petek, 08. september 2006

Matej Accetto, 9/08/2006 12:27:00 pop. (trajna stran objave)

Hirschman in prečkanje meja

Pred časom sem že omenjal Alberta Hirschmana in njegovo shemo odnosa med Izstopom in Glasom, ki jo še danes s pridom uporabljajo na številnih različnih področjih.

Ta teden pa sem si prebral še zbirko njegovih zapisov Crossing Boundaries, v katerih je veliko avtobiografskega in v katerih opisuje svoj interdisciplinaren odnos do raziskovanja v ekonomiji in drugod, začnejo pa se s prikupno razpravo o pomenu obednega omizja, Melding the Public and Private Spheres: Taking Commensality Seriously (naslov namerno namiguje na to, če že ne na besedili v opombi 18 tu).

Hirschman v njej začne z razlikovanjem Scitovskega med udobjem in ugodjem (comfort in pleasure), po katerem je ponavljujoče se potovanje od neudobja k udobju (denimo od lakote k sitosti) eden od načinov za ustvarjanje ugodja, medtem ko k slednjemu prispeva tudi prehod od neaktivnosti ali dolgčasa k ponovni aktivnosti, kar povzročijo različne vrste stimulacije. Ko družba postane sorazmerno uspešna, ni več tolikšnega prehajanja od neudobja k udobju, zaradi česar bi morala poglavitno vlogo pri ustvarjanju ugodja prevzeti stimulacija. Ker pa ljudje na razlikujejo med udobjem in ugodjem, se še vedno na račun stimulacije posvečajo predvsem udobju, s tem pa zmanjšujejo skupno raven ugodja in končajo v gospodarstvu brez radosti.

Toda Hirschman Scitovskemu očita zanemarjanje javne razsežnosti, odtod pa preide v zanimivo razpravo o pomenu skupnih obedov. Pri tem se zapiči v uveljavljeno razlikovanje med javnimi in zasebnimi dobrinami oziroma med uživanjem hrane in "tako imenovanimi višjimi aktivnostmi". Od Biblije prek Pascalovih Pensees do Samuelsonovega razlikovanja med zasebnimi dobrinami (štruco kruha), ki jih posamezniki imajo in trošijo posamič, in javnimi dobrinami (policijsko zaščito ali javnim izobraževanjem), kjer njihovo uživanje s strani enega posameznika ne vpliva na količino, ki je na voljo drugim.

Ob tem bi se lahko zapičili v dejstvo, da tudi opevane javne dobrine niso povsem neomejene, česar se denimo dobro zavedajo že vsi, ki se ne morejo redno vpisati na izbrano fakulteto. Hirschman pa se zapiči v drugo - uživanje hrane, pravi, še zdaleč ne sodi zgolj v zasebno sfero, ampak je zelo prisotno tudi v javni. To je Simmelov Mahlzeit, obed, v katerem je zasebno uživanje hrane za omizjem neločljivo povezano s skupinsko oziroma javno aktivnostjo. Hirschman svoj argument pelje vse do antičnih grških pojedin, izvirajočih iz verskega žrtvovanja (thusia) bika ali vola, v katerih so žival najprej ritualno zaklali, nato skuhali in nazadnje razdelili med udeležence. Pojedin, ki, namiguje Hirschman, bi kaj lahko s svojim poudarkom enakosti pripomogle tudi k razvoju atenske demokracije...

Zanimiva besedila in zanimiv avtor, ki je očitno res rad prečkal meje, takšne in drugačne.

Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?