ponedeljek, 01. maj 2006

Matej Accetto, 5/01/2006 12:38:00 pop. (trajna stran objave)

Sodba o Da Vincijevi šifri - z lastno šifro!

Verjetno vam ni uspelo (če že prej, pa zdaj res ne) uiti napovedi filma Da Vincijeva šifra, ki bo tudi pri nas začel igrati čez kakšna dobra dva tedna. Film bo morda še kar gledljiv, saj že vsaj od Hitchcocka in Coppole vemo, da se da včasih prav iz slabe knjige narediti dober film. (Puzo naj bi nekoč rekel: "Če bi vedel, da bo Botra prebralo toliko ljudi, bi ga napisal bolje.")

Zato pa morda niste vedeli, da se je pred par tedni v Londonu končala pravda med založbo Random House, ki je izdala Da Vincijevo šifro, in dvema izmed treh avtorjev knjige iz leta 1982, ki sta zatrjevala, da naj bi Dan Brown prav iz njihove knjige ukradel osrednjo idejo za svojo zgodbo. Sodba, v kateri je sodnik razsodil v prid Brownove založbe, je relativno zanimivo branje - čeprav je razsodil v prid Brownovega založnika, je zelo kritičen tudi do Browna in njegove soproge, ki naj bi opravila večino raziskovalnega dela. Kolikor gre verjeti sodbi, sta zakonca Brown iz knjige tožnikov črpala veliko več idej, kot pa sta bila pripravljena priznati - le da črpanje idej iz "znastvenih" del za potrebe "leposlovja" ne more tako zlahka pomeniti zlorabe avtorskih pravic.

Še bolj pa je postala zanimiva, ko se je (po nekaj sodnikovih lastnih namigih) izkazalo, da je sodnik v sodbo skril svojo lastno šifro - na prvih štirinajstih straneh uradne verzije sodbe so vsake toliko časa na videz naključno izbrane črke zapisane v drugačni pisavi - poševno in v krepkem tisku. Skupaj naj bi bilo iz zbranih črk moč razbrati skrito sporočilo sodbe.

Zgodba je žal zanimiva zgolj do tod. Seveda ni trajalo dolgo, da so skrito sporočilo tudi res razvozlali, in se je izkazalo, da v bistvu ni bilo vredno truda. No saj, nekaterim se je povsem isto zgodilo s knjigo samo...

Je pa za slovenske bralce nemara zanimiv še en vidik te sodbe - da se je sodnik ob pisanju sodbe sploh spuščal v takšne "igrice". Očitno angleško sodstvo ne pozna svojega projekta Lukenda. Je pa treba takoj dodati, da je tovrstno "samouresničevanje" sodnikovih raznorodnih leposlovnih ambicij v lastnih sodbah sorazmerno pogosto v ZDA - v eni prihodnjih objav bom o tem (denimo o sodbah v verzih) zapisal kaj več.

POPRAVEK: Izvirno sem nerodno zapisal, da so v postopku sodelovali vsi trije soavtorji knjige iz leta 1982. To ni res, Henry Lincoln, eden izmed soavtorjev te knjige, med drugim pa nekaj časa tudi eden od piscev za serijo Dr. Who, ni sodeloval v tožbi. Ta program žal ne dopušča možnosti, da bi napačno besedilo zgolj prečrtal in dodal novo - tako bodo popravki bodisi nevidni bodisi jih ne bo. (Nezmotljivi pravlogarji = oksimoron dneva.)

Oznake:


Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?