Kontekst

Kot morda že veste, je predsednik republike za novega varuha človekovih pravic predlagal psihiatrinjo dr. Zdenko Čebašek-Travnik. Ker gre za javnosti relativno neznano osebo, ki je po izobrazbi psihiatrinja, se bo nemara marsikdo vprašal, ali gre za najbolj uspelo izbiro.

O tem, ali dr. Čebašek-Travnikova za položaj varuha ne bi ustrezala po kriteriju neprepoznavnosti oziroma premajhnega javnega ugleda za uspešen neformalni pritisk na oblastne organe, kar je ena od bistvenih praktičnih funkcij varuha, ne morem govoriti. Po glasu spletnega ljudstva sodeč je denimo bolj znana od koncepta "predstavniške demokracije", predvsem pa bi dovolj znana postala že s samo funkcijo, tako da glede tega sam omenjene kandidatke ne bi že vnaprej kritiziral. Glede osebnih meril bi bil sam tudi zelo vesel, če bi po dveh varuhih dobili še eno varuhinjo človekovih pravic.

Bolj sporno pa je lahko vprašanje, ali je dobro, da položaj varuha zaseda nekdo, ki ni pravnik in s pravom tudi nima tesnejših vezi. Pravnikom se bo vsekakor zdelo, da bo zaradi narave dela varuha na tem položaju učinkoviteje delal nekdo, ki državno in pravno ureditev, v kateri se mora znajti, pozna že po strokovni plati. To seveda ni formalni pogoj za izbiro varuha, a občutek bo marsikateremu pravniku narekoval tako stališče.

Da ne bi ostalo zgolj pri občutku, pa so strokovno podkovane sile pisarne 422 opravile tudi kratko spletno primerjalno analizo trenutnih varuhov človekovih pravic po svetu, v prvi vrsti Evropski uniji. Po zabavnem tolmačenju litvanskega, grškega in še kakšnega jezika vam lahko tako postrežem z bolj ali manj preverjenimi podatki.

Prvič, v veliki večini držav članic Evropske unije ima varuh ali varuhinja človekovih pravic pravniško izobrazbo. Natančneje, to vsekakor drži za Finsko, Grčijo, Italijo, Portugalsko, Španijo, Nizozemsko, Madžarsko, Luksemburg, Češko, Slovaško, Romunijo, Bolgarijo, Dansko, Švedsko, Poljsko, Malto, Litvo, Estonijo in Ciper ter za dva izmed treh avstrijskih varuhov; enostavno dostopnih podatkov o izobrazbi ali ustreznega nosilca vloge varuha pa ni na voljo za Belgijo, Združeno kraljestvo in Nemčijo. Edino ena izmed treh avstrijskih varuhov in irska varuhinja po izobrazbi nista pravnici (temveč učiteljica in novinarka). Prav tako pa ni pravnik Evropski varuh človekovih pravic (in nekdanji grški varuh ČP) P. Nikiforos Diamandouros, ki je po izobrazbi politolog.

Drugič, podobna slika se kaže tudi drugod po svetu, kjer institut varuha sicer ni tako razširjen kot v Evropi. Varuh je denimo pravnik v Avstraliji in v več kanadskih provincah, je pa spet moč najti tudi izjeme kot denimo novozelandskega varuha človekovih pravic, ki je po izobrazbi ekonomist.

Ta analiza oziroma nekakšna skupna "modrost" mednarodne skupnosti tako za pravilo potrjuje stališče, da naj bo varuh človekovih pravic po izobrazbi pravnik, če le ne obstajajo izredni razlogi, zaradi katerih bi na ta položaj - zgolj izjemoma - postavili tudi kako drugo osebo. Še odprto vprašanje pa je, ali v tem primeru obstajajo takšni izredni razlogi.