ponedeljek, 15. maj 2006
Matej Accetto, 5/15/2006 09:34:00 pop. (trajna stran objave)Pogge in globalna pravičnost
Danes sem bil na predavanju Thomasa Poggeja o odgovornosti za svetovno revščino. Pogge si zasluži pozornost, ker je: a) eden vodilnih pobudnikov in teoretikov gibanja "globalne pravičnosti" in b) eden odmevnejših študentov pokojnega Johna Rawlsa, ki ga dobro poznamo tudi pravniki.
(Kako veš, kdaj si res čislan akademik? Ko tudi o zelo uspešnih strokovnjakih še leta kasneje pišejo, da so nekoč bili tvoji študenti.)
Današnje predavanje je bilo sicer dokaj nepresenetljivo (a zato nič bolj spodbudno) nizanje statističnih podatkov in bolj ali znanih primerov svetovne politike, s katerimi je Pogge skušal orisati tegobno sliko svetovne revščine, njeno sorazmerno obvladljivost glede na finančno moč bogatega sveta in odgovornost slednjega ne zgolj za to, da te revščine ne odpravlja, ampak tudi za to, da do nje sploh prihaja.
Zgolj nekaj bolj ali manj znanih številk za ilustracijo nezavedne hipokrizije Zahoda: 18 milijonov smrti zaradi revščine na leto ali 300 milijonov od leta 1990 do danes (za primerjavo - vojne, totalitarni režimi in podobno naj bi v celotnem dvajsetem stoletju zakrivili približno 200 milijonov smrti). 41% ljudi pod revščino skupaj doseže 1.1% svetovnega prihodka, tako da bi bogate, če bi jih želeli spraviti nad tisto (drugo najnižjo) mejo revščine 2 dolarjev na dan, za kar bi jim morali dohodek skoraj podvojiti, to še vedno stalo samo en odstotek njihovega skupnega premoženja. In tako naprej.
Bolj zanimiva je njegova kritika deklaracij svetovnih voditeljev o zmanjševanju podhranjenih ljudi na svetu iz leta 1996 in leta 2000:
1. Deklaracija iz leta 1996 je govorila o takojšnjem cilju zmanjšanju števila podhranjenih ljudi na polovico trenutnega stanja do leta 2015 (glej besedilo deklaracije tu, drugi odstavek z vrha). V zvezi s to zavezo voditeljev je res zanimivo, kot je poudaril Pogge, da govori o takojšnjem ("immediate") cilju, ki naj se uresniči v naslednjih 19 letih.
(Leto 1941, zavezniški voditelji: "Genocid nad Judi in drugimi nezaželenimi populacijami, ki ga izvaja nacistična Nemčija, je res strašen in nesprejemljiv. Zavezujemo se boriti proti njemu, naš takojšnji cilj pa ga je zmanjšati na pol do leta 1960.")
2. Leta 2000 pa je Generalna skupščina OZN sprejela posebno deklaracijo ob prelomu tisočletja, v kateri se je med drugim zopet dotaknila tudi vprašanja lakote. Le da je tokrat namesto o zmanjšanju števila govorila o zmanjšanju odstotka podhranjenih (19. točka deklaracije). Pogge je še dodal, da naj bi se razpolovitev po novem merila od leta 1990 in razmerje računalo zgolj glede na dežele v razvoju.
Spremembe so boleče, ker vsa ta dejstva zmanjšujejo pričakovanja oziroma zahtevani trud bogatih: če zmanjšuješ odstotek podhranjenih, ti baje pomaga že rast prebivalstva; ta je v povprečju še toliko višja v deželah v razvoju; z računanjem od leta 1990 pa naj bi "naloga" pridobila predvsem na račun vključevanja Kitajske, ki že od leta 1990 naprej izjemno uspešno znižuje število lastnih podhranjenih prebivalcev. Kakorkoli že, če je verjeti Poggeju, naj bi torej ustrezno razpolovitev odstotka podhranjenih po zavezi deklaracije iz leta 2000 pomenilo znižanje tega odstotka iz 28 na 14 odstotkov, po prijazno izbranih kriterijih pa naj bi bil ta odstotek dosežen že leta 1999 - (bogati) svet je torej svojo obljubo izpolnil že eno leto prej, preden je o njej sploh sprejel zavezo.
Toliko na kratko o predavanju. Kot rečeno, Poggejeva teorija slovi predvsem po tem, da veliko težo pripisuje tako imenovani negativni odgovornosti bogatega sveta, se pravi odgovornosti, da je sploh prišlo do takšnega stanja nepravičnosti, in ne toliko goli pozitivni odgovornosti, da pač mora pomagati manj srečnim od sebe. Njegova teorija se tako konča v upravičenju revnih do pomoči bogatih kot človekovi pravici, ki jo bogati kršijo, če ne pomagajo. To je hvalevredna drža, ki jo poznamo tudi v mednarodnem pravu - nenazadnje sem tudi sam že pisal o tem, da je "humanitarnost darilo, pravičnost pa upravičenje" (in to pobral pri Catherine Dauvergne). Zato za danes končajmo tukaj.
Če koga zanima več o Poggejevem delu, je nekaj člankov dostopnih prek prve povezave te objave zgoraj, denimo ta predstavitveni članek o ideji globalne pravičnosti. Jutri ali kak dan kasneje pa še nekaj mojih misli o današnji izkušnji - a naj vas to ne ustavi, če bi želeli že zdaj dodati tudi kak svoj komentar.
(Kako veš, kdaj si res čislan akademik? Ko tudi o zelo uspešnih strokovnjakih še leta kasneje pišejo, da so nekoč bili tvoji študenti.)
Današnje predavanje je bilo sicer dokaj nepresenetljivo (a zato nič bolj spodbudno) nizanje statističnih podatkov in bolj ali znanih primerov svetovne politike, s katerimi je Pogge skušal orisati tegobno sliko svetovne revščine, njeno sorazmerno obvladljivost glede na finančno moč bogatega sveta in odgovornost slednjega ne zgolj za to, da te revščine ne odpravlja, ampak tudi za to, da do nje sploh prihaja.
Zgolj nekaj bolj ali manj znanih številk za ilustracijo nezavedne hipokrizije Zahoda: 18 milijonov smrti zaradi revščine na leto ali 300 milijonov od leta 1990 do danes (za primerjavo - vojne, totalitarni režimi in podobno naj bi v celotnem dvajsetem stoletju zakrivili približno 200 milijonov smrti). 41% ljudi pod revščino skupaj doseže 1.1% svetovnega prihodka, tako da bi bogate, če bi jih želeli spraviti nad tisto (drugo najnižjo) mejo revščine 2 dolarjev na dan, za kar bi jim morali dohodek skoraj podvojiti, to še vedno stalo samo en odstotek njihovega skupnega premoženja. In tako naprej.
Bolj zanimiva je njegova kritika deklaracij svetovnih voditeljev o zmanjševanju podhranjenih ljudi na svetu iz leta 1996 in leta 2000:
1. Deklaracija iz leta 1996 je govorila o takojšnjem cilju zmanjšanju števila podhranjenih ljudi na polovico trenutnega stanja do leta 2015 (glej besedilo deklaracije tu, drugi odstavek z vrha). V zvezi s to zavezo voditeljev je res zanimivo, kot je poudaril Pogge, da govori o takojšnjem ("immediate") cilju, ki naj se uresniči v naslednjih 19 letih.
(Leto 1941, zavezniški voditelji: "Genocid nad Judi in drugimi nezaželenimi populacijami, ki ga izvaja nacistična Nemčija, je res strašen in nesprejemljiv. Zavezujemo se boriti proti njemu, naš takojšnji cilj pa ga je zmanjšati na pol do leta 1960.")
2. Leta 2000 pa je Generalna skupščina OZN sprejela posebno deklaracijo ob prelomu tisočletja, v kateri se je med drugim zopet dotaknila tudi vprašanja lakote. Le da je tokrat namesto o zmanjšanju števila govorila o zmanjšanju odstotka podhranjenih (19. točka deklaracije). Pogge je še dodal, da naj bi se razpolovitev po novem merila od leta 1990 in razmerje računalo zgolj glede na dežele v razvoju.
Spremembe so boleče, ker vsa ta dejstva zmanjšujejo pričakovanja oziroma zahtevani trud bogatih: če zmanjšuješ odstotek podhranjenih, ti baje pomaga že rast prebivalstva; ta je v povprečju še toliko višja v deželah v razvoju; z računanjem od leta 1990 pa naj bi "naloga" pridobila predvsem na račun vključevanja Kitajske, ki že od leta 1990 naprej izjemno uspešno znižuje število lastnih podhranjenih prebivalcev. Kakorkoli že, če je verjeti Poggeju, naj bi torej ustrezno razpolovitev odstotka podhranjenih po zavezi deklaracije iz leta 2000 pomenilo znižanje tega odstotka iz 28 na 14 odstotkov, po prijazno izbranih kriterijih pa naj bi bil ta odstotek dosežen že leta 1999 - (bogati) svet je torej svojo obljubo izpolnil že eno leto prej, preden je o njej sploh sprejel zavezo.
Toliko na kratko o predavanju. Kot rečeno, Poggejeva teorija slovi predvsem po tem, da veliko težo pripisuje tako imenovani negativni odgovornosti bogatega sveta, se pravi odgovornosti, da je sploh prišlo do takšnega stanja nepravičnosti, in ne toliko goli pozitivni odgovornosti, da pač mora pomagati manj srečnim od sebe. Njegova teorija se tako konča v upravičenju revnih do pomoči bogatih kot človekovi pravici, ki jo bogati kršijo, če ne pomagajo. To je hvalevredna drža, ki jo poznamo tudi v mednarodnem pravu - nenazadnje sem tudi sam že pisal o tem, da je "humanitarnost darilo, pravičnost pa upravičenje" (in to pobral pri Catherine Dauvergne). Zato za danes končajmo tukaj.
Če koga zanima več o Poggejevem delu, je nekaj člankov dostopnih prek prve povezave te objave zgoraj, denimo ta predstavitveni članek o ideji globalne pravičnosti. Jutri ali kak dan kasneje pa še nekaj mojih misli o današnji izkušnji - a naj vas to ne ustavi, če bi želeli že zdaj dodati tudi kak svoj komentar.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
