Kontekst

Kot obljubljeno, še kratek komentar včerajšnje objave o nameri Komisije, da v skupnostni zakonodajni postopek tesneje vključi tudi parlamente držav članic. Poleg že omenjenega "postopkovnega" vidika (da gre še za en selektivni poskus udejanja nove ustavne pogodbe brez njenega formalnega sprejetja) se mi na prvi pogled zdijo zanimivi še štirje povezani "vsebinski" vidiki te pobude: en splošen, trije pa vezani na posamezne vpletene institucije - Komisijo, državne parlamente in Evropski parlament.

Na splošno se mi zdi zanimivo, da gre še enkrat več za ureditev, ki jo lahko hkrati nekateri (naklonjeno ali kritično) opisujejo kot nov korak k še tesnejši in boljši povezavi držav članic v Unijo, drugi pa (spet bodisi zadovoljno bodisi preplašeno) kot korak stran od združene Evrope v prid večji neodvisnosti držav članic. Ob takih primerih se vedno spomnim, kako je John Major po vrnitvi domov pogajanja za Maastrichtsko pogodbo opisoval kot "igro, niz in partijo" v prid Združenega kraljestva.

Komisija pri tem vleče premetene poteze, ki lahko na dolgi rok dodatno koristijo njej sami oziroma njeni vlogi pri zakonodajnih postopkih. To je lekcija, ki jo Evropska unija že pozna: ko se je z Enotnim evropskim aktom izkopala iz dvajsetletnega suženjstva Luksemburškemu kompromisu, ki je evropske zakonodajne postopke oviral z grožnjo veta katerekoli države članice, je s svojo vlogo posrednika pri iskanju najbolj učinkovitih zakonodajnih koalicij največ pridobila prav Komisija. Z vidika Skupnosti je bil zasuk od najnižjega k najvišjemu skupnemu imenovalcu vsekakor dobrodošel na splošno, simbolni ugled in dejanska moč Komisije, ki je med državami posredovala s svarili o možnem preglasovanju, pa sta se tudi skokovito dvignila.

Državni parlamenti so zadnja leta v nezavidljivi vlogi, ko se iz pravega zakonodajalca vse bolj levijo v nekakšnega lokalnega evro-uradnika, saj je velik odstotek njihovega dela uveljavljanje zakonodaje, ki izvira iz Bruslja (čeprav ta odstotek nemara res ni tako visok, kot se rado sliši po državah članicah). V takšnih okoličinah ni čudno, da jih mika večja vpletenost v zakonodajni proces Skupnosti, se pravi tam, kjer se veliko stvari zares doreče. A tudi to lekcijo Unija na nek način že pozna, vse od časov, ko so državna sodišča začela s Sodiščem ES sodelovati pri postopkih predhodnega odločanja. V obeh primerih gre za pobudi, ki po eni strani krepita vlogo in pomen državnih akterjev, po drugi pa s tem širita in povečujeta učinkovitost evropske ureditve in njenega pravnega reda. Tudi to pa je eden od uspehov (ali razlogov za uspeh) Unije.

Kaj pa Evropski parlament? V bistvu se mi zdi smešno - čeprav sploh ne presenetljivo - da se tako razburja, češ da se državni parlamenti rinejo tja, kamor ne sodijo, saj naj bi bil zgolj Evropski parlament pravi zakonodajni sogovornik Komisije. Smešno zato, ker takšno ureditev s posebnim poudarkom na medparlamentarnem sodelovanju Evropskega parlamenta in parlamentov držav članic predvideva nova ustavna pogodba (II. "naslov" tega protokola), Evropski parlament pa je to novo ustavno pogodbo že zdavnaj ratificiral in je eden od njenih najglasnejših podpornikov. Sicer pa, mar ne gre tu v bistvu le še za en primer ljubosumnega fetišiziranja lastne odločilne vloge, kakršnega smo sicer denimo vajeni od najvišjih sodišč držav članic v odnosu do Sodišča ES?

Oznake: EU