torek, 20. junij 2006
Matej Accetto, 6/20/2006 11:06:00 dop. (trajna stran objave)Pravo in preverljive znanosti
Morda ste se že srečali s teorijo (super)strun ali ste celo njen privrženec. Če pa se sprašujete, kaj je teorija strun, si lahko za začetek preberete ta kratek opis nasploh odlične Kvarkadabre. (Mimogrede, avtor tega opisa je moj prijatelj Jure Zupan, ki ni slovenski minister.)
Kakorkoli že, teorija strun, najpopularnejša teorija sodobne fizike, je bila nedavno deležna silovitega napada, češ da sploh ni prava teorija, saj sploh ni preverljiva, obenem pa njeni privrženci sploh ne razumejo kompleksne matematike, ki je zanjo potrebna. Peter Woit, matematik na Univerzi Columbia, ki sploh (še) ni profesor, je celotno fizikalno elito izzval s knjigo, ki ima naslov "Še narobe ne", v duhu nemškega fizika Paulija, ki je poznal tri stopnje kritike za napake svojih kolegov: najbolj mila je bila "narobe", srednja "povsem narobe", najhujša kritika pa "še narobe ne".
Za pravnika je zanimivo, da je takega napada deležna tudi klasična znanstvena disciplina, saj so tovrstne kritike neznanstvenosti običajno prihranjene družboslovnim vedam in pravu. Celo iz lastnih vrst: znani strokovnjak za ekonomsko analizo prava Thomas Ulen, ki je pred časom o tem predaval tudi na ljubljanski Pravni fakulteti, po svetu kroži s predavanjem z naslovom "Nobelova nagrada za pravno znanost". (Besedilo prispevka si lahko v celoti snamete na tej strani.)
Teza Ulenovega prispevka? Razliko med pravom in pravimi znanostmi prepoznamo po tem, da slednje imajo Nobelovo nagrado, pravo pa ne.* Znanost pa pravo ni zato, ker ne uporablja znanstvene metode. Ampak ustrezno znanstveno metodo ima na dosegu roke - ekonomsko analizo prava. Le uporabljati jo mora začeti.
(*Tak argument bi pravnik ali logik lahko razumel tudi kot nujni odraz nekakšne splošnejše resnice, da znanost prepoznaš po tem, ali zanjo obstaja Nobelova nagrada, ter da sta zato tudi literatura in "mir", kakršnakoli veda to že je, znanosti. Toda do takšnega sklepa lahko pride zgolj pravnik, ki ne uporablja znanstvene metode.)
Ekonomska analiza prava je privlačno gibanje in pravna teorija. A ko sem nazadnje obiskal nekaj sekcij letne konference Evropskega združenja za ekonomsko analizo prava, ki je bila sicer izvrstno organizirana na ljubljanski PF, sem dobil občutek, da skoraj vsi tisti, ki so razpravljali o pravnoteoretičnih temah kova "narava pravnega pravila" ali "sistem sodnikovega odločanja", niso imeli kaj dosti pojma o drugih pravnih teorijah, ampak so kot aksiome privzemali zgolj drznejše izmed sklepov Calabresija, Posnerja in drugih pravih pionirjev gibanja iz sedemdesetih let. A moje pripombe, da bodo s takšnim pristopom prepričali le same sebe (= že prepričane), ne pa tudi drugih poglavitnih vej pravne teorije, so vsaj takrat na videz naletele na gluha ušesa.
Kakorkoli že, teorija strun, najpopularnejša teorija sodobne fizike, je bila nedavno deležna silovitega napada, češ da sploh ni prava teorija, saj sploh ni preverljiva, obenem pa njeni privrženci sploh ne razumejo kompleksne matematike, ki je zanjo potrebna. Peter Woit, matematik na Univerzi Columbia, ki sploh (še) ni profesor, je celotno fizikalno elito izzval s knjigo, ki ima naslov "Še narobe ne", v duhu nemškega fizika Paulija, ki je poznal tri stopnje kritike za napake svojih kolegov: najbolj mila je bila "narobe", srednja "povsem narobe", najhujša kritika pa "še narobe ne".
Za pravnika je zanimivo, da je takega napada deležna tudi klasična znanstvena disciplina, saj so tovrstne kritike neznanstvenosti običajno prihranjene družboslovnim vedam in pravu. Celo iz lastnih vrst: znani strokovnjak za ekonomsko analizo prava Thomas Ulen, ki je pred časom o tem predaval tudi na ljubljanski Pravni fakulteti, po svetu kroži s predavanjem z naslovom "Nobelova nagrada za pravno znanost". (Besedilo prispevka si lahko v celoti snamete na tej strani.)
Teza Ulenovega prispevka? Razliko med pravom in pravimi znanostmi prepoznamo po tem, da slednje imajo Nobelovo nagrado, pravo pa ne.* Znanost pa pravo ni zato, ker ne uporablja znanstvene metode. Ampak ustrezno znanstveno metodo ima na dosegu roke - ekonomsko analizo prava. Le uporabljati jo mora začeti.
(*Tak argument bi pravnik ali logik lahko razumel tudi kot nujni odraz nekakšne splošnejše resnice, da znanost prepoznaš po tem, ali zanjo obstaja Nobelova nagrada, ter da sta zato tudi literatura in "mir", kakršnakoli veda to že je, znanosti. Toda do takšnega sklepa lahko pride zgolj pravnik, ki ne uporablja znanstvene metode.)
Ekonomska analiza prava je privlačno gibanje in pravna teorija. A ko sem nazadnje obiskal nekaj sekcij letne konference Evropskega združenja za ekonomsko analizo prava, ki je bila sicer izvrstno organizirana na ljubljanski PF, sem dobil občutek, da skoraj vsi tisti, ki so razpravljali o pravnoteoretičnih temah kova "narava pravnega pravila" ali "sistem sodnikovega odločanja", niso imeli kaj dosti pojma o drugih pravnih teorijah, ampak so kot aksiome privzemali zgolj drznejše izmed sklepov Calabresija, Posnerja in drugih pravih pionirjev gibanja iz sedemdesetih let. A moje pripombe, da bodo s takšnim pristopom prepričali le same sebe (= že prepričane), ne pa tudi drugih poglavitnih vej pravne teorije, so vsaj takrat na videz naletele na gluha ušesa.
Za posredovanje objave prijatelju --> 
