ponedeljek, 19. junij 2006
Matej Accetto, 6/19/2006 11:40:00 dop. (trajna stran objave)Nekaj resnih misli o zabavnem svetu prava
Prejšnji teden je bralec "scriptor" v komentarju nedeljske objave - čeprav morda tudi napol v šali - izpostavil norost oziroma nespametnost tistih ameriških sodnikov, ki izgubljajo svoj čas s takšnimi neumnostmi, kot je vprašanje govorečih in pišočih mačk, ali kako drugače z zbijanjem šal. Takrat sem se odzval v skladu z nedeljsko rubriko - bolj v šali kot zares. Pomislek, izražen v komentarju, pa je nemara vreden tudi resnejšega odziva.
Nasploh je več ljudi, ki se jim zdi humor s sodniškega trona neprimeren, in tudi o tem so že bili napisani strokovni članki. Vsekakor se tudi meni zdi neprimeren humor, ki bi šel na račun strank oziroma se norčeval iz njih, v določenem oziru pa tudi pretirano zbadljiv humor na račun odvetnikov, ki ravno tako niso v enakovrednem položaju s sodnikom.
A vprašanje gre nemara globlje: bi si sodnik sploh smel privoščiti humor oziroma ali je to sploh še okusno, tudi če zaradi humorja ne trpi noben naslovnik njegove sodbe?
Zdi se mi, da presoje ne vzdrži argument, da bi zaradi tega avtomatično trpelo sodnikovo delo oziroma da bi humor pomenil izgubo njegovega časa. Ugibam, da se humorno napisana sodba lahko napiše celo hitreje, kot pa bi se suhoparna, in vsekakor humornost sama po sebi ne more imeti bistvenega vpliva na delovno učinkovitost sodnika. Pogosto gre za odločitev, kako se lotiti določenega vprašanja: na problem iz prve šaljive objave, ali je krava vozilo, je bilo v konkretni sodbi treba odgovoriti; ravno tako je bilo potrebno odločiti o tem, ali se lahko človek pri vlogah v sodnem postopku pretvarja, da je mačka. Odločitev sodišča oziroma konkretnega sodnika je zgolj v tem, kako to stori.
Tako tudi v tem pogledu verjetno končamo pri osebnem okusu in se nemara razdelimo v dve bolj ali manj veliki skupini. Eni se bo zdel sodni humor (ali pravni humor) dobrodošel, kolikor zaradi njega ne trpi vsebina in tudi ne sporočilna vrednost povedanega - še več, verjetno se ji bo pogosto zdelo, da je slednja zaradi humorja večja. Drugi pa se bo zdel tak humor pri opravljanju sodniškega poklica neokusen in neprimeren, ker sodnik s humorjem blati potrebno avtoriteto pravnega reda in sodniškega poslanstva. (In nemara še bolj takrat, kadar poskus humorja neslavno spodleti - a v tem pogledu se ji pridružuje tudi prva skupina, ki je glede kakovosti humorja tudi lahko izbirčna.)
Sam, če tega še niste uganili, spadam v prvo skupino. A članom druge skupine bo morda vendarle v uteho misel, da je za marsikoga iz prve humor sicer zelo dobrodošel, a vendarle bolj "nedeljska" rubrika. Rubrika, ki se pojavi zgolj sem ter tja, nikakor pa ne rubrika, ki bi narekovala sodnikov (ali pravnikov) vsakdan. Tudi Kozinski je, verjemite, v svojem delovnem življenju izdal več kot zgolj tistih nekaj sodb, ki jih prva skupina "slavi" kot duhovite in prebrisane primerke lahkotnejše plati prava.
Nasploh je več ljudi, ki se jim zdi humor s sodniškega trona neprimeren, in tudi o tem so že bili napisani strokovni članki. Vsekakor se tudi meni zdi neprimeren humor, ki bi šel na račun strank oziroma se norčeval iz njih, v določenem oziru pa tudi pretirano zbadljiv humor na račun odvetnikov, ki ravno tako niso v enakovrednem položaju s sodnikom.
A vprašanje gre nemara globlje: bi si sodnik sploh smel privoščiti humor oziroma ali je to sploh še okusno, tudi če zaradi humorja ne trpi noben naslovnik njegove sodbe?
Zdi se mi, da presoje ne vzdrži argument, da bi zaradi tega avtomatično trpelo sodnikovo delo oziroma da bi humor pomenil izgubo njegovega časa. Ugibam, da se humorno napisana sodba lahko napiše celo hitreje, kot pa bi se suhoparna, in vsekakor humornost sama po sebi ne more imeti bistvenega vpliva na delovno učinkovitost sodnika. Pogosto gre za odločitev, kako se lotiti določenega vprašanja: na problem iz prve šaljive objave, ali je krava vozilo, je bilo v konkretni sodbi treba odgovoriti; ravno tako je bilo potrebno odločiti o tem, ali se lahko človek pri vlogah v sodnem postopku pretvarja, da je mačka. Odločitev sodišča oziroma konkretnega sodnika je zgolj v tem, kako to stori.
Tako tudi v tem pogledu verjetno končamo pri osebnem okusu in se nemara razdelimo v dve bolj ali manj veliki skupini. Eni se bo zdel sodni humor (ali pravni humor) dobrodošel, kolikor zaradi njega ne trpi vsebina in tudi ne sporočilna vrednost povedanega - še več, verjetno se ji bo pogosto zdelo, da je slednja zaradi humorja večja. Drugi pa se bo zdel tak humor pri opravljanju sodniškega poklica neokusen in neprimeren, ker sodnik s humorjem blati potrebno avtoriteto pravnega reda in sodniškega poslanstva. (In nemara še bolj takrat, kadar poskus humorja neslavno spodleti - a v tem pogledu se ji pridružuje tudi prva skupina, ki je glede kakovosti humorja tudi lahko izbirčna.)
Sam, če tega še niste uganili, spadam v prvo skupino. A članom druge skupine bo morda vendarle v uteho misel, da je za marsikoga iz prve humor sicer zelo dobrodošel, a vendarle bolj "nedeljska" rubrika. Rubrika, ki se pojavi zgolj sem ter tja, nikakor pa ne rubrika, ki bi narekovala sodnikov (ali pravnikov) vsakdan. Tudi Kozinski je, verjemite, v svojem delovnem življenju izdal več kot zgolj tistih nekaj sodb, ki jih prva skupina "slavi" kot duhovite in prebrisane primerke lahkotnejše plati prava.
Oznake: humor
Za posredovanje objave prijatelju --> 
Komentarji:
<< Na glavno stran
Sem šele sedaj zagledal tale vnos! Res ne vem kako sem ga spregledal!?
Mimogrede me zanima, če se strinjate (glede na to da ste tak ljubitelj prevajanja besed v slovenščino), da se "post" prevaja kot "vnos"?! Velikokrat imam namreč probleme s tem, ker se mi zdi, da to dejansko ni "objava", ker ta termin nekako preveč nakazuje neko formalno javno zadevo... Kaj pravite?
Sicer pa me prosim ne razumeti napačno. Sam sem velik ljubitelj humorja (verjamem, da celo večji kot vi :) amapk mislim, da je s takimi smešnimi vprašanji treba ravnati sila resno, ker menim da je potrebno pokazati, da take neumnosti pač ne spadajo na sodišče temveč na pravniške debate ob kavici. Dopuščam pa možnost, da se v sodbi uporabi humor, če le ta doseže ta isti namen. Ta pa je v tem, da se pokaže, da je čas zlato in da naj se nikar s tem ne bremenjuje sodstva. Tako je moje skromno mnenje...
Mimogrede me zanima, če se strinjate (glede na to da ste tak ljubitelj prevajanja besed v slovenščino), da se "post" prevaja kot "vnos"?! Velikokrat imam namreč probleme s tem, ker se mi zdi, da to dejansko ni "objava", ker ta termin nekako preveč nakazuje neko formalno javno zadevo... Kaj pravite?
Sicer pa me prosim ne razumeti napačno. Sam sem velik ljubitelj humorja (verjamem, da celo večji kot vi :) amapk mislim, da je s takimi smešnimi vprašanji treba ravnati sila resno, ker menim da je potrebno pokazati, da take neumnosti pač ne spadajo na sodišče temveč na pravniške debate ob kavici. Dopuščam pa možnost, da se v sodbi uporabi humor, če le ta doseže ta isti namen. Ta pa je v tem, da se pokaže, da je čas zlato in da naj se nikar s tem ne bremenjuje sodstva. Tako je moje skromno mnenje...
Imate povsem prav: "vnos" je prav sprejemljiva alternativa, kot bi lahko morda bil tudi "zapis". Na prvi pogled se mi zdi vse skupaj odvisno od narave bloga oziroma zapisov na njem: bolj ko je blog podoben klasičnemu dnevniku, ustreznejši je izraz "vnos"; ko pa blog postaja podoben nekakšni spletni reviji ali časopisu, tudi njegova besedila postajajo vse bolj "objave" kot "vnosi".
Ne vem, kam na tej daljici bi bralci postavili Kontekst. A ko pogledam svoj tekst, se mi zdi objava. Me pa vse skupaj, če je moja razločitev smiselna, spominja na šalo o sodnikih baseballa, ki jo lahko najdete v mojem članku v lanskem ZZR-ju ali tu.
Ne vem, kam na tej daljici bi bralci postavili Kontekst. A ko pogledam svoj tekst, se mi zdi objava. Me pa vse skupaj, če je moja razločitev smiselna, spominja na šalo o sodnikih baseballa, ki jo lahko najdete v mojem članku v lanskem ZZR-ju ali tu.
<< Na glavno stran
