sobota, 29. april 2006
Matej Accetto, 4/29/2006 05:23:00 pop. (trajna stran objave)Rosanvallon in Demokracija nezaupanja
Včeraj sem bil na uvodnem predavanju Pierra Rosanvallona, ki je letos vabljeni predavatelj na posebni seriji predavanj Univerze Cambridge The Seeley Lectures. V preteklih letih so v okviru serije predavali Ronald Dworkin, Joseph Raz, Martha Nussbaum, Jeremy Waldron in Cass Sunstein; priznam, da je bil v primerjavi s temi imeni Rosanvallon zame dokajšnja neznanka, saj sem njegovo ime prej zgolj oplazil.
A se je izkazal za prijetno presenečenje. Francoski zgodovinar in politolog s prepričljivo bibliografijo je svojo serijo predavanj začel udarno, z dokaj napornim francoskim naglasom, semantično akrobatiko in nizanjem budilnih sloganov. Demokracija je vedno bila obenem obljuba (neke boljše ureditve) in problem (njene neizpolnitve), zato jo morata vedno sestavljati zaupanje in nezaupanje. Medtem ko je večina pozornosti namenjena prvi razsežnosti, vprašanjem državljanstva, predstavništva in suverenosti, pa se želi Rosanvallon posvetiti pogosto spregledani drugi razsežnosti, sistemu, oblikam in družbi nezaupanja. Ne zgolj pravnemu nezaupanju do oblasti, ki bolj brani posameznika pred posegi oblasti kot pa krona državljana, temveč demokratičnemu nezaupanju, ki od javne oblasti terja, da izpolni svoje obljube.
Tako pridemo do demokracije nezaupanja, do "proti-demokracije", ki je še vedno oblika demokracije, a demokracija opozicije. Takšno demokracijo sestavljajo tri "proti-oblastne moči": moč nadziranja (kombinacija volilne pravice in vrste načinov trajnega nadzora), negativna suverenost (različne oblike ljudskega veta) in demokratičnost sodbe (kjer sodba zamenja volitve, ker prinaša oprijemljivejše učinke).
Toliko v grobem o njegovi tezi - predavanja bodo skoraj gotovo, tako kot pri njegovih predhodnikih, izšla tudi v knjižni obliki pri Cambridge University Press (verjetno lahko iščete knjigo pod naslovom Democracy of Distrust). Na prvi pogled posamezne opazke morda niti ne izgledajo presenetljivo nove ali globokoumne - a na prvi pogled se verjetno nikoli ne da oceniti kakovosti študije, katere prepričljivost in bogastvo je moč prepoznati šele na papirju. Mi je pa bilo všeč, da je bila v predavanju ves čas prisotna želja po konceptualizaciji, ki je vsaj zame ena najuporabnejših zaželenih odlik tovrstnih projektov. Rosanvallon je tudi sam omenil, da želi razširiti politični besednjak demokracije, podobno kot ga je Hirschman s svojim "ekonomskim" konceptom Izstopa, Glasu in Zvestobe. Hirschmana sem že nekajkrat uporabil pri svojih pravnih študijah, še večkrat pa ga videl zapisanega drugje.
Beseda, s katero lahko v katerokoli razpravi prikličeš in uporabiš celoten dobro premišljen koncept (ali, kot temu pravi Katja Šugman, metaprincip), je res zlata vredna. A o tem kdaj drugič.
A se je izkazal za prijetno presenečenje. Francoski zgodovinar in politolog s prepričljivo bibliografijo je svojo serijo predavanj začel udarno, z dokaj napornim francoskim naglasom, semantično akrobatiko in nizanjem budilnih sloganov. Demokracija je vedno bila obenem obljuba (neke boljše ureditve) in problem (njene neizpolnitve), zato jo morata vedno sestavljati zaupanje in nezaupanje. Medtem ko je večina pozornosti namenjena prvi razsežnosti, vprašanjem državljanstva, predstavništva in suverenosti, pa se želi Rosanvallon posvetiti pogosto spregledani drugi razsežnosti, sistemu, oblikam in družbi nezaupanja. Ne zgolj pravnemu nezaupanju do oblasti, ki bolj brani posameznika pred posegi oblasti kot pa krona državljana, temveč demokratičnemu nezaupanju, ki od javne oblasti terja, da izpolni svoje obljube.
Tako pridemo do demokracije nezaupanja, do "proti-demokracije", ki je še vedno oblika demokracije, a demokracija opozicije. Takšno demokracijo sestavljajo tri "proti-oblastne moči": moč nadziranja (kombinacija volilne pravice in vrste načinov trajnega nadzora), negativna suverenost (različne oblike ljudskega veta) in demokratičnost sodbe (kjer sodba zamenja volitve, ker prinaša oprijemljivejše učinke).
Toliko v grobem o njegovi tezi - predavanja bodo skoraj gotovo, tako kot pri njegovih predhodnikih, izšla tudi v knjižni obliki pri Cambridge University Press (verjetno lahko iščete knjigo pod naslovom Democracy of Distrust). Na prvi pogled posamezne opazke morda niti ne izgledajo presenetljivo nove ali globokoumne - a na prvi pogled se verjetno nikoli ne da oceniti kakovosti študije, katere prepričljivost in bogastvo je moč prepoznati šele na papirju. Mi je pa bilo všeč, da je bila v predavanju ves čas prisotna želja po konceptualizaciji, ki je vsaj zame ena najuporabnejših zaželenih odlik tovrstnih projektov. Rosanvallon je tudi sam omenil, da želi razširiti politični besednjak demokracije, podobno kot ga je Hirschman s svojim "ekonomskim" konceptom Izstopa, Glasu in Zvestobe. Hirschmana sem že nekajkrat uporabil pri svojih pravnih študijah, še večkrat pa ga videl zapisanega drugje.
Beseda, s katero lahko v katerokoli razpravi prikličeš in uporabiš celoten dobro premišljen koncept (ali, kot temu pravi Katja Šugman, metaprincip), je res zlata vredna. A o tem kdaj drugič.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
