nedelja, 11. junij 2006

Matej Accetto, 6/11/2006 10:15:00 dop. (trajna stran objave)

Zabavni svet prava - petič

Ta zapis je bil napisan že v torek, a nedvomno sodi v prestižno nedeljsko rubriko.

Jedro današnje resne in poglobljene analize je nedavna arbitražna odločitev v zadevi Morgan Stanley v. Mijau (oziroma Meow), iz katere povzemam zgolj kratek odlomek:

Toženec zatrjuje, da je mačka, se pravi, dobro znan mesojedi štirinožec, ki je že dolgo udomačen. Vendar pa je enako dobro znano, da običajna mačka, katere znanstveno ime je felis domesticus, ne more ne govoriti ne brati ali pisati. Zatorej običajna mačka ne bi mogla vložiti odgovora na tožbo (in tudi ne registrirati spornega domenskega imena). Potemtakem je toženec bodisi druga vrsta mačke, denimo tista, ki nastopa v igranem filmu "Mačka iz vesolja" [Cat From Outer Space], ali pa je toženčeva trditev, da je mačka, nepravilna.

Če je toženec v resnici mačka iz vesolja, potem bi to morala poudariti v svojem odgovoru, da bi sosvetu prihranila nepotrebno začudenje. Nadalje pa bi morala tudi razložiti, zakaj bi mačka iz vesolja gospodu Woodsu dovolila uporabljati sporno domensko ime. Ob izostanku takšnega pojasnila mora sosvet priti do sklepa, da toženec, če je mačka iz vesolja, lahko nekaj prikriva, kar nakazuje ravnanje v slabi veri.

Za dobro razumevanje zadeve si morate vsekakor prebrati celotno sodbo. A že v odlomku lahko (ob začetni pomoči objave na Volokhu in njenih komentarjev) z resno pravno analizo prepoznamo nekaj slabosti odločitve.

Prvič, v odločitvi se kaže nekakšna nastrojenost razsodnika zoper mačke. Vsekakor je to očitno v diskriminatornem odnosu do mačk iz vesolja, saj iz odločitve ni razvidno, zakaj bi morala prav mačka iz vesolja razlagati svoje poslovne odločitve oziroma zakaj bi morali v nasprotnem primeru sklepati na to, da nekaj prikriva. Ker arbitraža gotovo ne bi prišla do takega sklepa, če bi presojala ravnanje vesoljske ali zemeljske različice udomačenega človeka (homo domesticus rusticus), gre pri odločitvi za vsaj moralno nedopustne predsodke zoper mačke iz vesolja in kršitev njihovih temeljnih mačjih pravic. Mačka je mačka in ji morajo iti enake pravice, ne glede na njeno poreklo, spol, spretnost pri lovu miši ali drugo osebno okoliščino.

Drugič, odločitev je nedvomno napačna v tem, ko trdi, da običajna mačka ne more govoriti. Kot dokaz o nasprotnem lahko služi sodba v zadevi Miles et al. v. City Council of Augusta, ki se v celoti osredotoča na pravni položaj govoreče mačke po imenu Blackie. (Sodišče njeno sposobnost govora potrjuje v sklepni opombi 5, kjer pravi, da"lahko Blackie vsekakor govori sama zase".)

In tretjič, prav tako je zmotna tudi trditev, da mačke ne morejo pisati, kar dokazuje fizikalni članek, objavljen v prestižni reviji Physical Review Letters, čigar soavtorja sta J. H. Hetherington in F. D. C. Willard. Polno ime slednjega je Felix Domesticus Chester Willard, Willard po očetu, lokalni siamski mački. Prva stran članka in nekaj komentarja je dostopnega na tej strani (glej tretje poglavje od vrha pod naslovom "Hidden Humor").

No, prosim. Če to ni dovolj dokazov visoke sposobnosti mačk za govor in pisanje (ter posledično , čemur bodo gotovo pritrdili bralci Konteksta, tudi branje)? Nedvomno so tudi v tem pogledu mačke nenadkriljive in denimo veliko boljše od povsem nesamostojnih psov.

Kaj pravite? Da to ni res? Lepo vas prosim. Če se pravo kdaj že ukvarja s psi, je to skoraj vedno zgolj zato, ker v svoji nemoči potrebujejo kakšno posebno ali dodatno pomoč: pa najsi gre za zakonodajne predloge, da bi tudi za pse uvedli obvezne varnostne pasove pri vožnji z avtomobili, ali pa denimo določanje preživninske obveznosti ob razvezi za preživljanje pasjega ljubljenca.

Še najbližje so bili psi mačkam postavljeni ob bok v pravni razpravi madžarskega pravnika Gyule Eörsija "Unifying The Law (A Play In One Act, With A Song)" (1977) 25 The American Journal of Comparative Law 658, ki so jo v mojem prevodu pred leti izvedli ob otvoritvenem srečanju Kluba alumni PF, pa tudi tam zgolj anekdotalno. (Nekaj prvih odstavkov tega strokovnega članka si lahko preberete na tej strani pod točko 1.3.)

Res, vam povem: izzivam vse ljubitelje psov, naj najdejo prepričljive dokaze iz sveta prava o sposobnosti psov, ki bi se lahko merila z avtoritativno dokazanimi sposobnostmi mačk. Obljubim: če boste našli in predočili avtoritativne dokaze, ne bom niti zamijavkal.

Oznake:


Komentarji:

Kot bodočemu pravniku (navkljub dejstvu da sem ljubitelj psov) se mi zdi pod častjo razpravljati o tako banalnih zadevah, ki si ne zaslužijo nti trohice pozornosti pravne znanosti. Vzamemo si lahko le toliko časa da rečemo tole: mačke so (in prav tako psi), kar se tiče civilnega prava, stvar 1. kategorije in zato je vsako tako razpravljanje brezpredmetno... :)

Je pa zabavno (meja med zabavnostjo in neumnostjo je tu sicer sila tenka) brati kako ameriški sodniki zapravljajo svoj čas...

 


Žal se v svojih sklepih povsem motite.

Prvič, da so mačke prvokategornice, sem že sam pokazal zgoraj; za pse pa se ni še nihče potrudil.

Drugič, kar se tiče tehnične kategorizacije, moramo zdaj upoštevati tudi evropsko pravo - čeprav žal tudi evropska ureditev ne prepoznava očitnih razlik med mačkami in psi ter oboje uvršča v kategorijo 01.25.10, "druge žive živali". (Kamor pa, iz pretkanih razlogov izrecno poudarjeno, ne spadajo polži in ribe ter druge morske živali.) Najbrž smo lahko srečni že s tem, da gre za "žive živali".

Tretjič, psi in mačke si zaslužijo veliko pravne pozornosti, denimo tudi v primeru varnosti cestnega prometa - glej 109. člen ZVCP, ki je med drugim zanimiv tudi v luči prve objave nedeljske rubrike.

In zadnjič, resnost pomena mačk (in psov) za pravno analizo dokazuje že dejstvo, da so se znašli v prestižni nedeljski rubriki. Ta rubrika obravnava zgolj najresnejše sodobne pravne izzive, zatorej tudi vprašanje mačk in psov po sami definiciji sodi mednje. QED.

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?