petek, 26. maj 2006
Matej Accetto, 5/26/2006 10:49:00 dop. (trajna stran objave)Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU: #1
(Za nove bralce dialoga navodila za branje tukaj.)
Uvodoma najlepša hvala, da si sprejela moj "izziv", Katja. Upam, da bo dialog všeč tako nama kot bralcem in da bova vsaj odprla, če že ne tudi zaprla, nekaj zanimivih vprašanj v zvezi z razmerjem med kazenskim pravom in pravnim redom Evropske unije.
Za naslov dialoga je Laclos posodil svoja "nevarna razmerja", v tem primeru za opis vezi med kazenskim pravom in pravnim redom Evropske unije. Takšno poimenovanje, ugibam, bi se zdelo kar ustrezno mnogim kazenskim pravnikom po državah članicah EU, ki razmerje Unije s kazenskim pravom res vidijo kot nekakšno nevarno igračkanje z ognjem, pri katerem se bo v najboljšem primeru opekla zgolj Unija, v najslabšem pa tako Unija kot tudi kazensko pravo samo.
Kritike vmešavanja Unije v kazensko pravo držav članic so prisotne že vse od prvih tovrstnih korakov Unije, sprva meddržavnih (denimo s tretjim stebrom Maastrichtske pogodbe), kasneje vse bolj tudi naddržavnih (s kasnejšimi prelivi posameznih vprašanj iz tretjega stebra v prvega, pravega skupnostnega). Veliko prepiha je povzročil že evropski sodni nalog za prijetje, pravi val ogorčenja pa sodba Sodišča ES o kazenskih pristojnostih Unije na področju okoljskega prava in njene implikacije, o kateri sem na Kontekstu že pisal.
Uvodoma bi te rad izzval z nekaj pomisleki o smotrih (zasledovanih ciljih) in doslednosti tovrstnih domačih kritikov kazenskega prava po državah članicah. S tem te nočem ukalupiti ali ti pripisati vseh značilnosti predstavnikov tega "odporniškega gibanja", kot tudi sam nočem obveljati za enoplatnega evrozanesenjaka. Me pa zanima, kaj si ti na splošno misliš o vlogi, ki jo Unija sploh lahko ima pri urejanju kazenskih vprašanj v državah članicah.
Tukaj je torej moj začetni pomislek, pri katerem se deloma navezujem na svoj prispevek v zborniku o slovenski samobitnosti ljubljanske PF.
Mnogi kazenski pravniki o področju kazenskega prava govorijo kot o zadnjem braniku državnih pravnih ureditev, ki se še upira popolni evropeizaciji, in obenem svarijo, da tudi ta branik pada. Takšna čustva niso nova in tudi ne brez odlične družbe. Slavni angleški sodnik Lord Denning je že leta 1974 Pogodbo o ustanovitvi EGS opisoval kot neustavljivo naraščajočo plimo, ki prodira v rečna ustja držav članic, leta 1991 pa celo kot "ogromen plimni val, ki podira naše morske branike in na grozo vseh prodira v notranjost prek naših polj in hiš". Podobno kot kazenski pravniki se počutijo tudi pravniki z nekaterih drugih področij.
Takšne pomisleke je vsekakor moč razumeti, saj so prejkone odraz presenečenja, da evropsko pravo vse bolj posega tudi na tista področja, na katerih ga nismo pričakovali. A vendarle se mi zdi takšno stališče šibko, če ni podkrepljeno s konkretnimi razlogi: napeljuje na sklep o nezaželenosti kakršnihkoli zunanjih vplivov na domačo pravno ureditev, ki bi deloval kot predpostavka, da je evropsko pravo avtomatično tuje in kot tuje nujno slabše od domačega.
Verjamem, da moramo vsaj v kontekstu veljavne pravne ureditve, če ne tudi intimno, izhajati iz predpostavke, da je povezovanje v okviru Evropske unije zaželeno. Nenazadnje so se vse države za to odločilo prostovoljno in še nobena si ni premislila. Zakaj bi tudi si, ko pa je vsem dokaj jasno, da koristi od združevanja vsaj zaenkrat močno odtehtajo negativne stranske učinke. Ampak ravno v tem je bistvo mojih zadržkov: nihče ne more realno pričakovati, da se lahko država poveže v neko tovrstno med- oziroma nad-državno skupnost, ne da bi se morala pogajati in prilagajati glede svoje pravne ureditve.
S tem nočem reči, da ne morejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi lahko v konkretnih primerih Unija prestopila meje smiselnega urejanja na skupni ravni. Kdo ve, morda obstajajo tudi zelo prepričljivi razlogi, zaradi katerih bi moralo biti kazensko pravo pri evropskem usklajevanju v celoti posebna izjema, bolj kot denimo pravo socialne varnosti, delovno pravo, upravno pravo ali pa denimo zakonodaja o šolstvu in športu. Toda takšnih prepričljivih vsebinskih razlogov običajno ne slišim, brez njih pa se zdi, da je ugovor skoraj izključno formalne narave: da se pač ne spodobi, da bi se v Bruslju odločalo o tem, na kakšen način bodo prizadete posameznikove pravice in njegovi interesi na področju kazenskega prava. Ne, kazenskega prava pa ne damo!
Tako, toliko za uvod. Se že veselim tvojega odziva na ta "izziv", seveda pa lahko odpreš tudi nove teme. Beseda je tvoja!
Uvodoma najlepša hvala, da si sprejela moj "izziv", Katja. Upam, da bo dialog všeč tako nama kot bralcem in da bova vsaj odprla, če že ne tudi zaprla, nekaj zanimivih vprašanj v zvezi z razmerjem med kazenskim pravom in pravnim redom Evropske unije.
Za naslov dialoga je Laclos posodil svoja "nevarna razmerja", v tem primeru za opis vezi med kazenskim pravom in pravnim redom Evropske unije. Takšno poimenovanje, ugibam, bi se zdelo kar ustrezno mnogim kazenskim pravnikom po državah članicah EU, ki razmerje Unije s kazenskim pravom res vidijo kot nekakšno nevarno igračkanje z ognjem, pri katerem se bo v najboljšem primeru opekla zgolj Unija, v najslabšem pa tako Unija kot tudi kazensko pravo samo.
Kritike vmešavanja Unije v kazensko pravo držav članic so prisotne že vse od prvih tovrstnih korakov Unije, sprva meddržavnih (denimo s tretjim stebrom Maastrichtske pogodbe), kasneje vse bolj tudi naddržavnih (s kasnejšimi prelivi posameznih vprašanj iz tretjega stebra v prvega, pravega skupnostnega). Veliko prepiha je povzročil že evropski sodni nalog za prijetje, pravi val ogorčenja pa sodba Sodišča ES o kazenskih pristojnostih Unije na področju okoljskega prava in njene implikacije, o kateri sem na Kontekstu že pisal.
Uvodoma bi te rad izzval z nekaj pomisleki o smotrih (zasledovanih ciljih) in doslednosti tovrstnih domačih kritikov kazenskega prava po državah članicah. S tem te nočem ukalupiti ali ti pripisati vseh značilnosti predstavnikov tega "odporniškega gibanja", kot tudi sam nočem obveljati za enoplatnega evrozanesenjaka. Me pa zanima, kaj si ti na splošno misliš o vlogi, ki jo Unija sploh lahko ima pri urejanju kazenskih vprašanj v državah članicah.
Tukaj je torej moj začetni pomislek, pri katerem se deloma navezujem na svoj prispevek v zborniku o slovenski samobitnosti ljubljanske PF.
Mnogi kazenski pravniki o področju kazenskega prava govorijo kot o zadnjem braniku državnih pravnih ureditev, ki se še upira popolni evropeizaciji, in obenem svarijo, da tudi ta branik pada. Takšna čustva niso nova in tudi ne brez odlične družbe. Slavni angleški sodnik Lord Denning je že leta 1974 Pogodbo o ustanovitvi EGS opisoval kot neustavljivo naraščajočo plimo, ki prodira v rečna ustja držav članic, leta 1991 pa celo kot "ogromen plimni val, ki podira naše morske branike in na grozo vseh prodira v notranjost prek naših polj in hiš". Podobno kot kazenski pravniki se počutijo tudi pravniki z nekaterih drugih področij.
Takšne pomisleke je vsekakor moč razumeti, saj so prejkone odraz presenečenja, da evropsko pravo vse bolj posega tudi na tista področja, na katerih ga nismo pričakovali. A vendarle se mi zdi takšno stališče šibko, če ni podkrepljeno s konkretnimi razlogi: napeljuje na sklep o nezaželenosti kakršnihkoli zunanjih vplivov na domačo pravno ureditev, ki bi deloval kot predpostavka, da je evropsko pravo avtomatično tuje in kot tuje nujno slabše od domačega.
Verjamem, da moramo vsaj v kontekstu veljavne pravne ureditve, če ne tudi intimno, izhajati iz predpostavke, da je povezovanje v okviru Evropske unije zaželeno. Nenazadnje so se vse države za to odločilo prostovoljno in še nobena si ni premislila. Zakaj bi tudi si, ko pa je vsem dokaj jasno, da koristi od združevanja vsaj zaenkrat močno odtehtajo negativne stranske učinke. Ampak ravno v tem je bistvo mojih zadržkov: nihče ne more realno pričakovati, da se lahko država poveže v neko tovrstno med- oziroma nad-državno skupnost, ne da bi se morala pogajati in prilagajati glede svoje pravne ureditve.
S tem nočem reči, da ne morejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi lahko v konkretnih primerih Unija prestopila meje smiselnega urejanja na skupni ravni. Kdo ve, morda obstajajo tudi zelo prepričljivi razlogi, zaradi katerih bi moralo biti kazensko pravo pri evropskem usklajevanju v celoti posebna izjema, bolj kot denimo pravo socialne varnosti, delovno pravo, upravno pravo ali pa denimo zakonodaja o šolstvu in športu. Toda takšnih prepričljivih vsebinskih razlogov običajno ne slišim, brez njih pa se zdi, da je ugovor skoraj izključno formalne narave: da se pač ne spodobi, da bi se v Bruslju odločalo o tem, na kakšen način bodo prizadete posameznikove pravice in njegovi interesi na področju kazenskega prava. Ne, kazenskega prava pa ne damo!
Tako, toliko za uvod. Se že veselim tvojega odziva na ta "izziv", seveda pa lahko odpreš tudi nove teme. Beseda je tvoja!
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
