sobota, 17. junij 2006
Matej Accetto, 6/17/2006 11:24:00 dop. (trajna stran objave)Stoiber o subsidiarnosti
Bavarski ministrski predsednik in vodja CSU Stoiber je še eden od zagovornikov subsidiarnosti, ki bi v zakonodajno delovanje Unije radi čimprej vpeljali mehanizem zgodnjega opozarjanja, kot ga je začrtala nesojena nova ustavna pogodba, češ da je "strogo spoštovanje načela subsidiarnosti ključno za javno podporo EU".
(Mimogrede: Prispevek o tem je objavil v reviji Europe's World, ki se razglaša za "edini panevropski politični dnevnik".)
Stoiber v prispevku navaja številne primere evropske zakonodaje, ki naj bi šla onkraj meja smiselnega urejanja na ravni Unije, temveč bi ob strogem spoštovanju subsidiarnosti morala ostati v domeni držav. Zato, tako Stoiber, je nujno vzpostaviti mehanizem zgodnjega opozarjanja, s čimer bodo državni parlamenti sodelovali v zakonodajnih postopkih s Komisijo in jo lahko po potrebi pripravili do tega, da bo ponovno preučila sporne zakonodajne predloge.
Lepa ideja. Še več, kot sem že pisal (tu in tu), ji tudi Komisija sploh ne nasprotuje, ampak mehanizem zgodnjega opozarjanja tudi sama podpira!
Samo trenutek: isto idejo torej podpirajo tako tisti, ki bi Komisijo radi brzdali pri njenem prekomernem zakonodajnem zanosu, kot tudi Komisija sama? Hmm, kako si je to moč razložiti?
Ena možnost je, da se seveda tudi Komisija sama zaveda, da gre včasih predaleč, in si namesto neformalnih pogovorov in poizvedb želi formalnega mehanizma, s katerim bi ji državni parlamenti pomagali določati meje njenega delovanja. Druga pa, da se zaveda, da gre pri trenutni in predlagani rabi načela subsidiarnosti predvsem za simbolno vrednost javnosti všečnega načela, ki pa ne prinaša usodnih praktičnih posledic.
Vsekakor bo v veliki meri ostalo tako, dokler/če bo subsidiarnost ostala zgolj politično načelo brez oprijemljivih (sodno-uporabnih) praktičnih razsežnosti in če bo tudi v političnem smislu zahtevalo zgolj ponovni razmislek, v ničemer pa ne bo omejevalo možnosti končne odločitve.
Edini način, da bo politična subsidiarnost uspešna, bo ta, da bo privedla do burnega odziva javnosti, če Komisija oziroma institucije Unije ne bi spoštovale jasno izraženih pomislekov državnih parlamentov. A tudi v tem primeru Unija ne bo izgubila, ampak celo pridobila: učinkovito odzivanje evropske javnosti na njeno delovanje jo bo (končno) približalo njenim "državljanom" in začelo graditi skupno evropsko politično družbo. To bo morda dobrodošlo za vse nas, vprašanje pa je, v kolikšni meri si tega želijo nekateri največji zagovorniki načela subsidiarnosti v državah članicah.
Še enkrat več se kaže možnost za uspeh evropskega povezovanja tam, kjer vsaka izmed na videz nasprotnih strani v razpravi neko rešitev razume kot sebi v prid.
(Mimogrede: Prispevek o tem je objavil v reviji Europe's World, ki se razglaša za "edini panevropski politični dnevnik".)
Stoiber v prispevku navaja številne primere evropske zakonodaje, ki naj bi šla onkraj meja smiselnega urejanja na ravni Unije, temveč bi ob strogem spoštovanju subsidiarnosti morala ostati v domeni držav. Zato, tako Stoiber, je nujno vzpostaviti mehanizem zgodnjega opozarjanja, s čimer bodo državni parlamenti sodelovali v zakonodajnih postopkih s Komisijo in jo lahko po potrebi pripravili do tega, da bo ponovno preučila sporne zakonodajne predloge.
Lepa ideja. Še več, kot sem že pisal (tu in tu), ji tudi Komisija sploh ne nasprotuje, ampak mehanizem zgodnjega opozarjanja tudi sama podpira!
Samo trenutek: isto idejo torej podpirajo tako tisti, ki bi Komisijo radi brzdali pri njenem prekomernem zakonodajnem zanosu, kot tudi Komisija sama? Hmm, kako si je to moč razložiti?
Ena možnost je, da se seveda tudi Komisija sama zaveda, da gre včasih predaleč, in si namesto neformalnih pogovorov in poizvedb želi formalnega mehanizma, s katerim bi ji državni parlamenti pomagali določati meje njenega delovanja. Druga pa, da se zaveda, da gre pri trenutni in predlagani rabi načela subsidiarnosti predvsem za simbolno vrednost javnosti všečnega načela, ki pa ne prinaša usodnih praktičnih posledic.
Vsekakor bo v veliki meri ostalo tako, dokler/če bo subsidiarnost ostala zgolj politično načelo brez oprijemljivih (sodno-uporabnih) praktičnih razsežnosti in če bo tudi v političnem smislu zahtevalo zgolj ponovni razmislek, v ničemer pa ne bo omejevalo možnosti končne odločitve.
Edini način, da bo politična subsidiarnost uspešna, bo ta, da bo privedla do burnega odziva javnosti, če Komisija oziroma institucije Unije ne bi spoštovale jasno izraženih pomislekov državnih parlamentov. A tudi v tem primeru Unija ne bo izgubila, ampak celo pridobila: učinkovito odzivanje evropske javnosti na njeno delovanje jo bo (končno) približalo njenim "državljanom" in začelo graditi skupno evropsko politično družbo. To bo morda dobrodošlo za vse nas, vprašanje pa je, v kolikšni meri si tega želijo nekateri največji zagovorniki načela subsidiarnosti v državah članicah.
Še enkrat več se kaže možnost za uspeh evropskega povezovanja tam, kjer vsaka izmed na videz nasprotnih strani v razpravi neko rešitev razume kot sebi v prid.
Oznake: EU
Za posredovanje objave prijatelju --> 
