četrtek, 1. junij 2006
Matej Accetto, 6/01/2006 10:43:00 dop. (trajna stran objave)Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU: #5
(Za nove bralce dialoga navodila za branje tukaj.)
Prav, Katja, bom vsaj še za kak dan postavil ob stran vprašanje načelne vezi kazenskega prava z Evropsko unijo in se raje posvetil načinu, na katerega prihaja do povečane aktivnosti Unije na tem področju.
1.
Tvoje skrbi so seveda upravičene. A morda se delni odgovor nanje skriva v večji meri v delovanje pravnega sistema Skupnosti v celoti. Govorim predvsem o možnosti sodne presoje posameznih ukrepov s strani Sodišča ES, institucije Skupnosti, ki je do sedaj res delovala predvsem kot eden gonilnih strojev integracije, a ki vseeno ostaja zvesto tudi načelu vladavine prava oziroma pravne države.
Zelo aktualen primer tega je denimo sodba sodišča v združenih zadevah C-317/04 in C-318/04, Parlament proti Svetu in Parlament proti Komisiji, izpred dveh dni, v kateri je Sodišče ES za nična razglasilo sklep Sveta in odločbo Komisije o posredovanju osebnih podatkov potnikov letalskih družb na letih v ZDA ameriškim mejnim in varstvenim organom.
Prvi odgovor bi torej nekako pozival k veri v pravne mehanizme Unije in njihovi uporabi za to, da v posameznih primerih ne pride do nedopustnih kršitev pravnih ureditev in materialnopravnih ali procesnih pravic posameznikov, kot so ustoličene v državnih ureditvah ali v mednarodnih dokumentih (denimo EKČP). Na to tudi sama vsaj namiguješ v zadnjem odstavku, po mojem mnenju pa je tak pristop tudi ne samo možen, ampak celo nujen, saj je ravno v tem bistvo tovrstne sodne presoje.
2.
Res pa je, da to hkrati kaže na eno od premetenih odlik širjenja in poglabljanja vpliva evropskega prava: da se določen institut razvije na enem ozkem področju, pa potem velja (ali vsaj nekateri zatrjujejo, da bi moral veljati) tudi na ostalih. Nenazadnje se je večina sodnih temeljev evropskega prava v prvih desetletjih razvila prek tožb uvoznikov žganih pijač in tobačnih izdelkov, pač tistih, ki so zaradi visokih dajatev glede na ceno svojih izdelkov imeli posebno korist od izgradnje skupnega trga.
Lep primer je že tista znamenita sodba v zadevi C-176/03 o kazenskih sankcijah za okoljske kršitve. Najprej je Komisija zatrjevala in Svet to nekako tudi potrdil s "pljuvanjem v lastno skledo" v uvodnih izjavah svojega okvirnega sklepa, da gre pri vprašanju okoljskega prava za izredno pomembno področje, ki je res potrebno posebnega varstva Skupnosti. Po sodbi Sodišča, ki je potrdilo pomen varstva okolja kot ene bistvenih nalog Skupnosti (glej 41.-47. točko obrazložitve sodbe), pa je Komisija začela zatrjevati, da je Sodišče s sodbo vzpostavilo "načela, ki gredo daleč onkraj pričujoče zadeve" in ki jih je moč "v celoti uporabiti pri drugih skupnih politikah in štirih svoboščinah" (glej 6. odstavek tega sporočila Komisije).
A se mi vendarle zdi, da je vsakršen razvoj na videz ravno tak, "navidezno zahrbten". Danes denimo lahko slišimo prepričljive argumente, da bi moralo imeti Sodišče ES pristojnost za presojo ukrepov iz drugega stebra Unije, skupne zunanje in varnostne politike, saj bi bilo čudno, če bi (vsaj z novo ustavno pogodbo) tudi ti ukrepi prevladali nad pravnimi redi držav članic, pa nad njimi ne bi izvajali sodnega nadzora. To je res, toda leta 1992, ko so države članice drugi steber zgradile, so to storile ob izrecnem poudarku, da področje ne bo sodilo pod skupnostno sodno varstvo. Kaj ni premeteno, da se ob takšnih zadržkih vzpostavitev nekega področja sploh omogoči, potem pa se zatrjuje, da so zadržki nedopustni? (Pri čemer seveda nihče ne pomisli več na realnost možnosti, da bi se potem področje pač v celoti izvzelo iz urejanja na ravni Unije.)
3.
Je pa vse skupaj povezano še z enim problemom, ki seveda tudi ni nikakor lasten kazenskemu pravu, ampak ga poznamo vsaj od začetkov priznavanja vloge človekovih pravic v pravu EU: kako med različnimi standardi držav članic izbrati tiste, ki naj prevladajo?
Včasih gre že za vprašanje, ali je sploh mogoče določiti, kateri standardi so višji in kateri nižji. Če v neki družbi razpolaganje z nepremičninami omejujejo v imenu zdravega okolja (in zelenih mestnih površin ne dovoljujejo spreminjati v tovarne), v drugi pa v imenu gospodarskega razvoja ne, ali res lahko rečemo, da je prvi standard višji in tako primernejši za Evropo? Ali pa, še akutneje, v primeru pravice do splava, kjer je vsakršna razprava o eni ali drugi vrsti zgolj vrednostna?
Morda ta problem ni prisoten v kazenskem (procesnem) pravu do enake mere, do določene pa gotovo: če v Franciji policija lahko osumljenca uvodoma zasliši tudi brez prisotnosti odvetnika, v Angliji pa denimo ne, ali naj bo Evropska unija forum, na katerem bosta državi ena drugi dokazovali, katera ureditev je boljša ali pravičnejša?
V tem pogledu je težava delovanja Evropske unije na področju kazenskega prava v bistvu ravno v tistem, k čemur pozivajo njeni kritiki: v spoštovanju državne suverenosti oziroma avtonomnosti držav članic. Pristaši čim večje (=popolne) avtonomnosti držav članic na področju kazenskega prava Uniji očitajo neuspeh, ki je v veliki meri prav posledica tega, da Unija ne želi, ne sme ali ne more poseči v obstoječe ureditve držav članic. Vsaj deloma najbrž tudi zaradi vse večjega strahu pred morebitnimi "stranskimi učinki" iz 2. točke zgoraj.
Poglavitno vprašanje pa: kako torej iz te zagate?
Prav, Katja, bom vsaj še za kak dan postavil ob stran vprašanje načelne vezi kazenskega prava z Evropsko unijo in se raje posvetil načinu, na katerega prihaja do povečane aktivnosti Unije na tem področju.
1.
Tvoje skrbi so seveda upravičene. A morda se delni odgovor nanje skriva v večji meri v delovanje pravnega sistema Skupnosti v celoti. Govorim predvsem o možnosti sodne presoje posameznih ukrepov s strani Sodišča ES, institucije Skupnosti, ki je do sedaj res delovala predvsem kot eden gonilnih strojev integracije, a ki vseeno ostaja zvesto tudi načelu vladavine prava oziroma pravne države.
Zelo aktualen primer tega je denimo sodba sodišča v združenih zadevah C-317/04 in C-318/04, Parlament proti Svetu in Parlament proti Komisiji, izpred dveh dni, v kateri je Sodišče ES za nična razglasilo sklep Sveta in odločbo Komisije o posredovanju osebnih podatkov potnikov letalskih družb na letih v ZDA ameriškim mejnim in varstvenim organom.
Prvi odgovor bi torej nekako pozival k veri v pravne mehanizme Unije in njihovi uporabi za to, da v posameznih primerih ne pride do nedopustnih kršitev pravnih ureditev in materialnopravnih ali procesnih pravic posameznikov, kot so ustoličene v državnih ureditvah ali v mednarodnih dokumentih (denimo EKČP). Na to tudi sama vsaj namiguješ v zadnjem odstavku, po mojem mnenju pa je tak pristop tudi ne samo možen, ampak celo nujen, saj je ravno v tem bistvo tovrstne sodne presoje.
2.
Res pa je, da to hkrati kaže na eno od premetenih odlik širjenja in poglabljanja vpliva evropskega prava: da se določen institut razvije na enem ozkem področju, pa potem velja (ali vsaj nekateri zatrjujejo, da bi moral veljati) tudi na ostalih. Nenazadnje se je večina sodnih temeljev evropskega prava v prvih desetletjih razvila prek tožb uvoznikov žganih pijač in tobačnih izdelkov, pač tistih, ki so zaradi visokih dajatev glede na ceno svojih izdelkov imeli posebno korist od izgradnje skupnega trga.
Lep primer je že tista znamenita sodba v zadevi C-176/03 o kazenskih sankcijah za okoljske kršitve. Najprej je Komisija zatrjevala in Svet to nekako tudi potrdil s "pljuvanjem v lastno skledo" v uvodnih izjavah svojega okvirnega sklepa, da gre pri vprašanju okoljskega prava za izredno pomembno področje, ki je res potrebno posebnega varstva Skupnosti. Po sodbi Sodišča, ki je potrdilo pomen varstva okolja kot ene bistvenih nalog Skupnosti (glej 41.-47. točko obrazložitve sodbe), pa je Komisija začela zatrjevati, da je Sodišče s sodbo vzpostavilo "načela, ki gredo daleč onkraj pričujoče zadeve" in ki jih je moč "v celoti uporabiti pri drugih skupnih politikah in štirih svoboščinah" (glej 6. odstavek tega sporočila Komisije).
A se mi vendarle zdi, da je vsakršen razvoj na videz ravno tak, "navidezno zahrbten". Danes denimo lahko slišimo prepričljive argumente, da bi moralo imeti Sodišče ES pristojnost za presojo ukrepov iz drugega stebra Unije, skupne zunanje in varnostne politike, saj bi bilo čudno, če bi (vsaj z novo ustavno pogodbo) tudi ti ukrepi prevladali nad pravnimi redi držav članic, pa nad njimi ne bi izvajali sodnega nadzora. To je res, toda leta 1992, ko so države članice drugi steber zgradile, so to storile ob izrecnem poudarku, da področje ne bo sodilo pod skupnostno sodno varstvo. Kaj ni premeteno, da se ob takšnih zadržkih vzpostavitev nekega področja sploh omogoči, potem pa se zatrjuje, da so zadržki nedopustni? (Pri čemer seveda nihče ne pomisli več na realnost možnosti, da bi se potem področje pač v celoti izvzelo iz urejanja na ravni Unije.)
3.
Je pa vse skupaj povezano še z enim problemom, ki seveda tudi ni nikakor lasten kazenskemu pravu, ampak ga poznamo vsaj od začetkov priznavanja vloge človekovih pravic v pravu EU: kako med različnimi standardi držav članic izbrati tiste, ki naj prevladajo?
Včasih gre že za vprašanje, ali je sploh mogoče določiti, kateri standardi so višji in kateri nižji. Če v neki družbi razpolaganje z nepremičninami omejujejo v imenu zdravega okolja (in zelenih mestnih površin ne dovoljujejo spreminjati v tovarne), v drugi pa v imenu gospodarskega razvoja ne, ali res lahko rečemo, da je prvi standard višji in tako primernejši za Evropo? Ali pa, še akutneje, v primeru pravice do splava, kjer je vsakršna razprava o eni ali drugi vrsti zgolj vrednostna?
Morda ta problem ni prisoten v kazenskem (procesnem) pravu do enake mere, do določene pa gotovo: če v Franciji policija lahko osumljenca uvodoma zasliši tudi brez prisotnosti odvetnika, v Angliji pa denimo ne, ali naj bo Evropska unija forum, na katerem bosta državi ena drugi dokazovali, katera ureditev je boljša ali pravičnejša?
V tem pogledu je težava delovanja Evropske unije na področju kazenskega prava v bistvu ravno v tistem, k čemur pozivajo njeni kritiki: v spoštovanju državne suverenosti oziroma avtonomnosti držav članic. Pristaši čim večje (=popolne) avtonomnosti držav članic na področju kazenskega prava Uniji očitajo neuspeh, ki je v veliki meri prav posledica tega, da Unija ne želi, ne sme ali ne more poseči v obstoječe ureditve držav članic. Vsaj deloma najbrž tudi zaradi vse večjega strahu pred morebitnimi "stranskimi učinki" iz 2. točke zgoraj.
Poglavitno vprašanje pa: kako torej iz te zagate?
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
