Kontekst

Bralke in bralci Konteksta ste verjetno že dodobra seznanjeni z aktualno razpravo o povečevanju rodnosti in zmanjševanju splavnosti, ki jo je sprožila topogledna pobuda ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

V preteklih dneh je pobuda v medijih doživela že veliko odzivov takšnih in drugačnih kritikov ideje o uvedbi plačevanja splavov. Nekateri so tudi podrobneje analizirali besedilo vladne strategije. Upam, da bo kljub temu dobrodošlih še par mojih opazk.

V prvi vrsti vas vabim, da si sami preberete besedilo delovnega gradiva z naslovom "Strategija za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji", ki je objavljeno na spletni strani ministrstva. Vprašanje plačevanja za splav je namreč le ena izmed postavk zelo široko zastavljene strategije, ki - po dokaj obsežni predstavitvi slovenskih demografskih značilnosti - med ukrepi za spodbujanje rodnosti pogumno sega od ureditve vrtcev in subvencioniranja šolskih potrebščin do zagotavljanja trga zemljišč in stanovanj ter staršem prijaznih podjetij.

Verjetno ob pričujočih kritikah ne bo odveč pripomniti, da strategija še zdaleč ni zgolj nekakšno konzervativno leglo zla, ampak vsebuje veliko iskrenih želja za izboljšanje nesporno težavnih okoliščin mladih in mladih družin. Kljub temu pa tudi sam ne morem mimo nekaterih njenih vsebinskih in formalnih slabosti.

1. Vprašanje splava je seveda prvo v vrsti spornih določil strategije. Dobesedno gre besedilo strategije (točka 4.3.4) tako:

Pristojni organ poostri standarde zdravniške komisije, ki obravnavajo predlagane splave. Država krije stroške splava samo v primeru, da je ta po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice. V nasprotnem primeru se prekinitev nosečnosti izvede na stroške nosečnice.

S takšno predlagano ureditvijo strategija posega na zelo občutljivo področje, saj pri tem ne gre več zgolj za vprašanje plačevanja splava, temveč v praksi za vprašanje realnih možnosti za splav. Tega so se gotovo zavedali tudi njeni snovalci - ne pozabimo, da se ta določba nahaja v strategiji za povečanje rodnosti in ne denimo v strategiji za krepitev zdravstvene blagajne. Vsaj posredno gre za spremembo temeljne vrednostne usmeritve Slovenije na področju, ki povsod na svetu pomeni enega temeljnih brusnih kamnov državne politike; da se ta razprava sproži z delovnim besedilom tovrstne vladne strategije, morda niti ni neobičajno, gotovo pa je na tej ravni ni mogoče doreči.

O tem, kaj to pomeni za splošen odnos družbe do vprašanja splava, tu ni treba dodajati besed. Zasnova ureditve pa prinaša še dve konkretnejši težavi. Če bo splav treba plačati in bo znesek občuten, si ga bodo lahko v praksi privoščili zgolj premožnejši; v otroka pa bodo "prisiljeni" revnejši in (pre)mladi, tisti, za katere bo (še) neželeni otrok pomenil največje breme. Obenem ureditev predvideva plačevanje splava tudi v primerih, ki so s stališča načrtovanja družine in svobodnega odločanja o rojstvu otrok še najbolj boleči: ko se denimo že na stopnji zarodka ugotovi, da bo otrok trpel za kakšno zelo hudo boleznijo. Priznam, da o takih vprašanjih sam težko razmišljam in za družine z bolnimi otroki nimam drugega kot spoštovanja - a vendar, če že načeloma dopuščamo možnost splava, bi morali v takšnih primerih pokazati še toliko več razumevanja za tegobe in težavno odločitev nosečnice.

2. Da je snovalce vladne strategije želja po povišanju rodnosti prignala malo predaleč, dajejo slutiti tudi nekateri drugi deli vladne strategije, denimo tale odlomek iz dela o pripravljanju preventivnih programov za otroke in mladostnike:

Zdravju škodljivo je tudi nepremišljeno in včasih nezdravo sledenje modnim smernicam. Narava mode je minljivost in hitra menjava trendov, zato se le-ta ne ozira daleč v prihodnost in ne tehta posledic, ki jih povzročajo trendi. Pri tem je potrebno omeniti zlasti pretirano uporabo umetnih materialov, predvsem kar zadeva intimni del garderobe. Prav tako nevarno je dolgotrajna uporaba preozkih oblačil v predelu pasu in bokov, tako pri dekletih, kot pri fantih. Nevarna je tudi pretirano izpostavljanje nepokritih delov okoli pasu, predvsem pri dekletih, saj le-to lahko povzroči huda vnetna obolenja rodil in posledično neplodnost. V tem kontekstu ne smemo zanemariti niti tako moderne, pa vendar tako nevarne porjavelosti.

Včasih je težko potegniti črto med dobronamernimi nasveti, nerodnim pokroviteljstvom in brezkompromisnim udejanjanjem Machiavellijevega načela, da cilj posvečuje vsa sredstva, pa četudi so slednja otroci in mladostniki.

3. Predvsem pa je morda pomembno, da so vsi konkretni predlogi zgolj logična izpeljava temeljnih usmeritev strategije, ki jih besedilo ne skriva:

Osnovno vodilo pri odločanju za vpeljavo ukrepov za zvišanje rodnosti v RS je predpostavka, da današnja organizacija sistema prebivalstvenega obnavljanja ni zgolj privatna zadeva dvojice, oz. njune družine, ampak je tudi javna zadeva.

Strategija tako vpeljuje tri temeljne smernice svojih prizadevanj: (1) življenje je vrednota; (2) družina je naše upanje in (3) otroci so naša prihodnost. Poudarek je kaj lahko prebrati na besedici naša - rojevanje otrok ni zgolj stvar posameznikov, ampak družbe. Strategija se ustavi, preden bi naredila korak povsem čez rob in zavzela stališče, da je interes družbe pravzaprav celo pomembnejši od interesa posameznika; čeprav je v besedilu zaznati tudi nekaj trditev, ki skorajda silijo k takemu sklepu.

Namesto prihodnosti naših otrok pa si ob besedilu kaj lahko zamislimo tudi lastno preteklost - strategija si namreč želi doseči vrnitev družbe k tem temeljnim vrednotam. Najbolj črnogledi kritiki bi lahko v tem spogledovanju z "boljšimi starimi časi" prepoznali tudi nekakšno nostalgijo po času, ki je po stopnji posameznikove svobode in enakosti človekovih pravic krepko zaostajal za sedanjostjo. To bi bilo po mojem mnenju pretirano in zmotno. Res je, da bi na prvi pogled k tovrstni nostalgiji lahko spodbujali v strategiji navedeni vzroki za zmanjšano stopnjo rodnosti:

- naraščajoče izobraževanje žensk in ekonomska avtonomija žensk;
- naraščajoče in visoke potrošniške aspiracije, ki ustvarjajo potrebo po drugem dohodku v gospodinjstvih, ki enako spodbujajo žensko participacijo na trgu delovne sile;
- povečano vlaganje v razvoj kariere pri obeh spolih, v tandemu z naraščajočo kompetitivnostjo na delovnem mestu;
- stroški in dostopnost stanovanj, tako za mlade družine, kot za gospodinjstva v nadaljnjih fazah oblikovanja družine;
- porast "postmaterialističnih" potez, kot so samoaktualizacija, etična avtonomija, svoboda izbire, tolerantnost do nekonvencionalnosti;
- večji poudarek na kvaliteti življenja s porastom nagnjenja za prosti čas, zabavo;
- umikanje od nepreklicnih obvez in želja po ohranjanju "odprte prihodnosti";
- naraščajoča verjetnost ločitve in zato bolj previdno vlaganje v lastno identiteto.

Če postavimo pretirano politično korektnost ob stran, so navedeni razlogi verjetno res pripomogli k zmanjšanju rodnosti. A vendar to ne pomeni in ne sme pomeniti, da bi vse izmed njih želeli odpraviti ali vrniti v "staro stanje", česar tudi strategija ne zagovarja. Prepoznati pa je moč nekakšen zasuk od retorike pravic posameznika, katerih spoštovanje lahko ta terja od družbe, k retoriki njegovih dolžnosti do taiste družbe. Ali nam je to všeč ali ne, bo seveda odvisno od vsakega posameznika - vsekakor pa takih temeljnih vrednostnih usmeritev in temeljev družbe ne bo moč postaviti takole mimogrede.

4. Za konec pa, če strnem vse povedano, le še ta opazka: s pričujočo strategijo in z razpravo, ki jo je ta že in jo še zna zanetiti, bodo morda tudi v Sloveniji tovrstne temeljne usmeritve začele igrati pomembnejšo vlogo pri izbiri naklonjenosti posamezni politični opciji.

Vprašanje splava je denimo v ZDA v ospredju že dolgo in čeprav je tam povezano predvsem z določanjem mnenja večine sodnikov Vrhovnega sodišča, ki lahko edino spremeni svojo sodbo o tem vprašanju iz leta 1973, ob skoraj vsakih predsedniških volitvah - ker vsakokratni predsednik imenuje morebitne nove sodnike - znova igra pomembno vlogo v predvolilnih kampanjah. Tako tam - in marsikje drugod - ob volitvah volivci med strankami in kandidati ne izbirajo zgolj po neki ohlapni bližini lastnega svetovnega nazora in deklariranih stališč strank, ampak po stališčih strank o nekaj zelo konkretnih vprašanjih, ki pač igrajo vodilno vlogo na posameznih vprašanjih.

Če vprašanje plačevanja splava ne bo kmalu izginilo iz vladne strategije, ampak se bo denimo še razbohotilo v splošnejšo razpravo o prihodnji vrednostni in pravni usmeritvi Slovenije, potem bo kaj lahko postalo tudi eno tistih konkretnih vprašanj, o katerih bomo volivci ob prihodnjih volitvah pričakovali jasna stališča vseh strank, da se bomo lahko odločili med njimi.