj. Tokrat pa za pokušino zgolj ena sodba v zvezi verigo kinodvoran v Nevadi, v katero naj bi Kozinski namerno tu pa tam skril več kot 200 navedb filmskih naslovov.

Za tiste, ki znate držati dih vsaj 46 minut in se kot reševalci radi skušate do konca in naprej, je tu izvirno besedilo sodbe v zadevi US v. Syufy, v kateri lahko sami poskusite najti navedene naslove filmov.

Filmski samorastniki, ki jih v vrtincu prihajajočih izpitov ovira zvenenje v glavi, pa si lahko pomagajo z objavo iste sodbe v eni pravnih revij, v kateri so naslovi že podčrtani. Ta verzija lahko služi tudi kot kontrolna verzija za tiste, ki jih je na klancu iskanja zagrabil nemir.

Vsi pa lahko tudi zadovoljno zamrmrate, ko zagledate naslov kakega filma, ki vam je še posebej všeč. (Sam sem denimo že pri prvem citiranem filmu, ki sem ga po dolgih letih načrtovanja končno videl pred kakšnimi desetimi dnevi: Mmmmmm...)

Oznake: humor

Nedelja se zdi pravi dan za lahkotnejše teme. Ta teden na sporedu: živali kot vozila?

Morda poznate tisto znano razpravo med Hartom in Fullerjem o tem, kako nedvoumen je znak (oziroma pravno pravilo), ki stoji pred vhodom v park in prepoveduje vstop vsem vozilom. Ali prepoved velja za kolo, za kotalke, za otroški voziček, za tank iz druge svetovne vojne v voznem stanju, ki stoji sredi parka kot spomenik, itd? (Za več o tem in nasploh o čudovitem svetu pravnih pravil in pravnih načel si lahko ogledate moj članek v lanskem Zborniku znanstvenih razprav.)

Pa vendar ta znak po pomenu za naš vsakdan poteptajo kopita sodoprstih in lihoprstih kopitarjev, ko se postavi vprašanje, ali sodijo med "vozila".

Primerek 1

Par se vozi z avtomobilom po cesti in se zaleti v kravo, ki brez upoštevanja prednosti s pašnika zatava na glavno cesto. Za škodo na avtomobilu skuša izterjati povračilo od lastnika krave, ko se izkaže, da je ta brez zavarovanja, pa od svoje zavarovalnice po določbi police za kritje škode, ki jo povzroči lastnik nezavarovanega motornega vozila. Bistveno vprašanje za sodišče je bilo, ali je krava "motorno vozilo":

[Slovar] opredeljuje "motorno vozilo" kot "prevozno sredstvo na kolesih na lastni pogon, ki ne vozi po tirnicah". ... Krava ima lastni pogon, ne vozi po turnicah in bi se lahko uporabila kot prevozno sredstvo; vendar ni nobenega dokaza, da bi ta konkretna krava imela kolesa. Zato ni motorno vozilo in tudi ne "kopensko motorno vozilo", ki je določeno v polici.

Jezikologar Bill Poser, ki tudi navaja gornjo povezavo na sodbo, po mojem mnenju povsem korektno opozarja, da je sodišče prišlo do pravega rezultata, a z napačnim razlogovanjem: bistvo pri motornem vozilu je motor (in ne kolesa - pomislite denimo na motorne sani ali zgoraj omenjene tanke), krava pa nima motorja in prav zato ni motorno vozilo.

Primerek 2

Policija ustavi dva jezdeca, ki se na konjih zibljeta po neki javni (hitri) cesti in se izkažeta za vinjena (morda tudi opirjena ali celo poviskijana, vulgarno bi nekateri temu rekli tudi pijana). Policija, ki mora seveda očitano dejanje konkretno opredeliti, ju med drugim obtoži "vožnje pod vplivom alkohola". Obtoženca pa se na zaslišanju pred sodiščem zagovarjata, da določbe o vožnji pod vplivom alkohola zanju ne veljajo, saj se nanašajo zgolj na tiste, ki upravljajo z "vozilom". Pa smo spet tam. Samo en izvleček iz sodbe pritožbenega sodišča, v kateri povzema ugotovitve prvostopenjskega sodišča:

Sodišče je nato ugotovilo, da zakon "vozilo" opredeljuje kot katerokoli "pripravo, v, na ali s katero se katerakoli oseba ali lastnina dejansko ali lahko prevaža ali vleče po cesti..." ... Ker zakon ne opredeljuje "priprave", si je sodišče pomagalo z običajnim pomenom besede, ki je "iznajdba ali ustvaritev; kakršenkoli rezultat načrta" ... in prišlo do sklepa, da konj očitno ne more veljati za "pripravo" in potemtakem ni "vozilo" za potrebe določbe 75 Pa.
C.S. § 3731(a)(1).

No, zdaj pa vemo. Toda opozorilo vsem žejnim jezdecem apokalipse: ne veselite se predolgo (in prežejno), saj se po svetu vendarle kaže trend, da prepoved vožnje pod vplivom alkohola velja za vse: jezdece konj, oslov, koles, kosilnic in električnih nakupovalnih vozičkov. A pri takih novicah morate seveda biti pazljivi, saj vam natrosijo zgolj kup nekih zanimivih novic, medtem ko vam tu ponudimo samo solidno pravo s citati pomembnih sodnih odločb in temeljito analizo.

Oznake: humor