sreda, 17. maj 2006
Matej Accetto, 5/17/2006 10:06:00 dop. (trajna stran objave)Državljanska agenda Komisije
Oktobra lani je Komisija v svojem sporočilu drugim institucijam Evropske unije predstavila svoj doprinos k razpravi o nadaljnji ustavni usodi Unije: veliki Plan D za demokracijo, dialog in debato.
Ta humorno zveneči plan oziroma načrt je pol leta kasneje očitno obrodil sadove. Prejšnji teden je Komisija v sporočilu Svetu namreč predstavila svojo Državljansko agendo, ki bo "priskrbela rezultate za Evropo".
O tem, kakšna je ta agenda oziroma kakšni bodo rezultati, ki jih bo priskrbela, sem že večkrat pisal (glej tu, tu in tu): postopno in selektivno udejanjanje nove ustavne pogodbe brez njenega dejanskega sprejetja.
Tu se bom omejil le na tri odlomke iz objavljenega sporočila - še tako bo objava dokaj dolga, a upam, da tistim z evropsko dušo zanimiva.
1. Kdo so državljani?
V uvodnem delu sporočila Komisija pravi (prosti prevod, str. 2):
Državljani hočejo več. Zato jim ponudimo ustavno pogodbo. Volilni telesi (ne državljani) jo zavrneta. A vendar je jasno, da državljani hočejo več. Pravzaprav se zdi, da zdaj hočejo še več, kot so želeli pred zavrnitvijo pogodbe, verjetno zaradi plana D - nenazadnje je to plan za demokracijo, dialog in debato. Le da ta debata ne vključuje brezglavih volilnih teles Francije in Nizozemske.
Problem je seveda zgolj v tem, da brez tistih nesrečnih volilnih teles ustavna pogodba ne more stopiti v veljavo. Zato je rešitev po agendi Komisije v tem, da obstoječa Unija deluje čim učinkoviteje. (Je imela pri tem v mislih moj članek o učinkovitosti prava Skupnosti? Verjetno ne.) Kar pa vodi tudi k uvajanju nekaterih tistih sprememb, ki bi jih sicer uvedla šele nova ustavna pogodba.
2. Nazaj v prihodnost - tiha veljava nove ustavne pogodbe
Zgoraj povedano se najbrž sliši zelo kritično do Komisije, in morda bolj, kot si zasluži. Marsikaj, kar sporočilo omenja, drži, Komisija pa na nek način tudi ni tako kriva, da zagovarja vse večje povezovanje v Evropi. Tudi vse večje povezovanje samo po sebi ni hudičevo maslo. Imam pa dva zadržka.
Enega o tem, ali je Komisija pravi naslov za preroške in akcijske načrte nadaljnjega "ustavnega" razvoja Unije oziroma pobude, ki posegajo v sam temeljni ustroj evropskega povezovanja in razmerja med evropskim in nacionalnim. Saj razumem tudi argumente, da pač nekdo mora igrati vlogo gonilne sile in da je Komisija eno redkih teles, ki to lahko iskreno in zagnano počne. A vseeno se se mi nekako zdi bolj primerno, da bi ostala bolj pri vsakodnevnem delovanju Unije in načrte njenega ustavnega razvoja zgolj komentirala, ne pa ustvarjala.
Drugega pa o tem, da se v svojih pobudah Komisija vseeno igra skrivalnice in sem ter tja kakšno novost ustavne pogodbe "prodaja" kot samoumevno nadgradnjo obstoječe ureditve ali celo njen že obstoječi del. Nekaj primerov sem že omenjal, tu je še eden iz 4. strani sporočila:
Kdo se ne bo strinjal s tem, da je solidarnost čudovita vrednota, ali da sodi med temeljne vrednote Evrope? Težava je zgolj v tem, da v veljavnih ustanovnih pogodbah Unije (za razliko od "Evrope") solidarnost sploh ni omenjena, pa tudi Sodišče ES se nanjo, če že, sklicuje zgolj mimogrede, denimo ob obravnavi kakšne sheme socialnega varstva. Kot eno od temeljnih vrednot Unije solidarnost poudarja šele nova ustavna pogodba. Tista, ki zaradi dveh volilnih teles še ne velja. (O tem sem sicer več pisal v članku "Mednarodnopravni vidiki nove evropske ustavne pogodbe", Javna uprava 41 (2005) 4.)
Problem ni, da bi trenutno stanje zanikalo pomen solidarnosti kot neke zaželene medčloveške in med-narodne vrline, ampak v tem, da si ne bi smeli kar tako iz zraka izmišljati novih vrednot ustavnega značaja, ki naj kot temeljna pravna vodila sooblikujejo našo ustavno sedanjost ali prihodnost. Vsaj, morda, ne Komisija sama.
Seveda je vse skupaj premeteno zato, ker zanikati takšno vlogo solidarnosti izpade vsaj dokaj čudno, če že ne nedomo- (ali človeko-)ljubno.
3. Navidezna resničnost političnih varovalk "federalnega ravnovesja"
In čisto na hitro še ena misel, ki lahko pomaga pojasniti, zakaj moji pomisleki o prelahkem pripisovanju statusa vrednote. Veliko se poudarja subsidiarnost, tudi v tem sporočilu. Subsidiarnost, zaradi katere naj bi Unija ukrepala zgolj takrat, ko bi bilo to primerno, in da naj bi pri varovanju tega načela pomembno vlogo igrali državni parlamenti.
Kaj se po načrtu zgodi, če državni parlamenti protestirajo konkretnemu predlogu? Zgolj to, da morajo institucije o teh predlogih še enkrat razmisliti. In nič drugega. Tudi če bi vsi državni parlamenti konkretnemu aktu nasprotovali, ga bi po predvidenem načrtu institucije Skupnosti lahko sprejele ravno tako, kot brez tega protesta.
To ne pomeni, da nima ta mehanizem prav nobene veljave. Seveda jo ima, vsaj povečano pozornost javnosti do tega, kaj v posebno občutljivih primerih počne bruseljska zakonodaja. A pomaga orisati problematičnost ureditve načela, v kateri to od naslovnikov zahteva nekaj zelo očitnega, ne da bi imelo kakršnokoli konkretno moč pri tem, da njihovo spoštovanje tudi uspešno nadzira: institucije se zavezujejo, da bodo ukrepale zgolj takrat, ko bo to ustrezno. In kdo o tem odloča? One same. Jih kdo nadzira? Vsaj zaenkrat še ne - pokažite mi sodbo, v kateri bi denimo Sodišče ES ugotovilo, da institucije Skupnosti niso spoštovale načela subsidiarnosti, če so same zatrjevale, da so ga.
---
Kakorkoli že, zanimivi časi. Mimogrede, saj veste, da sem velik privrženec evropskega povezovanja, kajne?
Ta humorno zveneči plan oziroma načrt je pol leta kasneje očitno obrodil sadove. Prejšnji teden je Komisija v sporočilu Svetu namreč predstavila svojo Državljansko agendo, ki bo "priskrbela rezultate za Evropo".
O tem, kakšna je ta agenda oziroma kakšni bodo rezultati, ki jih bo priskrbela, sem že večkrat pisal (glej tu, tu in tu): postopno in selektivno udejanjanje nove ustavne pogodbe brez njenega dejanskega sprejetja.
Tu se bom omejil le na tri odlomke iz objavljenega sporočila - še tako bo objava dokaj dolga, a upam, da tistim z evropsko dušo zanimiva.
1. Kdo so državljani?
V uvodnem delu sporočila Komisija pravi (prosti prevod, str. 2):
Pričakovanja državljanov od EU so zrasla v zadnjih 50 letih. ... Državljani EU želijo imeti več razumevanja tega in vplivanja na to, kaj EU počne in kako to počne. ...Kaj ni zanimivo, kako besedilo ves čas govori o "državljanih" Evrope, ko omenja referenduma v Franciji in na Nizozemskem, pa o "volilnih telesih" teh dveh držav? Brezglavih, votlih, skorajda hudobnih volilnih telesih zgolj dveh držav članic, ki sta se postavili po robu jasni volji državljanov Evrope.
Ustavna pogodba naj bi pomagala zapolniti to vrzel. ... Petnajst držav članic je ratificiralo ustavno pogodbo in še več jih bo to morda storilo v naslednjih mesecih. Volilni telesi dveh držav članic sta glasovali "proti" pogodbi na referendumih. Zaenkrat še ni soglasja o naslednjih korakih.
Toda državljani si želijo, da bi EU delovala učinkovito že danes. Debate, organizirane v okviru Plana D (za demokracijo, dialog in debato), kažejo močno željo državljanov Evrope po večji aktivnosti EU na številnih področjih...
Državljani hočejo več. Zato jim ponudimo ustavno pogodbo. Volilni telesi (ne državljani) jo zavrneta. A vendar je jasno, da državljani hočejo več. Pravzaprav se zdi, da zdaj hočejo še več, kot so želeli pred zavrnitvijo pogodbe, verjetno zaradi plana D - nenazadnje je to plan za demokracijo, dialog in debato. Le da ta debata ne vključuje brezglavih volilnih teles Francije in Nizozemske.
Problem je seveda zgolj v tem, da brez tistih nesrečnih volilnih teles ustavna pogodba ne more stopiti v veljavo. Zato je rešitev po agendi Komisije v tem, da obstoječa Unija deluje čim učinkoviteje. (Je imela pri tem v mislih moj članek o učinkovitosti prava Skupnosti? Verjetno ne.) Kar pa vodi tudi k uvajanju nekaterih tistih sprememb, ki bi jih sicer uvedla šele nova ustavna pogodba.
2. Nazaj v prihodnost - tiha veljava nove ustavne pogodbe
Zgoraj povedano se najbrž sliši zelo kritično do Komisije, in morda bolj, kot si zasluži. Marsikaj, kar sporočilo omenja, drži, Komisija pa na nek način tudi ni tako kriva, da zagovarja vse večje povezovanje v Evropi. Tudi vse večje povezovanje samo po sebi ni hudičevo maslo. Imam pa dva zadržka.
Enega o tem, ali je Komisija pravi naslov za preroške in akcijske načrte nadaljnjega "ustavnega" razvoja Unije oziroma pobude, ki posegajo v sam temeljni ustroj evropskega povezovanja in razmerja med evropskim in nacionalnim. Saj razumem tudi argumente, da pač nekdo mora igrati vlogo gonilne sile in da je Komisija eno redkih teles, ki to lahko iskreno in zagnano počne. A vseeno se se mi nekako zdi bolj primerno, da bi ostala bolj pri vsakodnevnem delovanju Unije in načrte njenega ustavnega razvoja zgolj komentirala, ne pa ustvarjala.
Drugega pa o tem, da se v svojih pobudah Komisija vseeno igra skrivalnice in sem ter tja kakšno novost ustavne pogodbe "prodaja" kot samoumevno nadgradnjo obstoječe ureditve ali celo njen že obstoječi del. Nekaj primerov sem že omenjal, tu je še eden iz 4. strani sporočila:
Želja za globlje in širše gospodarsko povezovanje bi morala iti z roko v roki z nadaljnjo podporo eni najbolj združevalnih in temeljnih vrednot Evrope: solidarnosti.Besedilo, ki sledi, nato naprej razvija, kaj večja podpora solidarnosti konkretno pomeni. Ne morem si kaj, da se mi to ne bi zdelo zelo premeteno.
Kdo se ne bo strinjal s tem, da je solidarnost čudovita vrednota, ali da sodi med temeljne vrednote Evrope? Težava je zgolj v tem, da v veljavnih ustanovnih pogodbah Unije (za razliko od "Evrope") solidarnost sploh ni omenjena, pa tudi Sodišče ES se nanjo, če že, sklicuje zgolj mimogrede, denimo ob obravnavi kakšne sheme socialnega varstva. Kot eno od temeljnih vrednot Unije solidarnost poudarja šele nova ustavna pogodba. Tista, ki zaradi dveh volilnih teles še ne velja. (O tem sem sicer več pisal v članku "Mednarodnopravni vidiki nove evropske ustavne pogodbe", Javna uprava 41 (2005) 4.)
Problem ni, da bi trenutno stanje zanikalo pomen solidarnosti kot neke zaželene medčloveške in med-narodne vrline, ampak v tem, da si ne bi smeli kar tako iz zraka izmišljati novih vrednot ustavnega značaja, ki naj kot temeljna pravna vodila sooblikujejo našo ustavno sedanjost ali prihodnost. Vsaj, morda, ne Komisija sama.
Seveda je vse skupaj premeteno zato, ker zanikati takšno vlogo solidarnosti izpade vsaj dokaj čudno, če že ne nedomo- (ali človeko-)ljubno.
3. Navidezna resničnost političnih varovalk "federalnega ravnovesja"
In čisto na hitro še ena misel, ki lahko pomaga pojasniti, zakaj moji pomisleki o prelahkem pripisovanju statusa vrednote. Veliko se poudarja subsidiarnost, tudi v tem sporočilu. Subsidiarnost, zaradi katere naj bi Unija ukrepala zgolj takrat, ko bi bilo to primerno, in da naj bi pri varovanju tega načela pomembno vlogo igrali državni parlamenti.
Kaj se po načrtu zgodi, če državni parlamenti protestirajo konkretnemu predlogu? Zgolj to, da morajo institucije o teh predlogih še enkrat razmisliti. In nič drugega. Tudi če bi vsi državni parlamenti konkretnemu aktu nasprotovali, ga bi po predvidenem načrtu institucije Skupnosti lahko sprejele ravno tako, kot brez tega protesta.
To ne pomeni, da nima ta mehanizem prav nobene veljave. Seveda jo ima, vsaj povečano pozornost javnosti do tega, kaj v posebno občutljivih primerih počne bruseljska zakonodaja. A pomaga orisati problematičnost ureditve načela, v kateri to od naslovnikov zahteva nekaj zelo očitnega, ne da bi imelo kakršnokoli konkretno moč pri tem, da njihovo spoštovanje tudi uspešno nadzira: institucije se zavezujejo, da bodo ukrepale zgolj takrat, ko bo to ustrezno. In kdo o tem odloča? One same. Jih kdo nadzira? Vsaj zaenkrat še ne - pokažite mi sodbo, v kateri bi denimo Sodišče ES ugotovilo, da institucije Skupnosti niso spoštovale načela subsidiarnosti, če so same zatrjevale, da so ga.
---
Kakorkoli že, zanimivi časi. Mimogrede, saj veste, da sem velik privrženec evropskega povezovanja, kajne?
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
