Kontekst

Včerajšnja objava je (do sedaj) dobila dva naklonjena komentarja, ki pozdravljata citirano mnenje generalnega pravobranilca Madura, obenem pa se prvo sprašuje o širšem pristopu evropskega kontinentalnega sodstva do takega "širokega" pristopa k oblikovanju pravnih mnenj, stališč ali celo sodb. Dovolj, da me spodbudita k dodatni objavi.

Sodstvo celinske Evrope v celoti še dolgo ne bo doseglo ravni (ali, če želite, padlo na raven) ameriškega sodstva, kjer sodniki ne citirajo zgolj Stare zaveze ali literarnih klasikov, temveč tudi pravne bloge in celo odmevnejše predstavnike zabavne glasbe. Vseeno pa se sem ter tja tudi v celinski Evropi, in morda zlasti na področju prava EU, kar najde domiselne argumente, ki segajo onkraj klasične pravne "suhoparnosti".

Majhen del razloga je lahko že v tem, da je evropsko pravo kot zmes različnih pravnih kultur vsaj deloma tudi podleglo privlačnosti anglosaškega pristopa, ki ga uspešno širijo vsaj angleški odvetniki in sodniki, če ne tudi njegovi številni drugi privrženci.

Del razloga je nemara tudi v konkretnih posameznikih, ki tako v ustavna sodišča posameznih držav kot v mehanizem evropskega sodstva ne vstopajo zgolj kot karierni sodniki, ampak pogosto tudi iz vrst pravnih akademikov in teoretikov, ti pa iz svojih prejšnjih življenj na sodišča prinesejo tudi težnje po širšem iskanju virov in navdiha.

Še en del razloga je morda v naravi evropskega prava - ter za privržence primerjalnega ustavnega prava vse bolj tudi v prepletenih državnih ureditvah, ki terja čezmejno iskanje pravnih vrednot in temeljnih načel, takšno "čezmejno" iskanje pa mora ravno zaradi tega onkraj pozitivnih pravnih ureditev posameznih držav poseči tudi na "čezmejne" literarne in podobne obpravne vire tradicije, skupne identitete ali običajev.

Sodišče ES je od vseh začetkov soočeno s težavno nalogo, ko mora ne zgolj tehtati, katera od državnih ureditev naj prevlada, ampak kaj naj bo ob jemanju navdiha iz različnih državnih ureditev sploh spoznano kot "evropsko". Da tako nekomu v navdih ali oris na misel pride Stara zaveza ali Shakespeare, sploh ni več tako čudno.

Pri evropskem pravu in v konkretnem primeru Madura pa gre lahko tudi za dodatno posebnost tega pravnega področja, kjer tovrstni argumenti, med njimi izrazito pomembno Stara zaveza, že tvorijo običajen, prepričljiv in domiseln način argumentacije v pravni razpravi.

Takšen pristop je odločno zakoličil polbog prava EU Joseph Weiler: preberite si denimo zgolj njegov uvod in leitmotiv zbirke razprav Ustava Evrope, ki smo ga s skupino profesorjev in študentov pred leti prevedli tudi v slovenščino, podobne prispodobe in nauke pa je moč najti v skoraj vsakem njegovem članku - kjer pogosto tudi sicer namerno in izrecno zavrača prekomerno pravno suhoparnost. Ni čudno, da s(m)o se tega pristopa navzeli tudi njegovi učenci: sam, ateist, sem tako v svojem doktoratu na njegovo biblično prispodobo iz Ustave Evrope naivno "odgovoril" z lastno.

Povedano v veliki meri velja tako za sodnike kot za druge pravne "sogovornike" v evropskem pravu. Težavnejše vprašanje pa je, kako tovrstne reči sprejemajo strokovne javnosti v posameznih državah in člani širše javnosti, kadar se znajdejo v vlogi naslovnika določene sodbe ali besedila. Če jim gre sodba v prid, so prispodobe verjetno sprejete kot umestne in dobrodošle. Kadar zaradi Mojzesovih besed kdo izgubi pravdo, pa je lahko biblična prispodoba le še dodaten povod za ogorčenje nad nespametnostjo sodišča.

Kakorkoli že, vsaj iz navedenih razlogov so po mojem mnenju razprave ali celo sodbe v evropskem pravu včasih podvržene tudi takšni navidezni radoživosti. Končno sodbo o vsaki izmed njih bo pisal čas - a domiselne in povedne prispodobe so pogosto tudi zame kot točilni pult sredi veličastne puščave.

Oznake: sodstvo