petek, 19. maj 2006
Matej Accetto, 5/19/2006 09:59:00 dop. (trajna stran objave)Dolžnost upoštevanja prava
Za tiste, ki niste opazili nedavnega doktorata na ljubljanski Pravni fakulteti o isti temi, bo morda zanimivo vedeti, da je v svetu pravne filozofije vse več pomislekov, ali sploh obstaja (moralna) dolžnost, spoštovati pravo.
Pred dvema dnevoma sem imel dokaj dvomljivo čast, da sem bil na predavanju ameriškega profesorja Williama Edmundsona, ki se s tem vprašanjem poglobljeno ukvarja in je med drugim pred časom v zbornik zbral tudi serijo prispevkov uglednih pravnih filozofov o tem vprašanju, The Duty to Obey the Law.
Verjetno preplašen ali vsaj nezadovoljen spričo prepričljivosti izraženih pomislekov je zato Edmundson začel iskati alternativo, ki bi nekako obveljala vsaj kot vrlina (virtue), če ne tudi kot dolžnost. In jo, tako vsaj upa, našel v vrlini "upoštevanja"* prava.
(*Tako bi vsaj sam prevedel "law abidance" v skladu z načinom, kako ga sam poskuša od-ločiti od izraza "law obediance", čemur bi pri nas običajno rekli spoštovanje (in ne uboganje) prava.)
Njegov nastop pa je bil žal neprepričljiv: nekako je bil ujet med vztrajanjem pri stališču, da vrlina "upoštevanja prava" zanika dolžnost, spoštovati pravo kot pravo, obenem pa naj bi vendarle narekovala ravnanje v skladu s pravom iz razlogov, ki niso moralni ali pridobitni, ampak nekako "dobri razlogi" zaradi svoje pravnosti. Na koncu se zdi, da njegova teorija na ravni vprašanja, ali obstaja obveznost upoštevanja prava v skladu s to vrlino, ni nič drugačna od dolžnosti spoštovanja prava, na ravni vsebine in obsega te obveznosti pa zgolj vzporednica obstoječim teorijam legitimnosti oziroma še en podmladek naravnopravne šole.
A vse vendarle ni bilo slabo. Vsaj zabavno, če ne tudi koristno, je bilo njegovo terminološko razlikovanje med tako imenovanim "veleprodajnim" ("wholesale") in "maloprodajnim" (retail) pravom; med splošnimi zakonodajnimi ukrepi in zelo konkretnimi ravnanji prava oziroma oblasti, ki so lahko tudi usmerjanje policista v križišču. Ena od temeljnih značilnosti vrline "upoštevanja prava" naj bi bilo namreč skoraj avtomatično spoštovanje maloprodajnih ukazov prava oziroma oblasti, medtem ko bi pri veleprodajnih ukazih človek s tako vrlino izhajal iz dvoma v dolžnost spoštovanja.
Zanimivo. Škoda je le, da se je tokrat moj običajni začetni dvom v odličnost predavatelja v veliki meri izkazal za utemeljenega.
Pred dvema dnevoma sem imel dokaj dvomljivo čast, da sem bil na predavanju ameriškega profesorja Williama Edmundsona, ki se s tem vprašanjem poglobljeno ukvarja in je med drugim pred časom v zbornik zbral tudi serijo prispevkov uglednih pravnih filozofov o tem vprašanju, The Duty to Obey the Law.
Verjetno preplašen ali vsaj nezadovoljen spričo prepričljivosti izraženih pomislekov je zato Edmundson začel iskati alternativo, ki bi nekako obveljala vsaj kot vrlina (virtue), če ne tudi kot dolžnost. In jo, tako vsaj upa, našel v vrlini "upoštevanja"* prava.
(*Tako bi vsaj sam prevedel "law abidance" v skladu z načinom, kako ga sam poskuša od-ločiti od izraza "law obediance", čemur bi pri nas običajno rekli spoštovanje (in ne uboganje) prava.)
Njegov nastop pa je bil žal neprepričljiv: nekako je bil ujet med vztrajanjem pri stališču, da vrlina "upoštevanja prava" zanika dolžnost, spoštovati pravo kot pravo, obenem pa naj bi vendarle narekovala ravnanje v skladu s pravom iz razlogov, ki niso moralni ali pridobitni, ampak nekako "dobri razlogi" zaradi svoje pravnosti. Na koncu se zdi, da njegova teorija na ravni vprašanja, ali obstaja obveznost upoštevanja prava v skladu s to vrlino, ni nič drugačna od dolžnosti spoštovanja prava, na ravni vsebine in obsega te obveznosti pa zgolj vzporednica obstoječim teorijam legitimnosti oziroma še en podmladek naravnopravne šole.
A vse vendarle ni bilo slabo. Vsaj zabavno, če ne tudi koristno, je bilo njegovo terminološko razlikovanje med tako imenovanim "veleprodajnim" ("wholesale") in "maloprodajnim" (retail) pravom; med splošnimi zakonodajnimi ukrepi in zelo konkretnimi ravnanji prava oziroma oblasti, ki so lahko tudi usmerjanje policista v križišču. Ena od temeljnih značilnosti vrline "upoštevanja prava" naj bi bilo namreč skoraj avtomatično spoštovanje maloprodajnih ukazov prava oziroma oblasti, medtem ko bi pri veleprodajnih ukazih človek s tako vrlino izhajal iz dvoma v dolžnost spoštovanja.
Zanimivo. Škoda je le, da se je tokrat moj običajni začetni dvom v odličnost predavatelja v veliki meri izkazal za utemeljenega.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
