ponedeljek, 05. junij 2006

Katja Šugman, 6/05/2006 03:38:00 pop. (trajna stran objave)

Nevarna razmerja med kazenskim pravom in EU #10

No, Matej, pa sva se prebila do desetke.

Kot sam ugotavljaš, in s čimer se povsem strinjam, se kazensko pravni "zakonodajni proces", močno podkrepljen s političnimi vplivi, na ravni EU ne razlikuje bistveno od nacionalnega. Če na kratko povzamem: do sprememb prihaja (pre)hitro, nastajajo pod vplivom posamičnih izrednih dogodkov, večinoma prevladujejo rešitve, ki podpirajo težnjo učinkovitosti (te rešitve pa imajo še težnjo po širitvi) in do konsenza se poskuša prihajati po obvoznih poteh. Nič novega torej.

Tako tudi na tem področju, po vseh mojih izkušnjah, prihaja do dveh blokov. (tudi to najbrž ni značilno samo za kazensko pravo...). Na eni strani so t. i. "eurokrati" in tistimi-na-drugi-strani, ki jih je nekoliko težje opredeliti. Priznam, tale delitev je nekoliko nejasna in terja ponazoritev.

Dobro se spomnim kazenskopravne sekcije kongresa FIDE (Federation internationale de droit europeen) v Dublinu leta 2004, kjer je beseda, podobno kot tu, tekla o razvoju kazenskega prava EU. Dvorana se je dobesedno razcepila na dva dela; precej večji, ki je, takole grobo rečeno, zajemal predstavnike sodstva, odvetništva in profesorje in na precej manjši del, ki so ga v glavnem sestavljali tisti, ki so v EU zaposleni (pa še kakšen navdušenec držav kandidatk in tožilec bi se našel vmes). Predstavljamo si lahko, kako se je razprava odvijala. Morda nisem najbolj nepristranska, ko podajam svojo različico razprave, vendar pa lahko trdim, da so predstavniki EU institucij številne tehtne kritike EU politike na obravnavanem področju izredno vzvišeno, neargumentirano in irelevantno - beri: samo z uporabo svoje pozicije moči - zavračali. Nekaj podobnega sem kasneje doživela na raznih kongresih in srečanjih še večkrat.

Tako, Matej, se vprašam, ali je res nasprotje kot ga postavljaš: (1) EU na eni strani in (2) nacionalne države, ki branijo svoje vrtičke na drugi strani? Bojim se, da ne. Da je pravzaprav huje. Nacionalni politikam, ki sicer ustvarjajo kazensko pravo, se je pridružil še "veliki oče" (morda mati?) v obliki nad-nacionalnega jedra moči - EU. Kdo pa je na drugi strani? Tisti, ki so rekli NE evropski ustavi, morda.

Razlogi za ta NE, so bili seveda različni - z nekaterimi se lahko strinjamo, z drugimi morda ne. Ni pa moč zanemariti tistih razlogov, ki so rekli NE tudi natančno tej arganci, nedovzetnosti za argumente in ustvarjanju novega, tokrat morda z še bolj "bleščečimi cilji" okrašenega centra moči. In bojim se, da je tudi sedanja skrb za varnost državljanov pred terorističnimi napadi (ki so jih, mimogrede, vsaj v Angliji zakrivili ljudje, ki so od malega rasli v angleški družbi...) bolj pesek v oči in sredstvo za povečevanje moči tistih, ki jo že tako ali tako imajo. To pa seveda koristi tudi nacionalnim državam. Hura!

Kot praviš - Unije je močno orodje. In ravno zato, ker je močna, pričakujem od nje več. Nerealno morda, vem - pričakujem pa, da več znanja, strokovnosti, profesionalnosti, več ljudi in več denarja nenazadnje more prinesti nekaj "boljšega". Pa, da se izognem vrednostnim očitkom (če je kaj takega sploh mogoče), bom to "boljše" opredelila kot - bolj premišljene, bolj koherentne, bolj transparentne in bolj uravnotežene rešitve. Samo ideja Unije, pa naj bo ta še tako pozitivna in navdihujoča, ne more opravičiti tako nepremišljenega in, dovoli mi nekoliko krepkejši izraz, spolitizirano-birokratskega delovanja, ki udejanja tako rekoč izključno en cilj - vedno več pooblastil državam in naddržavnim institucijam.

Sama tako nimam pomislekov nad tem, da se EU spušča tudi na kazenskopravno področje. Tega pravnega področja ne vidim kot neko mitsko areno, kamor lahko posega samo nacionalno pravo. Ravno obratno. Vidim pa ga kot ZELO NEVARNO področje, za katerega se lahko zdi, da se nas ne tiče. Mi smo vendarle spodobni državljani. Ker se nanaša na tiste ?druge?, tiste ?kriminalce?, lahko zlahka pristanemo na omejevanje svobode. V hipu pa se, ne da bi sami vedeli kdaj, sprevrže zoper vse državljane (ponovno opozarjam na primer Davida Merya!!)

Tako govorimo o res nevarnem orodju. Če pa so oz. bi bili ti posegi, pa naj naštejem še enkrat: premišljeni, raziskovalno podprti, usmerjeni, in imajo pred seboj neko vizijo, ki ne gre v prid izključno učinkovitosti, če so smotrni, razumni in v skladu z vsemi sprejetimi kazenskopravnimi načeli - potem ja. Pravzaprav en velik JA. In tukaj tudi sama računam na vlogo Sodišča ES, za katerega upam, da bo lahko direktno prevzelo vlogo razsodnika.

Samo v takih okoliščinah, pa naj gre za kazensko-pravno področje ali ne, lahko vidim smisel v vključevanju v večje skupnosti. Če gre pri tem samo še za eno zlorabo več, potem sem do takega poseganja skeptična. Dosedanje ravnanje Unije na kazenskem področju lahko prej označimo kot zlorabo njene moči kot pa "poklanjanje svojemu stvarjenju" ali celo kot "mirovni projekt za ustvarjanje solidarnosti". Še slabše kot če male nacionalne zakonodaje zlorabljajo svojo politično moč je, če to počne velika, naddržavna institucija. In, priznam, prav nič romantično-zanesenega pri čemer bi lahko temu velikanu gledali skozi prste, me pri taki sodbi ne zadržuje.

* * *

Hvala ti Matej, za tale dialog; izostril mi je misli, me vsak dan disciplinirano posedel k računalniku in v meni prebudil blogovsko navdušenko! Upam, da tudi v zadovoljstvo bralcev...

Oznake:


Komentarji:

Dodaj komentar



<< Na glavno stran

This page is powered by Blogger. Isn't yours?