petek, 24. november 2006

Matej Accetto, 11/24/2006 01:20:00 pop. (trajna stran objave)

Ameriški pogled na javno izobraževanje

V zadnjih letih se pri nas (beri: v Evropi) vse pogosteje pojavlja vprašanje, ali ni brezplačno (ali, če želite, "brezplačno) javno izobraževanje neustrezen in nepošten model visokega šolstva. Po eni strani naj bi pomenil subvencioniranje šolanja privilegiranih višjih slojev, ki si ta "brezplačni" študij v resnici privoščijo, s strani celotnega prebivalstva - češ, če se krije iz državnega proračuna, se v bistvu krije iz davkoplačevalskega denarja, torej šolanje plačujejo vsi, študirajo pa samo nekateri. Po drugi strani naj bi tudi brezplačnost študija pripomogla k trenutni stopnji študentske zavzetosti za resen študij, ki je - bodimo iskreni - dokaj nizka.

Z uvedbo šolnin, gredo takšni predlogi, bi oba problema rešili. Po eni strani bi študij plačevali tisti, ki bi od njega nekaj imeli (načeloma tudi višje plače), po drugi pa bi ravno s plačevanjem študija dobili tudi potrebno lastno motivacijo, da s študijem opravijo čim bolje in čim hitreje. Mimogrede, ideja šolnin se ob določenih pogojih - v prvi vrsti denimo sistemu državnih finančnih posojil, da nikomur ne bi odrekli možnosti za študij, na katerega bi bil sicer sprejet - tudi meni ne zdi slaba.

Zanimivo pa je, da se v ZDA, ki že ima (bolj ali manj) takšno ureditev, o kakršni se zdaj pogovarjamo v Evropi, zdaj pojavljajo glasovi o potrebi večje vpletenosti države v zagotavljanje enakih izobraževalnih možnosti za vse. Priloga revije Yale Law Journal, The Pocket Part, je o tem objavila zapis kalifornijskega profesorja prava Goodwina Liuja in nekaj pretežno naklonjenih odzivov nanj (glej tu, tu in tu). Vsekakor zanimivo branje za tiste, ki resno razmišljajo o finančni prihodnosti izobraževanja v Sloveniji.

[DODATEK - 27. 11.]

Saša v komentarju te objave dodaja koristno pojasnilo, da je vprašanje razprav v omenjeni prilogi v prvi vrsti posvečeno vprašanju enakosti med samimi ameriškimi zveznimi državami ter ga zato ne moremo povezovati z vprašanjem plačljivega visokošolskega študija v Sloveniji ali Evropi.

Na neki ravni ta pripomba povsem drži in na prvi pogled gre v ameriški razpravi res za vprašanje federalnega ravnovesja, kar je zelo razvidno, čim začnete brati navedene članke. A vendar je po mojem mnenju vprašanje federalizma pri teh razpravah bolj "procesnega" pomena, "materialno" pa je pri avtorjih vendarle v ospredju vprašanje dostopnosti študija.

Liu denimo govori o federalizmu od drugega stavka naprej - toda poglejte si prvi stavek:
Petdeset let po sodbi Brown v. Board of Education so šolska desegregacija [ukinitev rasnega razlikovanja] in pravde o financiranju šolstva naredile nekaj skromnih korakov k odpravi različnih in neenakih možnosti, ki smo jih vse predolgo namenjali našim revnim in manjšinskim šolarjem.
Liu kasneje govori o pristojnostih in dolžnosti zveznih oblasti za odločanje ne zgolj o tem, "kaj so državljanske in politične pravice, temveč tudi o tem, katera socialna in ekonomska upravičenja so potrebna, da bo zvezno državljanstvo smiselno in učinkovito". Poglavitni sklepni poziv Liujevega članka je tako naslednji:
[D]a Kongres začne z racionalno in odločno raziskavo pomena zveznega državljanstva in njegovih izobraževalnih predpogojev ter podvzame razumno začrtane korake za odpravo okoliščin, ki otrokom odrekajo zadostno možnost za dosego teh predpogojev.
Podobne poudarke je moč najti tudi pri avtorjih odzivov, ki potrjujejo zgornjo tezo; da je torej federalizem oziroma neenakost med zveznimi državami v tem primeru bolj sredstvo, cilj pa iskanje ustrezne ureditve za zagotovitev možnosti šolanja celotnemu prebivalstvu, tudi revnim in manjšinam.

(Drugo vprašanje pa je seveda to, o kateri vrsti oziroma ravni šolanja še govorimo v kontekstu tistih, pri katerih naj bi država zagotavljala enake možnosti vsem - do konca osnovnošolskega izobraževanja, gimnazijskega, univerzitetne diplome ali celo podiplomskega študija? Pri tem vprašanju pušča Evropa z bolonjsko reformo ZDA daleč zadaj...)

Komentarji:

Matej, pozdravljam temo članka. Sem za uvedbo šolnin na univerzitetnem študiju.

Pripomba: Članek iz The PocketPart je namenjen zagotavljanju enakosti zagotavljanja osnovne izobrazbe med samimi državami v ZDA. V Sloveniji imamo osnovnošolsko izobraževanje enotno urejeno (karikirano, slabše znanje matematike na Štajerskem v primerjavi s Primorsko ne more biti opravičeno s trditvijo, da nimamo korelata v 14. amandmaju k Ustavi).

Zato se mi zdi med seboj nepovezano vprašanje plačljivosti visokošolskega študija v Sloveniji/Evropi ter vprašanje "večje vpletenosti države v zagotavljanje enakih izobraževalnih možnosti za vse" v ZDA.

 


Tudi sama sem za uvedbo šolnin na univerzitetnem študiju.

Se pa ne strinjam, da je znanje matematike na Štajerskem slabše v primerjavi s Primorsko:)

Štajerka

 


Meni je načeloma ideja nebrezplačnega študija v osnovi razumljiva in logična ter jo (spet samo načeloma) tudi podpiram. Ob določenih korekcijah, ki bi zmogle in znale upoštevati to, da vsi študenti nimajo enakih stroškov. Niti približno enakih.

Mesečni najem sobe v Ljubljani stane 30 tisočakov, ČE si si jo pripravljen deliti s cimrom, prevoz na skrajni vzhodni konec Sloveniji vsaj 5.000 sit na vikend, pod predpostavko, da ješ samo na bone je to dobrih 15.000 sit na mesec; da vseh kopij, knjig, morebitne želje po dodatnem izobraževanju in ostalih zadev, ki res zadevajo VSE študente niti ne upoštevamo.

Študij študenta, ki prihaja iz Murske Sobote, kjer imajo njegovi starši povečini še veliko nižjo plačo, kot jo imajo starši ljubljanskega študenta, ki živi, je in spi doma, predstavlja za starša veliko breme (ki je toliko večje, če sta starša med številnimi nezaposlenimi na teh koncih). Ob uvedbi šolnin bi njegov/njen študij v Ljubljani oz. Mariboru lahko bil nemogoč; če ne to pa vsaj predstavljal precej drugačno življenje te družine v nekaj naslednjih letih.

Posojila za študij, ki jih poznajo v drugih državah in ki bi omogočala njihovo odplačevanje bi lahko bila dobra rešitev problema, vendar bi za to potrebovali nekoliko manj skeptične ali "tveganju naklonjene" banke. To kar te danes ponujajo pod "študentski kredit" je namreč čisto navaden potrošniški kredit, ki ga začneš odplačevati takoj in s prej omenjenim namenom nima nič skupnega.

Štipendije in študentski domovi, ki so na voljo? Ja seveda... komentar je pri trenutni štipendijski politiki verjetno nepotreben; o manku študentskih postelj pa je prav tako napisanega že veliko, storjenega pa premalo.

Lep teden,
Saša

 


Saša (iz prvega komentarja) je opozoril na pomembno značilnost ameriških člankov, ki je v izvirni objavi nisem hotel načenjati. Ker pa gre za navidezno pomembno razliko, sem (zavoljo lažjega branja) sami objavi na dnu dodal nekaj odstavkov, v katerih pojasnjujem, zakaj se za razliko od Saše meni omenjena ameriška razprava vendarle zdi zelo zanimiva tudi s slovenskega ali evropskega stališča.

O znanju matematike ne morem govoriti, glede Saše iz tretjega komentarje pa lahko pritrdim komentarju o neprožnih bankah. V idealnem sistemu bi imeli za primer šolanja državna posojila s posebno ugodnimi pogoji odplačevanja; namen in izvedba ureditve pa bi bila taka, da iz finančnih razlogov zunaj vrat šol oziroma univerze ne bi ostal nihče, ki bi si mesto na njih prislužil po nematerialni plati.

 


Idealnega sistema pa ni in ne bo, kajne:)?
Mene je groza, da bi začela življenje z enim lepim, zajetnim dolgom... Pa vendar, če bi to pomenilo bolj kvaliteten študij in večje možnosti kasneje za službo, potem bi bilo vredno razmisleka...
Uvedba šolnin bi verjetno odstranila tiste študente, ki le "vlečejo" status ali so vpisani na fakulteto, ker je to pač najlažje, najceneje in najudobneje... Seveda to ne vključuje enake vrste študentov z bogatimi mamicami in očki, ki bi jim še naprej plačevali šolnino. Obratno bi revnejši študentje, kljub posojilom, verjetno imeli manjše možnosti za študij...[argumenti v moji glavi, vendar premalo časa in preveč besed. Jih pa ni težko najti...]

Vendar z moje strani denar kljub temu, da ga nimam veliko, ne bi pomenil kakšne bistveno večje motivacije (pravzaprav bi verjetno, če bi si sploh lahko privoščila študij, zamenjala fakulteto, če bi uvedli šolnine). Dvomim tudi, da bi to pomenilo kvalitetnejši študij. Morda bi sicer bolj zagreti študentje spodbudili profesorje k dvigu kvalitete... Kdo ve?! Sedaj moja izobrazba temelji predvsem na lastnem študiju, iz knjig, skript, raznega materiala... Povzeto, profesorji bi lahko v mnogih primerih brez tezav pisali le knjige in članke, predavanja pa bi ukinili. Ne rodi se vsak kot pedagog, pa tudi retorika bi morala biti po mojem obvezna za vse predavatelje. Mojo motivacijo na trenutke ubija tudi, ko vidim del moje "družbe" s faksa (izbrano bolj po sili okoliscin - pa ne da bi bilo z njimi kaj narobe), ki ji ob izpitih hodi po glavi le, kaj je treba znati in kaj nekje pise, ne pa, iz česa to izvira, zakaj je to tako, kot je,...[Primer: ob mojem vprašanju, če ni nekaj kontradiktorno, dobim odgovor: ah, ne zanima me, to piše in to se napiflaš na pamet!] Pa hodijo, za razliko od mene, te osebe redno na predavanja... In bi si mislila, da bodo imele zato večjo širino... Ne želim kriviti nikogar, me pa zanima, zakaj do tega prihaja. In se ne čudim, da so tisti, ki potrebujejo malo več zunanje spodbude, brez motivacije. Pravzaprav je po mojem mnenju uvedba šolnin le eden izmed načinov - vendar najbolj donosen!, kako zmanjšati število študentov. Lahko bi se omejil vpis rednih študentov in tako bi se pridobilo manjši, bolj motiviran krog, ki bi imel s profesorji bolj "intimne" odnose oz. sploh odnose. Predavanja bi se lahko približala kakšnim ameriškim (moje poznavanje teh prihaja bolj kot ne iz filmov in časopisov), kjer bi študentje sami doma preštudirali snov (kot že tako počnemo), a sproti oz. vnaprej, na predavanjih pa bi se pogovarjali bolj o problemih, aktualnih vprašanjih, temah na tej podlagi... Sicer se to tudi sedaj deloma dogaja, vendar nekaj očitno ne funkcionira. Ce pri polni predavalnici 2 spregovorita... Pa lahko zatrdim, da to nista najbolj pridna, najbolj sproti študirajoča študenta...

Upam, da nisem popolnoma izgubila rdeče niti. Želela sem predvsem poudariti, da uvedba šolnin ni nujno prva, najboljša in najbolj enakopravna rešitev. Sicer pa priznam, da je delovanje sistema, kakršenkoli že je in bo, precej odvisen od sistema v gimnazijah in oš, in načina dela (učenja, sodelovanja, samoiniciative) tam...

lp, b

p.s. Pa da ne bo pomote, mislim, da obstaja tudi lepo število profesorjev, ki navdihujejo in spodbujajo študente! Manjka pa malo več osebnega odnosa, ki&kot smo ga bili, po mojem mnenju, deležni nazadnje na seminarjih v prvem letniku...
p.p.s. Se opravičujem, ne znam na kratko in jedrnato pisati, se bom pa trudila... Za vse pozabljeno "pa povejte si samí"!

 


Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?