petek, 2. junij 2006
Matej Accetto, 6/02/2006 09:21:00 dop. (trajna stran objave)Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU: #7
(Za nove bralce dialoga navodila za branje tukaj.)
Ker se najin dialog počasi bliža h koncu, se mi zdi pravi (ali zadnji) čas, da ponudim argument v prid načelne vključitve kazenskega prava v domet evropske pravne ureditve - za kar mi kot iztočnica lahko služi tudi tvoja zadnja objava.
1.
Tvoja zadnja vzporednica z inkvizitornim postopkom se mi zdi zanimiva ne zgolj zato, ker kaže na logiko prevelikega vpliva izjemnih dogodkov za določanje splošnih pravil, ampak tudi zato, ker odpira staro razlikovanje o pomenu kazenskega postopka med "inkvizitornimi" in "akuzatornimi" ureditvami: je postopek zgolj pomožno (in podrejeno) sredstvo pri odkrivanju Resnice ali pa dejansko ščit pred nedovoljenimi posegi v pravice posameznika?
To je vprašanje, ki se v drugačnih preoblekah pogosto zastavlja tudi v okviru evropskega prava, vprašanje o ciljih in sredstvih. Pokojni sodnik luksemburškega Sodišča Mancini je nekoč pisal o možnem preoblikovanju Unije v pravo državo in zapisal:
Weiler mu je odgovoril:
To "poklanjanje svojemu stvarjenju" ali "spodobno življenje" je tudi eden od osnovnih ciljev Evropske unije - vsekakor tisti, ki izvira iz njenih bivanjskih temeljev kot mirovnega projekta za ustvarjanje dejanske solidarnosti med evropskimi narodi in ki se zrcali tudi v takšnih pobudah, kot je denimo skupno varstvo okolja. Toda, ali je potemtakem avtomatično tudi kazensko pravo lahko postavljeno v vlogo "sredstva" evropskega povezovanja?
2.
Naj skušam argument orisati na primeru varstva okolja, ki je tudi pripeljalo do že večkrat omenjene "zloglasne" sodbe Sodišča ES.
Evropsko sodelovanje je najbolj sprejemljivo takrat, kadar je očitno, da se nanaša na področja, ki so že po svoji naravi čezmejna. Pri tem sploh ni čudno, da je med nalogami Unije tudi varstvo okolja, saj se ravno okolje niti malo ne meni za državne meje: vetrovi pihajo vsepovsod, reke arogantno tečejo prek državnih meja, celo ribe se pri svojem plavanju ne ustavijo, ko dosežejo konec teritorialnih voda (ali ekonomske cone) ene države ali začetek druge. Varstvo okolja je skupna naloga par excellence, ker posledice "nevarovanega" okolja občutimo vsi.
Ta del argumenta je lahko prežvečiti - toda zakaj potem kazenski ukrepi? Zakaj ne denimo civilnopravna odškodninska odgovornost? Če si škodo povzročil, zanjo tudi finančno odgovarjaj. To se zdi še bolj smiselno ob astronomskih vsotah, ki so jih denimo morali plačati ob razlitju nafte iz tankerja Exxon Valdez.
Odgovor: prva napaka takega sklepanja je, da je Exxon Valdez izjemna redkost, večina kršitev ni ne tako velikih ne tako "dragih", da bi se že zaradi odškodninske odgovornosti vsakdo vzdržal tveganega početja. (Mimogrede, tudi pri Exxonu Valdezu seveda stroškov ni (v celoti) nosil lastnik, ampak številne zavarovalnice - petnajst let po razlitju leta 1989 sem tudi sam še sodeloval pri eni pravdi o tem, kdo bo na koncu kril nekaj sto milijonov funtov stroškov za čiščenje razlite nafte.)
Zato civilna odgovornost postane le še ena postavka v finančnem izračunu koristi in tveganj: "verjetnost, da pride do kršitve" krat "verjetnost, da te dobijo" krat "odškodnina, ki jo bo treba izplačati". Če je zaslužek dovolj visok, je to tveganje, ki je finančno sprejemljivo oziroma celo logično. Še posebno, če odločitve sprejemajo posamezniki, plačujejo pa podjetja ali njihove zavarovalnice.
Kakšen dramatičen zasuk v obnašanju teh posameznikov dosežeš, če zagrožena sankcija ni odškodninska odgovornost podjetja, ampak njihova lastna kazenska odgovornost, ki se lahko konča tudi v zaporu! Ob ustreznem delovanju okoljske zakonodaje je ta zasuk bistven in odločilen.
Če oboje sestaviš skupaj, je rezultat dokaj logičen - da bi se bilo morda tudi na evropski ravni smiselno dogovoriti o kazenskih sankcijah za kršitve skupne okoljske zakonodaje.
3.
To je po mojem mnenju prepričljiv argument za smiselnost načelne vključitve kazenskega prava v domet evropske pravne ureditve. Vsakršno upiranje s strani pristašev njegove popolne izključitve oziroma zatočišča v državnih ureditvah pa preti spominjati na malikovanje kazenskega prava kot cilja samega po sebi, ki se ujame v past, o kateri sem pisal pod točko 1.
A to seveda ne pomeni, da bi bilo na evropski ravni kazensko pravo brez težav. Tvoji zapisi, Katja, na nek način vsi govorijo o teh konkretnih težavah, ki jih res ni malo. In tudi niso zanemarljivi, ampak vredni kritike in poskusov za izboljšanje. Dvomim le v to, da bi ti konkretni problemi lahko služili kot argument za načelno zavračanje "vmešavanja" evropske ureditve v kazensko pravo.
V veliki meri že zato, ker so tudi ti problemi, kot sama povsem pravilno opozarjaš, posledica izrednih dogodkov terorizma in ne samodejna posledica urejanja na evropski ravni. Moja teza je, da bi do podobnih trenj med interesom varnosti in interesom pravic posameznikov v večini evropskih držav prihajalo v vsakem primeru - le da se zdaj namesto znotraj držav to dogaja na ravni Unije. Enako se denimo dogaja drugod po svetu, glej denimo zgolj civilizacijsko najbolj sorodne ZDA. Nenazadnje je tudi do razmaha inkvizitornega postopka, ki ga opisuješ, prišlo v okviru posameznih držav in ne neke naddržavne skupnosti.
Če kaj, potem Unija državam oziroma državnim oblastem lahko služi kot delna krinka njihovih načrtov - ker se pogovori dogajajo na ravni Unije, se lahko državne vlade nanjo malo izgovarjajo, češ da so bile v določeno ureditev potisnjene, namesto da bi se morale z istimi trenji na škodo pravic posameznikov ukvarjati doma in požeti (še) več neodobravanja s strani svoje javnosti. Unija je pač močno orodje, ki se lahko uporablja in zlorablja na različne načine.
Ker se najin dialog počasi bliža h koncu, se mi zdi pravi (ali zadnji) čas, da ponudim argument v prid načelne vključitve kazenskega prava v domet evropske pravne ureditve - za kar mi kot iztočnica lahko služi tudi tvoja zadnja objava.
1.
Tvoja zadnja vzporednica z inkvizitornim postopkom se mi zdi zanimiva ne zgolj zato, ker kaže na logiko prevelikega vpliva izjemnih dogodkov za določanje splošnih pravil, ampak tudi zato, ker odpira staro razlikovanje o pomenu kazenskega postopka med "inkvizitornimi" in "akuzatornimi" ureditvami: je postopek zgolj pomožno (in podrejeno) sredstvo pri odkrivanju Resnice ali pa dejansko ščit pred nedovoljenimi posegi v pravice posameznika?
To je vprašanje, ki se v drugačnih preoblekah pogosto zastavlja tudi v okviru evropskega prava, vprašanje o ciljih in sredstvih. Pokojni sodnik luksemburškega Sodišča Mancini je nekoč pisal o možnem preoblikovanju Unije v pravo državo in zapisal:
Težko si je predstavljati, da se bo Unija navsezadnje razvila v demokratično enoto, ne da bi postala federalna država... Če se bo to zgodilo, zagotovo ne bom zlovoljen, pravzaprav se bom veselil. Demokracija je cilj, države, kakršne poznamo, pa le sredstvo za dosego tega cilja.
Weiler mu je odgovoril:
Demokracija, prijatelj moj, ni cilj. Tudi demokracija je le sredstvo, čeprav nujno potrebno sredstvo. Cilj je poskusiti in poskušati živeti spodobno, se poklanjati svojemu stvarjenju po božji ali ustrezni posvetni podobi. Demokracija je navsezadnje tako dobra ali slaba, kot so dobri ali slabi ljudje, ki v njej živijo. Demokracija pokvarjencev je pač pokvarjena.
To "poklanjanje svojemu stvarjenju" ali "spodobno življenje" je tudi eden od osnovnih ciljev Evropske unije - vsekakor tisti, ki izvira iz njenih bivanjskih temeljev kot mirovnega projekta za ustvarjanje dejanske solidarnosti med evropskimi narodi in ki se zrcali tudi v takšnih pobudah, kot je denimo skupno varstvo okolja. Toda, ali je potemtakem avtomatično tudi kazensko pravo lahko postavljeno v vlogo "sredstva" evropskega povezovanja?
2.
Naj skušam argument orisati na primeru varstva okolja, ki je tudi pripeljalo do že večkrat omenjene "zloglasne" sodbe Sodišča ES.
Evropsko sodelovanje je najbolj sprejemljivo takrat, kadar je očitno, da se nanaša na področja, ki so že po svoji naravi čezmejna. Pri tem sploh ni čudno, da je med nalogami Unije tudi varstvo okolja, saj se ravno okolje niti malo ne meni za državne meje: vetrovi pihajo vsepovsod, reke arogantno tečejo prek državnih meja, celo ribe se pri svojem plavanju ne ustavijo, ko dosežejo konec teritorialnih voda (ali ekonomske cone) ene države ali začetek druge. Varstvo okolja je skupna naloga par excellence, ker posledice "nevarovanega" okolja občutimo vsi.
Ta del argumenta je lahko prežvečiti - toda zakaj potem kazenski ukrepi? Zakaj ne denimo civilnopravna odškodninska odgovornost? Če si škodo povzročil, zanjo tudi finančno odgovarjaj. To se zdi še bolj smiselno ob astronomskih vsotah, ki so jih denimo morali plačati ob razlitju nafte iz tankerja Exxon Valdez.
Odgovor: prva napaka takega sklepanja je, da je Exxon Valdez izjemna redkost, večina kršitev ni ne tako velikih ne tako "dragih", da bi se že zaradi odškodninske odgovornosti vsakdo vzdržal tveganega početja. (Mimogrede, tudi pri Exxonu Valdezu seveda stroškov ni (v celoti) nosil lastnik, ampak številne zavarovalnice - petnajst let po razlitju leta 1989 sem tudi sam še sodeloval pri eni pravdi o tem, kdo bo na koncu kril nekaj sto milijonov funtov stroškov za čiščenje razlite nafte.)
Zato civilna odgovornost postane le še ena postavka v finančnem izračunu koristi in tveganj: "verjetnost, da pride do kršitve" krat "verjetnost, da te dobijo" krat "odškodnina, ki jo bo treba izplačati". Če je zaslužek dovolj visok, je to tveganje, ki je finančno sprejemljivo oziroma celo logično. Še posebno, če odločitve sprejemajo posamezniki, plačujejo pa podjetja ali njihove zavarovalnice.
Kakšen dramatičen zasuk v obnašanju teh posameznikov dosežeš, če zagrožena sankcija ni odškodninska odgovornost podjetja, ampak njihova lastna kazenska odgovornost, ki se lahko konča tudi v zaporu! Ob ustreznem delovanju okoljske zakonodaje je ta zasuk bistven in odločilen.
Če oboje sestaviš skupaj, je rezultat dokaj logičen - da bi se bilo morda tudi na evropski ravni smiselno dogovoriti o kazenskih sankcijah za kršitve skupne okoljske zakonodaje.
3.
To je po mojem mnenju prepričljiv argument za smiselnost načelne vključitve kazenskega prava v domet evropske pravne ureditve. Vsakršno upiranje s strani pristašev njegove popolne izključitve oziroma zatočišča v državnih ureditvah pa preti spominjati na malikovanje kazenskega prava kot cilja samega po sebi, ki se ujame v past, o kateri sem pisal pod točko 1.
A to seveda ne pomeni, da bi bilo na evropski ravni kazensko pravo brez težav. Tvoji zapisi, Katja, na nek način vsi govorijo o teh konkretnih težavah, ki jih res ni malo. In tudi niso zanemarljivi, ampak vredni kritike in poskusov za izboljšanje. Dvomim le v to, da bi ti konkretni problemi lahko služili kot argument za načelno zavračanje "vmešavanja" evropske ureditve v kazensko pravo.
V veliki meri že zato, ker so tudi ti problemi, kot sama povsem pravilno opozarjaš, posledica izrednih dogodkov terorizma in ne samodejna posledica urejanja na evropski ravni. Moja teza je, da bi do podobnih trenj med interesom varnosti in interesom pravic posameznikov v večini evropskih držav prihajalo v vsakem primeru - le da se zdaj namesto znotraj držav to dogaja na ravni Unije. Enako se denimo dogaja drugod po svetu, glej denimo zgolj civilizacijsko najbolj sorodne ZDA. Nenazadnje je tudi do razmaha inkvizitornega postopka, ki ga opisuješ, prišlo v okviru posameznih držav in ne neke naddržavne skupnosti.
Če kaj, potem Unija državam oziroma državnim oblastem lahko služi kot delna krinka njihovih načrtov - ker se pogovori dogajajo na ravni Unije, se lahko državne vlade nanjo malo izgovarjajo, češ da so bile v določeno ureditev potisnjene, namesto da bi se morale z istimi trenji na škodo pravic posameznikov ukvarjati doma in požeti (še) več neodobravanja s strani svoje javnosti. Unija je pač močno orodje, ki se lahko uporablja in zlorablja na različne načine.
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
