sobota, 21. oktober 2006

Matej Accetto, 10/21/2006 11:20:00 dop. (trajna stran objave)

Glasovi Evrope

Že pred časom mi je bralka potožila, da pravniki vedno radi poudarjamo zgolj drugi del Cicerovega reka oziroma maksime, "ubi societas, ibi ius" (2) - kjer je skupnost, tam je pravo. Po mnenju bralke si vsaj toliko, če ne še več pozornosti zasluži tudi prvi del, "ubi homo, ibi societas" (1) - kjer je človek, tam je skupnost. Vsekakor ima prav - del Vecchio je denimo ravno z upoštevanjem obeh korakov utemeljeval neodvisnost obstoja prava od obstoja države: če (1) in (2), potem "ubi homo, ibi ius". Kjer je človek, tam je pravo. To verjetno še toliko bolj drži za v primeru Evropske unije, ki je, kot so radi poudarjali številni Evropejci od Walterja Hallsteina naprej, v svoji prvi podobi nastala predvsem kot pravna skupnost, brez drugih, preddržavnih substratov. Je temu še tako?

Včeraj sem bil na slavnostni predstavitvi prve izmed serije petih dokumentarnih oddaj "o sedanjosti, preteklosti in prihodnosti Evropske unije", ki jo je pripravila ekipa Televizije Slovenija. Oddaje pripovedujejo zgodbe treh parov različnih narodnosti, ki živijo v Bruslju in delajo v evropskih institucijah; danes smo si ogledali prvo, o Slovenki Natji in Portugalcu Ivu, ki delata kot stažistka in kot lobist v Evropskem parlamentu.

Oddaja mi je bila všeč, na trenutke celo zelo simpatična, zlasti kadar je ekipi raznolike posnetke pogovorov ali dogodkov iz različnih koncev Evrope (od Portugalske do Finske) uspelo povezati v domiselno in učinkovito strnjeno zgodbo. Ne vem, kako bo na zgodbo gledal nekdo, ki sicer nima niti veliko stikov z niti posebnega zanimanja za delovanje evropskih institucij in evropskega prava, a gotovo mu bo pomagala spoznati življenje bruseljskih evrokratov.

Mi je pa bila oddaja zelo zanimiva še z enega vidika, ki ga snovalci zgodbe morda niti niso načrtovali, je pa Evropski uniji zelo prikladen. Pokazala je namreč na dvojnost oziroma dva obraza podob o Uniji, ki ju je morda sploh nemogoče strniti v enega.

Osnovna zgodba serije govori o parih, ki so evropski ideji in stvarnosti že po načelni ureditvi najbližji ter od nje vse bolj tudi bivanjsko odvisni. Njihove zgodbe še zdaleč niso zgodbe tipičnih Evropejcev, ampak izjem od pravila. Pravilo so naključni mimoidoči, ki jih ekipa domiselno ustavlja na različnih evropskih ulicah (ter plažah) in ki na vprašanja o Uniji večinoma pravijo, da jih ne zanima ter da nanje nima vpliva. Na eni strani mladi evrokrati, ki v svojih bruseljskih sobanah tekoče (in vsaj deloma vnaprej pripravljeno) razpravljajo o prednostih in slabostih Unije, na drugi običajni državljani držav članic, ki včasih ne vedo niti tega, kaj oziroma kje je mesto z angleškim imenom Brussels (pa čeprav zgolj zato, ker se Bruslju v portugalščini reče Bruxelas), predvsem pa jih to niti ne briga.

Snovalci oddaje izjav teh anketirancev ne komentirajo. Edini komentar oziroma sporočilo novinarke so njena vprašanja: ko denimo Nemca sredi Švedske nejeverno še enkrat vpraša, ali pravo EU nanj res nima nobenega vpliva. Tisti, ki v oddaji "odgovarjajo", so evrokratski prijatelji mladega para in anketirani evropski voditelji - predsednik Parlamenta Josep Borrell in komisarka Wallströmova (ki je, roko na srce, tudi sam na ulici ne bi prepoznal) - a njihovi odgovori ne sežejo do nepoučenih pešcev na portugalskih, francoskih, finskih ulicah. Edini, ki slišijo tako pomisleke prvih kot pojasnila drugih, so gledalci oddaje; nenazadnje je njim tudi namenjena. A vendar ne vem, če ne bodo tudi oni oddaje bolj kot zgolj izobraževalno (kar nemara niti ni) dojeli predvsem kot ilustrativno, kot zelo plastični prikaz različnih svetov Evrope. Ne enega, marveč več različnih, včasih tudi zelo drugačnih glasov Evrope.

Ta razkorak med Brusljem in, če želite, Črnomljem se kaže na obeh koncih. Borrell razlaga, kako je evropska politika v svojem bistvu naravnana tako, da išče soglasje; peška z ulice enega od mest pa poudarja, da je evropska politika problematična, ker smo si med seboj tako različni. Wallströmova nam pove, da zanjo demokracija pomeni čim večjo obveščenost o tem, kaj se v Bruslju dogaja. To je bilo zame vedno problematično dojemanje demokracije, ki ta pojem zvede na vprašanje prostega vstopa na tribune. A kako bi svoje zamisli udejanjila anketiranka "z domače ulice", ki pravi, da bi morali dosti več odločitev sprejemati neposredno sami, ali tista, ki pravi, da je v Evropi preveč centralizacije? To morda zasluži in vsakdo si za tako politično aktivno držo zasluži pohvalo. A vendar si gledalec oddaje ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali ima tak "tipičen" državljan dobro predstavo o tem, kako bi bilo njegovo idejo moč izpeljati, ne da bi pristali pri podobnem Golemu, kot ga imamo sedaj. Golemu, ki ga večina ne razume in (zato) niti ne poskuša razumeti, kaj šele obvladovati.

Zame je najočitnejše sporočilo te serije (oziroma vsaj prve oddaje) tako to, da v Evropski uniji še vedno obstajata dva svetova, svet evrokratov, ki govori televizijskim kameram, in svet pešcev na ulicah držav članic, ki bi od teh kamer radi dobili odgovore. Še najboljša vez med tema svetovoma so starši mladoporočenega para, ki z eno nogo živijo na rodni grudi, z drugo pa (morajo) v Bruslju.

Prvi del oddaje bo na sporedu 31. oktobra ob 18h, drugi in tretji pa 7. in 14. novembra ob 17h30. Če vas Evropska unija (ne) zanima in boste ob uri blizu televizijskega sprejemnika, vsekakor vredno ogleda.

Oznake:


Komentarji:

Zanimiva zgodba, oddajo si bom z veseljem ogledal. Sprašujem pa se, ali je od sveta evrokratov res tako daleč do tega drugega sveta, saj se mi zdi da je, če se sprehodite malo po evroprestolnici, fizična razdalja med njima le nekaj sto metrov ali še manj...

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?