Kontekst

Včeraj je bil zanimiv dan, ko so volivci in volivke glasovali tudi za Jankovićevo listo, ko za župana Ljubljane ni bil izvoljen "ljubljančan" Jazbinšek in po katerem bo lahko Prešeren spet brez motnje Arharjevega predvolilnega praporja gledal proti svoji Juliji...

Predvsem pa smo imeli volivci včeraj vedno prav. Kar smo v komentarjih rezultatov v posameznih štabih slišali vsaj desetkrat - včasih prepričljivo, drugič spet tako, da sem se spomnil na tistega pregovornega kmeta zdrave pameti, ki se enkrat na štiri leta odpravi na volišče in izpolni glasovnico, potem pa zunaj pokaže fige in na glas zajuka: "Pa sem jim pokazal!"

(Zakaj je dobro voliti, načeloma ni sporno - kot sem zadnjič na poti domov slišal poulični pogovor: "Če ne greš volit, potem posledično voliš tistega, ki zmaga, in se nimaš kaj [pritoževat'], če ti potem ni všeč, kako je z oblastjo." Čeprav lahko isti argument uporabijo tudi tisti, ki ne gredo volit - se pač nato nimajo o čem [pritoževat'].)

Kakorkoli že, včerajšnje volitve in njim posvečene televizijske oddaje so postregle z mnogimi zmagovalci in poraženci. Med zmagovalci sta bila nedvomno tudi všečni Slavko Bobovnik in optimistično nasmejani slovenjgraški župan. Med poraženci pa je vsaj po mnenju sicer zelo lokalne žirije nekje v Trnovem izstopal Danilo Slivnik z nesrečno kombinacijo oblastnega razočaranja (izjava "volivci imajo vedno prav, tudi če se zmotijo" na logični ravni sicer drži, na politični pa daje slutiti določeno zamero njenega avtorja) in zelo subjektivno obarvane analize rezultatov, ki ga je "nadigral" Miha Kovač.

A vam tu v glodanje predvsem ponujam še dve kosti, ki se mi ob gledanju oddaje na Televiziji Slovenija nista zdeli povsem ali prav obglodani.

1. Prva se nanaša na raziskavo o zvestobi volivcev posameznih strank, ki so jo prikazali med oddajo, oziroma na njene komentarje. Raziskava je pokazala, da naj bi bolj ali manj vse stranke z največjo izjemo Socialnih demokratov, ki jim je baje zvestih nekaj več kot osemdeset odstotkov volivcev, uživale zvestobo dobrih šestdesetih odstotkov njihovih nekdanjih volivcev. Novinarski komentar teh rezultatov je sklenil z ugotovitvijo, da stranke torej uživajo sorazmerno visoko zvestobo volivcev.

Je šestdeset odstotkov res visok odstotek zvestobe? Meni se zdi, da ne. Sicer se ne spomnim, za kakšno razdobje so bili prikazani podatki, a med posameznima obdobjima volitev bi na urejenem političnem prizorišču pričakoval manjši odstotek "nezadovoljnih" volivcev. Nekaj podobnega je na oddaji omenil tudi Kovač, da je torej "nezvestih" volivcev veliko, a nato nadaljeval, da je manjkajočih štirideset odstotkov tisti ključni del volivcev, ki se seli z levice na desnico in nazaj.

Kar se mi spet zdi presenetljivo. Po svojem občutku - ki pa ni podkrepljen z raziskavami - bi ugibal, da bo večina tistih volivcev, ki niso zadovoljni s svojo stranko, na naslednjih volitvah odšla k neki drugi stranki iz istega političnega kroga oziroma iste temeljne politične usmeritve, oziroma da se bo tako odločil vsaj zajeten del takšnih nezadovoljnih volivcev. Me prav zanima, kako je s tem v resnici pri nas in, če je drugače, drugod.

2. Druga kost pa se nanaša na fenomen Janković, ki ga je Slivnik komentiral kot reorganizacijo oziroma splošnejšo prerazporeditev levice, Kovač pa kot splošno nezadovoljstvo z uveljavljenimi političnimi strankami, saj da levica sama do več kot šestdeset-odstotne podpore ne bi mogla.

Seveda verjetno drži, da je Jankovića volil marsikdo z levice (in sredine) ter da je sorazmerno gledano ta odstotek na levici gotovo večji kot na desnici - samo poglejte, koliko glasov sta denimo dobila kandidata strank SD in LDS. Kot drži tudi to, kar je ugotavljal marsikateri komentator, da je Ljubljana pač nekaj specifičnega in se Jankovićevih lokalnih izkušenj ne da enostavno preslikati na državno raven. Janković morda sam na državni ravni res ne bi uspel (in verjetno tja niti ne bi hotel) - je pa splošno pomenljiv njegov ugled uspešnega gospodarstvenika, zaradi česar naj bi imel splošno podporo.

To ni nič novega. A vendarle, ali tak velikodušen sprejem gospodarstvenika ne naznačuje tudi delne preobrazbe podobe tipičnega "narodnega junaka" sodobne Slovenije? Do sedaj so bile poglavitne slovenske politične ikone večinoma osebe, ki so bile tako ali drugače povezane s slovenskim osamosvajanjem in uveljavljanjem v mednarodni skupnosti ter po možnosti še z utrditvijo načela pravne države: nekdanji predsednik Kučan, predsednik Drnovšek in premier Janša, prvi parlamentarni predsednik France Bučar, pa tudi današnji "Evropejci" Lojze Peterle in Jelko Kacin ter kot mlajši član te skupine denimo Janez Potočnik, so močni predstavniki take podobe. A ko in kolikor se bodo sami in njim podobni zaslužni osamosvojitelji umikali iz politike, jih bo moral naslediti nekdo drug(ačen).

Morda je to, da si zdaj kot nove voditeljske podobe izbiramo (tudi) uspešne gospodarstvenike, znak, da nam gre na ravni temeljnih vrednot, državnosti in načela pravnega reda vsaj na videz oziroma po občutku sodeč dobro, bojimo pa se svoje gospodarske prihodnosti. Nekaj podobnega se je morda pred leti zgodilo tudi ZDA, ko je gospodarstvenik Ross Perot (ali, za drzne, tu) edini resneje ogrozil prevlado obeh največjih ameriških strank na predsedniških volitvah in z jemanjem republikanskih glasov tudi pomagal do prve zmage Billa Clintona.

Toliko od mene - me pa zanima vaše mnenje: nenazadnje imate, če ste včeraj volili, vedno prav.