sobota, 03. junij 2006

Matej Accetto, 6/03/2006 12:05:00 dop. (trajna stran objave)

Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU: #9

(Za nove bralce dialoga navodila za branje tukaj.)

No, pa sva pri koncu. Zaključna beseda, kot je tudi prav, bo pripadla tebi - a naj že sam tukaj sklenem z nekakšnim povzetkom povedanega, zlasti s povzetkom možnih ugovorov zoper aktivnosti Unije na kazenskem področju, ki si jih navedla v preteklih objavah.

Po mojem štetju gre za štiri vrste ugovorov, ki zahtevajo tudi štiri različne vrste odgovorov.

1. Prvi ugovor je, da je Unija pri urejanju kazenskih vprašanj podlegla izrednim razmeram oziroma dogodkom, v tem primeru zlasti terorističnim napadom na ZDA, Španijo in Veliko Britanijo ter spričo tega kazensko zakonodajo na škodo pravic posameznikov prilagodila povečani (in pretirani?) skrbi za varnost. V tej luči je možno razumeti tudi citat Douglasa-Scotta, s katerim si zaključila prejšnjo objavo, češ da je na "območju svobode, varnosti in pravice" Unija vzpostavila zgolj "notranji trg" varnosti, ne pa tudi tistega svobode in pravice. V praksi pa se ta odklon kaže od evropskega naloga za prijetje in predajo do evropskega javnega tožilca.

Odgovor, ki sem ga dal že zgoraj, je ta, da tak odklon od svoboščin k varnosti ni nič "avtomatično" evropskega, le da se tokrat namesto na ravno držav kaže na ravni Unije. Podobne in včasih še večje težave imajo tudi države, ki niso v nobeni takšni povezavi. Z njimi pa se je pač treba spopasti, pa najsi bo to na državni ali na evropski ravni.

(Možen pomislek ob tem je zgolj ta, da so morda možnosti upora širše ali strokovne javnosti na ravni Unije zaradi nerazvite evropske civilne družbe avtomatično manjše kot v okviru držav članic; a nisem povsem prepričan, da to v celoti drži - nenazadnje sta novo ustavno pogodbo za vso Unijo uspešno "pokončali" večinski mnenji v zgolj dveh državah članicah.)

2. Drugi ugovor je ta, da ukrepanje na državni ravni pogosto narekujejo trditve - pravilne ali napačne - da Unija zahteva določeno ravnanje od nas. V preteklih objavah sva že govorila o pojmovanju minimalnih standardov kot maksimalnih oziroma edinih, sama pa si omenila tudi spremembo 156. člena ZKP zaradi protokola h konvenciji o pomoči v kazenskih zadevah, kjer je domači zakonodajalec člen spremenil v nasprotju s protokolom, saj je ta narekoval ravno takšno ureditev, kot smo jo že imeli.

Moj prvi splošen odgovor je bil, da smo v primeru, ko svojo zakonodajo "prilagajamo" nečemu, česar "Unija" od nas ne zahteva, krivi mi sami, ne pa Unija. Še bolj to drži za primer, če pod krinko Unije nekaj spremenimo v nasprotju s tem, kar "Unija" pričakuje od nas. To se mi zdi za razvito pravno državo nepojmljivo - da bi si lahko bodisi zaradi nespretnosti bodisi namenoma tako napačno tolmačila sporazume, ki jih sklepa. Kje so/smo/ste bili kritiki, ki bi na takšno zmoto opozorili? Če je šlo za nespretno zmoto, bi bil menda dovolj en sam avtoritativni strokovni glas, ki bi nanjo opozoril. Če je šlo za "namerno" zmoto, bi jo bilo treba vsaj obelodaniti, da bi se vedelo, zakaj se določena sprememba zares pripravlja. Krivda, se bojim, je v tem primeru še bolj na nas - si ti, Katja, vedela za to zmoto, še preden je bila sprememba sprejeta? Pa te oblastniki niso poslušali?

V vsakem primeru takšna sprememba, ki bi bila v nasprotju z evropskimi sporazumi, na dolgi rok ne bo mogla vzdržati, še toliko bolj ne, če je bila sprejeta ravno zaradi navideznega udejanjanja evropskih sporazumov. V tem primeru bi si človek spet želel kvečjemu večjo vključenost evropske ravni skupaj s sodno presojo Sodišča ES v kazensko področje, kajne? Pri čemer pa to možnost predvideva tudi že obstoječa ureditev - delno z možnostjo aktivnejše uporabe sodne presoje SES v skladu s 35. členom PEU, delno pa tudi z obveznostjo skladne razlage iz zadeve Pupino, o kateri več pod točko 4 spodaj.

3. Povezan ugovor, ki tudi pojasnjuje narekovaje pri "Uniji" zgoraj, je ta, da državam članicam pač Unija nekaj nalaga, te pa to potem morajo bolj ali manj zvesto upoštevati, tudi če gre zoper njihovo voljo. Ta ugovor vzpostavlja nekakšno dihotomijo "nebogljene DČ / vsemogočna EU", v kateri slednja ukazuje, prve pa hočeš-nočeš ubogajo.

Nekaj podobnega je bilo zaslediti tudi v tvoji drugi objavi, kjer si o ideji evropskega javnega tožilca (EJT) zapisala:

Ideja EJT je naletela na velik odpor po tako rekoč vseh državah članicah. To zagona EU seveda ni ustavilo.

Toda, kdo ali kaj je Unija? Unija ni, še zlasti pa ne na medvladnem področju kazenskega prava, nek od držav članic neodvisen stvor, ki bi imel lastno voljo. Če je v okviru tretjega stebra Unije kak sklep sprejet, je zgolj zato, ker je dobil podporo vseh držav članic ali v določenih primerih vsaj kvalificirane večine držav članic. Morda je znotraj držav članic prišlo do odpora - a vendar ta ni bil dovolj velik, da ne bi znotraj držav članic prišlo do večinske odločitve, da idejo EJT podprejo.

Takšna misel, da Unija prodira naprej, tudi če države članice nasprotujejo, po eni strani lepo zveni mnogim pristašem narodne suverenosti od Lorda Denninga iz moje prve objave naprej, po drugi pa je zgolj v pomoč odločitvam držav članic, ki se skrivajo pod krinko Evropske unije.

4. Zadnji ugovor pa je - spet povezani - ugovor, da Unija vendarle posega v državne ureditve hitreje od volje držav članic in onkraj tistega, kar bi si same želele. Gre za ugovor, ki si ga poimenovala "obvozna pot" in kot njegova primera navedla že večkrat citirano okoljsko sodbo in sodbo v zadevi Pupino.

Ker smo o okoljsi sodbi govorili že dovolj, raje nekaj besed o zadevi Pupino. Kot jaz berem to sodbo, ne vzpostavlja neposrednega učinka okvirnih sklepov v slogu določb PES ali uredb in direktiv, kot praviš, temveč zgolj dolžnost skladne razlage državnih sodišč. Torej, sodba od državnega sodišča zahteva, da domače pravo razlaga v skladu z veljavnimi okvirnimi sklepi Unije, kolikor je to le mogoče, ne zahteva pa od njega, da razsodi v nasprotju z domačim pravom - glej 47. točko obrazložitve sodbe.

Pri tem tudi sodba Pupino seveda ni šla povsem mimo volje držav članic, in to ne zgolj zato, ker je v velikem senatu Sodišča ES sedelo trinajst sodnikov (iz) teh držav članic, temveč tudi zato, ker je več držav podpiralo takšno odločitev sodišča in ker, nazadnje, je tudi sama PEU , ki so jo sprejele vse države članice, predvidela pristojnost Sodišča za razlago aktov tretjega stebra Unije in ukrepov za njihovo uveljavitev. (Takšna pristojnost bi bila še ustreznejša v primeru spremembe ZKP, ki naj bi prav "uveljavila" protokol, omenjen v točki 2 zgoraj.)

Takšna sodba mimogrede tudi dokazuje možno smiselnost evropskih (minimalnih) standardov, saj so ti lahko v celoti nižji od vseh državnih ureditev, pa hkrati v posameznih prvinah višji od mnogih izmed njih. Če jih razumemo zgolj tako, kot so mišljeni, torej kot minimalne standarde, bi lahko v praksi pomenili zgolj rezanje negativnih odstopanj v posameznih državnih režimih, ne pa njihovih pozitivnih presežkov. To, da se vrednostno strinjaš z njeno vsebino, na formalni ravni morda ni pomembno, pač pa moralno in vsebinsko dokazuje isto - da evropski standardi lahko služijo za izboljšanje, ne zgolj poslabšanje veljavnih ureditev.
---

A vendar se mi zdi ravno ta, četrti ugovor najmočnejši. Pri urejanju novih področjih na ravni Unije se pogosto znajdemo na tistih znamenitih spolzkih strminah, kjer še tako "neškodljiv" začetek delovanja na posameznem področju lahko vodi v kasnejši razvoj v neslutenih smereh. Tudi Pupino, še bolj pa okoljska sodba nakazujeta takšno možno preobrazbo kazenskega skupnostnega Golema.

Tudi na kazenskem področju se bomo - če se nismo že - tako znašli pred težavno nalogo, da najdemo mehanizme, s katerimi bomo skušali uskladiti ter razmejiti evropsko in državno; poskrbeti za učinkovito delovanje na evropski ravni ob zagotovitvi ustreznega spoštovanja za avtonomnost, identiteto in izbrane ureditve držav članic.

Z vsem tem pa se kljub vsemu vrnem na svoj začetni pomislek: povedano ne drži zgolj za kazensko pravo, temveč za vsa področja delovanja Unije. Življenje v Uniji prinaša prednosti in težave na vsakem področju, ki se želi boriti za ohranitev določenih domačih posebnosti ob izgradnji skupne evropske ureditve.

Zakaj naj bi torej bilo kazensko pravo nekaj posebnega?

P.S. V pričakovanju tvoje zadnje objave, Katja, pa najlepša hvala za ta dialog! Meni je bil zelo dobrodošel in koristen, upam pa, da tudi bralcem Konteksta.

Oznake:


Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?