petek, 9. junij 2006
Matej Accetto, 6/09/2006 11:50:00 dop. (trajna stran objave)Pivo in EU
Včeraj sem bil v londonski Lordski zbornici, na obravnavi znane zadeve iz konkurenčnega prava EU, ki se pojavlja v mnogih preoblekah, v katerih pa je moč vedno najti ime Crehan.
Zgodba se je začela leta 1991, ko sta gospod Crehan in njegova soproga od podjetja vzela v najem dve pivnici (z imenoma The Cock Inn in The Phoenix) in se morala obenem zavezati k temu, da bosta večino piva kupovala pri podjetju Courage po uradnih cenah na njegovem ceniku. Težava je bila v tem, da so lahko bližnje pivnice brez takšne obveze kupovale pivo od kogarkoli, tudi od podjetja Courage, po močno znižanih cenah. Zakonca Crehan konkurence cenejšega piva nista mogla prenesti in sta se morala pivnicama leta 1993 odpovedati, potem pa se znašla v dolgotrajnih sodnih postopkih proti podjetjema Inntrepreneur in Courage, češ da je bil zamišljeni sistem vezanega dogovora o nakupu piva v nasprotju z 81. členom PES. Crehan je pri vsem tem zgolj vodilna pravda s številnimi podobnimi postopki "v čakalnici" - Inntrepreneur je imel namreč v lasti več tisoč tovrstnih pivnic.
Zgodba je dolga in med drugim je v obliki napotila za predhodno odločanje pot našla tudi na Sodišče ES, ki je s sodbo v zadevi Courage v. Crehan izdalo eno pomembnejših konkurenčnih sodb v zadnjih letih.
Eno bistvenih vprašanj pri vsem skupaj je bilo vprašanje, ali je britanski pivski trg zaradi tovrstnih vezanih dogovorov o najemu pivnic in nabavi piva dejansko zaprt in preprečuje dostop novih ponudnikov na tržišče. O tem je v podobnih primerih pogosto že odločala Evropska komisija, ki je vedno znova ugotovila, da je trg dejansko zaprt. V postopku na prvi stopnji pa je sodnik Park sklenil, da mora na vprašanje kljub takšnim odločitvam Komisije odgovoriti sam, in po treh tednih prišel do odgovora, da trg ni bil zaprt. (Prvostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur je na voljo tu (html) ali tu (pdf).)
Ta odločitev je bila potem eden bistvenih pritožbenih razlogov v pritožbi na Court of Appeal, kjer so odvetniki Crehana zatrjevali, da sodnik Park zaradi dolžnosti lojalnega sodelovanja iz 10. člena PES morda sploh ne bi smel ponovno presojati o stvari, o kateri je - pa čeprav v drugih postopkih - že presojala Komisija, v vsakem primeru pa da je njene ugotovitve premalo upošteval. Mimogrede, v tem postopku sem pred dvema letoma na strani pritožnika nekaj tednov sodeloval tudi sam in ga nato tudi omenil v prispevku o načelu učinkovitosti v evropskem pravnem redu.
Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, s tem pa postalo tudi prvo angleško sodišče, ki je dosodilo zasebno odškodnino v primeru kršitve protikartelne zakonodaje. (Drugostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur dostopna tu.)
A zgodba se s tem ni končala, temveč je z odobritvijo oziroma popotnico pritožbenega sodišča (tako imenovani leave to appeal) romala na novo pritožbo pred Lordsko zbornico, tokrat seveda pod obratnim imenom Inntrepreneur v. Crehan. Verjetno poglavitno vprašanje je spet "evropsko": ali je dejansko obstajala dolžnost angleškega sodnika, da v tej zadevi spoštuje odločitve Komisije v sorodnih, a nepovezanih zadevah, oziroma kolikšno veljavo bi moral pripisati njenim stališčem pri izoblikovanju svoje pravne sodbe o dejanskih vprašanjih.
Po enem dnevu obravnave težko sodim, kaj bo peterica pravnih lordov na koncu odločila. Se pa bojim, da je kar veliko možnosti za to, da bo na Sodišče ES romalo novo napotilo za predhodno odločanje, saj se mi zdi težko verjetno, da bi Lordska zbornica kar sama želela (ali morda celo smela) razsoditi o tem, da so bile denimo odločitve Komisije napačne ali da v takšnem primeru na noben način ne zavezujejo državnih sodišč. Če bo tako, pa evropskim pravnikom zabave s tem primerom še zlepa ne bo zmanjkalo.
Zgodba se je začela leta 1991, ko sta gospod Crehan in njegova soproga od podjetja vzela v najem dve pivnici (z imenoma The Cock Inn in The Phoenix) in se morala obenem zavezati k temu, da bosta večino piva kupovala pri podjetju Courage po uradnih cenah na njegovem ceniku. Težava je bila v tem, da so lahko bližnje pivnice brez takšne obveze kupovale pivo od kogarkoli, tudi od podjetja Courage, po močno znižanih cenah. Zakonca Crehan konkurence cenejšega piva nista mogla prenesti in sta se morala pivnicama leta 1993 odpovedati, potem pa se znašla v dolgotrajnih sodnih postopkih proti podjetjema Inntrepreneur in Courage, češ da je bil zamišljeni sistem vezanega dogovora o nakupu piva v nasprotju z 81. členom PES. Crehan je pri vsem tem zgolj vodilna pravda s številnimi podobnimi postopki "v čakalnici" - Inntrepreneur je imel namreč v lasti več tisoč tovrstnih pivnic.
Zgodba je dolga in med drugim je v obliki napotila za predhodno odločanje pot našla tudi na Sodišče ES, ki je s sodbo v zadevi Courage v. Crehan izdalo eno pomembnejših konkurenčnih sodb v zadnjih letih.
Eno bistvenih vprašanj pri vsem skupaj je bilo vprašanje, ali je britanski pivski trg zaradi tovrstnih vezanih dogovorov o najemu pivnic in nabavi piva dejansko zaprt in preprečuje dostop novih ponudnikov na tržišče. O tem je v podobnih primerih pogosto že odločala Evropska komisija, ki je vedno znova ugotovila, da je trg dejansko zaprt. V postopku na prvi stopnji pa je sodnik Park sklenil, da mora na vprašanje kljub takšnim odločitvam Komisije odgovoriti sam, in po treh tednih prišel do odgovora, da trg ni bil zaprt. (Prvostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur je na voljo tu (html) ali tu (pdf).)
Ta odločitev je bila potem eden bistvenih pritožbenih razlogov v pritožbi na Court of Appeal, kjer so odvetniki Crehana zatrjevali, da sodnik Park zaradi dolžnosti lojalnega sodelovanja iz 10. člena PES morda sploh ne bi smel ponovno presojati o stvari, o kateri je - pa čeprav v drugih postopkih - že presojala Komisija, v vsakem primeru pa da je njene ugotovitve premalo upošteval. Mimogrede, v tem postopku sem pred dvema letoma na strani pritožnika nekaj tednov sodeloval tudi sam in ga nato tudi omenil v prispevku o načelu učinkovitosti v evropskem pravnem redu.
Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, s tem pa postalo tudi prvo angleško sodišče, ki je dosodilo zasebno odškodnino v primeru kršitve protikartelne zakonodaje. (Drugostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur dostopna tu.)
A zgodba se s tem ni končala, temveč je z odobritvijo oziroma popotnico pritožbenega sodišča (tako imenovani leave to appeal) romala na novo pritožbo pred Lordsko zbornico, tokrat seveda pod obratnim imenom Inntrepreneur v. Crehan. Verjetno poglavitno vprašanje je spet "evropsko": ali je dejansko obstajala dolžnost angleškega sodnika, da v tej zadevi spoštuje odločitve Komisije v sorodnih, a nepovezanih zadevah, oziroma kolikšno veljavo bi moral pripisati njenim stališčem pri izoblikovanju svoje pravne sodbe o dejanskih vprašanjih.
Po enem dnevu obravnave težko sodim, kaj bo peterica pravnih lordov na koncu odločila. Se pa bojim, da je kar veliko možnosti za to, da bo na Sodišče ES romalo novo napotilo za predhodno odločanje, saj se mi zdi težko verjetno, da bi Lordska zbornica kar sama želela (ali morda celo smela) razsoditi o tem, da so bile denimo odločitve Komisije napačne ali da v takšnem primeru na noben način ne zavezujejo državnih sodišč. Če bo tako, pa evropskim pravnikom zabave s tem primerom še zlepa ne bo zmanjkalo.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
