sreda, 31. maj 2006
Matej Accetto, 5/31/2006 12:01:00 pop. (trajna stran objave)Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU: #3
(Za nove bralce dialoga navodila za branje tukaj.)
Odličen odziv in vsekakor pomisleki, vredni pozornosti, pa tudi nadaljnjega odziva!
1.
Čeprav praviš, da je moje uvodno vprašanje hitro, se mi vseeno zdi, da nekako pride na vrsto pred tvojimi uvodnimi pomisleki oziroma da je na nek način njihova predpostavka. V njih se namreč sprašuješ po kakovosti (in morda količini) urejanja kazenskih vprašanj na ravni Unije, ne pa o smiselnosti kakršnegakoli tovrstnega delovanja Unije. Povedano drugače, iz povedanega se zdi, da te moti način, na katerega Unija ureja kazenska vprašanja, ne pa samo dejstvo, da sploh jih.
O tem implicitno priča tudi razlog za povečano zakonodajno aktivnost, ki ga sama poudarjaš - ta namreč ni v ničemer "lasten" Evropski uniji kot naddržavni organizaciji, ampak je po 11. septembru 2001 prisoten tudi v številnih bolj ali manj monolitnih državah po svetu. Enake (in še očitnejše) težave z zakonodajnim "hitenjem" v imenu varnosti poznajo ZDA, pa seveda niso nikakor povezane z njihovim povezovanjem v naddržavne skupnosti.
Poanta tega je, da problematična zakonodajna aktivnost po terorističnih napadih ni posledica Unije kot take, ampak reakcije državnih oblasti na napade, ki bi se izrazila tako ali drugače - le da bi bili lahko ukrepi namesto na evropski ravni sprejeti na državnih ravneh. Da so evropske države nervozne podobno kot ZDA, pa tudi ni čudno, saj ne razmišljajo zgolj o 11. septembru 2001, ampak tudi o 11. marcu 2004 in o 7. juliju 2005. Morda bi ob izostanku skupne aktivnosti "pridobile" zgolj male države, kot denimo Slovenija, ki bolj ali manj utemeljeno terorizma ne pojmujejo kot tolikšne nevarnosti zase, da bi podlegle "psihologiji" povečane skrbi za varnost, ki lahko ogrozi svoboščine.
Kot uvodna misel torej to: Ali tvoja uvodna misel torej pomeni, da načeloma ne nasprotuješ urejanju kazenskih vprašanj na evropski ravni, da pa te zgolj moti način, kako se to izvaja?
2.
Kot rečeno, Evropska unija sprejema kazenskopravne ukrepe na številnih področjih, od terorizma do varstva okolja. (Morda naslednjič več o tem, zakaj na teh področjih.) Problem, na katerega si opozorila, pa je seveda v tem, da so tovrstni ukrepi lahko prehitri in nedomišljeni, ali vsaj nepopolni.
Ena močnih kritik, s katero se strinjam tudi sam in se bo verjetno večina bralcev, je bilo dejstvo, da povečane bruseljske zakonodajne aktivnosti na področju materialnega in kazenskega prava niso spremljale zadostne varovalke pravic osumljencev in obtožencev. Ta kritika je nato privedla tudi do zakonodajnega odgovora institucij Unije, denimo v obliki Komisijinega predloga okvirnega sklepa Sveta o določenih procesnih pravicah pri kazenskih postopkih na ravni Unije. Predlog, vsaj kolikor je meni znano, še ni bil dokončno sprejet, je pa o njem svojo resolucijo že sprejel tudi Evropski parlament.
Tudi ta predlog je bil deležen številnih kritik s strani (oziroma znotraj) držav članic, saj ne vsebuje vseh potrebnih procesnih pravic, tako denimo ne ureja pravice do molka in vprašanja varščine. V bistvu je bilo tudi na splošnejši ravni postopanje Unije v obliki sprejemanja minimalnih standardov kazenskega varstva kritizirano, češ da so ti standardi prenizki. A kaj to pomeni?
Pri nas je že bilo slišati kritike, da je problem prenizkih evropskih minimalnih standardov v tem, da jih v praksi mnogi razumejo kot maksimalne in da lahko pripomorejo k nižanju že doseženih višjih standardov domače ureditve. Prvi odgovor na takšne pomisleke je ta: če nas minimalni standardi, ki že po svojem imenu in jasni vsebini dopuščajo ter celo spodbujajo višje standarde zaščite, pripravijo do tega, da znižamo svoje višje standarde, potem je problem v nas samih, ne v Uniji. To velja tudi v tem primeru, če minimalne standarde v domači razpravi kot argument uporabljajo tisti, ki bi jim takšno nižanje standardov ustrezalo. V Veliki Britaniji, denimo, so minimalnih standardov denimo veseli, a bi radi, da bi bili višji zaradi nudenja dodatne zaščite britanskih državljanov v tujini, ne doma. (Glej že navedeno poročilo odbora za EU Lordske zbornice, denimo povzetek na str. 6.)
Tak, drugi pristop pojasnjuje namen minimalnih skupnih standardov - višanje najnižjega skupnega imenovalca, ne pa nižanje morebitnih presežkov. V tej luči pa se tudi kritika tovrstnih evropskih zakonodajnih pobud izkaže za kritiko, ki od Unije v bistvu pričakuje več - da bi se aktivneje (in uspešneje) vključila tudi v določanje skupnih procesnih standardov, ne pa da jih prepušča posameznim državam.
Tako, toliko za danes, se pa že veselim tvojega naslednjega odziva (kot tudi nadvse dobrodošlih komentarjev bralcev)!
Odličen odziv in vsekakor pomisleki, vredni pozornosti, pa tudi nadaljnjega odziva!
1.
Čeprav praviš, da je moje uvodno vprašanje hitro, se mi vseeno zdi, da nekako pride na vrsto pred tvojimi uvodnimi pomisleki oziroma da je na nek način njihova predpostavka. V njih se namreč sprašuješ po kakovosti (in morda količini) urejanja kazenskih vprašanj na ravni Unije, ne pa o smiselnosti kakršnegakoli tovrstnega delovanja Unije. Povedano drugače, iz povedanega se zdi, da te moti način, na katerega Unija ureja kazenska vprašanja, ne pa samo dejstvo, da sploh jih.
O tem implicitno priča tudi razlog za povečano zakonodajno aktivnost, ki ga sama poudarjaš - ta namreč ni v ničemer "lasten" Evropski uniji kot naddržavni organizaciji, ampak je po 11. septembru 2001 prisoten tudi v številnih bolj ali manj monolitnih državah po svetu. Enake (in še očitnejše) težave z zakonodajnim "hitenjem" v imenu varnosti poznajo ZDA, pa seveda niso nikakor povezane z njihovim povezovanjem v naddržavne skupnosti.
Poanta tega je, da problematična zakonodajna aktivnost po terorističnih napadih ni posledica Unije kot take, ampak reakcije državnih oblasti na napade, ki bi se izrazila tako ali drugače - le da bi bili lahko ukrepi namesto na evropski ravni sprejeti na državnih ravneh. Da so evropske države nervozne podobno kot ZDA, pa tudi ni čudno, saj ne razmišljajo zgolj o 11. septembru 2001, ampak tudi o 11. marcu 2004 in o 7. juliju 2005. Morda bi ob izostanku skupne aktivnosti "pridobile" zgolj male države, kot denimo Slovenija, ki bolj ali manj utemeljeno terorizma ne pojmujejo kot tolikšne nevarnosti zase, da bi podlegle "psihologiji" povečane skrbi za varnost, ki lahko ogrozi svoboščine.
Kot uvodna misel torej to: Ali tvoja uvodna misel torej pomeni, da načeloma ne nasprotuješ urejanju kazenskih vprašanj na evropski ravni, da pa te zgolj moti način, kako se to izvaja?
2.
Kot rečeno, Evropska unija sprejema kazenskopravne ukrepe na številnih področjih, od terorizma do varstva okolja. (Morda naslednjič več o tem, zakaj na teh področjih.) Problem, na katerega si opozorila, pa je seveda v tem, da so tovrstni ukrepi lahko prehitri in nedomišljeni, ali vsaj nepopolni.
Ena močnih kritik, s katero se strinjam tudi sam in se bo verjetno večina bralcev, je bilo dejstvo, da povečane bruseljske zakonodajne aktivnosti na področju materialnega in kazenskega prava niso spremljale zadostne varovalke pravic osumljencev in obtožencev. Ta kritika je nato privedla tudi do zakonodajnega odgovora institucij Unije, denimo v obliki Komisijinega predloga okvirnega sklepa Sveta o določenih procesnih pravicah pri kazenskih postopkih na ravni Unije. Predlog, vsaj kolikor je meni znano, še ni bil dokončno sprejet, je pa o njem svojo resolucijo že sprejel tudi Evropski parlament.
Tudi ta predlog je bil deležen številnih kritik s strani (oziroma znotraj) držav članic, saj ne vsebuje vseh potrebnih procesnih pravic, tako denimo ne ureja pravice do molka in vprašanja varščine. V bistvu je bilo tudi na splošnejši ravni postopanje Unije v obliki sprejemanja minimalnih standardov kazenskega varstva kritizirano, češ da so ti standardi prenizki. A kaj to pomeni?
Pri nas je že bilo slišati kritike, da je problem prenizkih evropskih minimalnih standardov v tem, da jih v praksi mnogi razumejo kot maksimalne in da lahko pripomorejo k nižanju že doseženih višjih standardov domače ureditve. Prvi odgovor na takšne pomisleke je ta: če nas minimalni standardi, ki že po svojem imenu in jasni vsebini dopuščajo ter celo spodbujajo višje standarde zaščite, pripravijo do tega, da znižamo svoje višje standarde, potem je problem v nas samih, ne v Uniji. To velja tudi v tem primeru, če minimalne standarde v domači razpravi kot argument uporabljajo tisti, ki bi jim takšno nižanje standardov ustrezalo. V Veliki Britaniji, denimo, so minimalnih standardov denimo veseli, a bi radi, da bi bili višji zaradi nudenja dodatne zaščite britanskih državljanov v tujini, ne doma. (Glej že navedeno poročilo odbora za EU Lordske zbornice, denimo povzetek na str. 6.)
Tak, drugi pristop pojasnjuje namen minimalnih skupnih standardov - višanje najnižjega skupnega imenovalca, ne pa nižanje morebitnih presežkov. V tej luči pa se tudi kritika tovrstnih evropskih zakonodajnih pobud izkaže za kritiko, ki od Unije v bistvu pričakuje več - da bi se aktivneje (in uspešneje) vključila tudi v določanje skupnih procesnih standardov, ne pa da jih prepušča posameznim državam.
Tako, toliko za danes, se pa že veselim tvojega naslednjega odziva (kot tudi nadvse dobrodošlih komentarjev bralcev)!
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
