četrtek, 01. junij 2006

Katja Šugman, 6/01/2006 02:08:00 pop. (trajna stran objave)

nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU #6

Če se navežem, Matej, na tisto, kar praviš na koncu svojega pisanja #5. Ključno vprašanje, ki se pri kakršnemu koli naddržavnem urejanju (verjetno tudi urejanje na ravni države ni bistveno drugačno) postavlja je, katere standarde izbrati kot model.

Če se na nacionalni ravni znotraj kazenskega prava pregovarjamo in izbiramo med različnimi npr. procesnimi rešitvami (osumljenec naj bo seznanjem s svojimi pravicami pri prvem stiku s policijo ali raje pred preiskovalnim sodnikom; osumljenec naj ima pri prvem podajanju izjav zagovornika; naj ga nima; takšna izjava naj ima dokazno vrednost; naj je nima...), potem se na nad-nacionalni ravni pregovarjamo o tem, kateri nacionalni model je najbolj primeren kot skupni model. Ali pač morda iščemo nekakšne skupine imenovalce, ki bi družili vse države (ti so potem seveda minimalni), ali pa izumljamo nek nov model, ki naj bi bil najboljši za vse države članice (tudi tu se praviloma gibljemo okoli še sprejemljivega minumuma). Vsaka od teh rešitev skriva pasti.

Verjetno se bomo strinjali, da je diktiranje od zunaj še najbolj sprejemljivo, kadar pomeni spremembo na bolje. Ha! Kako naivna trditev. In v tem je seveda past. Kaj pa je to "sprememba na bolje" je odvisno od referentnega (beri: vrednostno-kriminalitetno političnega-svetovno nazorsko-čustveno-racionalnega) okvira posameznika oz. države.

Dilema je podobna kot pri vstopanju v partnersko zvezo. V vsakem primeru nekaj dobimo in nekaj izgubimo (beri: ne moremo na pivo ali na klepet s prijatelji, kadar se nam zahoče, nič več mirnih večerov, ko se nam ni treba z nikomer ukvarjati, svobode koketiranja...). Kje pa je "pravo" ravnotežje med "dobitki" in "izgubami", ve samo vsak posameznik zase, vsak par zase. Verjetno pa bi se vsak od nas čutil ogorčenega in se uprl, če bi nam partner ali celo nekdo "od zunaj" postavljal omejitve oz. zahteve, ki bi posegale v naše temeljne vrednote, pa kakršnekoli te že so.

Pravno gledano se vračamo na vprašanje, katere so tiste temeljne vrednote (lahko jih razumemo kot pravice ipd.), za katere nočemo, da se v kazenskem urejanju izgubljajo. Kakšno je pravo ravnotežje?

Pa smo spet pri dejstvih. Pred seboj imam knjigo (oz. knjigurino - obsega namreč 1096 strani, tistega najtanjšega "bibličnega" papirja) z naslovom "Code of the Criminal Law of the European Union". Zajema pravne akte EU iz področja kazenskega prava do 1. 1. 2005; avtorji pa že v uvodu poudarjajo, da ta besedila ne zajemajo vseh aktov EU na tem področju. Če takole, samo na hitro pregledam akte, lahko z mirno vestjo zagotovim, da se jih velika večina nanaša izključno na ureditev pooblastil, ki jih ima EU za preiskovanje kaznivih dejanj oz. na pooblastila, ki olajšajo pregon. Z lučjo bi lahko iskali kakšen Sklep, Direktivo, Protokol ipd., ki bi se nanašali na varovanje pravic. Največ, na kar lahko naletimo, je bežno sklicevanje na neke že prej obstoječe konvencije ali akte, ki smo jih (vtis dobim, da ŽAL) že prej podpisali.

Pa smo pri tvojem včerajšnjem pisanju, Matej. Okvirni sklep o pravicah obdolžencev sem videla v več fazah. Vsakič ko ga vidim, vsebuje manj pravic in ima vedno več izjem. Če zadevo nekoliko (ampak res samo nekoliko parafraziram) se členi glasijo takole nekako: "Obdolženec ima pravico do zagovornika, razen če ne." In tiste izjeme potem pokrivajo tako rekoč vse mogoče situacije, kjer ne bi bilo "smotrno", da ima obdolženec zagovornika.

Priznam, da od EU pričakujem nekoliko več. Ponovno se lahko vprašamo, kaj ta "več" je. In spet je odgovor tak kot zgoraj - odvisno od vašega referentnega okvira. In res sem tudi večkrat doživela to, na kar opozarjaš Matej. Da nekateri (hote ali nehote) doživljajo EU standarde ne kot minimalne standarde, pač pa kot edine standarde.

Mislim, da je večja navarnost za tako interpretacijo obstaja v novih državah članicah, kjer imamo vtis, da fraza "EU to zahteva od nas!" dosega magične učinke. In kot praviš - to je seveda bolj naš problem kot problem EU. Pa vendar - ali ni določanje minimalnih standardov potemtakem ne samo kontraproduktivno, ampak celo zavestno zavajanje? Komu koristijo takšni standardi, če imajo pa tako ali tako vse države višje? Ali ni to zgolj manipulacija, ki omogoča gornje razmišljanje?

Če se vrnem na OS o pravicah obdolžencev: zgodovina ožanja pravic je ponovno potekala vzporedno s terorističnimi napadi. V strahu, da bi te pravice ščitile tudi teroriste, so jih ožali in ožali. Še enkrat: tudi za tiste, ki so kradli, jemali ekstrasy, podali komu joint ali povzročili prometno nesrečo. In ne samo za tiste - tudi za tiste, ki so bili samo osumljeni terorizma (v tem smislu je več kot poučen angleški primer Davida Marya). Tako smo ponovno pri vprašanju, ki pa je tipično kazensko-pravno: ali naj tisti najmanjši del kriminalitete določa režim za vse?

V zgodovini smo bili takšni logiki priča že ničkolikokrat. Če samo spomnim na dejstvo, da je inkvizitorni postopek (z mučenjem vred) nastal kot izjema izjeme rednega kazenskega postopka (primernega samo za heretike in čarovnice, zaradi njihove tako očitne zavržnosti). "Začuda" pa se je zgodilo, da se je izkazal za tako čudovito učinkovitega in primernega, da je v nekaj desetletjih prerasel v redni kazenski postopek.

Toliko, samo v razmislek.

Oznake:


Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?