Kontekst

Šele pred nekaj dnevi sem opazil, da je pred kakšnim mesecem Novinarsko častno razsodišče prišlo do končne odločitve v zadevi, v kateri sem pred časom z mnenjem sodeloval tudi sam. Gre za sorazmerno dolgotrajni spor med direktorico VURS Vido Čadonič Špelič in novinarko Dela Marjeto Šoštarič, ki se je v veliki meri nanašal na usklajevanje slovenske pravne ureditve na področju veterine z evropsko.

Zaradi svoje (omejene) vloge samega spora in razsodbe ne bom komentiral - v celoti si jo lahko preberete prek navedene povezave.

Naj le dodam, da nisem članom Razsodišča prav nič zavidal njihove naloge - nekatera izmed vprašanj o dometu neposredne veljave evropskega prava v domači ureditvi, ki so bila ključna za razrešitev spora, so nejasna ali sporna tudi v pravniški srenji, tu pa so se morali z njimi spopasti novinarji. V edino uteho se mi je zdel občutek, da bo za končno odločitev tako ali tako bolj kot golo pravo pomembno poznavanje novinarskega kodeksa in občutek o določanju meja svobode ob izražanju novinarskega mnenja.

Za povrh so imeli v Razsodišču, kot poudarjajo v razsodbi, težave s pridobivanjem neodvisnih strokovnih mnenj, saj se je na prošnjo očitno odzvala zgolj moja malenkost, medtem ko se je veterinarska stroka tokrat sodelovanja raje vzdržala. Pa tudi sam sem imel slab občutek, da bo moje mnenje dokaj neuporabno, saj jim žal nisem mogel dati takšnih odgovorov, ki bi jim res lahko pomagali sprejeti končno odločitev. Sem kar presenečen, da jim je pomagalo vsaj toliko, kolikor dajejo v razsodbi slutiti, da jim je.