Kontekst

Če ste po naslovu te objave sklepali, da bom pisal o potekajoči študentski pobudi za spremembo ureditve PDI (pravniškega državnega izpita), potem se žal motite. Vsaj kolikor je meni znano, takšne pobude še ni. A ravno zato je ta objava spodbuda, da do nje lahko pride!

Vsi vemo, da je pravniški državni izpit velik trn v peti svežih diplomirancev in vsaj ob trenutkih razmisleka o prihodnosti vsakega študenta. Obenem tudi vemo, da obstoječa ureditev ne more obstati v enaki obliki za vedno. Zato tudi ideja o možni študentski pobudi in konkretnem predlogu sprememb (ki, mimogrede, ni zrasla na mojem zelniku). Kot sem izvedel, pa naj bi se že januarja ali najkasneje februarja sprejemala novela zakona oziroma sprememba obstoječe ureditve.

Imate študenti in sveži diplomanti kakšne ideje oziroma stališča o tem, kako bi se obstoječa ureditev lahko spremenila? Na ministrstvu za pravosodje bi načeloma verjetno prisluhnili obrazloženemu mnenju oziroma prepričljivim predlogom študentov, še zlasti, če bi jih predstavilo kakšno reprezentativno telo, denimo Študentski svet PF.

Torej: če bi želeli, znali in zmogli, bi bilo tudi zdaj - pa čeprav se žal malo mudi - dobrodošlo, če bi študenti o tem pripravili razpravo in razmislili, ali lahko ministrstvu ponudite kak konstruktiven predlog sprememb! To bi se sicer moralo zgoditi hitro - predlog bi moral na ministrstvo romati tam nekje najkasneje 10. januarja oziroma še pred zimskimi počitnicami.

A vendarle: če bi Študentski svet in zainteresirani študenti v prvem tednu novega leta pripravili razpravo, na katero bi morda povabili še kakšne izkušenejše sogovornike, nato pa v drugem tednu do konca izoblikovali svoj predlog oziroma oris možne prenove ureditve, bi jo 10. januarja lahko odposlali na ministrstvo. Zlasti pri slednjem - o ureditvi PDI žal nisem nikoli preveč razmišljal - sem vam pripravljen priskočiti na pomoč tudi sam.

Oznake: sodstvo

Kot morda že veste, je prejšnji teden na ljubljanski Pravni fakulteti gostoval predsednik Višjega sodišča v Ljubljani Jernej Potočar in našim študentom predstavljal ureditev sodniškega pripravništva in pravniškega državnega izpita.

Ureditev vam je verjetno že dobro znana: vsaj leto dni pripravništva na enem izmed slovenskih višjih sodišč in pridobivanja praktičnih sodniških izkušenj, nato pa še naporen študij za sam izpit, pri katerem nemara tudi fakultetni "trojčki" izpadejo zgolj kot nekakšno ogrevanje pred velikim mnogobojem. Tisti, ki vas to zanima, si lahko preberete tudi Zakon o pravniškem državnem izpitu in druge relevantne predpise.

Zakon je bil za časa svojega življenja že nekajkrat dopolnjen in spremenjen. Poglavitna vest, o kateri je govoril tudi sodnik Potočar, pa se navezuje na nehoteno duhovitost zakona, ki do sedaj začuda še ni bila odpravljena kot neumestna. Govorim namreč o prvem odstavku 8. člena zakona, ki se glasi:

Če je prijavljenih za opravljanje pripravništva več kandidatov, kot je prostih mest sodniških pripravnikov, določi predsednik višjega sodišča prednostne vrstne rede za zasedbo prostih mest.

Hudomušen je seveda ta pogojnik, "če" je prijavljenih preveč kandidatov.

Kot verjetno veste, v tem primeru prideta v igro dve čakalni listi oziroma prednostna vrstna reda, ki določata po polovico razpoložljivih pripravniških mest: ena po povprečni študijski oceni, druga po čakalni dobi. Po povprečni študijski oceni baje trenutno v poštev za pripravništvo pridejo zgolj študenti, čigar študijsko povprečje je višje od 8,5. Vse druge na tem seznamu vedno znova "prehitijo" nove generacije študentov z boljšim povprečjem. Za slednje je torej na voljo le še seznam po čakalni dobi. Tam pa so podatki naslednji: trenutna čakalna doba tistih, ki ta hip prihajajo na sodišče, je približno šest let. Povedano drugače, ta hip začenjajo s pripravništvom tisti, ki so se nanj prijavili v letih 2000 in 2001.

Toda to še ni vse. Še bolj "zanimivo" je računati, kdaj bodo prišli na vrsto tisti, ki danes šele končujejo s študijem in se bodo na pripravništvo prijavili jutri. Na sodišču so baje opravili izračun in ugotovili, da bodo prišli na vrsto šele po petnajstih ali dvajsetih letih.

Ja, kar zajemite sapo in pustite, da se vam okus razlije po možganih. Petnajst, dvajset let. To pomeni, da se boste pri štiridesetih, petinštiridesetih spet študentsko pobalinsko podili po sodiščih in šest mesecev pozno v noč študirali za pravniški državni izpit. Če boste imeli srečo, bodo takrat vaši otroci kot študenti pravne fakultete ravno študirali za izpit iz civilnega trojčka in boste lahko zvečer o zapiskih razpravljali kar s svojo hčerko in njenimi študijskimi prijatelji. Če boste imeli smolo, pa bo že diplomirala s povprečjem 9,4 in bo sodno pripravništvo opravljala istočasno kot vi, le da bo ona med opoldanskim igranjem igre "med dvema ognjema" metala žogo v ekipi triindvajsetletnih odličnjakov, vi pa v ekipi petinštiridesetletnih sopihačev.

V stvarnem svetu pa povedano seveda pomeni to, da bo sistem potrebno spremeniti. Kako, je še odprto, čeprav naj bi tudi Potočar navedel nekaj možnosti: možno je, da pravniški državni izpit ne bi bil več "samoumevni" cilj in pogoj odličnosti za vse diplomirane pravnike, temveč zgolj za tiste, ki bi si res želeli delati v pravosodju. Druga ali povezana možnost je, da za opravljanje izpita ne bi več zahtevali obvezne prakse na sodišču, ampak bi zadoščalo tudi nekaj daljše (tri- ali petletno) pripravništvo v odvetniški pisarni ali v drugih ustreznih službah: da bi denimo lahko šli na izpit bodisi po petih letih takega pripravništva bodisi po dveh letih tistega na sodišču.

O vseh podrobnostih in implikacijah tu ne morem več pisati - denimo o vprašanju, ali je povprečna ocena pravi kriterij za izbiro pripravnikov z različnih pravnih fakultet z (bolj ali manj sprejeto) različnimi kriteriji in študijskimi redi. A vendarle mi je ta zadnja ideja kar všeč: bodisi dve leti pripravništva na sodišču bodisi pet let v odvetniški pisarni. To bi obenem ohranilo privlačnost sodniškega pripravništva za najboljše študente, saj bi tako s pripravništvom opravili hitreje in bolj "pri viru", obenem pa praktično izvedljive možnosti prakse in kasnejšega izpita ne bi odrekal vsem drugim.

Pa še iz enega razloga mi je ideja všeč. V okviru bolonjske reforme je veliko govora o možnosti študija 3+2 in o vprašanju, ali bi tudi triletni študij zadoščal za opravljanje pripravništva in državnega izpita. Sicer o tem ne bi razpredal na dolgo, ker tudi sam pripadam tistim, ki menijo, da za dobro in celovito pravniško izobrazbo ne zadoščajo tri leta. A vendarle, ako bi že prišlo do tega: če bi sprejeli možnost različno dolgega pripravništva glede na mesto pripravništva, zakaj ne tudi glede na dolžino in raven študija? Tisti, ki bi dokončali zgolj triletni program, bi morali opraviti pet let pripravništva, tisti s petletnim programom pa zgolj tri. Tako bi imel študent v bistvu izbiro, kam "naložiti" dve leti svojega izobraževalnega programa - v pridobivanje višje in boljše formalne izobrazbe ali pa v daljše praktično urjenje.

Oznake: sodstvo

Ob razmahu druge najbolj popularne zunaj-evropske etnične kuhinje v Sloveniji tudi bralcem Konteksta najbrž ne pusti spati vprašanje, ali je burrito sendvič. Odgovor je pred dnevi podal sodnik iz malega mesteca Worcester v bližini Bostona in se glasi: ne. Burrito, mehiška jed, pri kateri se iz pšenične moke pripravljena tortilla napolni z izbranimi vrstami mesa, rižem, fižolom in raznimi omakami, ni sendvič.

Več o tej dolgo pričakovani sodbi si lahko preberete v članku med novicami Yahooja (via GeekPress). Očitno je bilo vprašanje pomembno, ker je neka pekarna želela s takšno označbo preprečiti, da bi se v njenem nakupovalnem središču odprla neka mehiška restavracija. Pekarna si je ob najemu prostorov izposlovala pogodbeno klavzulo, po kateri lastnik nakupovalnega središča ne sme skleniti najemne pogodbe s še kakšno prodajalno sendvičev.

Razlika je seveda v tem, da si je Lord Sandwich sendvič zamislil kot jed, ki se vtakne med dva kosa kruha, burrito pa se v tem pogledu zanaša le na eno samo tortillo. Čeprav se je sodnik pri svoji razsodbi zanašal predvsem na slovarsko definicijo, pa bi se lahko v večji meri naslonil tudi na etimološko ustreznost kulinarične presoje svojega mesta, saj je ameriški Worcester gotovo poimenovan po angleškem kraju, kjer se je rodila znamenita anglosaška omaka.

Vsekakor nas sodba po svojem pretanjenem gurmanskem občutku takoj spomni na francoske argumente v zadevi pred Sodiščem ES o tem, ali lahko Francija za konjak predpiše nižjo stopnjo obdavčitve kot za viski. Če si zadeve še niste prebrali in o njej tehtno razmislili, si prav tako zasluži vašo pozornost.

Zanimiv pa je tudi citat ene od izvedenskih prič mehiške restavracije, kuharja iz (ameriškega) Cambridgea, ki je baje dejal:

Ne poznam niti enega kuharja ali kulinaričnega zgodovinarja, ki bi burritu rekel sendvič. Prav res, ideja bi se zdela absurdna vsakemu verodostojnemu kuharju ali kulinaričnemu zgodovinarju.

Sodbo sta baje navdušeno sprejeli tudi ljubljanski prehrambeni podjetji Harambaša in Deset v pol, ki sta se v istem nakupovalnem središču namenili odpreti prodajalno desetih čevapčičev v polovici lepinje. Njuna edina preostala skrb je pogodbeno določilo, ki si ga je ob najemu izposlovalo podjetje Dönerkebab USA - da v to nakupovalno središče ne bodo pripustili še ene prodajalne jedi z mletim mesom...

Oznake: jezik, sodstvo

Ker nisem strokovnjak za konkretno področje, ne bom podajal strokovnega komentarja današnje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kovačič in drugi proti Sloveniji. O njej boste gotovo veliko brali (in videli) v slovenskih medijih (kjer boste lahko ugotovljali, da je po mnenju nekaterih sodišče [pri]tožbo zavrglo, po mnenju drugih pa zavrnilo), morda pa bo o njej kaj tehtnega zapisal tudi kateri izmed mojih soavtorjev.

Sam vam ponujam zgolj besedilo sodbe, ki ga lahko v angleščini v elektronski obliki najdete tu. Po zelo natančnem opisu relevantnih dejstev in zakonodaje se obravnava pravnih vprašanj začne na strani 35 oziroma s 175. točko obrazložitve sodbe. Če je še ne poznate, pa si lahko ogledate tudi izvrstno bazo sodišča HUDOC, kjer boste lahko prek iskalnika našli še marsikaj zanimivega.

Oznake: EU, sodstvo

Kot poroča današnji Guardian, je porota na Floridi neki ženski dosodila odškodnino v višini 11,3 milijona ameriških dolarjev za žaljivke, ki jih je zoper njo na neki spletni klepetalnici v svojih komentarjih objavljala toženka. Toženka je tožnico namreč zdržema zmerjala z "goljufivko", "prevarantko" in "sleparko" (crook, con artist in fraudster).

To je baje do sedaj najvišja dosojena odškodnina za izjave posameznikov na blogih ali spletnih forumih. Veliko upanja daje tudi meni in mojim fakultetnim kolegom, ki na študentskih spletnih klepetalnicah o sebi kdaj preberemo še kakšen dosti sočnejši opis...

Oznake: sodstvo

Bolj kot zaradi sodbe same si problem nedvomno zasluži pozornost zaradi duhovitega komentarja sodnika (in v tem primeru zgolj komentatorja) Williama Bedswortha, ki sorodne mojstrovine objavlja tudi na tej spletni strani.

Kakorkoli že, kot nam sporoča komentar, je zagata v tem (opombi izpuščeni):

Porota iz New Jerseya je študentu lokalnega collegea dodelila 179 001 dolar, ker izdelovalec "podstrešnih postelj" uporabnikov ni opozoril, da bi se lahko v primeru padca s postelje poškodovali. [...]

Trenutno bolščim - nejeverno - v mnenje ubogega tričlanskega sodnega senata, ki se je moral soočiti s to sodbo. Vam rečem, ljudje nimajo pojma, kako težko je prizivno delo. Predstavljajte si, da morate nekomu razložiti, kaj vse je narobe s tem, da bi nekomu dali 179 001 dolar, ker ga nihče ni opozoril pred padcem s postelje.

Priporočam, da si preberete še ostalo, skupaj z opombami. Meni je še posebno tragikomično dejstvo, da je bil predrzni nevednež študent.

Ah ja, kako v ZDA v lovu nazivov in formalne izobrazbe padajo standardi. V Evropi je seveda drugače - tu cenimo dejansko izobrazbo nad formalno in imamo raje dostojno izobražene srednješolce ali diplomirance kot pa navidezno izobražene magistre in doktorje.

(V skladu s trudom proti vsakovrstnemu plagiatorstvu za povezave spet zahvala blogoma Volokh Conspiracy in prek tega How Appealing.)

Oznake: humor, sodstvo

Za tiste bralce, ki ste v luči Evropske unije veliki zagovorniki pravic držav članic, imam eno dobro in eno slabo novico. Dobra je ta, da je v enem ravnokar končanih postopkov pred Sodiščem ES Sodišče potegnilo z argumenti države članice in zavrnilo "brezmejne" argumente Komisije. Slaba pa ta, da je Sodišče potegnilo z Republiko Avstrijo na škodo njene sosede, Republike Slovenije.

Novica je slaba predvsem za gospo Valeško ter za slovenske prodajalce in avstrijske kupce cigaret, tako da se marsikateremu ljubitelju zdravega življenja niti ne bo zdela tako napačna. A vendarle - zakaj je sploh šlo? Tisti, ki si želite zgolj kratek povzetek, si lahko preberete sporočilo za medije Sodišča, ki najbolj na kratko sporoča naslednje:

Avstrijska zakonodaja določa, da se oprostitev trošarin za tobačne proizvode, uvožene v osebni prtljagi potnikov, ki imajo običajno prebivališče na davčnem ozemlju in ki neposredno vstopijo na davčno ozemlje čez kopensko mejo ali preko celinskih voda, omeji do 31. decembra 2007 na 25 cigaret ob vstopu iz Slovenije. [...]

Sodišče je ... razsodilo, da [ta avstrijska zakonodaja] ni v nasprotju s pravom Skupnosti.

Vsekakor zlasti pravnikom v branje priporočam tudi samo sodbo v zadevi C-140/05, Valeško, ki jo najdete na tem naslovu, po želji pa si lahko v izbranih jezikih privoščite tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Madura.

Besedilo sodbe v slovenskem jeziku si ob siceršnjih težavah s prevajanjem uradnih besedil institucij v slovenščino zasluži tudi pohvalo za berljivost in korektnost. Osebno sicer ne bi uporabljal besede "rezident" (čeprav razumem, da ima "prebivalec" kot eden izmed kandidatov lahko preohlapen pomen), pa tudi ime male kneževine bi raje kot Lihtenštajn zapisal kot Liechtenstein, ampak ko se začnemo pogovarjati o tovrstnih podrobnostih, smo že na konju, in to, naj Avstrijci ne zamerijo, na lipicancu.

Oznake: EU, sodstvo

Zaradi včerajšnje objave na Kontekstu je Mitja Deisinger izstopil iz sodniškega društva. No, ne ravno zaradi objave na Kontekstu, saj, kot poroča današnji Dnevnik, razlogov za izstop ni navedel. (V istem članku Dnevnika je nekoliko hudomušno tudi pripisano, da bo sodniško društvo najprej preverilo, ali je bil sodnik Deisinger sploh njegov član.)

Vsekakor pa se novinarji niso mogli izogniti povezavi z dejstvom, da je bil tudi Deisinger eden od petorice tistih sodnikov, ki so javno izrazili podporo Arharjevi kandidaturi za ljubljanskega župana, o čemer sem že pisal včeraj. O tem priča tudi objava kratkega povzetka mnenja (na strani 3 tiskane izdaje), ki ga je napisal profesor Ljubo Bavcon - še vedno eden najaktivnejših akademskih komentatorjev pravne stvarnosti - in v katerem se odločno postavlja na stran tistih, ki menijo, da je takšno ravnanje sodnikov vsaj zamajalo, če že ne prekucnilo stolpa sodniške nepristranskosti.

Malo bolj naklonjeno pa je o drži sodnikov danes v Delu (na peti strani tiskane izdaje) pisal tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki se je odzval na podobno torkovo pisanje Jana Zobca, enega izmed vpletenih sodnikov; a se tudi sam strinja z mnenjem sodnega sveta, da si torej takšnega obnašanja sodnikov, ki bi s sodnega prestola poleg pravice delili tudi politično naklonjenost, ne želimo.

Oznake: sodstvo

Morda se spomnite nedavne novice o tem, da je pet sodnikov Vrhovnega sodišča javno izreklo podporo Francetu Arharju ob njegovi kandidaturi za župana Ljubljane in s tem sprožilo razpravo o dopustnosti in umestnosti takšnega političnega udejstvovanja sodnikov.

Kot lahko razberete tudi iz povezane novice, je ob tem dogodku mnenje - oziroma "načelno stališče" - sprejel tudi sodni svet, češ da kakršnokoli izražanje politične podpore enemu ali drugemu kandidatu ni v skladu s sodniško etiko; predsednik sodišča Testen pa je v (povsem razumljivi) vlogi razsodnika in pomirjevalca duhov dejal, da s tem sodniki niso kršili nobenega predpisa, a jim to vlogo odsvetuje.

Povedano sproža zanimiva praktična vprašanja o razmerju med pravom in etiko - v kolikšni meri so sodniki (kot tudi marsikatera druga funkcija) pri svojem ravnanju vezani zgolj na zakon oziroma spoštovanje predpisov, v kolikšni meri pa tudi na etična pravila vedenja in ravnanja, ki niso v celoti prelita v prisilne predpise? V tej razpravi verjetno ni enostavnih - in nevrednostnih - odgovorov, ki ne bi bili odvisni od naše načelne drže do družbene vloge sodnikov. V ZDA bi na to vprašanje ob zelo očitnem političnem pomenu imenovanja pomembnejših zveznih sodnikov skoraj gotovo odgovorili drugače kot v marsikateri državi celinske Evrope.

A v vsakem primeru tega ne smemo zameriti Arharju samemu. Če te podpirajo, te pač podpirajo. Pač pa mu lahko - vsaj posredno - kot Ljubljančani zamerimo nekaj drugega. Kaj? To, kar sem videl - oziroma česar nisem videl - na današnji poti na fakulteti mimo Prešernovega trga. Kaj, zopet porečete?

To, da sem Prešernu tam gori na spomeniku zaželel lep dan in da bi se mu Julija, ki jo tudi po smrti zvesto opazuje iz daljave, danes končno vsaj malo nasmehnila. In sem pogledal proti njej, tja na tisto okno hiše na Wolfovi ulici, s katere se Julija vsak mili dan nastavlja soncu, in je nisem videl. Zakaj ne? Ker je pogled nanjo povsem zastiral nek predvolilni prapor Franceta Arharja, ki je bil postavljen tik pred Julijo in ubogemu Prešernu v celoti preprečeval, da bi lahko ugledal ljubezen svojega življenja.

Od kandidata za ljubljanskega župana bi kljub jesenskemu času pričakoval več rahločutnosti in pozornosti do pomladnih vzgibov velikega slovenskega pesnika in njegovega romantičnega sporočila ljubljanskim meščanom.

In ko sem že na svoji polresni govorniški gajbici: kaj naj si Ljubljančani mislijo o kandidatu za župana, ki jim s svojih ogromnih plakatov po prestolnici razglaša, naj za župana izvolijo "ljubljančana"? Je s tem želel sporočiti svojo skromnost, majhnost, mnenje o kakovosti tipičnega prebivalca Ljubljane ali zgolj slovnično neznanje?

Oznake: sodstvo

Ta sodba kalifornijskega prizivnega sodišča bi lahko imela podnaslov "Koga grizejo zlate ribice?", lahko pa tudi "Uvod v pravno natančnost".

(Hvala za povezavo Volokh Conspiracy, kjer si lahko preberete tudi nekaj komentarjev.)

Oznake: sodstvo

Ko sem danes prek e-pošte in njihove spletne strani pregledoval izbrane odločitve Ustavnega sodišča, sem mimogrede opazil še eno podrobnost: od enajstih odločitev jih je sodišče 7 sprejelo soglasno; od preostalih štirih pa so se z izjemo ene, ki je zadevala Statut Univerze v Mariboru (mimogrede, Univerze, ki se v spletnih iskalnikih še vedno opisuje kot "ena izmed obeh slovenskih univerz"), kar tri nanašale na Zakon o varnosti v cestnem prometu.

Pri prvi je bilo razmerje osem proti ena, pri drugi sedem proti dva, pri tretji pa celo pet proti štiri. Slednja je sicer zadevala vprašanje pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti zakonske določbe o minimalnem številu zaposlenih v avtošolah, tako da nemara še ni razloga za strah pred krizo ideoloških delitev na ustavnem sodišču.

Bi bilo pa vseeno dobro ugotoviti - ker je to lahko vsaj zabavno in zanimivo, če ne tudi poučno - kako se na ustavnem sodišču sicer delijo glasovi; z drugimi besedami, kako pogosto se posamezni sodniki z drugimi v povprečju strinjajo in kako pogosto si stojijo nasproti. Podobne raziskave, zelo zanimive, opravljajo za sodnike ameriškega Vrhovnega sodišča - ni vrag, da ne bi bilo vredno truda tudi pri nas.

Če bi koga izmed bralcev - zlasti študentov - takšna analiza zanimala in se ne bi branil duhamornega pregledovanja (pre)številnih odločitev, naj se oglasi pri meni in morda bi lahko sestavili ekipo, ki bi se tega lotila. Izplen bi bil zanimivo branje, vredno vsaj objave v Pravni praksi.

Oznake: sodstvo

Vodilni časnik v državi piše približno takole:

Nekatere izmed sodnih dvoran sploh niso sodne dvorane: drobne pisarne ali kletne sobe brez posebnega prostora za sodnika ali poroto. Včasih razprava ni javna, pričam ni treba zapriseči, da bodo pričale po resnici, in tudi ni dobesednih zapisnikov obravnave.

Skoraj tri četrtine sodnikov niso pravniki in mnogi ... premorejo zgolj pičlo razumevanje najbolj osnovnih pravnih načel.

Kateri (in kje) je ta časnik ter o katerih sodiščih je govora? Najprej razmislite, potem pa si oglejte članek.

Oznake: sodstvo

Včerajšnja objava je (do sedaj) dobila dva naklonjena komentarja, ki pozdravljata citirano mnenje generalnega pravobranilca Madura, obenem pa se prvo sprašuje o širšem pristopu evropskega kontinentalnega sodstva do takega "širokega" pristopa k oblikovanju pravnih mnenj, stališč ali celo sodb. Dovolj, da me spodbudita k dodatni objavi.

Sodstvo celinske Evrope v celoti še dolgo ne bo doseglo ravni (ali, če želite, padlo na raven) ameriškega sodstva, kjer sodniki ne citirajo zgolj Stare zaveze ali literarnih klasikov, temveč tudi pravne bloge in celo odmevnejše predstavnike zabavne glasbe. Vseeno pa se sem ter tja tudi v celinski Evropi, in morda zlasti na področju prava EU, kar najde domiselne argumente, ki segajo onkraj klasične pravne "suhoparnosti".

Majhen del razloga je lahko že v tem, da je evropsko pravo kot zmes različnih pravnih kultur vsaj deloma tudi podleglo privlačnosti anglosaškega pristopa, ki ga uspešno širijo vsaj angleški odvetniki in sodniki, če ne tudi njegovi številni drugi privrženci.

Del razloga je nemara tudi v konkretnih posameznikih, ki tako v ustavna sodišča posameznih držav kot v mehanizem evropskega sodstva ne vstopajo zgolj kot karierni sodniki, ampak pogosto tudi iz vrst pravnih akademikov in teoretikov, ti pa iz svojih prejšnjih življenj na sodišča prinesejo tudi težnje po širšem iskanju virov in navdiha.

Še en del razloga je morda v naravi evropskega prava - ter za privržence primerjalnega ustavnega prava vse bolj tudi v prepletenih državnih ureditvah, ki terja čezmejno iskanje pravnih vrednot in temeljnih načel, takšno "čezmejno" iskanje pa mora ravno zaradi tega onkraj pozitivnih pravnih ureditev posameznih držav poseči tudi na "čezmejne" literarne in podobne obpravne vire tradicije, skupne identitete ali običajev.

Sodišče ES je od vseh začetkov soočeno s težavno nalogo, ko mora ne zgolj tehtati, katera od državnih ureditev naj prevlada, ampak kaj naj bo ob jemanju navdiha iz različnih državnih ureditev sploh spoznano kot "evropsko". Da tako nekomu v navdih ali oris na misel pride Stara zaveza ali Shakespeare, sploh ni več tako čudno.

Pri evropskem pravu in v konkretnem primeru Madura pa gre lahko tudi za dodatno posebnost tega pravnega področja, kjer tovrstni argumenti, med njimi izrazito pomembno Stara zaveza, že tvorijo običajen, prepričljiv in domiseln način argumentacije v pravni razpravi.

Takšen pristop je odločno zakoličil polbog prava EU Joseph Weiler: preberite si denimo zgolj njegov uvod in leitmotiv zbirke razprav Ustava Evrope, ki smo ga s skupino profesorjev in študentov pred leti prevedli tudi v slovenščino, podobne prispodobe in nauke pa je moč najti v skoraj vsakem njegovem članku - kjer pogosto tudi sicer namerno in izrecno zavrača prekomerno pravno suhoparnost. Ni čudno, da s(m)o se tega pristopa navzeli tudi njegovi učenci: sam, ateist, sem tako v svojem doktoratu na njegovo biblično prispodobo iz Ustave Evrope naivno "odgovoril" z lastno.

Povedano v veliki meri velja tako za sodnike kot za druge pravne "sogovornike" v evropskem pravu. Težavnejše vprašanje pa je, kako tovrstne reči sprejemajo strokovne javnosti v posameznih državah in člani širše javnosti, kadar se znajdejo v vlogi naslovnika določene sodbe ali besedila. Če jim gre sodba v prid, so prispodobe verjetno sprejete kot umestne in dobrodošle. Kadar zaradi Mojzesovih besed kdo izgubi pravdo, pa je lahko biblična prispodoba le še dodaten povod za ogorčenje nad nespametnostjo sodišča.

Kakorkoli že, vsaj iz navedenih razlogov so po mojem mnenju razprave ali celo sodbe v evropskem pravu včasih podvržene tudi takšni navidezni radoživosti. Končno sodbo o vsaki izmed njih bo pisal čas - a domiselne in povedne prispodobe so pogosto tudi zame kot točilni pult sredi veličastne puščave.

Oznake: sodstvo

Ameriški in angleški sodniki so, kot pričajo tudi številne objave na Kontekstu, znani po bogastvu citatov in pogostih slikovitih prispodobah v oris zadevnih vprašanj ali sodbe pred njimi. V primerjavi z njimi so izdelki sodišč celinske Evrope v povprečju veliko dolgočasnejši.

A tudi tu se najdejo utrinki živopisja. Denimo v podobi portugalskega generalnega pravobranilca Sodišča ES Miguela Madura, sicer najmlajšega pravobranilca tega sodišča, ki sem ga pred leti kot mladega zvezdnika evropske teorije v okviru nekega projekta tudi sam gostil na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Poglejte si denimo njegovo mnenje oziroma sklepne predloge v zadevi C-434/04 (ki žal niso dostopni v slovenski različici), v kateri je govora o finski zakonski ureditvi, ki nadzira in omejuje uvoz alkoholnih pijač z več kot 80 odstotki etilnega alkohola, in o 9492 litrih sezamovega olja na poti iz Nemčije, za katerega se je izkazalo, da je v resnici 96,5-odstoten etilni alkohol. Da ne bom delal žalega citiranim avtorjem, dva kratka odseka iz uvodnih točk obrazložitve navajam kar v angleški različici:

Good wine is a good familiar creature if it be well used. (2) It is astonishing, however, 'that men should put an enemy in their mouths to steal away their brains', (3) when the enemy in question, unlike good wine, is as ferocious as virtually pure ethyl alcohol. ...

I have no hesitation in accepting the general hypothesis that the consumption of immoderate amounts of alcohol has a multitude of adverse effects on human health and public order. Indeed, this has been common knowledge since at least as far back as the time of the Old Testament. (8) More recently, the Court acknowledged it in its judgment in Heinonen.

(2) William Shakespeare, Othello, Act II, Scene III.

(3) Ibid.

(8) '[S]trong drink shall be bitter to them that drink it' (Isaiah 24:9). See also: Leviticus 10:9; Judges 13:4, 7, 14; Proverbs 20:1; 23:32; 31:4?5; and Isaiah 5:22.

Shakespeare in Stara zaveza v istem mnenju! Že slišim vprašanja: "Quo vadis, Evropa, ti simpatični otok?" in, seveda, odgovore: "Kaj ne veste, da nobena celina ni otok?!"

Oznake: EU, sodstvo

Ko že govorim o Vrhovnem sodišču ZDA: eden od zanimivih opravkov ob koncu sodnega leta je tudi statistična analiza sodb sodišča v preteklem letu.

Ameriški vrhovno-sodiščni pravlog SCOTUSblog tako objavlja več priročnih statističnih podatkov. Prek povezav na datoteke pdf si lahko preberete kratko primerjalno analizo zadnjih nekaj let, diagram s podatki o medsebojnih glasovalnih razmerjih posameznih sodnikov in preglednico mnenj sodišča v zadnjem letu.

Podatki so seveda zanimivi. Po eni strani že zaradi znano nizkega števila sodb, ki ga ameriškemu Vrhovnemu sodišču zelo zavidajo najvišja evropska sodišča brez pravice odločanja o obsegu lastnega dela. V zadnjem letu je VS ZDA skupno odločilo v 82 zadevah (od tega v 71 po ustni obravnavi). Za primerjavo: Evropsko sodišče v Luksemburgu je leta 2005, čeprav seveda večinoma v manjših senatih, odločilo v 574 zadevah, Sodišče prve stopnje pa v 610 zadevah. Slovensko Ustavno sodišče je v letu 2005 rešilo kar 1462 zadev, v obravnavo pa prejelo še več novih, 1877.

Po drugi pa bo mnoge zanimalo, kako glasujeta nova sodnika Roberts in Alito, zlasti zato, ker je slednji zamenjal dokaj zmerno konzervativno sodnico O'Connorjevo, ki je skupaj s Kennedyjem tvorilo pogosto odločilno sredino med liberalno levico in bolj konzervativno desnico. V tem pogledu je za mnoge presenečenje, da ta klasična delitev še zdaleč ni prisotna povsod oziroma pri vsaki sodbi, ampak da z izjemo zelo spornih "političnih" vprašanj prihaja do najrazličnejših koalicij.

V celoti se skoraj vsak sodniški par med seboj veliko pogosteje strinja, kot pa si nasprotuje - celo, če primerjamo pogosto najbolj "levega" Stevensa in "desno" ikono Scalio (še enkrat povezava na diagram). V tem pogledu je nekakšna izjema Alito, pri katerem prihaja do nekoliko večjih odstopanj: s Stevensom se je denimo v celoti strinjal le v 42% odstotkih zadev, v 45% pa mu je nasprotoval. A tudi tu je treba upoštevati, da je Alito sodeloval le pri 38 sodbah na koncu sodnega leta, ki so običajno bolj problematične od tistih, s katerimi se sodišče ukvarja na začetku.

Oznake: sodstvo

Ameriško Vrhovno sodišče je včeraj izdalo sodbo v zadevi Hamdan v. Rumsfeld (op.: povezava na večjo datoteko pdf). Celotna sodba, vključno z vsemi ločenimi mnenji, je dolga 177 strani, tako da si jo lahko prihranite za kak deževni dan. Če vas zanima zgolj kratek slovenski časopisni povzetek, si ga lahko ogledate tu - a vseeno si sodba zasluži še nekaj prvih pripomb.

Po ustni obravnavi konec marca je bilo očitno predvsem to, da se Vrhovno sodišče gotovo ne bo izreklo za nepristojno v zadevi, na kar so ga napeljevali vladni predstavniki. (Mimogrede, ustne obravnave v tej zadevi sem se skoraj udeležil tudi sam, saj je potekala ravno v tednu, ko sem bil v Washingtonu z ekipo ljubljanske PF na tekmovanju Jessup, a se je na žalost časovno križala z obveznostmi na tekmovanju.)

V sodbi pa je šlo še dlje, saj je ugotovilo, da so vojaške komisije (ki niso redna vojaška sodišča, česar ne gre zanemariti - glej denimo str. 7 sodbe) za sojenje pripornikom v taborišču Guantanamo Bay v nasprotju z ameriškimi zakoni in z Ženevskimi konvencijami ter da je predsednik Bush z njimi prekoračil svoja pooblastila. Sodbo je Sodišče izdalo z večino petih glasov (Stevens, Souter, Breyer, Ginsburg, Kennedy) proti trem (Scalia, Thomas, Alito), saj se je moral predsednik VS Roberts izločiti iz zadeve, ker je o njej že odločal kot prizivni sodnik. O "novih" razmerjih med sodniki sicer več v naslednji objavi.

Ženevske konvencije so tisti del sodbe, ki bo verjetno pritegnil največjo pozornost svetovne javnosti in nemara tudi vsaj del ameriških strokovnih odzivov, saj je Sodišče izreklo, da skupni 3. člen Ženevskih konvencij kot posledica pogodbenih obveznosti ZDA velja tudi za boj z Al Kaido.

Toda v tem pogledu sodba ne pomeni nujno kakšnega posebnega zmagoslavja mednarodnega prava v (in nad) ZDA. Kot opozarjajo ameriški komentatorji, tako z leve kot z desne strani pravne stroke, Ženevske konvencije predsednika zavezujejo (zgolj) zato, ker jih je ameriški Kongres vključil v svoj Enotni zakonik vojaškega prava (Uniform Code of Military Justice). Če bi Kongres ta zakonik spremenil, bi lahko - kar se tiče te konkretne sodbe VS - po takšni razlagi predsednik ZDA spet po mili volji ignoriral mednarodno pravo.

Sodba takšno stališče vsaj deloma potrjuje - glej nekoliko nerodno dikcijo Sodišča na straneh 64-65 sodbe: Ženevske konvencije ZDA naj bi bile zavezujoče, ker so del vojnega prava, spoštovanje slednjega pa je pogoj zakonskega pooblastila.

Kljub temu pa ni razloga, da si ne bi ob sodbi vsaj malo oddahnili, saj obeta ZDA vsaj malo zasukati nazaj v smer bolj svetovljanskega dojemanja vladavine prava.

Oznake: sodstvo

Po novem se lahko na spletni strani Ustavnega sodišča brezplačno prijavite na storitev, ki vas bo po elektronski pošti glede na izbrane kriterije samodejno obveščala o novih odločitvah sodišča.

Novica je objavljena tu, stran za registracijo pa najdete tu.

Oznake: sodstvo

Ko sem že omenjal obisk Lordske zbornice, sem se spomnil, da bi bila morda nekaterim bralcem dobrodošla tudi naslednja vest.

Vsi pravniki dobro vedo, da je Velika Britanija zelo posebna, kar se tiče pravnega sistema. Po eni strani zato, ker nima enotnega sodnega (in pravnega) sistema, ampak po tej plati obstajajo velike razlike med Anglijo in Walesom, Škotsko ter Severno Irsko. Po drugi strani zato, ker nima klasične zapisane ustave. Nenazadnje pa tudi zato, ker funkcijo vrhovnega sodišča opravlja Lordska zbornica, ki je primarno drugi dom nacionalnega parlamenta.

Po tej plati Velika Britanija ni bila nikoli posebej pozorna na načelo delitve oblasti, ampak je veliko pomena pripisovala predvsem suverenosti parlamenta kot zakonodajalca. (Nekateri bi morda celo pripomnili, da po tem ni bila tako različna od naših starih časov z načelom enotnosti oblasti, ki jo v imenu delovnega ljudstva izvaja Skupščina.) Lordska zbornica je tako obenem del zakonodajne veje oblasti in vrh sodne veje oblasti. V praksi to sicer pomeni, da ima posebne "pravne lorde", ki se edini poleg zakonodajnega dela ukvarjajo tudi s sodstvom. (Poleg dvanajstih rednih članov je to običajno še kakšnih deset "upokojenih" pravnih lordov, ki lahko še naprej sodijo v zadevah do dopolnjenega 75. leta.)

Takšna je ureditev. Bila. Po nekaj letih truda je parlamentu uspelo sprejeti Zakon o ustavni prenovi (ja, seveda, tudi če nimaš zapisane ustave, imaš lahko ustavno prenovo), s katerim je ustanovilo novo Vrhovno sodišče Združenega kraljestva, ki se bo predvidoma leta 2009 skupaj s pravnimi lordi izselilo iz Westminsterske palače in iz zakonodajne veje oblasti. (V tem odzivu pravnih lordov na prvi vladni predlog o reformi lahko vidite tudi razhajanja med lordi o tem, ali se jim zdi smiselna dosledna in popolna razločitev zakonodajne in sodne veje oblasti - glej zlasti vprašanji 7 in 8 na straneh 6 in 7 odziva.)

Tako. Kdaj drugič pa še kaj več o tem, ali bo Velika Britanija kdaj vendarle (ali pa je celo že) dobila tudi pravo, zapisano ustavo.

Oznake: sodstvo

Včeraj sem bil v londonski Lordski zbornici, na obravnavi znane zadeve iz konkurenčnega prava EU, ki se pojavlja v mnogih preoblekah, v katerih pa je moč vedno najti ime Crehan.

Zgodba se je začela leta 1991, ko sta gospod Crehan in njegova soproga od podjetja vzela v najem dve pivnici (z imenoma The Cock Inn in The Phoenix) in se morala obenem zavezati k temu, da bosta večino piva kupovala pri podjetju Courage po uradnih cenah na njegovem ceniku. Težava je bila v tem, da so lahko bližnje pivnice brez takšne obveze kupovale pivo od kogarkoli, tudi od podjetja Courage, po močno znižanih cenah. Zakonca Crehan konkurence cenejšega piva nista mogla prenesti in sta se morala pivnicama leta 1993 odpovedati, potem pa se znašla v dolgotrajnih sodnih postopkih proti podjetjema Inntrepreneur in Courage, češ da je bil zamišljeni sistem vezanega dogovora o nakupu piva v nasprotju z 81. členom PES. Crehan je pri vsem tem zgolj vodilna pravda s številnimi podobnimi postopki "v čakalnici" - Inntrepreneur je imel namreč v lasti več tisoč tovrstnih pivnic.

Zgodba je dolga in med drugim je v obliki napotila za predhodno odločanje pot našla tudi na Sodišče ES, ki je s sodbo v zadevi Courage v. Crehan izdalo eno pomembnejših konkurenčnih sodb v zadnjih letih.

Eno bistvenih vprašanj pri vsem skupaj je bilo vprašanje, ali je britanski pivski trg zaradi tovrstnih vezanih dogovorov o najemu pivnic in nabavi piva dejansko zaprt in preprečuje dostop novih ponudnikov na tržišče. O tem je v podobnih primerih pogosto že odločala Evropska komisija, ki je vedno znova ugotovila, da je trg dejansko zaprt. V postopku na prvi stopnji pa je sodnik Park sklenil, da mora na vprašanje kljub takšnim odločitvam Komisije odgovoriti sam, in po treh tednih prišel do odgovora, da trg ni bil zaprt. (Prvostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur je na voljo tu (html) ali tu (pdf).)

Ta odločitev je bila potem eden bistvenih pritožbenih razlogov v pritožbi na Court of Appeal, kjer so odvetniki Crehana zatrjevali, da sodnik Park zaradi dolžnosti lojalnega sodelovanja iz 10. člena PES morda sploh ne bi smel ponovno presojati o stvari, o kateri je - pa čeprav v drugih postopkih - že presojala Komisija, v vsakem primeru pa da je njene ugotovitve premalo upošteval. Mimogrede, v tem postopku sem pred dvema letoma na strani pritožnika nekaj tednov sodeloval tudi sam in ga nato tudi omenil v prispevku o načelu učinkovitosti v evropskem pravnem redu.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, s tem pa postalo tudi prvo angleško sodišče, ki je dosodilo zasebno odškodnino v primeru kršitve protikartelne zakonodaje. (Drugostopenjska sodba Crehan v. Inntrepreneur dostopna tu.)

A zgodba se s tem ni končala, temveč je z odobritvijo oziroma popotnico pritožbenega sodišča (tako imenovani leave to appeal) romala na novo pritožbo pred Lordsko zbornico, tokrat seveda pod obratnim imenom Inntrepreneur v. Crehan. Verjetno poglavitno vprašanje je spet "evropsko": ali je dejansko obstajala dolžnost angleškega sodnika, da v tej zadevi spoštuje odločitve Komisije v sorodnih, a nepovezanih zadevah, oziroma kolikšno veljavo bi moral pripisati njenim stališčem pri izoblikovanju svoje pravne sodbe o dejanskih vprašanjih.

Po enem dnevu obravnave težko sodim, kaj bo peterica pravnih lordov na koncu odločila. Se pa bojim, da je kar veliko možnosti za to, da bo na Sodišče ES romalo novo napotilo za predhodno odločanje, saj se mi zdi težko verjetno, da bi Lordska zbornica kar sama želela (ali morda celo smela) razsoditi o tem, da so bile denimo odločitve Komisije napačne ali da v takšnem primeru na noben način ne zavezujejo državnih sodišč. Če bo tako, pa evropskim pravnikom zabave s tem primerom še zlepa ne bo zmanjkalo.

Oznake: EU, sodstvo

Ker sem v eni izmed objav v dialogu s Katjo omenil razlitje nafte ob nesreči tankerja Exxon Valdez, morda ne bo odveč še nekaj zanimivosti o pravnih implikacijah te nesreče.

Ozadje

Nesreča je bila izjemna ne le po ekološki, ampak posledično tudi finančni škodi vpletenih. Obe prizadeti korporaciji (Exxon in njena hčerinska družba Exxon Shipping Corporation) sta skupaj plačali približno dve milijardi dolarjev za čiščenje morja in obale. A vendar nista vseh stroškov nosili sami, ampak so v poštev prišle razne zavarovalne police, pri čemer od vsega začetka ni bilo povsem jasno, kdo bo na koncu kril katero škodo. Po nesreči, ki se je zgodila 24. marca 1989, se je tako dolga leta odvijala vrsta pravd med posameznimi zavarovalnicami in pozavarovalnicami o tem, kdo bo na koncu nosil odgovornost za posamezno vrsto škode.

Zgodba

Leta 2004, petnajst let po sami nesreči, sem bil sam tako priča pravdi v zadevi King v. Brandywine Reinsurance, ki je združevala tisoče posameznih zahtevkov pod različnimi pozavarovalnimi naslovi in se nanašala na več sto milijonov dolarjev. Sodbo prvostopenjskega sodnika je naslednje leto v bistvenih pogledih potrdilo tudi pritožbeno sodišče in na to sodbo ni bila vložena pritožba na Lordsko zbornico, tako da je zadeva zaključena - čeprav je seveda vprašanje, ali je s tem končana tudi saga o Exxonu Valdezu.

Ključno vprašanje

To pa bi bolj sodilo med zanimivosti, a je res bilo eno ključnih vprašanj v zadevi. Ena od določb zavarovalne police se je nanašala na stroške za "odstranitev razbitin" (v angleškem izvirniku "removal of debris"). Ključno vprašanje je bilo, ali se ta določba nanaša tudi na odstranjevanje razlite nafte? Ali je "razlita nafta" torej "razbitina" (debris) za potrebe te zavarovalne police.

Temu vprašanju je bilo posvečeno veliko pozornosti in dokaznega gradiva, od slovarskih definicij do kemičnih ugotovitev in celo ekspertnega pričanja ameriških pravnikov o običajnem pomenu besede "debris", če bi se slučajno izkazalo, da je treba določbe police presojati po ameriškem pravu.

Ena stran je dokazovala, da "razbitina" (oziroma debris) nujno pomeni trdne predmete, ki nastanejo s tem, ko se nekaj razbije oziroma zlomi, ter da se nanaša zgolj na razbitine ladje same, ne pa nafto, ki se iz nje razlije. Druga stran je na to odgovarjala, češ da ni nikjer rečeno, da bi moralo priti do dejanskega razbitja ali da gre pri razbitinah (oziroma, zazehajmo skupaj, angleškemu pojmu debris) za predmete v trdnem stanju, sploh pa da nafta ob razlitju v vsakem primeru ni več tekoča, ampak postaja vse bolj kompaktna in se pogosto celo strjuje v posebne naftne gmote, tako pa brez dvoma zadošča tudi trdni definiciji besede.

(Na kar je odvetnik prve strani med premorom v duhu znanega angleškega odvetniškega sarkazma odgovarjal z namigovanji na smiselnost tovrstnega opisovanja z nafto prekritih pingvinov: "Poglej, ta pingvin je ves prekrit z razbitinami.")

Na videz tako enostavna beseda - za njo pa milijoni.

Oznake: jezik, sodstvo