Kontekst

Po (ali ob) prvem koraku pri načrtovanju podiplomskega študija na tujem je na vrsti drugi - seznanjanje s študijskimi programi in prijavnimi zahtevami na tistih univerzah oziroma fakultetah, ki bi lahko prišle v poštev kot naslovnice vaše prijave.

Danes boste pri večini fakultet opise programov in zahteve ob prijavi našli na njihovih spletnih straneh. Za angleško govorno področje si lahko pomagate z iskanjem prek internetnega iskalnika (denimo tako). Na voljo vam je tudi spletni vodič po magisterijih, prek katerega lahko iščete podiplomske programe s celega sveta. Če že veste, katera univerza vas zanima, pa lahko podatke iščete neposredno na njihovih straneh, pri čemer so lahko poučni tako opis zahtev kot tudi sama navodila za prijavo. (Za občutek prijave na ameriške fakultete, ki se po zahtevah med seboj ne razlikujejo tako bistveno, si lahko ogledate kratek opis zahtev programa in podrobnejša navodila (v formatu pdf) harvardske fakultete.)

Pri ponujenih študijskih programih bodite pozorni na to, ali posamezna fakulteta ponuja zgolj nekakšen splošen študijski program z večjo ali manjšo količino izbirnih predmetov, ali pa poleg/namesto tega bolj specializirane programe, ki bodo že s strani fakultete namenjeni za poglabljanje določenega ožjega pravnega področja. Poleg tega nikoli ne škodi preveriti seznama predavateljev - če vas kakšno področje že vnaprej podrobneje zanima, bo nemara koristna informacija, če boste kakega člana profesorskega zbora prepoznali kot avtorja kakšne priljubljene knjige ali članka.

Glede prijavnih zahtev oziroma kriterijev za izbor sprejetih kandidatov, kar študente ponavadi še najbolj tare, pa je tako: nikakor se pri izboru ne upošteva zgolj en magični podatek, denimo povprečna ocena na že opravljenem študiju. Kot boste videli, je prijavna dokumentacija kar obsežna in z njeno pomočjo bo šola o(d) vas prejela kar nekaj relevantnih podatkov. Končna ocena vaše prijave bo tako kombinacija več posameznih dejavnikov. V grobem se bodo med njimi običajno znašli naslednji:

1. Povprečna ocena: v tem pogledu bo marsikatero fakulteto zanimalo ne zgolj to, kakšna je bila vaša povprečna ocena glede na uradno možno lestvico, ampak po možnosti tudi to, kako dober je bil vaš uspeh v primerjavi z vašimi kolegi. Če je bilo denimo po povprečni oceni med 200 študenti od vas boljših deset študentov, bo fakulteta lahko zapisala, da ste bili po uspehu nekje na petem odstotku letnika.

2. Življenjepis: skoraj vsaka resna fakulteta bo v vaši prijavi pričakovala tudi življenjepis. V njem ne bo treba, tako kot baje zdaj učijo po nekaterih srednjih šolah, pisati tega, kaj so po poklicu vaši starši, pač pa to, kaj ste s svojim (strokovnim in poklicnim) življenjem počeli do sedaj. Bogat življenjepis lahko v hipu razloži nekaj nižjo povprečno oceno: če ste denimo poleg študija opravljali dve službi ali denimo vzporedno doštudirali še na neki drugi fakulteti, bo komisiji povsem razumljivo, zakaj niste blesteli tudi po ocenah.

3. Priporočilna pisma: še ena stalnica prijav na študij so priporočilna pisma. S tem je tako, da je uspeh delno odvisen od vas, delno pa tudi od sreče. Pri nas so nekateri profesorji pisanja tovrstnih pisem vajeni bolj, drugi malo; s stališča tujih univerz pa je tudi vedno uganka, kakšno vrednost bodo pripisovali določenemu imenu. Če lahko denimo za priporočilo prosite dva profesorja, od katerih je eden zgolj odličen profesor, drugi pa poleg tega trenutno tudi predsednik Ustavnega sodišča, bo morda slednji na neko ameriško ali angleško fakulteto naredil boljši vtis. V vsakem primeru pa je dobro, če za prošnjo izberete takšnega profesorja, ki bo o vas lahko napisal vsebinsko polno priporočilo; da vas je torej po možnosti spoznal še kako drugače kot na predavanjih in izpitu, denimo skozi kakšen projekt, ki ga bo lahko v priporočilu tudi navedel kot podlago za svojo oceno.

4. Posebni sestavek ob prijavi. Skoraj vsaka prijava bo od vas zahtevala tudi določen kratek pisni izdelek. Lahko gre zgolj za motivacijsko pismo, lahko pa tudi za krajši sestavek o izbrani temi, ki se vam zdi posebno aktualna ali zanimiva. Ti sestavki so običajno zelo kratki - velika izjema je seveda, če se prijavljate na doktorski študij, kjer bo prijavi običajno treba priložiti dispozicijo (oris) vsebine doktorske naloge in izbrano bibliografijo (seznam literature). V vsakem primeru pa bodo tudi tovrsten sestavek ali sestavke univerze ocenile in upoštevale pri končni odločitvi.

Vsaj ti štirje kriteriji bodo vedno igrali osrednjo vlogo pri izbiri kandidata. Poleg tega bo seveda v poštev prišlo še nekaj meril, na katere sami ne boste imeli veliko vpliva: eno je gotovo odločitev o tem, katerim državam dati prednost. Če ima program okoli sto študentov, pri tem pa nekaterim večjim državam nameni več mest, je hitro jasno, da vse države ne bodo mogle "priti na vrsto" vsako leto. Če je študentskih mest še manj, je ta odločitev še bolj očitna. Obenem lahko komisija razmišlja tudi o tem, kako sestaviti čim pestrejšo in skladno skupino študentov, zaradi česar lahko pri izbiri med posameznimi kandidati upošteva tudi "naključne" dejavnike. A s tem se ni treba obremenjevati. Pomembno je, da sami naredite največ, kar lahko, potem pa le še držite pesti.

Naslednjič pa še nekaj več o pripravi samih prijav.