torek, 30. maj 2006

Katja Šugman, 5/30/2006 11:49:00 dop. (trajna stran objave)

nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU#2

Prav zanima me, ali se bo po teh prvih aktivnih izkušnjah moje začetniško blogovsko navdušenje še povečalo, ali (Bog ne daj!) skazilo. Da sploh ne govorim o tem, kako se bo končalo za bralce našega (khmmm bolje rečeno tvojega, Matej) bloga...

Nevarna razmerja praviš. Če se prav spomnim so v knjigi (ali v filmu, oz. v obeh filmih, ki sta prišla na dan istega leta in od katerih precej boljši je tisti z Johnom Malkovichem, Glenn Close in Michelle Pfeiffer) prav vsi udeleženci teh razmerij slabo končali. Nekateri od pretirane potrebe po kontroli in drugi od pretirane ljubezni. Poučna zgodba, ki, bojim se, morebiti vsebuje nekatere podobnosti z odnosom kazenskega prava in EU.

Pa morda ne bova šla tako hitro kot si to zastavil Matej. No, ali vsaj ne bova šla po taki poti. Če bova na koncu dobila vsaj nekaj iztočnic, ki bodo bralce in naju vodili še naprej v razmišljanju o tem, ali je kazensko pravo tisti zadnji branik ?nacionalnih interesov? in zakaj (da ali ne), bom zadovoljna.

Najprej pa nekaj dejstev! Tisti, ki se ukvarjajo s statistiko ter preštevajo in na različne načine merijo "zakonodajno dejavnost" EU trdijo, da se v zadnjih nekaj letih kar 40% vseh aktov EU nanaša na področje ?pravosodja in notranjih zadev? (justice and home affairs, JHA). Ni torej moč zanikati dejstva, da je ljubezenska zveza med EU in kazenskim pravom v zadnjem času strastna in intenzivna.

Če pa se zazremo v zgodovino te zveze, lahko brez težav ugotovimo, da se je dinamika tega, v začetku sicer spogledljivega, vendar precej lenobnega odnosa začela silovito spreminjati po 11. septembru. 2001, seveda. Ne moremo zanikati, da se je tudi pred tem datumom na področju kazenskega prava že dogajalo marsikaj. Oktobra leta 1999 je na primer potekalo srečanje Sveta v Tamperu. To srečanje je bilo drugo v zgodovini EU, ko je bil posebej sklican Svet, ki se je posvetil samo eni temi, zapisani v PEU in sicer ustvarjanju evropskega prostora svobode, varnosti in pravičnosti (SVP). Vendar pa se od oktobra 1999 pa do 11. septembra 2001 na kazenskopravnem področju ni zgodilo kaj pretresljivega. Še najpomembnejši dosežek tistega časa je bil projekt, ki je tekel zelo počasi, premišljeno, zanesljivo in naravnost akademsko - t. i. Corpus Juris. Šlo je za projekt, katerega cilj je bilo napisati ?malo? kazensko zakonodajo varovanja finančnih interesov Unije. Končni projekt je vseboval tako materialno-pravne kot procesno-pravne določbe; izdelal pa je tudi idejo evropskega javnega tožilca (European Public Prosecutor). Pri projektu, ki je potekal več let in bil v dolgotrajni javni razpravi je sodelovalo na desetine najuglednejših strokovnjakov s področja kazenskega prava. Zavidljiv način pisanja kazenske zakonodaje...

Po 11. 9. pa se je tempo začel spreminjati v hitrem drncu. Že 20. septembra se je sestal svet na področju sodstva in notranjih zadev in izdal skupek ukrepov v boju proti terorizmu. Te ukrepe je potrdil izredni sestanek Sveta že naslednjega dne, nanašali pa so se na pospeševanje policijskega in pravosodnega sodelovanja med državami ter na boj proti terorizmu. Svet je tudi pozval k temu, da naj se vsi sklepi iz Tampera implementirajo tako hitro kot je le mogoče. Po 11. septembru 2001 so bili tako po hitrem postopku sprejeti ne samo Okvirni sklep o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, pač pa tudi opredelitev terorizma, poseg zamrznitve premoženja (freezing of assets), dodatna pooblastila Europolu in osnovanje proti-teroristične enote, Eurojust je resnično zaživel in EU je sprejela tudi nekatere druge ekonomske, finančne in operativne ukrepe. Do podobno hitre reakcije je prišlo tudi po londonskih napadih (8. 7. 2005). Že 13. julija se je sestal protiteroristični svet EU, ki je napovedal številne ukrepe.

Prva značilnost razvoja kazenskega prava EU je torej ta, da je pravi pospešek dobil po izjemnih dogodkih usodnih razsežnosti. Z nekoliko cinizma lahko trdim, da se je šele po terorističnih napadih resnično razživel toliko oglaševani cilj ?medsebojnega priznavanja in zaupanja pravnim sistemom drugih držav članic?. Zanimivo, kajne? Zdi se, da je EU potrebovala tako odmeven, tragičen in ekstremen dogodek, da je začela uresničevati svoje kazenskopravne cilje. Fantaziranje o potencialni zvezi kazenskega prava pod okriljem EU je sicer obstajalo že prej, vendar pa je doživelo svoj "passage a l'acte" šele po dogodku, ki z dotedanjimi kazenskopravnimi interesi EU ni imel prav velike zveze. Kot rečeno je EU do terorističnih napadov na ZDA skrbela predvsem zaščita njenih finančnih interesov.

Ali je EU torej potrebovala strah, da je začela razvijati zaupanje? Ali je, kot že tolikokrat v zgodovini, psihologija prevladala nad logiko? Prav gotovo ni nič narobe s hitro odzivnostjo. Če je seveda primerna, resnično učinkovita in meri na pravo muho. (O muholovstvu več enkrat prihodnjič...).

Spomnimo se na primer dogodkov v primeru Plut, bi nekateri najraje takoj našli ?krivce?, jih linčali, po hitrem postopku bi spremenili zakonodajo. Problem je bil samo v tem, da nihče ni natančno vedel kako in kje začeti. Ali naj uvedemo dosmrtno zaporno kazen, damo morda večja pooblastila policiji, na hitro podpišemo nekaj sporazumov o izročanju? Po tem, ko smo celo zadevo prespali, pa smo ugotovili, da je vsa zakonodajna podlaga za ukrepanje obstajala že ves čas?

Tako naj za danes zaključim z ugotovitvijo, da je že samo hitrost sprejemanja aktov na tem področju zaskrbljujoča. Hitre spremembe, brez primernega premisleka, preučevanja učinkov ali domišljenosti ciljev, ki naj bi jih spremembe skušale doseči, niso dober način za spreminjanje kazenske zakonodaje in sprejemanje novih ukrepov.

Oznake:


Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?