Kontekst

Pred dobrim letom dni je Evropska komisija "ob upoštevanju znatnega napredka, ki ga je dosegla ta država pri izpolnjevanju meril za stabilizacijsko-pridružitveni proces, vključno na področju sodelovanja [z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo]" Svetu priporočila začetek pogajanj za stabilizacijsko-pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Srbijo in Črno Goro (besedilo sporočila Komisije tukaj). Oktobra 2005 so se pogajanja tudi začela.

Leto dni kasneje je taista Komisija nad Srbijo razočarana, ker se ni držala roka (30. april), do katerega naj bi sodišču v Haagu predala Ratka Mladića. Vse kaže, da bo naslednji krog pogajanj, ki naj bi se odvil 11. maja, morda odpovedan.

Aprila 2005 je bila vest še dodatno vroča, ker je Unija razmišljala o začetku pogajanj s SČG (ki je bila seveda takrat še zelo daleč od predaje Mladića ali Karadžića), medtem ko je Hrvaški postavljala ultimate glede Gotovine. Takrat sem to "dvoličnost" razlagal tako, da Uniji pač paše, če se države v želji in projekciji zaželenega pristopa vse bolj navezujejo nanjo ter ji sledijo v pravni in gospodarski ureditvi. Vprašanje postane zanjo res problematično šele takrat, ko postane možnost dejanskega pristopa otipljiva - takrat pa tudi retorika človekovih pravic in vladavine prava postaneta veliko trša argumenta za zniževanje kandidatkinega optimizma. (Pa če govorimo o Hrvaški, Srbiji ali Turčiji.)

Hrvaška je bila pred enim letom že na pragu pogajanj, ki bodo prej ali slej morala voditi v polnopravno članstvo; Srbija pa šele pred začetkom pogajanj o prvem pravem predpristopnem sporazumu, s čimer se je včlanila v fan klub Unije. Leto dni zatem pa je že čas, da se vijak pričakovane zvestobe malo privije.

Oznake: EU