torek, 23. maj 2006
Matej Accetto, 5/23/2006 04:00:00 pop. (trajna stran objave)Nepričakovana poznanstva
Že večkrat se mi je zgodilo, da sem po naključju izvedel za presenetljiva poznanstva ali celo tesne stike med znanimi ljudmi (pisatelji, glasbeniki, znanstveniki), ki sem jih poznal "posamič", a nikoli nisem niti pomislil, da bi se vprašal o njihovem prijateljskem krogu.
Nedavno se mi je to denimo zgodilo celo ob dveh biografskih filmih. V filmu o Johnnyju Cashu "Walk the Line" je prikazano, kako se je mladi Cash na glasbenih turnejah po ZDA vozil skupaj z mladima Jerryjem Leejem Lewisom in Elvisom Presleyem ter še nekaterimi drugimi obetavnimi glasbeniki tiste generacije. Šele s filmom "Capote" pa sem ugotovil, da je bila ena Capotejevih najtesnejših prijateljic Harper Lee, avtorica čudovitega romana "To Kill a Mockingbird".
(Mimogrede #1: v slovenščini sem naslov Leejinega romana videl preveden kot Ubiti ptico oponašalko in Ne ubijaj slavca, prevoda knjige kot take pa še ne. Se pa zato morda bolj "logični" med bralci z radostjo v glavah - če ne tudi srcih - spominjate prevoda knjige Raymonda Smullyana Oponašati oponašalko. Me prav zanima, če je tudi mladi Smullyan vsaj od daleč občudoval gospodično Lee.)
(Mimogrede #2: v filmu ima Capote tudi homoseksualnega prijatelja/partnerja Jacka, ki se ves čas ubada z neko knjigo o pohajkovanju. Zahvaljujoč Pavlovim refleksom sem že trznil, da gre morda za Jacka Kerouaca, ki se ubada s pisanjem "On the Road", pa je bil v resnici "le"Jack Dunphy, nekoliko manj znan ameriški pisatelj.)
Zato pa sem zadnjič odšel na izlet v mali kraj Grantchester, predmestje Cambridgea, in se je izkazalo, da se je med letoma 1909 in 1914 tam na čaju dobivala mala skupinica iz Grantchestra, v kateri so bili: pesnik Rupert Brooke, filozofa Bertrand Russell in Ludwig Wittgenstein, pisatelja E. M. Forster in Virginia Woolf, ekonomist Maynard Keynes in slikar Augustus John.
Kar lepa združba, gotovo pa tudi ne brez posledic. Bi bile Keynesove ekonomske teorije tako prodorne, če ne bi dobil filozofskih in umetniških vzpodbud svojih kolegov? Bi se sploh kdo bal Virginije Woolf, če ne bi bilo v njenih delih slutiti tudi ekonomsko-filozofske resnobnosti? Bi kdo tako navdušeno bral Wittgensteina, če se ne bi lirično-literarno kalil ob Brooku in Forsterju?
Kdo ve. Res pa je, da je tovrstnih raznorodnih prijateljskih skupin uspešnih posameznikov še kar nekaj, tudi pri nas in tudi v pravu - če vam pade na pamet kakšna posebno zanimiva (ali tudi simpatično običajna), bomo gotovo vsi veseli kakšnega komentarja na to temo.
Nedavno se mi je to denimo zgodilo celo ob dveh biografskih filmih. V filmu o Johnnyju Cashu "Walk the Line" je prikazano, kako se je mladi Cash na glasbenih turnejah po ZDA vozil skupaj z mladima Jerryjem Leejem Lewisom in Elvisom Presleyem ter še nekaterimi drugimi obetavnimi glasbeniki tiste generacije. Šele s filmom "Capote" pa sem ugotovil, da je bila ena Capotejevih najtesnejših prijateljic Harper Lee, avtorica čudovitega romana "To Kill a Mockingbird".
(Mimogrede #1: v slovenščini sem naslov Leejinega romana videl preveden kot Ubiti ptico oponašalko in Ne ubijaj slavca, prevoda knjige kot take pa še ne. Se pa zato morda bolj "logični" med bralci z radostjo v glavah - če ne tudi srcih - spominjate prevoda knjige Raymonda Smullyana Oponašati oponašalko. Me prav zanima, če je tudi mladi Smullyan vsaj od daleč občudoval gospodično Lee.)
(Mimogrede #2: v filmu ima Capote tudi homoseksualnega prijatelja/partnerja Jacka, ki se ves čas ubada z neko knjigo o pohajkovanju. Zahvaljujoč Pavlovim refleksom sem že trznil, da gre morda za Jacka Kerouaca, ki se ubada s pisanjem "On the Road", pa je bil v resnici "le"Jack Dunphy, nekoliko manj znan ameriški pisatelj.)
Zato pa sem zadnjič odšel na izlet v mali kraj Grantchester, predmestje Cambridgea, in se je izkazalo, da se je med letoma 1909 in 1914 tam na čaju dobivala mala skupinica iz Grantchestra, v kateri so bili: pesnik Rupert Brooke, filozofa Bertrand Russell in Ludwig Wittgenstein, pisatelja E. M. Forster in Virginia Woolf, ekonomist Maynard Keynes in slikar Augustus John.
Kar lepa združba, gotovo pa tudi ne brez posledic. Bi bile Keynesove ekonomske teorije tako prodorne, če ne bi dobil filozofskih in umetniških vzpodbud svojih kolegov? Bi se sploh kdo bal Virginije Woolf, če ne bi bilo v njenih delih slutiti tudi ekonomsko-filozofske resnobnosti? Bi kdo tako navdušeno bral Wittgensteina, če se ne bi lirično-literarno kalil ob Brooku in Forsterju?
Kdo ve. Res pa je, da je tovrstnih raznorodnih prijateljskih skupin uspešnih posameznikov še kar nekaj, tudi pri nas in tudi v pravu - če vam pade na pamet kakšna posebno zanimiva (ali tudi simpatično običajna), bomo gotovo vsi veseli kakšnega komentarja na to temo.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
