Kontekst

Za tokratno nadaljevanje tradicije (za prejšnje dele glej tu in tu) bom z veseljem sprejel pomoč britanskega odvetnika Davida Pannicka, ki je o sodniškem humorju nedavno zapisal ta članek za londonski Times.

A vendar si tudi avtor članka zasluži kratek zapis. Pannick je eden vodilnih angleških barristerjev na področju varstva človekovih pravic in skupaj z Lordom Lesterjem urednik vodilnega zbornika o pravu človekovih pravic na Angleškem. Toda zgolj s tem si še ne bi prislužil časti, da ga uvrstim med druge velikane te nedeljske rubrike.

To čast si je prislužil z dejstvom, da je že večkrat v postopkih pred angleškimi sodišči (in razsodišči) zastopal, ekhm, častitljivega Sun Myung Moona. Kdo je Sun Myung Moon, me sprašujete? Ahhh... Odgovori na to vprašanje so različni: eni denimo taki, drugi spet drugačni. Njegova interpretativna nejasnost je morda še posebej primerna za iskanje dokončnih odgovorov na Wikipediji.

Kakorkoli že, v svoji dobronamerni želji po širjenju prave vere (ali vsaj nadaljnji krepitvi svojega finančnega zdravja na račun novih razsvetljenih/preslepenih množic) je Moon že večkrat želel priti tudi na britanska tla. Britansko notranje ministrstvo mu je to razsvetljevanje/širjenje kulta/sleparstvo vedno znova želelo preprečiti tako, da mu ni izdalo vstopnega vizuma. Moon se je za varstvo svojih pravic vedno znova pritožil zoper takšno odločitev. In vedno znova ga je zastopal Pannick, pogosto uspešno.

To pripovedujem zato, ker sem enkrat tudi sam sodeloval v pritožbenem postopku po eni takih zavrnitev, in sicer kot "gost" nasprotne strani. (Pri čemer sta bila - kot je v Angliji dokaj pogosto - tako "moja" zastopnika notranjega ministrstva kot oba zagovornika Moona iz iste odvetniške pisarne.)

Pri vsem skupaj končni rezultat za potrebe današnje rubrike sploh ni tako pomemben - kar je bilo res fascinantno, je bila skupina Moonovih lokalnih privržencev, ki je seveda prišla na obravnavo pritožbenega postopka in ves čas pozorno poslušala ter z odobravanjem pozdravljala vsakršno krepko izjavo Pannicka v prid njegovi stranki, obenem pa z nekakšno mešanico prezira in usmiljenja zrla v nas, ki smo sedeli na drugi strani razpravne dvorane. Med odmori in po koncu obravnave pa so vsi obstopili Pannicka in ga vdano poslušali, ko jim je podajal svoje mnenje o tem, kako se je vse skupaj odvrtelo. Tisti hip bi naključni opazovalec prisegel, da so prisotni Moonovi privrženci že glasovali o nasledniku svojega vodje, če slednjemu slučajno nikoli več ne bi pustili priti v njihove kraje.

Vsakdo si zasluži pravno pomoč in angleški barristerji se profesionalno lotevajo svoje vloge, kjerkoli in kakorkoli jih že doleti. Ampak, če obstaja vsaj majhna verjetnost, da jih bo kak kult na ta račun razglasil za božanstvo ali vsaj visokega svečenika, to nemara še tako pargmatičnemu odvetniku hudomušno dobro dene.


P.S. Tisto etapo postopka "smo" dobili; ali je Moon kasneje vseeno še kdaj prišel v Veliko Britanijo, pa ne vem...

P.P.S. ... ali pač! Kratko iskanje po spletu je našlo to novico, po kateri, če je resnična, je Moon novembra lani končno spet dobil dovoljenje za vstop, in sicer 24-urni vstopni vizum, ki ga je nameraval uporabiti za nastop na konferenci v Londonu, na kateri naj bi podal "svoje videnje poti do svetovnega miru". Kot bi sklenil David Pannick: "My Readership, I rest my case."

Oznake: humor