sreda, 31. maj 2006

Matej Accetto, 5/31/2006 12:01:00 pop. (trajna stran objave)

Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU: #3

(Za nove bralce dialoga navodila za branje tukaj.)

Odličen odziv in vsekakor pomisleki, vredni pozornosti, pa tudi nadaljnjega odziva!

1.

Čeprav praviš, da je moje uvodno vprašanje hitro, se mi vseeno zdi, da nekako pride na vrsto pred tvojimi uvodnimi pomisleki oziroma da je na nek način njihova predpostavka. V njih se namreč sprašuješ po kakovosti (in morda količini) urejanja kazenskih vprašanj na ravni Unije, ne pa o smiselnosti kakršnegakoli tovrstnega delovanja Unije. Povedano drugače, iz povedanega se zdi, da te moti način, na katerega Unija ureja kazenska vprašanja, ne pa samo dejstvo, da sploh jih.

O tem implicitno priča tudi razlog za povečano zakonodajno aktivnost, ki ga sama poudarjaš - ta namreč ni v ničemer "lasten" Evropski uniji kot naddržavni organizaciji, ampak je po 11. septembru 2001 prisoten tudi v številnih bolj ali manj monolitnih državah po svetu. Enake (in še očitnejše) težave z zakonodajnim "hitenjem" v imenu varnosti poznajo ZDA, pa seveda niso nikakor povezane z njihovim povezovanjem v naddržavne skupnosti.

Poanta tega je, da problematična zakonodajna aktivnost po terorističnih napadih ni posledica Unije kot take, ampak reakcije državnih oblasti na napade, ki bi se izrazila tako ali drugače - le da bi bili lahko ukrepi namesto na evropski ravni sprejeti na državnih ravneh. Da so evropske države nervozne podobno kot ZDA, pa tudi ni čudno, saj ne razmišljajo zgolj o 11. septembru 2001, ampak tudi o 11. marcu 2004 in o 7. juliju 2005. Morda bi ob izostanku skupne aktivnosti "pridobile" zgolj male države, kot denimo Slovenija, ki bolj ali manj utemeljeno terorizma ne pojmujejo kot tolikšne nevarnosti zase, da bi podlegle "psihologiji" povečane skrbi za varnost, ki lahko ogrozi svoboščine.

Kot uvodna misel torej to: Ali tvoja uvodna misel torej pomeni, da načeloma ne nasprotuješ urejanju kazenskih vprašanj na evropski ravni, da pa te zgolj moti način, kako se to izvaja?

2.

Kot rečeno, Evropska unija sprejema kazenskopravne ukrepe na številnih področjih, od terorizma do varstva okolja. (Morda naslednjič več o tem, zakaj na teh področjih.) Problem, na katerega si opozorila, pa je seveda v tem, da so tovrstni ukrepi lahko prehitri in nedomišljeni, ali vsaj nepopolni.

Ena močnih kritik, s katero se strinjam tudi sam in se bo verjetno večina bralcev, je bilo dejstvo, da povečane bruseljske zakonodajne aktivnosti na področju materialnega in kazenskega prava niso spremljale zadostne varovalke pravic osumljencev in obtožencev. Ta kritika je nato privedla tudi do zakonodajnega odgovora institucij Unije, denimo v obliki Komisijinega predloga okvirnega sklepa Sveta o določenih procesnih pravicah pri kazenskih postopkih na ravni Unije. Predlog, vsaj kolikor je meni znano, še ni bil dokončno sprejet, je pa o njem svojo resolucijo že sprejel tudi Evropski parlament.

Tudi ta predlog je bil deležen številnih kritik s strani (oziroma znotraj) držav članic, saj ne vsebuje vseh potrebnih procesnih pravic, tako denimo ne ureja pravice do molka in vprašanja varščine. V bistvu je bilo tudi na splošnejši ravni postopanje Unije v obliki sprejemanja minimalnih standardov kazenskega varstva kritizirano, češ da so ti standardi prenizki. A kaj to pomeni?

Pri nas je že bilo slišati kritike, da je problem prenizkih evropskih minimalnih standardov v tem, da jih v praksi mnogi razumejo kot maksimalne in da lahko pripomorejo k nižanju že doseženih višjih standardov domače ureditve. Prvi odgovor na takšne pomisleke je ta: če nas minimalni standardi, ki že po svojem imenu in jasni vsebini dopuščajo ter celo spodbujajo višje standarde zaščite, pripravijo do tega, da znižamo svoje višje standarde, potem je problem v nas samih, ne v Uniji. To velja tudi v tem primeru, če minimalne standarde v domači razpravi kot argument uporabljajo tisti, ki bi jim takšno nižanje standardov ustrezalo. V Veliki Britaniji, denimo, so minimalnih standardov denimo veseli, a bi radi, da bi bili višji zaradi nudenja dodatne zaščite britanskih državljanov v tujini, ne doma. (Glej že navedeno poročilo odbora za EU Lordske zbornice, denimo povzetek na str. 6.)

Tak, drugi pristop pojasnjuje namen minimalnih skupnih standardov - višanje najnižjega skupnega imenovalca, ne pa nižanje morebitnih presežkov. V tej luči pa se tudi kritika tovrstnih evropskih zakonodajnih pobud izkaže za kritiko, ki od Unije v bistvu pričakuje več - da bi se aktivneje (in uspešneje) vključila tudi v določanje skupnih procesnih standardov, ne pa da jih prepušča posameznim državam.

Tako, toliko za danes, se pa že veselim tvojega naslednjega odziva (kot tudi nadvse dobrodošlih komentarjev bralcev)!

Oznake:


nedelja, 28. maj 2006

Matej Accetto, 5/28/2006 06:24:00 pop. (trajna stran objave)

Zabavni svet prava - tretjič

Za tokratno nadaljevanje tradicije (za prejšnje dele glej tu in tu) bom z veseljem sprejel pomoč britanskega odvetnika Davida Pannicka, ki je o sodniškem humorju nedavno zapisal ta članek za londonski Times.

A vendar si tudi avtor članka zasluži kratek zapis. Pannick je eden vodilnih angleških barristerjev na področju varstva človekovih pravic in skupaj z Lordom Lesterjem urednik vodilnega zbornika o pravu človekovih pravic na Angleškem. Toda zgolj s tem si še ne bi prislužil časti, da ga uvrstim med druge velikane te nedeljske rubrike.

To čast si je prislužil z dejstvom, da je že večkrat v postopkih pred angleškimi sodišči (in razsodišči) zastopal, ekhm, častitljivega Sun Myung Moona. Kdo je Sun Myung Moon, me sprašujete? Ahhh... Odgovori na to vprašanje so različni: eni denimo taki, drugi spet drugačni. Njegova interpretativna nejasnost je morda še posebej primerna za iskanje dokončnih odgovorov na Wikipediji.

Kakorkoli že, v svoji dobronamerni želji po širjenju prave vere (ali vsaj nadaljnji krepitvi svojega finančnega zdravja na račun novih razsvetljenih/preslepenih množic) je Moon že večkrat želel priti tudi na britanska tla. Britansko notranje ministrstvo mu je to razsvetljevanje/širjenje kulta/sleparstvo vedno znova želelo preprečiti tako, da mu ni izdalo vstopnega vizuma. Moon se je za varstvo svojih pravic vedno znova pritožil zoper takšno odločitev. In vedno znova ga je zastopal Pannick, pogosto uspešno.

To pripovedujem zato, ker sem enkrat tudi sam sodeloval v pritožbenem postopku po eni takih zavrnitev, in sicer kot "gost" nasprotne strani. (Pri čemer sta bila - kot je v Angliji dokaj pogosto - tako "moja" zastopnika notranjega ministrstva kot oba zagovornika Moona iz iste odvetniške pisarne.)

Pri vsem skupaj končni rezultat za potrebe današnje rubrike sploh ni tako pomemben - kar je bilo res fascinantno, je bila skupina Moonovih lokalnih privržencev, ki je seveda prišla na obravnavo pritožbenega postopka in ves čas pozorno poslušala ter z odobravanjem pozdravljala vsakršno krepko izjavo Pannicka v prid njegovi stranki, obenem pa z nekakšno mešanico prezira in usmiljenja zrla v nas, ki smo sedeli na drugi strani razpravne dvorane. Med odmori in po koncu obravnave pa so vsi obstopili Pannicka in ga vdano poslušali, ko jim je podajal svoje mnenje o tem, kako se je vse skupaj odvrtelo. Tisti hip bi naključni opazovalec prisegel, da so prisotni Moonovi privrženci že glasovali o nasledniku svojega vodje, če slednjemu slučajno nikoli več ne bi pustili priti v njihove kraje.

Vsakdo si zasluži pravno pomoč in angleški barristerji se profesionalno lotevajo svoje vloge, kjerkoli in kakorkoli jih že doleti. Ampak, če obstaja vsaj majhna verjetnost, da jih bo kak kult na ta račun razglasil za božanstvo ali vsaj visokega svečenika, to nemara še tako pargmatičnemu odvetniku hudomušno dobro dene.


P.S. Tisto etapo postopka "smo" dobili; ali je Moon kasneje vseeno še kdaj prišel v Veliko Britanijo, pa ne vem...

P.P.S. ... ali pač! Kratko iskanje po spletu je našlo to novico, po kateri, če je resnična, je Moon novembra lani končno spet dobil dovoljenje za vstop, in sicer 24-urni vstopni vizum, ki ga je nameraval uporabiti za nastop na konferenci v Londonu, na kateri naj bi podal "svoje videnje poti do svetovnega miru". Kot bi sklenil David Pannick: "My Readership, I rest my case."

Oznake:


petek, 26. maj 2006

Matej Accetto, 5/26/2006 10:54:00 dop. (trajna stran objave)

Do torka pretežno zatišje, potem redni viharji

Ker bom ta podaljšani konec tedna na konferenci o pravu EU, bo do torka Kontekst večinoma brez novih objav. A z eno izjemo: nedeljski tradiciji zabavnih vidikov prava se ne bo dalo odpovedati.

Spodaj boste našli uvodno objavo v najinem dialogu s Katjo Šugman, ki se bo sicer zgodil prihodnji teden. Katja bo svoj prvi odziv objavila v torek, nato pa bova izmenično dodala še po štiri objave. A to ne pomeni, da vaši komentarji k prvi objavi (ali dodatni pomisleki ali argumenti, na katere bi radi opozorili Katjo) ne bi bili dobrodošli že sedaj.

Matej Accetto, 5/26/2006 10:49:00 dop. (trajna stran objave)

Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU: #1

(Za nove bralce dialoga navodila za branje tukaj.)

Uvodoma najlepša hvala, da si sprejela moj "izziv", Katja. Upam, da bo dialog všeč tako nama kot bralcem in da bova vsaj odprla, če že ne tudi zaprla, nekaj zanimivih vprašanj v zvezi z razmerjem med kazenskim pravom in pravnim redom Evropske unije.

Za naslov dialoga je Laclos posodil svoja "nevarna razmerja", v tem primeru za opis vezi med kazenskim pravom in pravnim redom Evropske unije. Takšno poimenovanje, ugibam, bi se zdelo kar ustrezno mnogim kazenskim pravnikom po državah članicah EU, ki razmerje Unije s kazenskim pravom res vidijo kot nekakšno nevarno igračkanje z ognjem, pri katerem se bo v najboljšem primeru opekla zgolj Unija, v najslabšem pa tako Unija kot tudi kazensko pravo samo.

Kritike vmešavanja Unije v kazensko pravo držav članic so prisotne že vse od prvih tovrstnih korakov Unije, sprva meddržavnih (denimo s tretjim stebrom Maastrichtske pogodbe), kasneje vse bolj tudi naddržavnih (s kasnejšimi prelivi posameznih vprašanj iz tretjega stebra v prvega, pravega skupnostnega). Veliko prepiha je povzročil že evropski sodni nalog za prijetje, pravi val ogorčenja pa sodba Sodišča ES o kazenskih pristojnostih Unije na področju okoljskega prava in njene implikacije, o kateri sem na Kontekstu že pisal.

Uvodoma bi te rad izzval z nekaj pomisleki o smotrih (zasledovanih ciljih) in doslednosti tovrstnih domačih kritikov kazenskega prava po državah članicah. S tem te nočem ukalupiti ali ti pripisati vseh značilnosti predstavnikov tega "odporniškega gibanja", kot tudi sam nočem obveljati za enoplatnega evrozanesenjaka. Me pa zanima, kaj si ti na splošno misliš o vlogi, ki jo Unija sploh lahko ima pri urejanju kazenskih vprašanj v državah članicah.

Tukaj je torej moj začetni pomislek, pri katerem se deloma navezujem na svoj prispevek v zborniku o slovenski samobitnosti ljubljanske PF.

Mnogi kazenski pravniki o področju kazenskega prava govorijo kot o zadnjem braniku državnih pravnih ureditev, ki se še upira popolni evropeizaciji, in obenem svarijo, da tudi ta branik pada. Takšna čustva niso nova in tudi ne brez odlične družbe. Slavni angleški sodnik Lord Denning je že leta 1974 Pogodbo o ustanovitvi EGS opisoval kot neustavljivo naraščajočo plimo, ki prodira v rečna ustja držav članic, leta 1991 pa celo kot "ogromen plimni val, ki podira naše morske branike in na grozo vseh prodira v notranjost prek naših polj in hiš". Podobno kot kazenski pravniki se počutijo tudi pravniki z nekaterih drugih področij.

Takšne pomisleke je vsekakor moč razumeti, saj so prejkone odraz presenečenja, da evropsko pravo vse bolj posega tudi na tista področja, na katerih ga nismo pričakovali. A vendarle se mi zdi takšno stališče šibko, če ni podkrepljeno s konkretnimi razlogi: napeljuje na sklep o nezaželenosti kakršnihkoli zunanjih vplivov na domačo pravno ureditev, ki bi deloval kot predpostavka, da je evropsko pravo avtomatično tuje in kot tuje nujno slabše od domačega.

Verjamem, da moramo vsaj v kontekstu veljavne pravne ureditve, če ne tudi intimno, izhajati iz predpostavke, da je povezovanje v okviru Evropske unije zaželeno. Nenazadnje so se vse države za to odločilo prostovoljno in še nobena si ni premislila. Zakaj bi tudi si, ko pa je vsem dokaj jasno, da koristi od združevanja vsaj zaenkrat močno odtehtajo negativne stranske učinke. Ampak ravno v tem je bistvo mojih zadržkov: nihče ne more realno pričakovati, da se lahko država poveže v neko tovrstno med- oziroma nad-državno skupnost, ne da bi se morala pogajati in prilagajati glede svoje pravne ureditve.

S tem nočem reči, da ne morejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi lahko v konkretnih primerih Unija prestopila meje smiselnega urejanja na skupni ravni. Kdo ve, morda obstajajo tudi zelo prepričljivi razlogi, zaradi katerih bi moralo biti kazensko pravo pri evropskem usklajevanju v celoti posebna izjema, bolj kot denimo pravo socialne varnosti, delovno pravo, upravno pravo ali pa denimo zakonodaja o šolstvu in športu. Toda takšnih prepričljivih vsebinskih razlogov običajno ne slišim, brez njih pa se zdi, da je ugovor skoraj izključno formalne narave: da se pač ne spodobi, da bi se v Bruslju odločalo o tem, na kakšen način bodo prizadete posameznikove pravice in njegovi interesi na področju kazenskega prava. Ne, kazenskega prava pa ne damo!

Tako, toliko za uvod. Se že veselim tvojega odziva na ta "izziv", seveda pa lahko odpreš tudi nove teme. Beseda je tvoja!

Oznake:


Matej Accetto, 5/26/2006 10:46:00 dop. (trajna stran objave)

Dialog - navodila za uporabo

(Opomba: Ta objava se je spreminjala v skladu z napredovanjem dialoga, po njegovem koncu pa služi le še kot pomoč pri kronološko pravilnem branju posameznih objav.)

Konec maja in v začetku junija 2006 se je na Kontekstu odvil prvi dialog: med Katjo Šugman in menoj o kazenskem pravu in Evropski uniji. Potekal je v obliki zapisov, ki sva jih s Katjo izmenično objavljala na pravlogu. Ker so zaradi narave bloga objave na videz objavljene v obratnem vrstnem redu, od najnovejše proti starejšim, si bralci dialoga lahko pomagajo s spodnjim seznamom, kjer so po vrsti navedene povezave na posamezne zapise od prvega do desetega:

zapis #1 (Matej);
zapis #2 (Katja);
zapis #3 (Matej);
zapis #4 (Katja);
zapis #5 (Matej);
zapis #6 (Katja);
zapis #7 (Matej);
zapis #8 (Katja);
zapis #9 (Matej);
zapis #10 (Katja).

Če bi želeli o dialogu pustiti kakšen splošen komentar, pa lahko to storite v posebni zbirni objavi ob koncu dialoga.

četrtek, 25. maj 2006

Matej Accetto, 5/25/2006 05:24:00 pop. (trajna stran objave)

Kviz: Skupno življenje brez meja

Spodnja opisa opisujeta stanji v dveh državah sveta. Lahko uganete, v katerih?

1. V mestu mlad neporočen par živi skupaj, a ima dva telefona z dvema različnima številkama - ena je njena, druga njegova. Kadar zazvoni njen telefon, se vedno oglasi zgolj ona, kadar zazvoni njegov, on - sorodniki z dežele namreč ne smejo izvedeti, da živita skupaj, saj bi se jim to zdelo skrajno nespodobno.

2. V mestu mlajši neporočen par živi skupaj s tremi otroki. Toda to po mestni uredbi ni dovoljeno, saj v mestu ne smejo stanovati neporočeni pari z več kot enim otrokom. Zato paru grozi dnevna denarna kazen, ki je lahko tudi veliko višja od njunega zaslužka.

Odgovor lahko najdete med komentarji.

Matej Accetto, 5/25/2006 10:23:00 dop. (trajna stran objave)

Slovenija in britanski turisti

Po mojih izkušnjah Slovenija med Angleži postaja vse bolj znana "turistična destinacija", čeprav pri tem začuda mislijo predvsem to, da imamo čudovita in prostrana smučarska središča. Luštna so res, prostrana in sodobna pač ne.

Kakorkoli že, to pišem zato, ker sem danes slučajno naletel na dve vesti v zvezi z britanskim (oziroma združenokraljestvenim) turizmom v Sloveniji: Delov intervju z "bržkone edini[m] britanski[m] turistični[m] agent[om], čigar posel so zgolj izleti in potovanja Britancev v Slovenijo"; ter "popolni vodič po Sloveniji" dnevnika iz Belfasta.

In na kaj nas opozori "primerjalnopravna" analiza obeh člankov? Da je res vsaj na videz malce čudno, da je od petih še delujočih informativnih pisarn Slovenske turistične organizacije na tujem tista v Veliki Britaniji v malem kraju Itchingfieldu nekje v odročnem delu okrožja West Sussex.

(Ostale še delujoče pisarne so na Dunaju, v Parizu, Monakovem (Muenchnu) in Milanu; z letošnjim letom pa so nehale obratovati izpostave na Hrvaškem, Madžarskem in Nizozemskem ter v Belgiji, Švici in ZDA.)

sreda, 24. maj 2006

Matej Accetto, 5/24/2006 10:46:00 dop. (trajna stran objave)

Konferenca o pravu EU

Sekcija za evropsko pravo angleške odvetniške zbornice (Bar European Group) ima svojo letno konferenco vsako leto v drugem evropskem mestu. Letos bo to Ljubljana.

Konferenca bo potekala v nedeljo in ponedeljek (28. in 29. maja) v GH Union in bo imela tri sekcije: prva bo posvečena splošnim pravnim načelom, druga pravicam in odgovornostim, tretja pa "zakonodajnim" izzivom. V okviru tretje sekcije bom predaval tudi sam, in sicer na temo možnih reform evropskega sodstva ("The Future(s) of Community Judicature: A Double Headed Trojan Horse?"), sicer pa bo na konferenci sodelovalo kar nekaj znanih oseb iz sveta prava EU - profesorja Tridimas in Eleftheriadis, nova britanska generalna pravobranilka Sharpston in drugi.

Konferenca je sicer načeloma zaprta za javnost, a (brezplačno) odprta lokalnim pravnikom, če se vnaprej registrirajo pri organizatorki. Na žalost sem sam obrazec za prijavo prejel šele včeraj, a morda bo še čas, če bi se kdo želel prijaviti in priti na konferenco. Zato, če koga zanima, naj mi piše na ime.priimek(afna)pf.uni-lj.si.

Naslednji teden pa verjetno sledi nekaj zapisov s konference - kolikor seveda ne bom "zaseden" z najavljenim dialogom s Katjo Šugman.

Oznake:


torek, 23. maj 2006

Matej Accetto, 5/23/2006 04:00:00 pop. (trajna stran objave)

Nepričakovana poznanstva

Že večkrat se mi je zgodilo, da sem po naključju izvedel za presenetljiva poznanstva ali celo tesne stike med znanimi ljudmi (pisatelji, glasbeniki, znanstveniki), ki sem jih poznal "posamič", a nikoli nisem niti pomislil, da bi se vprašal o njihovem prijateljskem krogu.

Nedavno se mi je to denimo zgodilo celo ob dveh biografskih filmih. V filmu o Johnnyju Cashu "Walk the Line" je prikazano, kako se je mladi Cash na glasbenih turnejah po ZDA vozil skupaj z mladima Jerryjem Leejem Lewisom in Elvisom Presleyem ter še nekaterimi drugimi obetavnimi glasbeniki tiste generacije. Šele s filmom "Capote" pa sem ugotovil, da je bila ena Capotejevih najtesnejših prijateljic Harper Lee, avtorica čudovitega romana "To Kill a Mockingbird".

(Mimogrede #1: v slovenščini sem naslov Leejinega romana videl preveden kot Ubiti ptico oponašalko in Ne ubijaj slavca, prevoda knjige kot take pa še ne. Se pa zato morda bolj "logični" med bralci z radostjo v glavah - če ne tudi srcih - spominjate prevoda knjige Raymonda Smullyana Oponašati oponašalko. Me prav zanima, če je tudi mladi Smullyan vsaj od daleč občudoval gospodično Lee.)

(Mimogrede #2: v filmu ima Capote tudi homoseksualnega prijatelja/partnerja Jacka, ki se ves čas ubada z neko knjigo o pohajkovanju. Zahvaljujoč Pavlovim refleksom sem že trznil, da gre morda za Jacka Kerouaca, ki se ubada s pisanjem "On the Road", pa je bil v resnici "le"Jack Dunphy, nekoliko manj znan ameriški pisatelj.)

Zato pa sem zadnjič odšel na izlet v mali kraj Grantchester, predmestje Cambridgea, in se je izkazalo, da se je med letoma 1909 in 1914 tam na čaju dobivala mala skupinica iz Grantchestra, v kateri so bili: pesnik Rupert Brooke, filozofa Bertrand Russell in Ludwig Wittgenstein, pisatelja E. M. Forster in Virginia Woolf, ekonomist Maynard Keynes in slikar Augustus John.

Kar lepa združba, gotovo pa tudi ne brez posledic. Bi bile Keynesove ekonomske teorije tako prodorne, če ne bi dobil filozofskih in umetniških vzpodbud svojih kolegov? Bi se sploh kdo bal Virginije Woolf, če ne bi bilo v njenih delih slutiti tudi ekonomsko-filozofske resnobnosti? Bi kdo tako navdušeno bral Wittgensteina, če se ne bi lirično-literarno kalil ob Brooku in Forsterju?

Kdo ve. Res pa je, da je tovrstnih raznorodnih prijateljskih skupin uspešnih posameznikov še kar nekaj, tudi pri nas in tudi v pravu - če vam pade na pamet kakšna posebno zanimiva (ali tudi simpatično običajna), bomo gotovo vsi veseli kakšnega komentarja na to temo.

ponedeljek, 22. maj 2006

Matej Accetto, 5/22/2006 05:01:00 pop. (trajna stran objave)

Vprašanje o obliki Konteksta

V komentarju ene od objav je Jaka (sicer tudi avtor še enega izmed slovenskih (ob)pravlogov) omenil, da nekaj časa na objave ni mogel dajati komentarjev. Kar me je spodbudilo k splošnejšemu pozivu po vaših prvih vtisih o obliki Konteksta. (Sicer bomo veseli tudi komentarjev vsebine, a ti bodo dobrodošli predvsem pri ustreznih vsebinskih objavah.)

Kot verjetno marsikateri drugi mlad blog je tudi Kontekst pogosto "v delavnici", kolikor sem je njegov konstruktor vešč in kadar utegnem razmišljati, kaj bi še znal izboljšati. Za težave z objavljanjem komentarjev pri tem sploh nisem vedel; upam, da jih sedaj ne bo več.

Se pa na splošno sprašujem, kako tudi komentiranje narediti uporabnikom čim bolj prijazno - je denimo bolje, da se za komentarje odpre posebno okno, kot se sedaj, ali da bi se do komentarjev vedno prišlo prek posebne strani posamezne objave (kot denimo tu). Sam se kar nagibam k slednji izbiri, pri čemer bi potem rad tudi komentarje predstavil v čim lepši (=berljivejši) obliki.

Zato bom vesel vseh komentarjev, pripomb in nasvetov, kako bi se Kontekst lahko naredilo čim prijaznejšega bralcu - tako po obliki glavne strani kot po načinu pisanja in branja komentarjev. Edini izhodiščni ideji sta, da bo slikovno gradivo prej izjema kot pravilo ter da naj bo tudi sicer oblikovanje čim enostavnejše ter usmerjeno v tekst. ("Moje ime je Tekst. Kon Tekst.")

Matej Accetto, 5/22/2006 01:41:00 pop. (trajna stran objave)

Napoved: dialog o kazenskem pravu in EU

Naslednji teden se bo na Kontekstu odvil prvi pravlogarski dialog* o pravno zanimivih temah: s Katjo Šugman bova razpravljala o nevarnih razmerjih** med kazenskim pravom in pravnim redom Evropske unije.

(*Kakršnakoli podobnost s Komisijinim "Planom D za demokracijo, dialog in debato" je zgolj naključna.)
(**Podobnost z istoimenskim romanom je povsem namerna.)

Dialog bo potekal v obliki kratkih objav oziroma vzajemnih odzivov, ki jih bova izmenično objavljala na Kontekstu. "Trajal" bo deset objav, pet od vsakega izmed sogovornikov, pri čemer se bo večina razprave odvila med torkom in soboto (30. majem in 3. junijem), le prva moja in zadnja Katjina objava bosta objavljeni nekaj dni prej in nekaj dni kasneje.

Gre za poskus (vsaj za nas) novega formata pravloga, za katerega upava, da vam bo zanimiv in da se bo prijel. Zato ste:

- vabljeni, da dialog spremljate;

- zaprošeni, da o njem obvestite tudi druge, ki bi jih znal zanimati; ter

- izzvani, da njegovo samoopredelitev postavite na laž - da dialog postane širša debata* (glej *zgoraj), da torej posamezne najine objave pospremite s svojimi komentarji.

Oznake:


Matej Accetto, 5/22/2006 01:12:00 pop. (trajna stran objave)

Srbija postala neodvisna, EU rešena zagate

Da, saj vem, da veste, da se pod tem zakrinkanim naslovom skriva še ena izmed mnogih objav o črnogorski neodvisnosti. Novica, o kateri so se razpisali pri nas in po svetu (glej denimo tu in tu). Med kandidati za najbolj domiselni avtogol sicer prednjači Washington Post, ki je novico o črnogorskem referendumu objavil pod naslovom "Črna Gora glasovala, da uspe" ("Montenegro Votes to Succeed") - nemara plod težavnega razlikovanja med vprašanji odcepitve (secession) in nasledstva (secession) držav. (Naslov iščite med članki v razdelku World.)

Referendum je poleg neodvisnosti Črne Gore privedel še do dveh prijetnih posledic. Prva je ta, da se je Unija rešila iz zagate, v katero bi se zakopala, če bi za referendum glasovalo več kot 50% Črnogorcev, a manj kot 55%, kolikor je za pozitivni rezultat referenduma "zahtevala" Unija. Kot je naneslo, je odstotkov ravno dovolj, da je Unija - in z njo Slovenija - lahko pomirjena.

Druga posledica neodvisnosti Črne Gore pa je, da je končno postala neodvisna tudi Srbija (čeprav ima sama še vedno dosti opravkov s Kosovom in Vojvodino). Marsikdo v Srbiji je že začel pozivati k notranjemu razmisleku o usodi "proste" Srbije, ki se bo tako po eni strani morala povsem sama soočiti z lastnimi razlogi za svoje težave, po drugi strani pa bo lahko svobodneje razmislila tudi o svoji družbeni in državni ureditvi.

Začelo naj bi se menda z Deklaracijo o neodvisnosti Srbije, "nekdanji" zunanji minister SČG Drašković pa je baje tudi že predlagal, da bi Srbija lahko to priložnost izkoristila za to, da se vrne k "zgodovinsko preverjenim in zmagovitim stebrom srbske države" ter znova postane parlamentarna monarhija.

Tako. Jugoslavije dokončno ni več. Čeprav, seveda, se ob poročanju o usodnih človeških temah nekdanje republike še pojavljajo skupaj. In, ne se bati, tudi Slovenija v teh dneh ni povsem izginila z obličja svetovnih medijev.

Ključno, a žal meni še neodgovorjeno vprašanje pri vsem tem pa je naslednje: kaj bo z državno domeno .yu?

Oznake:


nedelja, 21. maj 2006

Matej Accetto, 5/21/2006 06:15:00 pop. (trajna stran objave)

Zabavni svet prava - drugič

Še ena deževna nedelja je pravi čas za novo objavo o lahkotnejši plati prava. Tokratna tema - sodniki, ki ne morejo iz svoje hudomušne kože.

Tema je široka in krog kandidatov zelo okrogel - zato tokrat za pokušino zgolj trije "primerki", od katerih si bosta vsaj dva verjetno še prislužila podrobnejšo obravnavo v prihodnjih nedeljah.

Primerek 1

Michael Eakin, sodnik Vrhovnega sodišča Pennsylvanije. Na prvem mestu ga omenjam zato, ker je bil soudeležen tudi pri zadevi, ki sem jo omenjal prejšnjo nedeljo - pri iskanju odgovora na vprašanje, ali tudi za jahanje konj veljajo predpisi, ki prepovedujejo vožnjo pod vplivom alkohola.

Eakin je v zadevi napisal odklonilno ločeno mnenje, ki ga je začel in na koncu tudi izvrstno povzel z verzom v duhu gospoda Eda, junaka popularne televizijske nanizanke iz šestdesetih let (iz logičnih razlogov citiram v izvirniku):

A horse is a horse, of course, of course,
but the Vehicle Code does not divorce
its application from, perforce,
a steed, as my colleagues said.

'It's not vague' I'll say until I'm hoarse,
and whether a car, a truck or horse
this law applies with equal force,
and I'd reverse instead.
Da, sodnik Eakin je po duši pesnik. A o tem več kdaj drugič.

Primerek 2

Mnogi menijo, da je najpomembnejša opomba kakšne sodbe v zgodovini ameriškega sodstva opomba 4 sodbe v zadevi Carolene Products iz leta 1938, ki je govorila o posebni dolžnosti sodstva za zaščito ločenih in izoliranih manjšin. (Priznam, to zmoto delim tudi sam - glej opombo 1349 nekega zaprašenega doktorata, skritega v najtemnejšem delu knjižnice PF.)

Najpomembnejša opomba je v resnici opomba 2 sodbe v zadevi People v. Arno iz leta 1979, odgovor na odklonilno ločeno mnenje v isti zadevi, ki se glasi tako (iz razlogov, ki bodo pojasnjeni, tudi citiram v izvirniku):

We feel compelled by the nature of the attack in the dissenting opinion to spell out a response:

1. Some answer is required to the dissent's charge.
2. Certainly we do not endorse 'victimless crime.'
3. How that question is involved escapes us.
4. Moreover, the constitutional issue is significant.
5. Ultimately it must be addressed in light of precedent.
6. Certainly the course of precedent is clear.
7. Knowing that, our result is compelled.

(See Funk & Wagnall's The New Cassell's German Dict., p. 408, in conjunction with fn. 6 of dis. opn. of Douglas, J., in Ginsberg v. New York (1967) 390 U.S. 629, 655-656.)
V duhu Prešerna in sodbe v zadevi Da Vincijeve šifre je sodnik Robert Thompson v besedilo opombe namreč skril svojo šifro o tem, kaj si misli o avtorju ločenega mnenja. Če je še niste odkrili, si lahko odgovor in več podatkov o njej preberete na tej strani (relevantni del je bolj pri koncu besedila).

Primerek 3

Prizivni zvezni sodnik romunskega rodu Alex Kozinski je eden glavnih današnjih zvezdnikov ameriškega sodstva in si vsekakor zasluži posebno obravnavo eno prihodnjih nedelj. Tokrat pa za pokušino zgolj ena sodba v zvezi verigo kinodvoran v Nevadi, v katero naj bi Kozinski namerno tu pa tam skril več kot 200 navedb filmskih naslovov.

Za tiste, ki znate držati dih vsaj 46 minut in se kot reševalci radi skušate do konca in naprej, je tu izvirno besedilo sodbe v zadevi US v. Syufy, v kateri lahko sami poskusite najti navedene naslove filmov.

Filmski samorastniki, ki jih v vrtincu prihajajočih izpitov ovira zvenenje v glavi, pa si lahko pomagajo z objavo iste sodbe v eni pravnih revij, v kateri so naslovi že podčrtani. Ta verzija lahko služi tudi kot kontrolna verzija za tiste, ki jih je na klancu iskanja zagrabil nemir.

Vsi pa lahko tudi zadovoljno zamrmrate, ko zagledate naslov kakega filma, ki vam je še posebej všeč. (Sam sem denimo že pri prvem citiranem filmu, ki sem ga po dolgih letih načrtovanja končno videl pred kakšnimi desetimi dnevi: Mmmmmm...)

Oznake:


sobota, 20. maj 2006

Matej Accetto, 5/20/2006 07:59:00 pop. (trajna stran objave)

Drugo življenje

Pred časom sem vest o tem že oplazil, a očitno se je ideja zelo prijela: na spletu že obstaja delujoč navidezni svet, ki svojim "prebivalcem" ne omogoča zgolj tega, da igrajo namišljen lik v računalniški igri, ampak v tem svetu "dejansko" živijo, gradijo, ustvarjajo in svoje delo tudi tržijo. Navidezni svet, v katerem "igralci" postanejo dejanski lastniki svojih stvaritev.

Tej navidezni resničnosti se reče Drugo življenje (Second Life), za več o njem pa si je najbolje prebrati nekaj novic: denimo tu, tu in tu.

Vse skupaj je postalo zanimivo tudi s pravnega vidika, najprej s tem, ko so se pojavili prvi "sosedski" spori znotraj samega navideznega sveta, še toliko bolj pa zdaj, ko je nek odvetnik zoper lastnike Drugega življenja vložil tožbo, češ da so mu zaplenili njegovo navidezno zemljo ter ga tako finančno oškodovali. Za pravni komentar glej denimo blog Orina Kerra, ki se mu spor kljub mamljive virtualnosti zdi vprašanje klasičnega obligacijskega prava.

S pravnega gledišča se mi vse skupaj res ne zdi tako revolucionarno - čeprav to ne pomeni, da navidezni svet ne bi imel svojega pomena tudi za pravni sistem: glej denimo ta znanstveni članek o navidezni svobodi ter osnutek podobnega o pravu navideznih svetov (celotno besedilo dostopno prek povezav na dnu strani).

Bolj fascinantno (in malo plašljivo) se mi vse skupaj zdi s povsem človeškega vidika: čas, ko bomo iz resničnosti lahko bežali v navidezni svet, je očitno bližje, kot sem si mislil. Čeprav bomo potem morda ugotovili, da tudi v navideznem svetu v bistvu ni nič drugače - še vedno bo marsikdo okrog sebe našel težavne sosede in preračunljive pravnike...

Oznake:


Matej Accetto, 5/20/2006 10:45:00 dop. (trajna stran objave)

Predizpitni nasveti - drugi del

Pred dvema tednoma sem že zapisal nekaj predizpitnih nasvetov, za katere upam, da bodo (neizkušenim) študentom dobrodošli pri opravljanju izpitov. Ker so izpiti šele pred vami, porota še razpravlja, ali so bili ti nasveti koristni. Zato pa tokrat ponujam prodajno uspešnico med nasveti, ki vam bo gotovo privabila vsaj nasmeh na ustnice, če ne tudi solze v oči:

Na izpitih ne goljufajte, se ne splača.

New York Times je predvčerajšnjim objavil članek o tem, kako ameriške šole lovijo (v obeh pomenih) svoje študente, ki za goljufanje pri izpitih vse bolj uporabljajo visoko tehnologijo. Za tiste, ki ne bi želeli opraviti brezplačne registracije za NYT, kratek izsek:

S svojim arzenalom elektronskih pripravic je študentom dandanes vse lažje goljufati. In tako, v zadnjih letih soočeni z vrsto domiselnih tehnik, so se šolniki znašli v novi igri mačke z mišjo, v kateri skušajo potencialne goljufe v tem izpitnem obdobju nadigrati z različnimi strategijami - onemogočanjem internetnega dostopa s prenosnikov, zahtevami za izročitev prenosnih telefonov pred izpiti ali pa preprosto z zahtevo, da se izpiti pišejo na staromoden način, s pisali in papirjem.

Še en dokaz, da smo v Sloveniji, če pogledaš s pravega zornega kota, v bistvu pred ZDA. Podoben porast goljufanja, ki naj bi bil v veliki meri povezan z rabo prenosnih telefonov, so zaznali tudi v Angliji.

Kar mi je dalo misliti - glede na to, da je toliko govora o tehnologiji in goljufanju, ali je morda, kot za vse drugo, mogoče dobiti tudi internetne nasvete o goljufanju? Pet sekund kasneje mi je bilo jasno, da je tudi na tem področju internet brezmejna jama: od brezsramnih nasvetov za goljufe prek nasvetov, ki v bistvu želijo odvračati od goljufanja, pa do nasvetov za učitelje, kako goljufanje preprečiti.

Ena "najboljših" tovrstnih storitev je ProfEssays.com, kjer stranke za nizko ceno dobijo kvalitetne izpitne izdelke, ki jih zanje pripravijo "visoko izkušeni avtorji" z "izvrstnimi akademskimi dosežki". Zlasti mi je všeč, kako spletna stran močno poudarja, da pri njih gotovo ne boste dobili plagiatov. (Za zanimivo - čeprav omejeno - izkušnjo z njimi si lahko preberete to poročilo iz prve roke.)

A če vas že mika, da bi goljufali, potem vam predlagam alternativo, ki jo nemara dobro poznate iz svojih nabiralnikov e-pošte: poceni diplome (in doktorate) najprestižnejših neakreditiranih univerz. Če vas zanima, kako bo vaše "šolanje" na taki šoli potekalo, vam priporočam odlični zapis o eni tovrstni "študijski izkušnji".

Takšne diplome se vam res ne bo treba sramovati; nenazadnje jo je - pogosto na državne stroške - prejelo že na stotine ameriških državnih uslužbencev, da sploh ne govorimo o avtorju uspešnice "Moški so z Marsa, ženske so z Venere". O takih in podobnih šolah ter njihovih uglednih diplomantih si lahko več preberete tu.

Goljufati se vam ne splača, ker na dolgi rok goljufate predvsem sebe. Nenazadnje pa tudi zato, da ne bodo tudi pri nas začeli razmišljati o reševanju problema tako, kot so se ga lotili na Kitajskem.

petek, 19. maj 2006

Matej Accetto, 5/19/2006 05:29:00 pop. (trajna stran objave)

Blogi kot dokazno gradivo

Kot dobro vedo vsi avtorji blogov in večina njihovih bralcev, te pisanje bloga lahko spravi ob službo, čeprav bolj na drugi strani Atlantika kot na tej. V vsakem primeru za kaj takega obstaja dovolj možnosti, da se je pojavila cela vrsta napotkov, kako pisati blog in ne izgubiti službe. (Seveda blogarjev praviloma ne spravi ob službo pisanje bloga samo po sebi, ampak vsebina tega, kar je napisano.)

Za pravnike v praksi pa postaja vse bolj zanimivo tudi vprašanje, v kolikšni meri se blogi uporabljajo tudi kot dokazno gradivo v sodnih postopkih, s tem ko zamegljujejo mejo med javnim in zasebnim.

Ne o enem ne o drugem še nisem slišal v Sloveniji, kjer se večina mojih pogovorov o blogih še vedno začne z vprašanjem: "Kaj pa je blog?" (Moj odgovor: "Prihodnost.")

Matej Accetto, 5/19/2006 09:59:00 dop. (trajna stran objave)

Dolžnost upoštevanja prava

Za tiste, ki niste opazili nedavnega doktorata na ljubljanski Pravni fakulteti o isti temi, bo morda zanimivo vedeti, da je v svetu pravne filozofije vse več pomislekov, ali sploh obstaja (moralna) dolžnost, spoštovati pravo.

Pred dvema dnevoma sem imel dokaj dvomljivo čast, da sem bil na predavanju ameriškega profesorja Williama Edmundsona, ki se s tem vprašanjem poglobljeno ukvarja in je med drugim pred časom v zbornik zbral tudi serijo prispevkov uglednih pravnih filozofov o tem vprašanju, The Duty to Obey the Law.

Verjetno preplašen ali vsaj nezadovoljen spričo prepričljivosti izraženih pomislekov je zato Edmundson začel iskati alternativo, ki bi nekako obveljala vsaj kot vrlina (virtue), če ne tudi kot dolžnost. In jo, tako vsaj upa, našel v vrlini "upoštevanja"* prava.

(*Tako bi vsaj sam prevedel "law abidance" v skladu z načinom, kako ga sam poskuša od-ločiti od izraza "law obediance", čemur bi pri nas običajno rekli spoštovanje (in ne uboganje) prava.)

Njegov nastop pa je bil žal neprepričljiv: nekako je bil ujet med vztrajanjem pri stališču, da vrlina "upoštevanja prava" zanika dolžnost, spoštovati pravo kot pravo, obenem pa naj bi vendarle narekovala ravnanje v skladu s pravom iz razlogov, ki niso moralni ali pridobitni, ampak nekako "dobri razlogi" zaradi svoje pravnosti. Na koncu se zdi, da njegova teorija na ravni vprašanja, ali obstaja obveznost upoštevanja prava v skladu s to vrlino, ni nič drugačna od dolžnosti spoštovanja prava, na ravni vsebine in obsega te obveznosti pa zgolj vzporednica obstoječim teorijam legitimnosti oziroma še en podmladek naravnopravne šole.

A vse vendarle ni bilo slabo. Vsaj zabavno, če ne tudi koristno, je bilo njegovo terminološko razlikovanje med tako imenovanim "veleprodajnim" ("wholesale") in "maloprodajnim" (retail) pravom; med splošnimi zakonodajnimi ukrepi in zelo konkretnimi ravnanji prava oziroma oblasti, ki so lahko tudi usmerjanje policista v križišču. Ena od temeljnih značilnosti vrline "upoštevanja prava" naj bi bilo namreč skoraj avtomatično spoštovanje maloprodajnih ukazov prava oziroma oblasti, medtem ko bi pri veleprodajnih ukazih človek s tako vrlino izhajal iz dvoma v dolžnost spoštovanja.

Zanimivo. Škoda je le, da se je tokrat moj običajni začetni dvom v odličnost predavatelja v veliki meri izkazal za utemeljenega.

četrtek, 18. maj 2006

Matej Accetto, 5/18/2006 06:11:00 pop. (trajna stran objave)

Ogroženi varuhi pravnega reda

Kaj lahko stori pravnik, ki ni zadovoljen z razsodbo sodišča? Marsikaj, od vlaganja pritožb do pritoževanja čez sodnika za šankom. Na žalost pa kdaj tudi potegne pištolo in sodnika ustreli.

Britanski Guardian poroča, da je nek turški odvetnik ustrelil enega od sodnikov, ki so neki učiteljici prepovedali napredovanje, ker je (zunaj šole) nosila naglavno ruto, "greh" v Atatürkovi sekularizirani Turčiji.

Preden bi prehitro sklepali o verskih implikacijah t(ak)ega dogodka, se spomnimo, da so sodniki ogroženi marsikje po svetu. Ne samo v problematičnih regijah sveta in v nezavarovanih okoljih kot denimo v Iraku ali na Kosovu (iščite besedno zvezo "judge assaulted"), temveč tudi v sodnih dvoranah razvitih držav, od ZDA do Nove Zelandije.

Pred nekaj leti sem par tednov preživel kot gost enega od sodnikov na Old Baileyu, osrednjem londonskem kazenskem sodišču. Prostor za obtožence na drugi strani razpravne dvorane je bil obdan z debelim steklom, vanj pa so vodile stopnice iz nadstropja nižje - ko sem ga enkrat mimogrede nekaj pobaral o tem, mi je odvrnil, da je steklo novost, uvedena po tem, ko je nek obtoženec preskočil ograjo, pretekel celo dvorano in napadel neko sodnico. Ne vem, če gre za isto osebo, a tu je članek o eni tako napadeni sodnici.

Toliko o varnosti sodnikov. Seveda pa je moč v kontekstu Evrope na veliko razpravljati tudi o pomenu naglavnih rut za udejanjanje trenja med sekularnim in verskim; in morda še toliko bolj v luči države, kjer se zaradi nošnje naglavne rute tudi žena predsednika vlade ne sme udeleževati uradnih sprejemov.

Oznake:


Matej Accetto, 5/18/2006 05:56:00 pop. (trajna stran objave)

Francozi leto dni kasneje

Pred slabim letom dni - 29. maja 2005 - je Francija z negativnim rezultatom referenduma prva spotaknila novo ustavno pogodbo na njeni zmagoviti poti.

Kot kaže nedavna telefonska raziskava, pa bi leto dni kasneje Francozi lanskoletno referendumsko voljo ponovili - če kaj, bi le še odločneje glasovali proti ratifikaciji pogodbe: svojega glasu ne obžaluje 98 odstotkov tistih, ki so glasovali proti ratifikaciji, ter 89 odstotkov tistih, ki so glasovali za.

Verjetno lahko v kratkem pričakujemo protest Komisije - saj je očitno, da so francoski dnevniki spraševali predvsem tiste Francoze, ki ne sodijo med "državljane Unije".

Oznake:


Matej Accetto, 5/18/2006 10:01:00 dop. (trajna stran objave)

Indeks državne "propadlosti"

Ameriška revija Foreign Policy je objavila članek z analizami državne stabilnosti oziroma izračunom indeksa "propadle države" (Failed State Index), kot prevedeno tudi pri nas vse pogosteje imenujejo države, ki nimajo vzpostavljenega uspešnega, delujočega sistema državne ureditve oziroma oblasti.

Povezavo sem dobil prek Volokha, kjer avtor objave bralce sprašuje, kaj manjka na zemljevidu sveta, na katerem so vse problematične države ustrezno označene. Če imate radi kvize, lahko o tem razmislite tudi sami - zemljevid je dostopen tukaj.

Slovenije članek ne omenja, nenazadnje tudi ni med ogroženimi nestabilnimi državami (sta pa denimo Bosna in Hercegovina ter Srbija in Črna Gora). Jo pa lahko najdemo na grafih v članku, ki shematično prikazujeta relativni položaj posameznih držav glede na stabilnost države.

Tu sta tudi neposredni povezavi na ustrezna grafa: prva na graf, ki kaže stabilnost države in stopnjo korupcije, na katerem se Slovenija nekako drži repa druge "najstabilnejše" gručice držav; druga pa na graf, kjer je Slovenija napredovala med "najstarejše" države. Po tej plati v bistvu nekoliko zaostaja za pričakovano statistiko, saj so praviloma države s starejšim prebivalstvom stabilnejše - a to na splošno še zdaleč ni odraz mladostnega razgrajanja "mladih" držav, temveč dejstva, da imajo te nesrečne "napol propadle" države običajno tudi veliko višjo rodnost in nižjo življenjsko dobo.

Matej Accetto, 5/18/2006 09:58:00 dop. (trajna stran objave)

Pogge drugič

Obljubil sem, da bom nedavni objavi o predavanju Thomasa Poggeja dodal še kratek komentar.

Na splošno je zapustil dokaj dober vtis: vešč govornik, ki je znal z zadostno mero humorja in neposrednega pripovedanja povedanega poslušalce obdržati na svoji strani celo uro predavanja. Nenazadnje ga je prišlo poslušat presenetljivo veliko ljudi, tako študentov kot profesorjev.

Poglavitna kritika, ki v bistvu velja za vse tovrstne nastope, je morda tako posledica kot razlog tolikšne odmevnosti med študenti: predavanje je bilo zelo površinsko. Ne samo, da je bil velik del nizanje zanimivih, a samih po sebi vseeno še ne zadostnih podatkov in primerov državnih praks; tudi ponazoritve povedanega so bile zelo preproste. Po eni plati je bilo zato vsem zelo jasno, o čem govori; a ker je manjkala povratna vez s kakšnim abstraktnejšim vpogledom, je vse skupaj na koncu pustilo vtis rahle plehkosti. Povedano drugače, televizijskega nastopa zelo prepričljivega politika namesto razgledanega strokovnjaka.

Je uspešnost oziroma akademsko zvezdništvo profesorja pri javnem nastopanju nujno povezana z delno holivudizacijo njegove teorije? Je to morda povezano s pričakovano demografsko strukturo udeležencev - kajti, ali ni populacija dvajset-in-nekaj-letnikov v nekakšnem idiličnem svetu univerzitetnih vasic mladostnega razmišljanja o vesolju, bivanju in sploh vsem pravzaprav poglavitna ciljna populacija tovrstnih svetovnih popotnikov? Nenazadnje, mar ne bodo oni poleg večine občinstva na njihovih predavanjih kot tudi večina aktivistov pri udejanjanju njihovih teorij v okviru prostovoljnih nevladnih organizacij? (Po življenjepisu sodeč je Pogge do sedaj poleg svojega rednega profesorskega dela predaval na že skoraj 400 javnih predavanjih v 28 državah sveta.)

Morda sta določena plitkost in populizem njihovih teorij cena, ki so jo družbeno aktivni akademiki pripravljeni plačati za njihovo odmevnost. Eno so akademski slonokoščeni stolpi, drugo pa družbeni odmev. Morda se je tudi zato, če gre verjeti "besedi ulice", Pogge nedavno odločil, da se iz oddelka za filozofijo Univerze Columbia preseli v njen oddelek za politične vede.

sreda, 17. maj 2006

Matej Accetto, 5/17/2006 04:22:00 pop. (trajna stran objave)

V slogu Messine

Sporočilo Komisije, ki ga komentiram v predhodni objavi, med drugim poudarja tudi potrebo po sprejetju politične deklaracije držav članic Unije, ki bi se morala po "namenu in slogu ... zgledovati po Deklaraciji iz Messine, ki je bila tako odgovor na institucionalne težave kot predhodnik Pogodbe, v tistem primeru Rimske pogodbe".

Kar me je spomnilo na zgodbo, kako naj bi na srečanju v Messini leta 1955 sploh prišlo do soglasja šesterice, ki je dve leti kasneje privedlo do ustanovitve EGS in Evratoma. Zgodba naj bi po pričevanju bila resnična.

V tistem obdobju je bila povezovalna energija res na psu, Jean Monnet je bil sredi petdesetih letih praktično izključen iz celotnega dogajanja in je pogajanja spremljal le prek svojega somišljenika in pribočnika Spaaka. Ko je prišlo do sestanka v Messini, je že izgledalo, da bodo vsi povezovalni načrti splavali po vodi, saj ni bilo moč doseči soglasja med predstavniki držav - zlasti francoski zunanji minister Pinay je (v skladu s svojimi pooblastili in navodili) zavračal kakršnikoli predlog o nadaljnjem povezovanju.

Potem pa naj bi že proti koncu srečanja nekega večera prišlo do zadnjega obupanega Spaakovega poskusa, da bi Pinaya na posebnem nočnem sestanku v njegovi hotelski sobi vendarle prepričal v nasprotno. Nihče ne ve, kako točno je pogovor potekal; a v zgodnjih jutranjih urah je zadovoljni Spaak zapustil Pinayevo sobo, odšel v hotelsko restavracijo, naročil steklenico šampanjca in zoro pričakal s prepevanjem pesmi O sole mio.

Nič čudnega, da bi Komisija rada v Unijo vrnila duh Messine.

Oznake:


Matej Accetto, 5/17/2006 10:06:00 dop. (trajna stran objave)

Državljanska agenda Komisije

Oktobra lani je Komisija v svojem sporočilu drugim institucijam Evropske unije predstavila svoj doprinos k razpravi o nadaljnji ustavni usodi Unije: veliki Plan D za demokracijo, dialog in debato.

Ta humorno zveneči plan oziroma načrt je pol leta kasneje očitno obrodil sadove. Prejšnji teden je Komisija v sporočilu Svetu namreč predstavila svojo Državljansko agendo, ki bo "priskrbela rezultate za Evropo".

O tem, kakšna je ta agenda oziroma kakšni bodo rezultati, ki jih bo priskrbela, sem že večkrat pisal (glej tu, tu in tu): postopno in selektivno udejanjanje nove ustavne pogodbe brez njenega dejanskega sprejetja.

Tu se bom omejil le na tri odlomke iz objavljenega sporočila - še tako bo objava dokaj dolga, a upam, da tistim z evropsko dušo zanimiva.


1. Kdo so državljani?

V uvodnem delu sporočila Komisija pravi (prosti prevod, str. 2):

Pričakovanja državljanov od EU so zrasla v zadnjih 50 letih. ... Državljani EU želijo imeti več razumevanja tega in vplivanja na to, kaj EU počne in kako to počne. ...

Ustavna pogodba naj bi pomagala zapolniti to vrzel. ... Petnajst držav članic je ratificiralo ustavno pogodbo in še več jih bo to morda storilo v naslednjih mesecih. Volilni telesi dveh držav članic sta glasovali "proti" pogodbi na referendumih. Zaenkrat še ni soglasja o naslednjih korakih.

Toda državljani si želijo, da bi EU delovala učinkovito že danes. Debate, organizirane v okviru Plana D (za demokracijo, dialog in debato), kažejo močno željo državljanov Evrope po večji aktivnosti EU na številnih področjih...
Kaj ni zanimivo, kako besedilo ves čas govori o "državljanih" Evrope, ko omenja referenduma v Franciji in na Nizozemskem, pa o "volilnih telesih" teh dveh držav? Brezglavih, votlih, skorajda hudobnih volilnih telesih zgolj dveh držav članic, ki sta se postavili po robu jasni volji državljanov Evrope.

Državljani hočejo več. Zato jim ponudimo ustavno pogodbo. Volilni telesi (ne državljani) jo zavrneta. A vendar je jasno, da državljani hočejo več. Pravzaprav se zdi, da zdaj hočejo še več, kot so želeli pred zavrnitvijo pogodbe, verjetno zaradi plana D - nenazadnje je to plan za demokracijo, dialog in debato. Le da ta debata ne vključuje brezglavih volilnih teles Francije in Nizozemske.

Problem je seveda zgolj v tem, da brez tistih nesrečnih volilnih teles ustavna pogodba ne more stopiti v veljavo. Zato je rešitev po agendi Komisije v tem, da obstoječa Unija deluje čim učinkoviteje. (Je imela pri tem v mislih moj članek o učinkovitosti prava Skupnosti? Verjetno ne.) Kar pa vodi tudi k uvajanju nekaterih tistih sprememb, ki bi jih sicer uvedla šele nova ustavna pogodba.


2. Nazaj v prihodnost - tiha veljava nove ustavne pogodbe

Zgoraj povedano se najbrž sliši zelo kritično do Komisije, in morda bolj, kot si zasluži. Marsikaj, kar sporočilo omenja, drži, Komisija pa na nek način tudi ni tako kriva, da zagovarja vse večje povezovanje v Evropi. Tudi vse večje povezovanje samo po sebi ni hudičevo maslo. Imam pa dva zadržka.

Enega o tem, ali je Komisija pravi naslov za preroške in akcijske načrte nadaljnjega "ustavnega" razvoja Unije oziroma pobude, ki posegajo v sam temeljni ustroj evropskega povezovanja in razmerja med evropskim in nacionalnim. Saj razumem tudi argumente, da pač nekdo mora igrati vlogo gonilne sile in da je Komisija eno redkih teles, ki to lahko iskreno in zagnano počne. A vseeno se se mi nekako zdi bolj primerno, da bi ostala bolj pri vsakodnevnem delovanju Unije in načrte njenega ustavnega razvoja zgolj komentirala, ne pa ustvarjala.

Drugega pa o tem, da se v svojih pobudah Komisija vseeno igra skrivalnice in sem ter tja kakšno novost ustavne pogodbe "prodaja" kot samoumevno nadgradnjo obstoječe ureditve ali celo njen že obstoječi del. Nekaj primerov sem že omenjal, tu je še eden iz 4. strani sporočila:

Želja za globlje in širše gospodarsko povezovanje bi morala iti z roko v roki z nadaljnjo podporo eni najbolj združevalnih in temeljnih vrednot Evrope: solidarnosti.
Besedilo, ki sledi, nato naprej razvija, kaj večja podpora solidarnosti konkretno pomeni. Ne morem si kaj, da se mi to ne bi zdelo zelo premeteno.

Kdo se ne bo strinjal s tem, da je solidarnost čudovita vrednota, ali da sodi med temeljne vrednote Evrope? Težava je zgolj v tem, da v veljavnih ustanovnih pogodbah Unije (za razliko od "Evrope") solidarnost sploh ni omenjena, pa tudi Sodišče ES se nanjo, če že, sklicuje zgolj mimogrede, denimo ob obravnavi kakšne sheme socialnega varstva. Kot eno od temeljnih vrednot Unije solidarnost poudarja šele nova ustavna pogodba. Tista, ki zaradi dveh volilnih teles še ne velja. (O tem sem sicer več pisal v članku "Mednarodnopravni vidiki nove evropske ustavne pogodbe", Javna uprava 41 (2005) 4.)

Problem ni, da bi trenutno stanje zanikalo pomen solidarnosti kot neke zaželene medčloveške in med-narodne vrline, ampak v tem, da si ne bi smeli kar tako iz zraka izmišljati novih vrednot ustavnega značaja, ki naj kot temeljna pravna vodila sooblikujejo našo ustavno sedanjost ali prihodnost. Vsaj, morda, ne Komisija sama.

Seveda je vse skupaj premeteno zato, ker zanikati takšno vlogo solidarnosti izpade vsaj dokaj čudno, če že ne nedomo- (ali človeko-)ljubno.


3. Navidezna resničnost političnih varovalk "federalnega ravnovesja"

In čisto na hitro še ena misel, ki lahko pomaga pojasniti, zakaj moji pomisleki o prelahkem pripisovanju statusa vrednote. Veliko se poudarja subsidiarnost, tudi v tem sporočilu. Subsidiarnost, zaradi katere naj bi Unija ukrepala zgolj takrat, ko bi bilo to primerno, in da naj bi pri varovanju tega načela pomembno vlogo igrali državni parlamenti.

Kaj se po načrtu zgodi, če državni parlamenti protestirajo konkretnemu predlogu? Zgolj to, da morajo institucije o teh predlogih še enkrat razmisliti. In nič drugega. Tudi če bi vsi državni parlamenti konkretnemu aktu nasprotovali, ga bi po predvidenem načrtu institucije Skupnosti lahko sprejele ravno tako, kot brez tega protesta.

To ne pomeni, da nima ta mehanizem prav nobene veljave. Seveda jo ima, vsaj povečano pozornost javnosti do tega, kaj v posebno občutljivih primerih počne bruseljska zakonodaja. A pomaga orisati problematičnost ureditve načela, v kateri to od naslovnikov zahteva nekaj zelo očitnega, ne da bi imelo kakršnokoli konkretno moč pri tem, da njihovo spoštovanje tudi uspešno nadzira: institucije se zavezujejo, da bodo ukrepale zgolj takrat, ko bo to ustrezno. In kdo o tem odloča? One same. Jih kdo nadzira? Vsaj zaenkrat še ne - pokažite mi sodbo, v kateri bi denimo Sodišče ES ugotovilo, da institucije Skupnosti niso spoštovale načela subsidiarnosti, če so same zatrjevale, da so ga.

---

Kakorkoli že, zanimivi časi. Mimogrede, saj veste, da sem velik privrženec evropskega povezovanja, kajne?

Oznake:


torek, 16. maj 2006

Matej Accetto, 5/16/2006 03:10:00 pop. (trajna stran objave)

Neposredni učinek in neposredna uporabljivost

V zadnji številki Pravne prakse (številka 17/06) je objavljen članek o neposrednem učinku direktiv in urejanju javnih naročil, ki sem ga napisal skupaj s Sašom Matasom. Eden glavnih ciljev članka (in poglavitni namen za njegov nastanek) je bilo pojasniti, da je vprašanje neposrednega učinka direktiv bolj zapleteno vprašanje, kot si marsikdo predstavlja, začenši že s tem, da ga ne moremo enačiti z neposredno uporabljivostjo. Saj vem, večini današnjih diplomantov je razlika najbrž že jasna. A je vseeno presenetljivo, koliko ljudi pojma enači med seboj.

Zato ni odveč ponoviti še enkrat: neposredni učinek (ali doktrina neposrednega učinka) ni isto kot neposredna uporabljivost (ali doktrina neposredne uporabljivosti). Neposredni učinek neke določbe v prvi vrsti pomeni, da se je nanjo moč sklicevati v postopkih sodnega varstva, neposredna uporabljivost pa, da določba avtomatično postane del notranjega prava. Konkretna določba neke direktive ima lahko neposredni učinek, a zato še ni neposredno uporabljiva, kot je možno tudi to, da je konkretna določba neke uredbe neposredno uporabljiva, pa nima neposrednega učinka.

Za več o tem vprašanju in mejah neposrednega učinka pa si lahko pogledate članek.

Oznake:


ponedeljek, 15. maj 2006

Matej Accetto, 5/15/2006 09:34:00 pop. (trajna stran objave)

Pogge in globalna pravičnost

Danes sem bil na predavanju Thomasa Poggeja o odgovornosti za svetovno revščino. Pogge si zasluži pozornost, ker je: a) eden vodilnih pobudnikov in teoretikov gibanja "globalne pravičnosti" in b) eden odmevnejših študentov pokojnega Johna Rawlsa, ki ga dobro poznamo tudi pravniki.

(Kako veš, kdaj si res čislan akademik? Ko tudi o zelo uspešnih strokovnjakih še leta kasneje pišejo, da so nekoč bili tvoji študenti.)

Današnje predavanje je bilo sicer dokaj nepresenetljivo (a zato nič bolj spodbudno) nizanje statističnih podatkov in bolj ali znanih primerov svetovne politike, s katerimi je Pogge skušal orisati tegobno sliko svetovne revščine, njeno sorazmerno obvladljivost glede na finančno moč bogatega sveta in odgovornost slednjega ne zgolj za to, da te revščine ne odpravlja, ampak tudi za to, da do nje sploh prihaja.

Zgolj nekaj bolj ali manj znanih številk za ilustracijo nezavedne hipokrizije Zahoda: 18 milijonov smrti zaradi revščine na leto ali 300 milijonov od leta 1990 do danes (za primerjavo - vojne, totalitarni režimi in podobno naj bi v celotnem dvajsetem stoletju zakrivili približno 200 milijonov smrti). 41% ljudi pod revščino skupaj doseže 1.1% svetovnega prihodka, tako da bi bogate, če bi jih želeli spraviti nad tisto (drugo najnižjo) mejo revščine 2 dolarjev na dan, za kar bi jim morali dohodek skoraj podvojiti, to še vedno stalo samo en odstotek njihovega skupnega premoženja. In tako naprej.

Bolj zanimiva je njegova kritika deklaracij svetovnih voditeljev o zmanjševanju podhranjenih ljudi na svetu iz leta 1996 in leta 2000:

1. Deklaracija iz leta 1996 je govorila o takojšnjem cilju zmanjšanju števila podhranjenih ljudi na polovico trenutnega stanja do leta 2015 (glej besedilo deklaracije tu, drugi odstavek z vrha). V zvezi s to zavezo voditeljev je res zanimivo, kot je poudaril Pogge, da govori o takojšnjem ("immediate") cilju, ki naj se uresniči v naslednjih 19 letih.

(Leto 1941, zavezniški voditelji: "Genocid nad Judi in drugimi nezaželenimi populacijami, ki ga izvaja nacistična Nemčija, je res strašen in nesprejemljiv. Zavezujemo se boriti proti njemu, naš takojšnji cilj pa ga je zmanjšati na pol do leta 1960.")

2. Leta 2000 pa je Generalna skupščina OZN sprejela posebno deklaracijo ob prelomu tisočletja, v kateri se je med drugim zopet dotaknila tudi vprašanja lakote. Le da je tokrat namesto o zmanjšanju števila govorila o zmanjšanju odstotka podhranjenih (19. točka deklaracije). Pogge je še dodal, da naj bi se razpolovitev po novem merila od leta 1990 in razmerje računalo zgolj glede na dežele v razvoju.

Spremembe so boleče, ker vsa ta dejstva zmanjšujejo pričakovanja oziroma zahtevani trud bogatih: če zmanjšuješ odstotek podhranjenih, ti baje pomaga že rast prebivalstva; ta je v povprečju še toliko višja v deželah v razvoju; z računanjem od leta 1990 pa naj bi "naloga" pridobila predvsem na račun vključevanja Kitajske, ki že od leta 1990 naprej izjemno uspešno znižuje število lastnih podhranjenih prebivalcev. Kakorkoli že, če je verjeti Poggeju, naj bi torej ustrezno razpolovitev odstotka podhranjenih po zavezi deklaracije iz leta 2000 pomenilo znižanje tega odstotka iz 28 na 14 odstotkov, po prijazno izbranih kriterijih pa naj bi bil ta odstotek dosežen že leta 1999 - (bogati) svet je torej svojo obljubo izpolnil že eno leto prej, preden je o njej sploh sprejel zavezo.

Toliko na kratko o predavanju. Kot rečeno, Poggejeva teorija slovi predvsem po tem, da veliko težo pripisuje tako imenovani negativni odgovornosti bogatega sveta, se pravi odgovornosti, da je sploh prišlo do takšnega stanja nepravičnosti, in ne toliko goli pozitivni odgovornosti, da pač mora pomagati manj srečnim od sebe. Njegova teorija se tako konča v upravičenju revnih do pomoči bogatih kot človekovi pravici, ki jo bogati kršijo, če ne pomagajo. To je hvalevredna drža, ki jo poznamo tudi v mednarodnem pravu - nenazadnje sem tudi sam že pisal o tem, da je "humanitarnost darilo, pravičnost pa upravičenje" (in to pobral pri Catherine Dauvergne). Zato za danes končajmo tukaj.

Če koga zanima več o Poggejevem delu, je nekaj člankov dostopnih prek prve povezave te objave zgoraj, denimo ta predstavitveni članek o ideji globalne pravičnosti. Jutri ali kak dan kasneje pa še nekaj mojih misli o današnji izkušnji - a naj vas to ne ustavi, če bi želeli že zdaj dodati tudi kak svoj komentar.

Matej Accetto, 5/15/2006 10:14:00 dop. (trajna stran objave)

Kdo je Guy Kewney?

Če danes ne naredite nič drugega, si morate pogledati ta kratek posnetek, potem prebrati ta kratek članek in potem spet pogledati posnetek. (Via Volokh.)

Oznake:


nedelja, 14. maj 2006

Matej Accetto, 5/14/2006 10:08:00 pop. (trajna stran objave)

Zabavni svet prava - prvič

Nedelja se zdi pravi dan za lahkotnejše teme. Ta teden na sporedu: živali kot vozila?

Morda poznate tisto znano razpravo med Hartom in Fullerjem o tem, kako nedvoumen je znak (oziroma pravno pravilo), ki stoji pred vhodom v park in prepoveduje vstop vsem vozilom. Ali prepoved velja za kolo, za kotalke, za otroški voziček, za tank iz druge svetovne vojne v voznem stanju, ki stoji sredi parka kot spomenik, itd? (Za več o tem in nasploh o čudovitem svetu pravnih pravil in pravnih načel si lahko ogledate moj članek v lanskem Zborniku znanstvenih razprav.)

Pa vendar ta znak po pomenu za naš vsakdan poteptajo kopita sodoprstih in lihoprstih kopitarjev, ko se postavi vprašanje, ali sodijo med "vozila".

Primerek 1

Par se vozi z avtomobilom po cesti in se zaleti v kravo, ki brez upoštevanja prednosti s pašnika zatava na glavno cesto. Za škodo na avtomobilu skuša izterjati povračilo od lastnika krave, ko se izkaže, da je ta brez zavarovanja, pa od svoje zavarovalnice po določbi police za kritje škode, ki jo povzroči lastnik nezavarovanega motornega vozila. Bistveno vprašanje za sodišče je bilo, ali je krava "motorno vozilo":

[Slovar] opredeljuje "motorno vozilo" kot "prevozno sredstvo na kolesih na lastni pogon, ki ne vozi po tirnicah". ... Krava ima lastni pogon, ne vozi po turnicah in bi se lahko uporabila kot prevozno sredstvo; vendar ni nobenega dokaza, da bi ta konkretna krava imela kolesa. Zato ni motorno vozilo in tudi ne "kopensko motorno vozilo", ki je določeno v polici.
Jezikologar Bill Poser, ki tudi navaja gornjo povezavo na sodbo, po mojem mnenju povsem korektno opozarja, da je sodišče prišlo do pravega rezultata, a z napačnim razlogovanjem: bistvo pri motornem vozilu je motor (in ne kolesa - pomislite denimo na motorne sani ali zgoraj omenjene tanke), krava pa nima motorja in prav zato ni motorno vozilo.

Primerek 2

Policija ustavi dva jezdeca, ki se na konjih zibljeta po neki javni (hitri) cesti in se izkažeta za vinjena (morda tudi opirjena ali celo poviskijana, vulgarno bi nekateri temu rekli tudi pijana). Policija, ki mora seveda očitano dejanje konkretno opredeliti, ju med drugim obtoži "vožnje pod vplivom alkohola". Obtoženca pa se na zaslišanju pred sodiščem zagovarjata, da določbe o vožnji pod vplivom alkohola zanju ne veljajo, saj se nanašajo zgolj na tiste, ki upravljajo z "vozilom". Pa smo spet tam. Samo en izvleček iz sodbe pritožbenega sodišča, v kateri povzema ugotovitve prvostopenjskega sodišča:

Sodišče je nato ugotovilo, da zakon "vozilo" opredeljuje kot katerokoli "pripravo, v, na ali s katero se katerakoli oseba ali lastnina dejansko ali lahko prevaža ali vleče po cesti..." ... Ker zakon ne opredeljuje "priprave", si je sodišče pomagalo z običajnim pomenom besede, ki je "iznajdba ali ustvaritev; kakršenkoli rezultat načrta" ... in prišlo do sklepa, da konj očitno ne more veljati za "pripravo" in potemtakem ni "vozilo" za potrebe določbe 75 Pa.
C.S. § 3731(a)(1).

No, zdaj pa vemo. Toda opozorilo vsem žejnim jezdecem apokalipse: ne veselite se predolgo (in prežejno), saj se po svetu vendarle kaže trend, da prepoved vožnje pod vplivom alkohola velja za vse: jezdece konj, oslov, koles, kosilnic in električnih nakupovalnih vozičkov. A pri takih novicah morate seveda biti pazljivi, saj vam natrosijo zgolj kup nekih zanimivih novic, medtem ko vam tu ponudimo samo solidno pravo s citati pomembnih sodnih odločb in temeljito analizo.

Oznake:


sobota, 13. maj 2006

Matej Accetto, 5/13/2006 01:24:00 pop. (trajna stran objave)

So sodniške plače prenizke?

To vprašanje si v zadnjih mesecih pogosto zastavljamo v Sloveniji, a tokrat ni pobrano z zadnje teledemokracije Trenj ali kakšne podobne domače oddaje, temveč iz ZDA!

Kot me je opozoril članek na blogu Volokh (prek katerega tudi povzemam večino spodnjih povezav), je še-vedno-dokaj-svežepečeni predsednik Vrhovnega sodišča John Roberts v letnem poročilu o zveznem sodstvu za leto 2005 med drugim zapisal:

Bolj neposredno ogroža sodniško neodvisnost to, da ne prihaja do povišanja plačila sodnikov. Če so plače sodnikov prenizke, sodniki dejansko služijo za obdobje, ki ga narekuje njihov finančni položaj, ne pa za stalno. [Podatki] kažejo, da sodniki danes sodstvo zapuščajo v večjem številu kot kdajkoli prej.

Kot bi rekel gospod Peachum iz Opere za tri groše: "Zaa-nii-miv'..." Na finančne razloge je med drugim za svoj odstop z mesta sodnika namignil tudi dokaj znani ameriški sodnik Michael Luttig, ki je s sodišča odšel na mesto podpredsednika in prvega pravnika družbe Boeing. O domačih razmerah in alternativah, ki jih imajo na voljo slovenski sodniki, so vaša ugibanja prav tako dobra kot moja.

Je pa zanimivo še nekaj. Tu je povezava na stran s podatki o plačah zveznih državnih uslužbencev: kot boste videli, predsednik sodišča Roberts na leto zasluži približno 208.000 ameriških dolarjev, drugi vrhovni sodniki ščepec manj kot 200.000, okrožni sodniki pa 162.000 dolarjev. V primerjavi z drugimi uslužbenci se izkaže, da ima Roberts denimo tolikšno plačo kot podpresednik ZDA (in višjo kot člani predsednikovega kabineta), vsi okrožni zvezni sodniki pa ravno tolikšno kot senatorji in poslanci predstavniškega doma.

Pri Volokhu se je razvila razprava o tem, ali so sodniške plače objektivno gledano res prenizke in kaj so morebitne druge ugodnosti sodniške službe, zaradi katerih sodniki ne drvijo v bolje plačane službe v zasebnih pravnih pisarnah (drugi del te razprave tukaj). A pustimo to ob strani in ameriško stanje primerjajmo z domačim.

In kako je pri nas? Mesečne neto plače sodnikov začetnikov na okrajnih sodiščih naj bi bile okrog 270.000 SIT, vrhovnih sodnikov 540.000 SIT (vir tukaj), bruto plača predsednika Ustavnega sodišča pa dobrih 1.460.000 SIT, malo manj kot tista predsednikov vlade in republike ter predsednika Državnega zbora, a več kot plače ministrov. Poslanci dobijo v povprečju dober 1.000.000 SIT (vir tukaj).

(DODATEK: Izvirno sem pozabil poudariti, da gre pri prvih podatkih za neto plače (in še nekoliko starejše), pri drugih pa za bruto zneske, tako da seveda ni moč delati neposredne primerjave - se opravičujem za nehoteno demagogijo. Če mi bodo pod roke prišli točnejši podatki o bruto plačah rednih sodnikov, jih bom objavil, bralci pa jih lahko v komentarjih.)

Sklep in nauk: ameriškim sodnikom ne gre tako slabo; pri nas pa se po tej plati splača biti predvsem ustavni sodnik, a kaj, ko so ti že po definiciji postavljeni samo za "obdobje svojih finančnih koristi", ne pa za stalno.

Ali pa, če že razmišljate o tem, še raje slovenski sodnik na enem izmed evropskih sodišč. Sodniška plača na Evropskem sodišču za človekove pravice je slabih 170.000 evrov letno, na Sodišču Evropskih skupnosti pa približno 17.000 evrov mesečno (žal sem na prvo žogo našel zgolj ta vir). Če res nimate druge izbire, je za prvo silo sprejemljivo tudi sodniško mesto na Meddržavnem sodišču v Haagu, kjer je letna plača približno 160.000 dolarjev.

Če vam bodo namesto tega pri Boeingu ponudili službo za plačo, ki bo iz vas hitro naredila bogatina, pa vseeno trikrat premislite, čemu se odpovedujete.

Oznake:


petek, 12. maj 2006

Matej Accetto, 5/12/2006 04:19:00 pop. (trajna stran objave)

Dolg zalet za "evropski" konec tedna

Petki so v marsikateri evropski instituciji še posebno dobri dnevi, saj se delovni dan običajno (uradno) zaključi že s kosilom. Edino prav, saj lahko ravno zato mnogi evropski uradniki za konec tedna odhitijo v domače države ali kamorkoli jih že vleče, iz svojega službenega življenja v tisti zasebni raj, zaradi katerega v evropski službi sploh vztrajajo. (Takšna je vsaj zgodba, kot si jo pripovedujemo tisti, ki nismo v Bruslju.)

Zato pa je dostikrat toliko polnejši dogodkov četrtek, kot da bi evropske institucije nekako vnaprej opravičevale svoja petkova "lenarjenja". Da bi jim šlo vse skupaj še bolj na roko, Evropa novice o njihovih četrtkovih podvigih prebira šele v petek, dostikrat šele ob uri, ko sami evrokrati že sedijo v avtomobilih, na vlakih ali v letalih, na poti k svojim zatočiščem.

Nedavno objavljena študija pa je pokazala, da je nihanje tudi sezonsko - Evropska komisija naj bi bila tako najmanj produktivna v prvem, najbolj pa v tretjem četrtletju. Študija seveda ponuja še številne druge fascinantne podatke - denimo, da so zaposleni Komisije v letu 2004 proizvedli samo še 2700 ton nesortiranih odpadkov (leto prej 3000) in kar 3400 ton papirnatih odpadkov (leto prej samo 3000), ki se reciklirajo. Za Komisijo sicer dela 24.000 ljudi (od tega 20.000 v Bruslju), kar pomeni, da je povprečni uradnik leta 2004 proizvedel dobrih 110 kg nesortiranih odpadkov in dobrih 140 kg papirnatih. Sami ocenite, ali je to veliko ali malo.

Kakorkoli že, po današnjem izplenu novic sodeč so bili v preteklih dneh še kako aktivni. Poglejte si današnjo "številko" EUobserverja oziroma si oglejte spodnji izbrani pregled njenih novic, ki bi mu lahko rekli tudi "S čim se nam ni več treba ukvarjati in kaj nas še čaka":

1. Sloveniji se ni več treba ukvarjati s tem, kaj bo z njenim pristopom k EU, kot se mora trenutno Bolgarija, ki ji preti predlog Komisije, da bi se njen vstop v Unijo premaknil za eno leto...

1(i). ... zato pa jo še čaka odločanje o tem, ali naj bo sprejeta v evro območje, pri čemer so za nekatere sporni že kriteriji, zaradi katerih naj bi izmed prvih dveh kandidatk za vključitev v evro pogoje izpolnjevala le Slovenija, Litva pa ne.

2. Evropskim pravnikom se, za razliko od tistih Svetovne trgovinske organizacije, večinoma ni več treba ubadati z nevarnostjo, da jih nihče ne bo upošteval...

2(i). ... zato pa se morajo (oziroma moramo) nenehno ukvarjati z evropsko "ustavno" prihodnostjo (Merklova je v posebnem javnem nastopu Evropo pozvala k iskanju novih razlogov za obstoj, k približanju državljanom in iskanju poti do potrebne ustavne pogodbe).

3. Evropski politiki pa niso nikoli brez skrbi, ki so vedno usodne, le da so včasih zakuhane doma - kot v primeru razprave o smiselnosti sedeža Evropskega parlamenta v Strasbourgu, drugič pa zunaj - kot v primeru nedavnega odločanja o posebni domeni za pornografske spletne strani, kjer je Unija očitala ZDA, da so izvajale političen pritisk na ICANN, organizacijo, ki z domenami upravlja.

Pa naj še kdo reče, da si ne zaslužijo dolgega konca tedna.

Oznake:


četrtek, 11. maj 2006

Matej Accetto, 5/11/2006 01:42:00 pop. (trajna stran objave)

Državni parlamenti in subsidiarnost - drugič

Kot obljubljeno, še kratek komentar včerajšnje objave o nameri Komisije, da v skupnostni zakonodajni postopek tesneje vključi tudi parlamente držav članic. Poleg že omenjenega "postopkovnega" vidika (da gre še za en selektivni poskus udejanja nove ustavne pogodbe brez njenega formalnega sprejetja) se mi na prvi pogled zdijo zanimivi še štirje povezani "vsebinski" vidiki te pobude: en splošen, trije pa vezani na posamezne vpletene institucije - Komisijo, državne parlamente in Evropski parlament.

Na splošno se mi zdi zanimivo, da gre še enkrat več za ureditev, ki jo lahko hkrati nekateri (naklonjeno ali kritično) opisujejo kot nov korak k še tesnejši in boljši povezavi držav članic v Unijo, drugi pa (spet bodisi zadovoljno bodisi preplašeno) kot korak stran od združene Evrope v prid večji neodvisnosti držav članic. Ob takih primerih se vedno spomnim, kako je John Major po vrnitvi domov pogajanja za Maastrichtsko pogodbo opisoval kot "igro, niz in partijo" v prid Združenega kraljestva.

Komisija pri tem vleče premetene poteze, ki lahko na dolgi rok dodatno koristijo njej sami oziroma njeni vlogi pri zakonodajnih postopkih. To je lekcija, ki jo Evropska unija že pozna: ko se je z Enotnim evropskim aktom izkopala iz dvajsetletnega suženjstva Luksemburškemu kompromisu, ki je evropske zakonodajne postopke oviral z grožnjo veta katerekoli države članice, je s svojo vlogo posrednika pri iskanju najbolj učinkovitih zakonodajnih koalicij največ pridobila prav Komisija. Z vidika Skupnosti je bil zasuk od najnižjega k najvišjemu skupnemu imenovalcu vsekakor dobrodošel na splošno, simbolni ugled in dejanska moč Komisije, ki je med državami posredovala s svarili o možnem preglasovanju, pa sta se tudi skokovito dvignila.

Državni parlamenti so zadnja leta v nezavidljivi vlogi, ko se iz pravega zakonodajalca vse bolj levijo v nekakšnega lokalnega evro-uradnika, saj je velik odstotek njihovega dela uveljavljanje zakonodaje, ki izvira iz Bruslja (čeprav ta odstotek nemara res ni tako visok, kot se rado sliši po državah članicah). V takšnih okoličinah ni čudno, da jih mika večja vpletenost v zakonodajni proces Skupnosti, se pravi tam, kjer se veliko stvari zares doreče. A tudi to lekcijo Unija na nek način že pozna, vse od časov, ko so državna sodišča začela s Sodiščem ES sodelovati pri postopkih predhodnega odločanja. V obeh primerih gre za pobudi, ki po eni strani krepita vlogo in pomen državnih akterjev, po drugi pa s tem širita in povečujeta učinkovitost evropske ureditve in njenega pravnega reda. Tudi to pa je eden od uspehov (ali razlogov za uspeh) Unije.

Kaj pa Evropski parlament? V bistvu se mi zdi smešno - čeprav sploh ne presenetljivo - da se tako razburja, češ da se državni parlamenti rinejo tja, kamor ne sodijo, saj naj bi bil zgolj Evropski parlament pravi zakonodajni sogovornik Komisije. Smešno zato, ker takšno ureditev s posebnim poudarkom na medparlamentarnem sodelovanju Evropskega parlamenta in parlamentov držav članic predvideva nova ustavna pogodba (II. "naslov" tega protokola), Evropski parlament pa je to novo ustavno pogodbo že zdavnaj ratificiral in je eden od njenih najglasnejših podpornikov. Sicer pa, mar ne gre tu v bistvu le še za en primer ljubosumnega fetišiziranja lastne odločilne vloge, kakršnega smo sicer denimo vajeni od najvišjih sodišč držav članic v odnosu do Sodišča ES?

Oznake:


sreda, 10. maj 2006

Matej Accetto, 5/10/2006 03:35:00 pop. (trajna stran objave)

V e-vesolju nisi nikoli sam

Ob brskanju za drugimi obstoječimi (ob)pravnimi blogi (ali, kot jim sam rad pravim, "pravlogi") na Slovenskem sem naletel na še povsem nov blog "curente calamo" (DODATEK: oziroma "popravljeni" "qui scribit bis legit"), čigar avtor namerava predvsem zbirati vesti z drugih slovenskih blogov in od drugod. Ali bo blog zaživel, bomo še videli, že sedaj pa gre avtorju zahvala za povezave na druge tovrstne slovenske bloge, ki so se izkazali za zanimivo branje - povezave nanje lahko najdete na omenjeni strani.

Novica je vsekakor spodbudna - po eni strani zato, ker so omenjeni blogi večinoma zelo dobri, po drugi pa tudi zato, ker potemtakem v Sloveniji tudi na tem področju ne zaostajamo (preveč) za pravlogno razvitejšimi ZDA.

Postal sem le ob dejstvu, da je polovica navedenih blogov slovenskih avtorjev napisana izključno ali pretežno v tujem jeziku, predvsem v angleščini. Po eni strani je lahko razumeti, zakaj: če so avtorji mednarodno nastrojeni in željni mednarodnega bralstva ter uveljavitve, bodo pač raje pisali za angleško govoreči svet kot pa za malo slovensko govorečo državico. Opraviti morajo nemara le s tisto smolo, da Slovenci zgolj kot Slovenci svetu še nismo zanimivi.

S stališča slovenske pravne razprave, jezika in kulture pa je lahko tudi vir obžalovanja. Še posebno, ko/če se izkaže, da je tudi večina bralcev oziroma komentatorjev Slovencev, občasen tujec pa zgolj izjema. Na nek način spominja na tisto staro anekdoto, ko se štirje možakarji ob čakanju na železniškem peronu nekje v nekdanji Jugoslaviji začnejo pogovarjati med seboj in se šele po dvajsetih minutah pogovora v (rajnki) srbohrvaščini izkaže, da so vsi Slovenci.

Pa še ena zanimivost v zvezi s slovenščino in svetom - kadar v Sloveniji uporabljam spletni SSKJ, na začetku spletna stran vedno preverja, da gre za pravega človeškega uporabnika in ne za avtomatično dostopanje do slovarja s kakšnega konkurenčnega slovarja; ko dostopam iz tujine, pa takšnega preverjanja ni. Očitno tudi tuji internetni roboti ne posegajo po slovenskih slovarjih.

Matej Accetto, 5/10/2006 02:44:00 pop. (trajna stran objave)

Državni parlamenti in subsidiarnost - nova "ustavna" poteza Evropske komisije

Dan Evrope je po Evropi postregel z nekaj simbolnimi in dejanskimi gestami v duhu evropskega povezovanja.

Medtem ko je Estonija kot petnajsta država članica ratificirala novo (a pešajočo) ustavno pogodbo, Nemčija pa dala slutiti, da se ji te pogodbe in njene ustavne vizije v času svojega predsedovanja Uniji ne bo mudilo obuditi k življenju, je Komisija napovedala še eno potezo, s katero želi posamezne njene novosti udejanjiti brez njene formalne ratifikacije. (Za starejše objave o tem glej tu in tu.)

Tokratna pobuda je poskus udejanjenja pomembne vloge, ki jo nova ustavna pogodba za državne parlamente pri zagotavljanju spoštovanja načela subsidiarnosti. Po sprejetju pogodbe bi v skladu s posebnima protokoloma (o vlogi državnih parlamentov v EU ter o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti) morale institucije Unije zakonodajne predloge pošiljati tudi državnim parlamentom, ti pa bi lahko v šestih tednih z obrazloženimi mnenji ugovarjali, češ da posamezen predlog krši načelo subsidiarnosti. (Za kratek opis, kako naj bi stvar izgledala v praksi, si lahko ogledate tudi tole.)

Barroso je napovedal, da bo Komisija to začela početi tudi brez nove ustavne pogodbe, saj "lahko vključitev državnih parlamentov pomaga evropske politične usmeritve prilagoditi različnim okoliščinam in bolj učinkovito uveljavljati". (Mimogrede, v včerajšnjem govoru se je tudi pohvalil, da je že nastopal "pred več državnimi parlamenti, vključno s Slovenijo in Francijo".)

Napoved je baje vzbudila silovit odpor v Evropskem parlamentu, češ da gre nedopustno selektivno uresničevanje nove ustavne pogodbe in za "trojanskega konja, ki bo spodkopal celotni sistem". Državni parlamenti pa se s pobudo (po pričakovanjih) strinjajo.

Zvečer ali jutri bom to pobudo še malo bolj komentiral. Za zdaj pa le še dve malenkosti v zvezi z ratifikacijami nove ustavne pogodbe. Stanje glede ratifikacij si lahko ogledate na tej strani - oglejte si denimo, koliko internih ratifikacij za veljavno ratifikacijo mednarodne pogodbe potrebuje Belgija.

In pa, kaj si mislite o tistem poslancu estonskega parlamenta, ki je edini (še enkrat povezava) glasoval proti ratifikaciji ustavne pogodbe?

Oznake:


torek, 9. maj 2006

Matej Accetto, 5/09/2006 11:12:00 pop. (trajna stran objave)

Evropa stara kljuka...

Da ne bi kdo pomislil, da nismo dobri Evropejci, pa še dve povezavi ob rojstnem dnevu naše staro-nove domovine:

Tu si lahko pogledate del videoposnetka predstavitve Schumanove deklaracije leta 1950 - posnetek se zaključi s Schumanovim pozivom h konkretnim dosežkom za izgradnjo dejanske solidarnosti...

... tu pa je stran nekih avstrijskih zanesenjakov, ki so se teh konkretnih dosežkov lotili ter, hja, Karajanovi priredbi Beethovnove uglasbitve Schillerjeve pesmi Oda radosti dodali novo besedilo v latinščini in zborovsko priredbo. Kot boste videli na strani, je besedilo prevedeno tudi v "slovenscino" oziroma "Slovenšcino", če kliknete na izbiro "audi hymnum!" ali neposredno sem, pa boste himno lahko tudi slišali.

Vstati vam, razen če ste posebno ganjeni, seveda ni treba.

Oznake:


Matej Accetto, 5/09/2006 11:16:00 dop. (trajna stran objave)

Kazensko pravo in Evropska unija

Ko sem že omenjal EUobserver, pa si pozornost zasluži tudi današnji članek, ki govori o predlogu Komisije, da bi obsežen del odločanja o kazenskih zadevah z državne ravni prenesli na evropsko. To bi bilo možno storiti z uporabo obstoječih določb (les clauses passerelles!), s katerimi je moč posamezna vprašanja iz tretjega stebra (z odločanjem po načelu soglasja) prenesti v prvi steber (z večinskim odločanjem).

Po eni strani je novica zanimiva kot še en dokaz nove strategije Komisije (in nekaterih držav članic), da bi tudi brez sprejema nove ustavne pogodbe v Uniji prišlo do - selektivne - ustavne prenove, o čemer sem že pisal pred kakšnim tednom.

Obenem pa je seveda še posebno zanimivo z vidika kazenskega prava, kjer se v zadnjem letu v Uniji pogosto burijo duhovi, začenši že z za mnoge zloglasno sodbo Sodišča ES (C-176/03, Komisija proti Svetu), v kateri je Sodišče odločilo, da se lahko na ravni Unije določajo kazenske sankcije za kršitve skupnostnega okoljskega prava. Sodbi je kasneje sledilo še sporočilo Komisije, v katerem ta ugotavlja, da učinki sodbe pravzaprav niso omejeni zgolj na področje okoljskega prava, ampak splošne ugotovitve Sodišča veljajo za vsa področja delovanja Skupnosti.

Seveda ni nobeno presenečenje, da je v državah članicah mnogim varuhom domačega kazenskega prava kri v žilah obenem zavrela in zaledenela.

Oznake:


Matej Accetto, 5/09/2006 10:37:00 dop. (trajna stran objave)

Ta presneta Vzhodna Evropa...

Spodnja objava o članku v Guardianu, kjer so nerodno (čeprav, roko na srce, ne povsem zgrešeno) namigovali na "Jugoslavijo Slobodana Miloševića" v letu 1991 in to kasneje popravili, me je spomnila na podobno prigodo s spletnim novičnikom EUobserver izpred dveh let. V članku o srečanju med predstavniki EU in Rusijo v Moskvi je pisalo, da je to prvo srečanje po pristopu osmih postsovjetskih držav k Uniji.

Ko sem članek prebral (dostopen tu, a žal zdaj že plačljiv), sem se za trenutek ustavil.
Osmih? Z drugimi besedami, vseh pristopnic razen, očitno, Malte in Cipra. Ampak to ne gre. V ožjem smislu bi bile postsovjetske države v bistvu zgolj tiste, ki so nekoč bile del Sovjetske zveze, pa tudi v širšem smislu označba Slovenije za "postsovjetsko" zanika enega od pomembnejših smotrov nekdanje Jugoslavije kot "nesovjetske" države v iskanju znamenite "tretje poti". Če je bil kdo "postsovjetski", je bila to Jugoslavija v petdesetih letih, ne pa Slovenija v devetdesetih.

Saj ne, da bi bilo "postsovjetsko" nujno slabo, Slovenija pa boljša - a takšno posploševanje vendarle maliči zgodovino, česar si Evropa ob malikovanju svoje historične dediščine gotovo ne sme privoščiti. Povedano drugače: Če oziroma kolikor je postsovjetska Slovenija, sta tudi Malta in Ciper, pa tudi Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo.

V nepričakovanem navalu demokratičnega aktivizma sem na EUobserver poslal pismo - in čez par dni dobil odgovor, da se strinjajo z menoj, opravičujejo za napako in da so članek že popravili, tako da ne bo več zavajajoč: namesto o postsovjetskih državah zdaj govori o državah "za železno zaveso". Tisto železno zaveso, za katero so si Karl-Markus Gauss in njegovi prijatelji kot otroci predstavljali, da se res nekje sredi polj spušča z neba in (svetli) Zahod loči od (temnega) Vzhoda.

Kdor išče, ta najde.

Oznake:


ponedeljek, 8. maj 2006

Matej Accetto, 5/08/2006 03:49:00 pop. (trajna stran objave)

Kaj sploh še ostane velikim?

Britanski dnevnik Guardian je prejšnji teden objavil članek o tem, kaj potrebuje razširjena Evropa - "majhne države, ki znajo razmišljati velikopotezno":

Evropa je majhna celina, polna majhnih držav. Vse bolj bo njena prihodnost odvisna od sposobnosti teh držav, da razmišljajo velikopotezno. Trenutno EU predseduje Avstrija (prebivalstvo: 8,2 milijona); zatem pa bodo klubu predsedovale Finska (5,2 milijona), Nemčija (82 milijonov), Portugalska (10,6 milijona) in Slovenija (2 milijona). ...

Majhnost ima veliko odlik. Majhne države običajno ne začenjajo vojn. Običajno niso tako arogantne kot večje države. Poleg skromnosti in intimnosti pogosto poznajo visoko raven družbene solidarnosti. Narod je kot razširjena družina. In, še zlasti v ugodnih pogojih sodobne Evrope, za svoje državljane lahko tudi dobro poskrbijo. ...

Preberite si ostalo. Morda kot zanimivost še tole: izvirni članek je pisal o dogodkih leta 1991, ko je "Slovenija skušala pobegniti iz Jugoslavije Slobodana Miloševića"; po odzivih bralcev pa je v soboto Guardian objavil popravek, da je bil Milošević leta 1991 predsednik Srbije, predsednik vlade razpadajoče federativne Jugoslavije pa še vedno Ante Marković.

Matej Accetto, 5/08/2006 02:56:00 pop. (trajna stran objave)

(Ne)izmerna odmevnost pravnih člankov

Novica je nekoliko stara, a vseeno vredna objave: nek ameriški pravlogar (=avtor pravnega bloga) je analiziral celotno bazo člankov Lexis, da bi ugotovil, kako pogosto so posamezni članki citirani v kasnejših strokovnih člankih ali sodbah. Natančneje, pregledal je približno 385.000 člankov, objavljenih v 726 pravnih revijah.

In kakšni so bili njegovi izsledki? (Povezava na izvirno objavo tukaj, a pozor: pri prvem računanju se je - v duhu častitljive tradicije stereotipov o pravniškem talentu za matematiko - hudo zmotil, v drugo pa menda ne; popravljeni podatki so na koncu objave.)

Ugotovil je, da približno 40% člankov ni bilo nikoli citiranih. 79% vseh citatov se je sklicevalo na 17% objav, polovica vseh citatov na približno zgornjih 5.2% člankov, zgolj najboljših 5 promilov člankov (0.5% ali manj kot 2000 člankov) pa je pobralo 18% vseh citatov.

Če pomislimo, da imajo ameriški pravni članki v povprečju več sto opomb (lahko pa vse do 4824 opomb, kolikor znaša meni znani rekord Arnolda S. Jacobsa, An Analysis of § 16 of the Securities Exchange Act of 1934, 32 N.Y.L. Sch. L. Rev. 209 (1987)), si lahko predstavljate, kako veliko navedb pobere zgolj smetana najboljšega pol odstotka vseh člankov? Dve petini člankov pa nista citirani nikoli, niti enkrat samkrat.

Omenjeni pravlogar sicer ni imel podatkov za evropske revije - a sem bil vseeno vesel, ko sem pred dvema dnevoma ugotovil, da so članek o načelu učinkovitosti v pravu Skupnosti, ki sem ga z avstrijskim kolegom lani jeseni objavil v reviji European Public Law (11/3 (2005), str. 375-403, za tiste z dostopom do Cobissovih tujih baz podatkov v celoti dostopen prek tega naslova), vsaj enkrat že citirali, in to v decembrski številki letnika 2005 revije European Law Review. Navedba je kratka, a prijazna, do sedaj meni neznana Maria Fletcher pa moja nova najboljša prijateljica.

Mimogrede - če kdo izmed bralcev kdaj v kakšni tuji (ali domači) pravni reviji naleti na še kakšno navedbo ali kritiko tega članka, bom vesel, če me o tem obvesti!

This page is powered by Blogger. Isn't yours?