Kontekst

V komentarju k moji včerajšnji objavi me Saša prosi za utemeljitev teze, po kateri bi bilo običajno oziroma zaželeno, da bi imel varuh človekovih pravic pravniško izobrazbo. Ker sem po začetku pisanja odgovora opazil, da bo malo daljši in morda tudi splošneje dobrodošel, sem se ga odločil zapisati v obliki nove objave.

Odgovor ima dva dela: prvi se nanaša na splošno vprašanje pomena pravniške izobrazbe, drugi pa na povsem umestno pripombo o prvih dveh slovenskih varuhih.

1. Moja teza ni bila ta, ki jo navaja Sašin komentar - da naj bo torej slovenski varuh pravnik zato, ker so varuhi pravniki tudi drugod. Kot sem zapisal v sami objavi, sem izhajal iz občutka, da se bo pravnikom "zdelo, da bo zaradi narave dela varuha na tem položaju učinkoviteje delal nekdo, ki državno in pravno ureditev, v kateri se mora znajti, pozna že po strokovni plati".

Kolikor se Saša z menoj ne strinja in je po izobrazbi pravnica, že dokazuje, da vsi pravniki nimajo enakega občutka in te izjave ne bi smel preveč posploševati. A vendarle se mi zdi takšen sklep dokaj logičen. Poglejte si opis varuhovih nalog, ki jih navajam kar po spletni strani slovenskega varuha (tu in tu; poudarki v izvirnih predstavitvah na spletni strani):

Varuh je nadzornik oblasti, saj s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine. ...

Varuh lahko kršitelja opozori, da kršitev popravi oziroma odpravi storjeno nepravilnost ali celo predlaga povrnitev škode.

Varuh lahko v vašem imenu in z vašim pooblastilom na ustavno sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti določenih predpisov ali aktov ali pa posreduje ustavno pritožbo zaradi kršenja katere od pravic.

Vladi ali parlamentu lahko da pobude za spremembo zakonov in drugih predpisov. ...

Seveda ni nujno, da je sam varuh pravnik, saj ima okrog sebe zbrano dobro pravniško ekipo, ki mu lahko venomer svetuje. A vendar se mi zdi dokaj logično sklepati, da bo opisane naloge in pristojnosti varuha lažje opravljal nekdo, ki ima pravno izobrazbo. Že prepoznati, kdaj gre za pravno nedopustno kršitev pravic, nepravnikom ni vselej enostavno, kar dobro vedo vsaj vsi tisti, ki pošiljajo neuspešne oziroma neustrezne pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Še težje se bo nekomu brez pravne izobrazbe znajti v svetu ustavnih pritožb, zahtev za varstvo zakonitosti in pobud za spremembo pravnih predpisov. Naj ponovim: seveda lahko varuhu pri tem pomagajo njegovi pravni svetovalci - a če bi bil varuh popolnoma odvisen od njihove pravne pomoči, bi bil vsaj v tem pogledu zgolj nekakšen marketinški vzvod svojega urada za stike z javnostmi.

Kot rečeno, je bil to občutek, ki pa ga je bilo koristno preveriti tudi pri praktičnih izkušnjah drugih držav. Zame je povedno, če je v izjemno veliki večini evropskih držav skorajda brez izjeme na ta položaj povsod imenovan nekdo, ki je po izobrazbi pravnik. Na neki točki kaj takega preneha biti naključje, ampak postane odraz splošnega prepričanja o ustreznih lastnostih kandidatov za to funkcijo.

In če za kratko še pritrdim drugemu komentatorju včerajšnje objave, to seveda obenem še ne pomeni, da je vsak pravnik lahko tudi dober varuh človekovih pravic. Seveda ne, kot tudi ni vsak pravnik že zgolj z diplomo zrel za sodnika. Pravna izobrazba ni zadostni pogoj, je pa, vsaj po povednih izkušnjah številnih držav, običajni pogoj ustreznega kandidata.

2. Saša pa (če odmislimo očitno tipkarsko napako, ko govori o "trenutnem" in o "sedanjem" varuhu) v svojem komentarju poudarja še eno pomembno in zanimivo dejstvo: da namreč pravnika nista bila tudi ne prvi ne drugi slovenski varuh človekovih pravic. Kar je seveda povsem res: Ivan Bizjak je po izobrazbi matematik, Matjaž Hanžek pa sociolog.

Po eni strani nas to po pravici sili v vprašanje, ali je umestno poudarjati pomanjkanje pravne izobrazbe pri tokratni kandidatki, če na isto nismo opozarjali že pri prejšnjih. V zagovor pomanjkanja objav na Kontekstu lahko rečem zgolj to, da ga ob tedanjih postopkih izvolitve varuha pač še ni bilo - načelne ugotovitve pa tudi tedaj ne bi bile (in ne bi smele biti) drugačne.

Po drugi strani pa lahko to dejstvo kaže tudi na določeno usmeritev slovenske državne ureditve, o kateri lahko sklepamo vsaj to, da oblastne sile pri iskanju ustreznega varuha pravniški izobrazbi ne dajejo nobenega posebnega pomena. Ali je takšna usmeritev dobra, bo seveda v praksi vedno odvisno (tudi) od konkretnih varuhov in prevladujočih subjektivnih ocen njihovega dela. Ob ponavljajočem se vzorcu bi lahko v prihodnje začeli razmišljati tudi o tem, ali gre morda tudi za drugačen načelni pogled na vlogo in namen varuha v neki državni ureditvi. V vsakem primeru pa je slovenska praksa z varuhi, ki po izobrazbi niso pravniki, v primerjavi z ureditvami drugih evropskih držav prej velika izjema kot pravilo.