nedelja, 30. april 2006
Matej Accetto, 4/30/2006 01:00:00 pop. (trajna stran objave)Ustavne spremembe brez nove ustavne pogodbe?
Čas razmisleka o usodi prihodnje ustavne reforme Unije je čas vizionarjev in mnogih (bolj ali manj premišljenih) idej.
To, da želi Avstrija v času svojega predsedovanja z organizacijo mnogih konferenc najti čarobno formulo za prenovo Evropske unije neodvisno od usode nove ustavne pogodbe, že vemo. Enega od najnovejših prispevkov je ponudila na konferenci o subsidiarnosti "Evropa se začne doma". Kot poroča Le Monde, so avstrijski predstavniki na konferenci zapeli hvalnico subsidiarnosti kot rešilni biljki, ki bo odgovorila na strahove evropskih državljanov. Njihov načrt bi v veliki meri v stvarnost prelil dognanja delovne skupine Konvencije o subsidiarnosti, ki je veliko upanje položila v predvideno sodelovanje nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem postopku. Da načelo subsidiarnosti do nadaljnjega ostaja prazna politična floskula, na katero se lahko v vsaki konkretni razpravi sklicujeta obe strani, tega menda ni opazil še nihče.
Tudi Francija (beri: Chiracov kabinet) je pred časom razmišljala o možnosti, da bi iz ustavne pogodbe vzeli posamezne izvedljive projekte oziroma da bi se osredotočili na konkretne politične pobude na posameznih področjih, s katerimi bi Uniji spet vrnili koristnost in kredibilnost (povezava na žal plačljivi prispevek o tem). Povedano drugače, to je načrt "vrnitve k osnovam" oziroma tistemu, za kar vemo, da deluje, k temeljni ideologiji evropskega povezovanja iz Schumanove deklaracije kot projekta mnogih postopnih korakov konkretnih dosežkov za izgradnjo dejanske solidarnosti.
Nemčija ima drugačne ideje, ki bi jih morda lahko uvrstili med "recepte iz domače kuhinje". Recept je sprememba v etiketi: zunanji minister Steinmeier je omenjal načrt, po katerem bi do leta 2009 ustavno pogodbo vendarle ratificirali v sedanji obliki - le da ji ne bi več rekli "Pogodba o ustavi za Evropo", ampak "Temeljna pogodba za Evropo". To, da je bilo ustavno poimenovanje novega besedila nekakšen prepovedan sadež, sicer mislim tudi sam - a o tem spet več kdaj drugič.
Je pa podobne ideje, čeprav s pomenljivo razliko, vedno imela Velika Britanija oziroma Združeno kraljestvo. Že leta 2000, po majskem govoru Joschke Fischerja na Univerzi Humboldt (tudi nemški zunanji ministri so očitno vedno pretendenti na prestol evropskih vizionarjev), ki je spodbudil razmišljanja o "pravi" ustavni prihodnosti Uniji (besedilo v nemščini ali angleščini), je Blair zagovarjal tezo, da Unija kot temeljno listino ne potrebuje (pravne) ustave, temveč zgolj (politično) Izjavo o načelih. Ta teza se je nekaj časa po Evropi tudi prodajala kot tako imenovana "Blairova doktrina".
Povod za ta drnec čez trenutne poskuse političnega prerokovanja pa je najnovejše spogledovanje Francije in Komisije: kot poroča EUobserver, naj bi Komisija na še enem izmed prihodnosti Unije posvečenih seminarjev ta teden močno podprla francoske predloge, da bi brez spremembe ustanovnih pogodb ukinili možnost nacionalnega veta na področjih sodnega in policijskega sodelovanja ter zaščite delavcev.
Po eni strani je sporočilo seveda zanimivo, kolikor kaže, da se tudi Komisija vse bolj ubada z idejo "ustavnih" reform brez ustavne reforme; pač z uporabo obstoječih clauses passerelles, kakršna je denimo 42. člen PEU. Po drugi pa je seveda prav simpatično, da sta skupni glas o tem vprašanju našli prav Komisija in Francija, tista Francija, ki je nekoč tako načelno zagovarjala prav neodtujljivo pravico držav članic do veta. Gotovo bo Francija v tej novi preobleki podprla tudi odpravo določbe, ki zahteva soglasje vseh članic za odpravo nepotrebnih mesečnih selitev Evropskega parlamenta v Strasbourg - še posebej zdaj, ko se je pojavil sum, da je mesto Strasbourg Evropski parlament v zadnjih 25 letih opetnajstilo za vsaj 27 milijonov evrov (podobna novica tudi na RTVSlo, le da najbrž z napačnimi številkami).
To, da želi Avstrija v času svojega predsedovanja z organizacijo mnogih konferenc najti čarobno formulo za prenovo Evropske unije neodvisno od usode nove ustavne pogodbe, že vemo. Enega od najnovejših prispevkov je ponudila na konferenci o subsidiarnosti "Evropa se začne doma". Kot poroča Le Monde, so avstrijski predstavniki na konferenci zapeli hvalnico subsidiarnosti kot rešilni biljki, ki bo odgovorila na strahove evropskih državljanov. Njihov načrt bi v veliki meri v stvarnost prelil dognanja delovne skupine Konvencije o subsidiarnosti, ki je veliko upanje položila v predvideno sodelovanje nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem postopku. Da načelo subsidiarnosti do nadaljnjega ostaja prazna politična floskula, na katero se lahko v vsaki konkretni razpravi sklicujeta obe strani, tega menda ni opazil še nihče.
Tudi Francija (beri: Chiracov kabinet) je pred časom razmišljala o možnosti, da bi iz ustavne pogodbe vzeli posamezne izvedljive projekte oziroma da bi se osredotočili na konkretne politične pobude na posameznih področjih, s katerimi bi Uniji spet vrnili koristnost in kredibilnost (povezava na žal plačljivi prispevek o tem). Povedano drugače, to je načrt "vrnitve k osnovam" oziroma tistemu, za kar vemo, da deluje, k temeljni ideologiji evropskega povezovanja iz Schumanove deklaracije kot projekta mnogih postopnih korakov konkretnih dosežkov za izgradnjo dejanske solidarnosti.
Nemčija ima drugačne ideje, ki bi jih morda lahko uvrstili med "recepte iz domače kuhinje". Recept je sprememba v etiketi: zunanji minister Steinmeier je omenjal načrt, po katerem bi do leta 2009 ustavno pogodbo vendarle ratificirali v sedanji obliki - le da ji ne bi več rekli "Pogodba o ustavi za Evropo", ampak "Temeljna pogodba za Evropo". To, da je bilo ustavno poimenovanje novega besedila nekakšen prepovedan sadež, sicer mislim tudi sam - a o tem spet več kdaj drugič.
Je pa podobne ideje, čeprav s pomenljivo razliko, vedno imela Velika Britanija oziroma Združeno kraljestvo. Že leta 2000, po majskem govoru Joschke Fischerja na Univerzi Humboldt (tudi nemški zunanji ministri so očitno vedno pretendenti na prestol evropskih vizionarjev), ki je spodbudil razmišljanja o "pravi" ustavni prihodnosti Uniji (besedilo v nemščini ali angleščini), je Blair zagovarjal tezo, da Unija kot temeljno listino ne potrebuje (pravne) ustave, temveč zgolj (politično) Izjavo o načelih. Ta teza se je nekaj časa po Evropi tudi prodajala kot tako imenovana "Blairova doktrina".
Povod za ta drnec čez trenutne poskuse političnega prerokovanja pa je najnovejše spogledovanje Francije in Komisije: kot poroča EUobserver, naj bi Komisija na še enem izmed prihodnosti Unije posvečenih seminarjev ta teden močno podprla francoske predloge, da bi brez spremembe ustanovnih pogodb ukinili možnost nacionalnega veta na področjih sodnega in policijskega sodelovanja ter zaščite delavcev.
Po eni strani je sporočilo seveda zanimivo, kolikor kaže, da se tudi Komisija vse bolj ubada z idejo "ustavnih" reform brez ustavne reforme; pač z uporabo obstoječih clauses passerelles, kakršna je denimo 42. člen PEU. Po drugi pa je seveda prav simpatično, da sta skupni glas o tem vprašanju našli prav Komisija in Francija, tista Francija, ki je nekoč tako načelno zagovarjala prav neodtujljivo pravico držav članic do veta. Gotovo bo Francija v tej novi preobleki podprla tudi odpravo določbe, ki zahteva soglasje vseh članic za odpravo nepotrebnih mesečnih selitev Evropskega parlamenta v Strasbourg - še posebej zdaj, ko se je pojavil sum, da je mesto Strasbourg Evropski parlament v zadnjih 25 letih opetnajstilo za vsaj 27 milijonov evrov (podobna novica tudi na RTVSlo, le da najbrž z napačnimi številkami).
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
