Kontekst

Spodnja objava o hibernaciji Konteksta še drži. A sam sem že pred časom, v zadnjem mesecu pa bolj aktivno našel vsaj začasno drugo domovanje: na Kvarkadabrinem blogu, ki ga soustvarjamo raziskovalci iz različnih disciplin.

Če ste radi prebirali Kontekst, vabljeni tudi na obisk Kvarkadabre: laboratorijskih dnevnikov!

Dragi bralci Konteksta, po nekajtedenskem razmisleku in oblikovanju odločitev je skrajni čas za naslednje obvestilo:

1. Danes ni 1. april.

2. Po skoraj letu dni aktivnega ubadanja s Kontekstom moram čez njegove brazde povleči sklep, da ideja skupinskega pravloga žal ni zaživela. Kontekst je lahko res dober in koristen le, če je poln svežih in učinkovitih objav; sam pa tega bremena na dolgi rok ne morem nositi, ne da bi preveč trpele druge službene in obslužbene dejavnosti. Povedano drugače: ena je bodisi enkrat ena bodisi sedemkrat 0,142857.* Enega izmed sedmih vogalov Konteksta bi sam z veseljem podpiral še naprej, morda tudi dva, šestih ali sedmih pa ne.

(*Za tiste, ki si želite miselne telovadbe, v duhu nekdanjih objav matematično vprašanje, kaj je posebnost (večkratnikov) števila 0,142857.)

3. Kontekst tako po nekaj tednih pomenljive tišine zdaj tudi uradno nastopa čas hibernacije. To ne pomeni, da bo povsem zaprl svoja spletna vrata. Objavljeni zapisi vam bodo ostali na voljo, tudi vaši komentarji bodo še naprej dobrodošli. Prav tako seveda ni izključeno, da Konteksta ne bi želeli za kakšno izmed svojih misli kdaj uporabiti tudi moji soavtorji. Hibernacija pomeni predvsem to, da se zaradi drugih obveznosti in projektov sam pravlogu do nadaljnjega ne bom mogel posvečati.

4. Ideja skupinskega pravloga mi je še vedno všeč. Morda bo čez nekaj časa postala tudi praktično izvedljiva. Če se bo to zgodilo, boste o tem vsekakor obveščeni - oziroma se bomo, kdorkoli že bomo, vsaj trudili za to.

Hvala in na snidenje kako drugače!

Pred tednom dni sem vam zastavil nagradno vprašanje, na katero žal nisem prejel nobenega pravilnega odgovora. (Poudarek, seveda, na "pravilnega".) Zato tukaj odgovor ponujam sam.

Avtor citiranega članka je profesor Aleksander Maklecov, gre pa za članek z naslovom "Žena in zločin", ki ga je leta 1944 objavil v Zborniku znanstvenih razprav Pravne fakultete.

V članku se je Maklecov posvečal "[vprašanju] o ženski zločinstvenosti in o njenih svojevrstnih posebnostih v primeri z moško kriminaliteto". Ugotovil je, da je "objektivnemu raziskovanju celotnega kompleksa sem spadajočih vprašanj doslej največ škodovala čustveno pobarvana zavzetost ... posameznih avtorjev". Nato pa je nanizal še nekaj zanimivih misli (opombe izpuščene):

Ostane še vprašanje, ali priča manjša ženska zločinstvenost o višji etični ravni ženskega spola vobče. Le malokateri avtorji (Valentini, Proal, deloma Tarde) se izrečno zavzemajo za to tezo. Nemalo jih je, ki jo odločno pobijajo. Večina sodobnih kriminologov pa smatra, da ni naloga kriminološke znanosti reševati to v vsakem pogledu kočljivo vprašanje. [...]

Nekateri naturalistično usmerjeni avtorji izražajo prepričanje o bio-psihični in moralni manjvrednosti žene vobče, na to pa skušajo najti protiutež in neke vrste kompenzacijo v moralnih vrlinah žene-matere. Vsa podobna pretehtavanja [...] nimajo prave znanstvene vrednosti že zaradi svoje skrajne subjektivnosti. [...]

Na koncu bi radi naglasili še eno značilno dejstvo. Še v 19. stoletju so se nekateri kriminalisti [...] zavzemali za načelno različno in sicer v primeru z moškim, milejšo kazensko odgovornost žene [...]. Pripadnost ženskemu spolu naj bi vplivala na kazensko odgovornost približno tako kakor maloletnost. Kazensko pravo nove dobe [...] te pobude ni sprejelo. V vseh kulturnih državah sveta veljajo za oba spola enaka splošna načela o vračunljivosti, krivdi in kazenski odgovornosti. In to vodilno zakonodajčevo stališče nam pove več kot subjektivne sodbe poedinih pisateljev.

Tako je zapisal Maklecov. Vsekakor članek, vreden tega, da ga vzamete z zaprašenih polic, kot še mnogi drugi iz starih letnikov ZZR. Pa lep praznik vsem, ki ga želite praznovati.

Glede na to, da gre očitno za teden objav, ki bralcem zastavljajo vprašanja, je tudi tokratno objavo moč začeti z vprašanjem: Kako sta povezana Guy Canivet in Charles Dickens?

Vprašanje je trivialno, vem, a vendarle poskusite nanj odgovoriti.

Ne morete?

No prav, bom pa jaz.

1. Guy Canivet je eden izmed novih sodnikov francoskega Ustavnega sveta, o čemer sem pisal včeraj. Ker sem vas z naslovom morda zavedel oziroma za šalo navajal na misel, da gre morda za slovenske ustavne sodnike, bi me oziroma moj način duhovičenja morda lahko označili z jidiš besedo "chutzpah".

2. Charles Dickens je seveda avtor več romanov, med drugim tudi enega z naslovom Martin Chuzzlewit.

3. Besedi chutzpah in Chuzzlewit bi bili v slovarju uvrščeni ena za drugo, če bi slovar vseboval obe in če bi bila osebna imena vključena v splošni slovarski del.

(4. Pri tem pa je gotovo zgolj golo naključje botrovalo temu, da Veliki angleški slovar vsebuje zgolj osebno ime Chuzzlewit, ne pa jidiš pojma chutzpah, medtem ko The New Webster's Enyclopedic Dictionary of the English Language vsebuje zgolj geslo chutzpa(h), ne pa tudi - gotovo zelo zaželenega - osebnega imena oziroma priimka Chuzzlewit.)

---

Chutzpah, kot si lahko preberete tudi na tem priročnem viru, sicer pomeni marsikaj, najpogosteje pa za oris, kaj pomeni, če je oziroma ima nekdo chutzpah, uporabljajo primer fanta, ki ubije svoje starše, potem pa na sodišču prosi za milost, saj da je sirota.

Obenem pa je pričujoča objava v tej luči tudi obliž na rane tistih bralcev, ki vas je morebiti prizadela včerajšnja vest, ker ni govorila o ameriški ustavnosodni praksi. Na tem naslovu si namreč lahko preberete kratko vest o uporabi pojma chutzpah v sodbi Vrhovnega sodišča ZDA, sicer pa si lahko o pomenu te in sorodnih "pravnih" izrazov lahko preberete tudi resno akademsko razpravo Alexa Kozinskega in Eugena Volokha. Ja, Alex Kozinski je tisti sodnik Kozinski, o katerem sem lani že pisal.

Pred predsednikom so prisegli trije novi ustavni sodniki. Govorim seveda o Franciji, ki je dobila predsednika in dva nova člana Ustavnega sveta, o čemer je poročal tudi Figaro.

Na omenjeni povezavi boste našli tudi sliko sodnikov; kot poroča objava revije sama, naj bi bili na sliki skoraj vsi sodniki, manjkal naj bi le Pierre Joxe. Toda to ni povsem res. Za frankofonske bralce zato nenagradno vprašanje: kdo še manjka na sliki?

Poleg tega pa se mi je vest zdela zanimiva še iz dveh razlogov: prvič zato, ker ob siceršnjem zanimanju za ameriško pravno kulturo tudi v Evropi dokaj poskočimo, ko pride do zamenjave članov Vrhovnega sodišča ZDA (kar se sicer zgodi dosti redkeje kot pri nas), pa ne bi bilo nič narobe, če bi se zanimali tudi za evropsko srenjo.

In drugič zato, ker tudi Slovenijo v letošnjem letu čaka še kar nekaj novih imenovanj ustavnih sodnikov. Imate kakšen občutek o tem, kdo bi lahko bili izbrani kandidati?

Z marcem je prišel čas za nov nagradni* kviz. Kdo je avtor članka, ki v uvodu med drugim vsebuje tudi naslednje besedilo:

Omalovažujoče, včasih naravnost uničujoče sodbe o ženi kot taki in o njenih psiho-fizičnih in moralnih lastnostih najdemo v literaturi vseh časov od Konfucija in Evripida vse do Schopenhauerja, Nietzscheja, Strindberga, Weiningerja, Moebiusa in drugih novejših mizoginov. Minili so sicer časi, ko se je postavljalo vprašanje, an mulier habet animam, in ko so se moralne vrline in kreposti istovetile izključno z moškostjo (αρετή od ανηρ, virtus od vir). Značilno pa je, da so imeli v 20. stoletju nenavaden zunanji uspeh, v znatni meri uspeh senzacije, izrazito antifeministični nauki o "moralni manjvrednosti", "amoralnosti" (Weininger) in celo o "fiziološki slaboumnosti" žene (Moebius) podobno temu, kakor so v 16. in 17. stoletju v Franciji uživale velik sloves posebne enciklopedije ženske hudobnosti, ničemernosti in zvitosti: Alphabets de l'imperfection et malice des femmes et des malheurs venus à leur occasion. ...

Pravo nasprotje antifeminizma je feminizem z njegovimi različnimi inačicami in odtenki. To je na eni strani neke vrste splošna romantična idealizacija žene in ženskosti:

"Du respect pour le sexe, ou je rompe avec vous.
Ses vertus sont de lui, ses défauts sont de nous."
(Barthélémy)

Za feministe te vrste je žena, če se poslužimo starega reka, columba feconda virtutibus, nihil in se mali. Moralna superiornost žene, "naturale bontà della donna", je zanje izven dvoma ...

Za odgovore imate čas en teden, nato pa bom objavil polne podatke o članku in morda tudi kak izsek iz zaključka.

(*Nagrada za pravilni odgovor, če me boste že prijeli za besedo, je strip Kalne vode, ki bi lahko imel tudi podnaslov "Vse, kar ste si želeli vedeti o delovanju Evropskega parlamenta, pa vam o tem še ni posnel filma Woody Allen".)

Morda najdaljši postopek v zgodovini Meddržavnega sodišča je včeraj dobil sodni epilog; ki pa, kar je moč dodati v isti sapi, seveda še ne bo pomenil tudi konca razprave o pravnopolitičnih vidikih sporazuma oziroma vlogi države Srbije pri genocidu, ki se je sicer dokazano zgodil v Bosni.

S sodbo je Meddržavno sodišče Srbijo bolj ali manj opralo odgovornosti za genocid, odgovorna je le toliko, kolikor ni izpolnila svojih obveznosti po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju genocida, ker ni storila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi genocid preprečila, pa tudi zato, ker Haaškemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v sojenje ni predala Ratka Mladića in je s tem kršila dolžnost sodelovanja s tem sodiščem.

Je bila sodba nepričakovana? Po eni strani je za marsikoga gotovo bila presenečenje - vsekakor za Juliana Kuja, ki je na blogu Opinio Iuris po indicih napovedoval drugačno sodbo. Po drugi strani pa je pripisovanje uradne odgovornosti države za tako kompleksno hudodelstvo, kot je genocid, za Meddržavno sodišče in za mednarodno pravo nasploh tudi še neprehojena pot, polna pravnih bodic, ki bi bila zato vse prej kot običajna odločitev. (Za nekaj več o ozadju, okoliščinah in implikacijah glej tu.)

Ob tem se mi sicer zdi malo smešno, da v časniku Delu dan po sodbi sodišča berem novinarjev komentar, ki se začne z naslednjimi besedami: "Kdor je pričakoval, da bo haaško sodišče Srbijo oziroma takratno ZRJ prvič v zgodovini mednarodnega prava obsodilo državnega genocida, je bil preveč naiven."

Prvič, končna odločitev večini ne povsem naivnih pravnikov ni bila že vnaprej povsem samoumevna, kot bi bilo razbrati iz teh besed; o tem priča že ena zgornjih povezav. In drugič, takšne izjave, ki so zapisane dan po odločitvi, imajo zame vedno tisti znani lesk generala po bitki. Če je novinar enako pisal že pred sodbo, se mu seveda opravičujem in čestitam za modrost - zgolj dan za samim dogodkom pa se mi takšna označba (tudi, če je bila obenem mišljena kot samooznačba) drugače mislečih ali upajočih za naivneže zdi pomensko izpraznjena. Nenazadnje je Meddržavno sodišče v Haagu že pokazalo, da ni imuno na odločitve, ki bi jih marsikdo lahko označil za politično naivne.

Sorazmerno kompleksnost pričujoče zadeve izpričujejo tudi glasovi v prid ali proti posamezni odločitvi sodišča, nenazadnje pa že sam obseg sodbe. Na strani sodišča si lahko pogledate sodbo v celoti ali njen povzetek, obenem pa je pozornosti vredno branje tudi odklonilno ločeno mnenje podpredsednika sodišča Al-Khasawneha, za frankofonske bralce pa še tisto sodnika ad hoc Mahiouja.

Največji ljubitelji pa si lahko izrek sodbe tudi zavrtite na domačem računalniškem zvočniku.

Kolegica Maja Brkan, ki kot mentorica pomaga študentskemu razpravljalnemu klubu Fokus, me je prosila za objavo vabila na četrto razpravo tega kluba z naslovom "Raj na zemlji? Potrošništvo in regulacija", ki bo v torek, 27. 2. 2007, ob 17h v Seminarju 1 Pravne fakultete v Ljubljani.

Na tretji razpravi sem bil tudi sam in lahko pričam o tem, da je (1) razprava res bila razprava in da je bilo (2) vse skupaj res izvedeno zelo dobro. Če vas mika razpravljati o izbranih temah s študenti prava, filozofije in še česa, potem se vam klub ponuja kot eno od dobrodošlih zatočišč.

Še ena pozornosti vredna nedavna objava z bloga Volokh: Ilya Somin piše o tem, ali lahko veliki zajci rešijo korejski komunizem.

(Mimogrede, veliki zajci oziroma giant rabbits vsaj po terminološki strani Evroterm sodeč še ne tičijo v zakonodajnem grmu Evropske unije.)

Bistvo je seveda v zajcih samih; a Somin jih poveže s splošnejšo nagnjenostjo komunističnih držav k velikim projektom, ki se niso vedno izkazali za najbolj "stroškovno učinkovite". Ob tem sem se sam spomnil na anekdoto, ki jo je pred leti na obisku Pravne fakultete pripovedoval gostujoči ameriški profesor. Imena (tako profesorja kot države) se ne spomnim in predavanje na splošno ni bilo ravno nepozabno, anekdota pa mi je ostala v glavi:

V neki vzhodnoevropski državi, morda Ukrajini, so izdelovali neke gradbene stroje (viličarje ali nekaj podobnega) in za nakup se je zanimala Japonska. Po začetnem kupoprodajnem zadovoljstvu je posel stekel in v tej državi so pospešeno proizvajali stroje, Japonska pa jih je pospešeno kupovala in prevažala na Japonsko. Edino, česar (ne)srečni proizvajalci niso vedeli, je bilo to, da so stroje takoj po prihodu na Japonsko vozili v talilnico in jih talili nazaj v jeklo, ki so ga nato uporabili kot surovino - kar je bila od vsega začetka njihova namera.

Prijaznost Japonci, ki niso želeli prizadeti marljivih izdelovalcev manj kakovostnih strojev? Ekonomsko neučinkovito, a socialno koristno zaposlovanje obsežne delovne sile? Ali nepotrebna in prelahkotna odpoved dodani vrednosti človeškega dela?

Kakorkoli že, Severna Koreja si zasluži hvalo vsaj z udejanjanjem starega rekla "kamen na kamen, palača", pri čemer verjetno računa z enako pregovorno zajčjo plodnostjo: začeli bodo z zgolj šestimi zajci...

Ko že pišem o težavah z opredelitvijo pojmov, pa še en sklep Ustavnega sodišča, zaradi katerega žal ne bomo deležni obsežnejše razprave o pomenu izraza "družinska hiša".

Bralec me je opozoril na to vest v enem manjših ameriških časnikov in me pobaral, če bi si zaslužila komentar na Kontekstu. Pri tem seveda že sam ni mislil na ptico samo* ali njen pomembni status simbola ZDA, in začuda tudi ne na legendarno dobrodušni lik iz Muppet Showa, temveč na vprašanje o tolmačenju besede "disturb".

(*Pet bonus pustnih točk dobi vsak, ki je iz naslova sklepal, da bo objava zadevala plešce brez kril, tri točke minusa pa tisti, ki so mislili, da bo šlo za pešce.)

Vest med drugim namreč poroča o sporočilu visokega državnega uradnika svojim nadrejenim o tem, da naj bi bila potrebna "razširjena opredelitev izraza 'disturb' (motiti ali vznemirjati), saj naj bi bilo opredelitev 'zelo težko uveljaviti brez dokazov o mrtvem ali poškodovanem orlu'".

Vest sama sicer ne navaja, za katero opredelitev izraza gre, a sklepam, da gre za opredelitev v posebnem zakonodajnem aktu za zaščito planinskih orlov in plešcev. Tudi v tem aktu se sicer izraz "disturb" najde samo enkrat, in sicer v odseku "Opredelitve" ob pojasnitvi drugega izraza "take" - naj mi bo oproščeno, da navajam kar v izvirniku:

As used in this subchapter [...] "take" includes also pursue, shoot, shoot at, poison, wound, kill, capture, trap, collect, molest or disturb [...]

Tudi takšno je pravniško delo. Najprej en izraz opredeljujemo z drugimi, nato je treba opredeliti tudi te druge in (nemara) tako naprej. In nikoli ne veš, kje bo negotovost naslednjič izbruhnila na plan - kot denimo pri že komentiranem primeru izraza "debris".

V včerajšnji objavi navajam povezavo na objavo prof. Kerra, ki vrednotenje izpitov čez lužo kaže na primeru pravila, ki bi prepovedovalo vstop v park za vsa vozila, in potencialno spornega "vozila". Teoretično prekaljeni diplomirani pravniki in študenti med bralci pa nemara že veste, da si je pravilo "izposodil" pri znani razpravi med britanskim pravnim filozofom Hartom in ameriškim pravnim teoretikom Fullerjem iz leta 1958 in nato z odmevi nadaljevala še leta kasneje.

Tudi v tisti razpravi sta Hart in Fuller iskala pomen pravila oziroma znaka, ki stoji pred vhodom v mestni park in prepoveduje vstop vsem vozilom. Njuno razpravo o tem pravilu sem tudi sam povzel v svojem članku o pravnih načelih v ZZR, iz katerega za okus navajam kratek odlomek z njunimi konkretnimi primeri spornih "vozil" (opombe izpuščene):

Pravilo je na prvi pogled zelo jasno, kot si ga je najbrž zamislil tudi njegov avtor: vsakdo, kdor bi se z avtomobilom zapeljal v park, bi ga očitno prekršil. Toda, ali ta prepoved velja tudi za dekle na kotalkah, fantiča z avtomobilom-igračo? Mamo z otroškim vozičkom? Denimo, da v odgovor na takšna vprašanja (ki po Hartovem mnenju sodijo v »obrobje« pravnega sistema) poskusimo vzpostaviti razlikovanje med prevoznimi sredstvi, ki jih želimo označiti s pojmom »vozilo«, in tistimi, za katere bi bilo to nesmiselno. Bi omenjena prepoved nato veljala (oziroma bi morala veljati) za vojaški tovornjak iz druge svetovne vojne v voznem stanju – vozilo par excellence – ki bi ga želeli sredi parka postaviti kot spomenik? Podobna vprašanja bi si morda lahko zastavljali v nedogled. V kolikšni meri bi bilo to pravilo denimo potrebno razumeti v luči konkretnega družbenega okolja, v katerem naj se izvaja: ali sta poulični lajnar in, nasprotno, pogrebni voz enako dobrodošla v parku sredi Neaplja in sredi Stockholma?

Toliko v resen razmislek. Tisti, ki bi radi skrivnosti o tem, kaj je "vozilo", prišli čim bolj do dna, pa si morate vsekakor prebrati tudi to objavo na Kontekstu.

Zmedena vest o zmedenih udeležencih zmedenega početja (lahko pa si pogledate še nekoliko manj zmedeni izvirnik v hrvaščini).

Prejšnji torek sem gostoval pri Uvodu v primerjalno pravo prof. Cerarja, kjer sem govoril o razvoju ameriškega prava in (predvsem) pravnega izobraževanja. Na koncu smo govorili tudi o nekaterih praktičnih vidikih študija prava v ZDA. Ena od pomembnejših praktičnih razlik je tudi opravljanje izpitov.

Pri nas so izpiti pogosto pisni in ustni: pisni del izpita, ki običajno traja približno eno uro, pa študenti opravijo v predavalnicah, kjer si praviloma ne smejo pomagati z zapiski, literaturo ali drugimi pomagali. Čez lužo so izpiti brez izjeme (vsaj jaz se je ne spomnim) zgolj pisni in anonimni, pogosto pa trajajo cel dan in so zasnovani tako, da študenti zjutraj izpitno polo prevzamejo v referatu, z njo odidejo kamorkoli že in popoldne računalniško stiskan izpitni odgovor dostavijo nazaj v taisti referat.

Tak sistem seveda za naše razmere postavlja veliko vprašanj. Si študenti lahko pomagajo z zapiski in drugo literaturo? Da, vsekakor, tega jim nihče ne prepoveduje. Kakšna so potemtakem izpitna vprašanja? Takšna, da od študentov zahtevajo pravno analizo, ki je v knjigah ne bodo našli. Kdo jamči, da si študenti ne bodo pomagali med seboj ali pomoči iskali pri drugih prijateljih? V bistvu formalno zgolj močna ideologija akademskega poštenja in pretnja zelo radikalnih disciplinskih ukrepov, če bi kakšnega študenta zalotili, da se je temu poštenju izneveril; dejansko pa pri ameriških študentih prava nemara pogosto pomagata še polno razvit ego (oziroma samozavest) in bolj ali manj zdrav tekmovalni duh med študenti.

Za dodatno predstavo o tem, kako tak izpit izgleda, pa bo nemara prav prišel zapis o vrednotenju študentskih izpitnih odgovorov, ki ga je Orin Kerr isti dan objavil na pravlogu Volokh. V zapisu prof. Kerr razlaga, kako sam razlikuje med slabimi, povprečnimi in dobrimi odgovori na zastavljena izpitna vprašanja. V tem primeru je govora sicer o "zgolj" triurnem izpitu v predavalnici, zaradi česar so v celoti gledano njegovi ponujeni odgovori nekoliko slabši, kot bi jih pričakoval; a vendar so kar dober oris tega, kakšni so izpiti čez lužo.

(Za primer obsežnejšega izpita pa si lahko ogledate tudi to nekoliko hudomušno objavo na Kontekstu.)

Te dni sem se med drugim ubadal tudi z dokončnim urejanjem obsežnega članka o izkušnjah nekdanje Jugoslavije z iskanjem delujoče federalne ureditve in njenih naukov za evropski projekt, ki ga bo objavila Review of Central and East European Law.

Med drugim sem se ob analizi razpada srečal tudi s problematiko (nenamerne) subjektivnosti "notranjih" in "zunanjih" komentatorjev tega razpada, o kateri sem na kratko že pisal pred dnevi. Eden od izbranih primerov je bila tudi knjiga Milovana Buzadžića, predsednika jugoslovanskega zveznega ustavnega sodišča v najbolj kriznih časih, v kateri je objavil večje število izbranih odločb ustavnega sodišča in lastno uvodno razpravo, s katero naj bi problematiko razpada osvetlil s pravnega vidika.

Kot nekakšen mamljivček za prihajajoči članek, pa tudi v ilustracijo opisanih težav komentatorjev, ki želijo kljub osebni vpletenosti podati trezne strokovne opise posameznih problematičnih vprašanj, vam tako ponujam naslednji odlomek. Razprava Buzadžića se po ugotovitvi, da Jugoslavije ni več, namreč začne z naslednjimi besedami (prevajam po srbskem izvirniku):

»Nihče se,« pravi prof. dr. Mihajlo Džurić, »ne sramuje in ne počuti odgovornega za to, da so se tako surovo izjalovili upi in pričakovanja celotne zaman žrtvovane generacije sanjačev in zanesenjakov.« Mračne, heterogene secesionistične sile javno proslavljajo zaradi te herostratske slave. Ugledni bojevniki teh rušilnih sil z govornic vzklikajo: »Naloga je opravljena – Jugoslavije ni več.« Kot da je zgodovina samo – historia scandalis. Ti pigmejci ne razumejo, da je, če parafraziramo Lomonosova, človeček tudi na visokem hribu pritlikavec, gorostas pa tudi v jami velik. V zgodovino se, to je res, lahko pride na različne načine: kot rušitelj ali kot stvaritelj, kot varuh ali kot razbijač skupnosti, kot človek ali kot ničvrednež.

Zelo lirično, bogato in berljivo spisano. A vendar je - ne glede na to, ali se kot slovenski bralci zaradi povedanega počutimo prizadeti - težko verjeti, da bo tisto, kar sledi takemu uvodu, (zgolj) strokovna oziroma znanstvena razprava pravnih vprašanj...

1. Kaj privede do tega, da nekateri jeziki za isto stvar razvijejo besedo beton (fr. béton iz nlat. bitumen: zemeljska smola), drugi pa concrete (prek concretus iz lat. concrescere: zrasti skupaj)? Je to povezano z razlikovanjem med kontinentalnim poudarjanjem materialnega in anglosaškim poudarjanjem procesnega?

2. Lepo, nujno in samoumevno, da Slovenci svoji kulturi podarimo praznik, ob katerem počastimo tudi raznorodne kulturnike. Malo manj lepo, nujno in samoumevno, da v obrazložitvi podelitve velike Prešernove nagrade mrgoli tujk oziroma vsaj deloma povsem nepotrebnih artificielnih fraz. Upam, da so vsaj vse prišle iz srca in ne iz želje po navideznem plemenitenju nagrade, nagrajenčevih dosežkov ali, kar bi bilo še najslabše, same obrazložitve.

3. Če bomo spet imeli kviz Lepo je biti milijonar, bo še vedno moč prislužiti milijon? Je sploh moč imeti kviz s takim imenom, če glavna nagrada ni milijon? (Ugibam, da se je ta pomislek ljudem pojavil že zdavnaj in da bomo kmalu dobili presenetljiv empiričen odgovor.)

4. Kdo še piše in bere pesmi? Kot se je izkazalo na zadnjem srečanju krožka Literatura in pravo, tudi študenti prava! Deležni smo bili celo deklamacije celotnega Krsta pri Savici. Jaz sam pa vam tu ponujam le znani haiku izpod peres Matsua Basha in prevajalca Marta Ogna:

Poletne trave:
bojevnikov pogumnih
sanj edina sled.

Lepo praznujte (tudi če "danes" ni več praznik).

Medtem ko se na Kosovo odpravljajo slovenski vojaki in se v iskanje njegove prihodnosti vse bolj vključujejo tudi slovenski politiki, se o njem pogovarjajo tudi tam, kjer so do mednarodnega prava sicer med najbolj skeptičnimi. Na ameriškem blogu Opinio Juris te dni gostuje Eugene Kontorovich, ki se v svoji prvi objavi sprašuje o pristojnostih OZN in njenega Varnostnega sveta za določanje mednarodnega statusa Kosova in njegove neodvisnosti v razmerju do Srbije.

(Mimogrede, povod za takšna razmišljanja je seveda predlog posebnega odposlanca ZN za Kosovo Marttija Ahtisaarija, ki si ga lahko ogledate na tej strani, kratek povzetek pa v tej datoteki.)

Posebno koristnega komentarja vam ta hip še ne morem ponuditi. Se mi pa pri tovrstnih dogodkih vedno zdi zanimivo in pomembno opazovati, kako in koliko na zunanje in na notranje komentatorje pri oblikovanju njihovih načelnih stališč (nehote) vplivajo njihove osebne okoliščine, lastna nacionalna pripadnost ali osebno ozadje; na zunanje komentatorje pa poleg tega lahko tudi stopnja poznavanja okolja in razmer, o katerih razmišljajo in pišejo, ter stopnja zadržanosti pri preslikavanju domačih modrosti na navidezno podobne tuje izkušnje. To sem denimo zelo očitno opazil, ko sem raziskoval zapise o razpadu Jugoslavije - o čemer morda še kdaj v prihodnje.

Na nek način seveda temu nikoli ne moremo ubežati, kadar nas nek dogodek tudi osebno zelo zadeva - in prav v vprašanje razpada ali statusa državne tvorbe, katere del smo (bili), smo vedno nehote avtomatično tudi osebno vpleteni. Tega se udeleženci pogosto tudi zavedajo (ali zavedamo) - tako denimo tudi prvi komentator Kontorovicheve objave jasno poudarja, da je Srb. Na koncu gre nemara vedno za tehtanje in iskanje ravnovesja med dvema poloma: notranjimi, a morebiti nehote pristranskimi, in zunanjimi, a morebiti prepovršnimi komentatorji in snovalci njegove prihodnosti.

Tudi zato se meni zdi povsem smiselno, da se v takšnih primerih v snovanje ureditve neke sporne tvorbe v veliki meri vključijo tiste mednarodne sosede, ki to tvorbo poznajo, a imajo obenem čim manj težav z lastnimi interesi. V primeru Kosova, kolikor njegovo prihodnost že lahko snuje mednarodna skupnost, torej tudi Slovenija.

Če bi povprašali SSKJ, bi izvedeli, da nada pomeni upanje, pričakovanje. Če bi o njej povprašali avtorja te objave, pa bi izvedeli, da je pet minut stara skovanka za prevod angleškega izraza BATNA. NADO bi torej lahko v slovenskih škripcih uporabljali v smislu "poznati Najboljšo Alternativo DOgovoru", kar v angleščini označujejo kot BATNA = Best Alternative To Negotiated Agreement.

Kaj pa pravzaprav je BATNA? Gre za izraz, ki ga je skoval starosta pogajalskih veščin in teorij Roger Fisher, relevanten je za vsako, kakršnokoli pogajanje, pomeni pa dvoje:

1. Po eni strani je BATNA najboljša izbira, ki vam še ostane na voljo, če bi konkretna pogajanja padla v vodo in bi morali želeni cilj doseči drugje. Če denimo sklepate pogodbo o zaposlitvi in se pogajate o pogojih zaposlitve, je BATNA tisto, kar boste naredili, če konkretne zaposlitve ne boste dobili oziroma sprejeli.

2. Ker je BATNA najboljša alternativa tistemu, kar lahko dosežete v konkretnih pogajanjih, pa je tudi zelo pomemben dejavnik teh izvirnih pogajanj in vaš argument v njih. Najtežje se je pogajati takrat, ko v bistvu ne veste, kaj se vam še splača sprejeti in na kaj nikakor ne morete več pristati. Tako lahko na koncu pristanete na nekaj, kar se izkaže za vam v škodo. Če poznate svojo BATNO (oziroma NADO), potem veste, kaj je še koristna kupčija - če oziroma ko to poveste tudi drugi pogajalski strani, pa lahko s tem BATNA postane tudi argument v pogajanjih.

Nekaj več si o BATNI lahko denimo preberete na tej strani, če vas mika kaj več, pa lahko v slovenskih knjižnicah prek Cobissove baze COBIB najdete kar nekaj izvodov Fisherjevih knjig.

Med svojimi ameriškimi študijskimi dogodivščinami sem nekoč en konec tedna preživel tudi na posebni pogajalski delavnici z Rogerjem Fisherjem, kjer je nanizal tudi nekaj osebnih pogajalskih anekdot. Med njimi se mi je v spomin še posebej vtisnila ena, ki sem jo v nekoliko drugačni preobleki nekoč davno že prebral v knjigi Ericha Kästnerja Mali mož:

Ko se je Fisherju nekoč pokvaril avto, je šel k nekemu znanemu avtomehaniku in ga prosil, naj pripravi predračun za popravilo ter mu ga pošlje. Nato je s še zapečateno ovojnico odšel k drugemu znanemu avtomehaniku in ga prosil, naj mu tudi sam pripravi predračun. Že takoj uvodoma pa mu je pokazal ovojnico in mu pojasnil, da je v njej že pripravljen predračun drugega avtomehanika. Da niti sam Fisher sicer ne ve, kolikšen je ta zapečateni predračun, da pa bo dal avto v popravilo tistemu avtomehaniku, čigar predračun bo nižji.

Tisti drugi avtomehanik je baje vpričo Fisherja dolgo preračunaval in mu na koncu postavil ceno, ki da je res poštena in najbolje, kar lahko ponudi. Ta cena se je seveda izkazala za dosti boljšo in drugi mehanik je dobil avto v popravilo, Fisher pa pošteno ceno.

Nauk te zgodbe: če obstaja konkurenca, je res lahko tudi v prid potrošniku, le izkoristiti jo je treba znati. Predvsem pa je, ne glede na to, kje in o čem se pogajate, dobro poznati svojo NADO.

Bralka me je v pismu pobarala, če bi na Kontekstu "naglas" razmislil o tej vesti in njenih pravnih vidikih. Bistvo zgodbe iz nekaj tednov nazaj je nemara zajeto v naslednjih dveh odstavkih:

Nicael Holt je v šali "na prodaj" ponudil "novo življenje", a ker je prejel tako visoke ponudbe - dražba poteka vse do torka - se je 24-letnik že sprijaznil s tem, da
bo kmalu prevzel novo identiteto.

Zmagoviti ponudnik bo podedoval Holtovo ime, prijatelje, telefonsko številko in vse njegovo premoženje, vključno z oblekami, približno 300 zgoščenkami in s "prikupno lučko, ki ti jo je kupilo tvoje nekdanje dekle".

Kupec naj bi dobil tudi tečaje avstralskega naglasa in deskanja po valovih ter nasledil trenje z nekdanjim dekletom zaradi bolečega razpada zveze, verjetno neobranljivo kombinacijo, zaradi katere naj bi najvišja ponudba že presegla 30.000 avstralskih dolarjev. Seveda pa bi imela takšna prodaja tudi svoje meje:

Novi Nicael (izgovorjeno Nikejl) bo imel dostop do dela v marcu z razvažanjem sadja, pisal bo satiričen horoskop v reviji Univerze v Wollongongu in praznoval Božič z novimi starši.

Zmagovalec pa ne bo dobil Holtovih diplom in kvalifikacij, vozniškega dovoljenja, potnega lista, katerekoli bodoče dediščine in pravne identitete.

Kakorkoli že, za vse detajle si preberite izvirni članek. Na vse skupaj omenjena bralka pravi tako:

Zanima me, ali bi bilo s pravnega vidika kaj takega pri nas možno... In kaj bi se zgodilo ob morebitnih sodnih zapletih, predvsem glede na 37. člen OZ, ki pravi, da je "predmet obveznosti nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli", in seveda glede na vse varovalke, ki jih vgrajuje Ustava RS (v tem primeru predvsem glede ostalih, "stranskih" udeležencev).

Moj brezplačni komentar na prvo žogo je takšen:

Tu gre očitno za šalo, pri kateri o pravnih posledicah niti niso razmišljali, so jih pa skušali omejiti. Če prav razumem, gre za rabo imena in "identitete" prodajalca v družabne, ne pa poslovne oziroma pravne namene. Če je stvar dobro zamišljena in omejena na družabno rabo imena, se pravo z njo tako nemara ne bo preveč obremenjevalo. To, da Holt v svojem vabilu k stavljanju ponudb "ponuja" tudi prijatelje in starše ter konkretna dela, pa nemara pokrije 130. člen OZ.

Pri čemer se seveda lahko mimogrede vprašamo, kakšna obveznost izhaja iz razmerja "prijatelj", ki naj bi se za določene osebe s starega Nicaela preneslo na novega - je nujno, da bi bil tu prijatelj k čemu zavezan? Morali bi se vprašati, kaj definira pojem "prijatelj" in v čem se ta denimo razlikuje od pojma "pravi prijatelj". Morda je "prijatelj" konkretne osebe lahko tudi nekdo, ki te osebe nikoli ne želi videti in zanjo ne stori nič; obenem pa bi po tehtnem premisleku prišli do sklepa, da ne gre za "pravega prijatelja". Po drugi razlagi pa nemara prijatelj sploh ni prijatelj, če ni "pravi" prijatelj. Kakorkoli že, tovrstni posel od prijateljev vsaj na videz zahteva manj, kot je svoj čas od prijateljev pričakoval popularni resničnostni šov (glej tu in tu).

Po tej vesti britanskega časnika Independent na koncu Holt ni iztržil ponujenih 30.000, temveč "zgolj" 7.500 dolarjev. Da na eBayu skušajo prodati marsikaj zanimivega in bizarnega, pa tudi ni nič novega. Kratko iskanje je takoj navrglo dve kratki poročili o tovrstnih poskokih človeške domišljije (glej tu in tu).

S čimer pa tudi pridemo do pojasnila besede "brezplačen" izpred štirih odstavkov. O navedeni zgodbi lahko seveda razpredam tudi na dolgo, pri čemer bi to morda lahko izkoristil kot poslovno priložnost. Nemara bi moral na eBayu začeti z dražbo pod naslovom "Dolgovezenje nakratekprodaj", v kateri bi najvišjemu ponudniku p(r)odal svoje videnje zanimivih vprašanj, ki se pojavljajo v zgodbi in ostajajo še nepojasnjena:

Kaj se zgodi z imenom in identiteto osebe, ki za družabne namene prevzame Holtovo? Je moč izvirno identiteto uspešno in brez kršitve izvirnih prijateljskih ter sorodstvenih vezi položiti v hibernacijo? Ali pa lahko ena oseba v enem hipu biva z dvema identitetama? Od kje mestecu Wollongong ime Wollongong in zakaj Univerza v Wollongongu za razliko od neke ljubljanske osnovne šole dopušča objavljanje satiričnega horoskopa? Ali je praznovanje Božiča v Avstraliji res "pravo" praznovanje Božiča, ali pa bo "pravo" praznovanje Božiča v novih časih vse bolj kot praznovanje Božiča v Avstraliji? In, seveda, ali Holtovi starši praznujejo tudi Dedka Mraza?

Vse to - in več - bi dobil najvišji ponudnik, moja prihodnost pa bi bila finančno brezskrbna.

Oznake: obrobnarije

Kot kaže, je to zgodba s srečno sredino in sposobnimi državnimi uradniki.

Običajno je, da imajo države članice ob predsedovanju Uniji svojo spletno stran vedno urejeno na enak način, sestavljen iz kratice "eu", letnice predsedovanja in domene konkretne države. Na primer: http://www.eu2007.de za Nemčijo, predtem http://www.eu2006.at za Avstrijo in http://www.eu2006.fi za Finsko.

Pred dnevi sem tako iz visoko znanstvene radovednosti v spletni brskalnik vnesel naslov http://www.eu2008.si in brskalnik mi je odvrnil, da te strani ne more najti. Hm, sem si rekel, toda gotovo je že registrirana in rezervirana: za vsak slučaj sem šel na spletno stran Arnes in na tamkajšnjem iskalniku WHOIS preveril, ali je stran že zasedena. Toda, glej ga zlomka, iskalnik mi je odvrnil, da še ne.

Tako pridemo do zapleta. Strani z domeno .si lahko že sedaj brez omejitev registrirajo poslovni subjekti, kmalu pa jih bodo tudi fizične osebe. Prej ali slej bi se lahko komu porodila ideja, da registrira tudi omenjeni naslov in skuša nato zanj iztržiti določeno vsoto, ko/če ga bo želela uporabiti tudi država za stran predsedovanja. To se je v tujini - redkeje pa prav tako pri nas - že večkrat dogajalo. Med drugim je denimo na tak navidezno "premeten" način že registriran portugalski naslov http://www.eu2007.pt.

Če bi bil človek visokih finančnih ali nizkih državljanskih vrlin, bi verjetno v danem primeru sam poskušal registrirati domeno in žeti kasnejši dobiček. Ker nisem, pa sem o tem pisal na Urad vlade za informiranje in jih opozoril na možne zaplete, če domene ne bi pravočasno registrirali. Od koder sem dobil odgovor, da so ravno zaradi podobnih zapletov iz tujine ustrezno domeno registrirali že leta 2005 in jih še vedno čaka, v letošnjem letu pa bodo spletno stran počasi usposobili za potrebe predsedovanja. Bravo za naše!

Pri tej zgodbi me je motilo zgolj to, da mi Arnesov iskalnik ni dal podatka, kako je s stranjo. Danes pa mi je šinilo v glavo, da morda UVI ni registriral domene s predpono www (www.eu2008.si), temveč tisto brez nje (eu2008.si). Ko sem v iskalnik vpisal krajšo različico, sem nemudoma dobil obvestilo, da je ta domena registrirana že vse od 30. marca 2005. Če imaš v uporabi ta naslov, pa - ugibam - z njim avtomatično dobiš v rabo tudi izpeljanke z uvodnimi besednimi nizi, kakršen je www (ali pa denimo "kontekst" pri naslovu "kontekst.blogspot.com"). Le da Arnesov WHOIS iskalnik tega žal ne zazna; a to je težava iskalnika oziroma Arnesa, ne pa imetnika domene.

Skrivnost je bila tako pojasnjena in bralci Konteksta lahko (zopet) mirno spite.

Oznake: EU

V današnjem spletnem Dnevniku (in včerajšnjem nespletnem Delu) si lahko preberete vest, ki se začne takole:

Ker se je Vlado Nachbar, oče uspešnega slovenskega košarkarja, leta 1997 zadolžil pri gradnji hiše, je za pomoč prosil koroškega podjetnika Dušana Laznika. Slednji mu je denar tudi posodil, Nachbar pa mu je obljubil 30 odstotkov denarja, ki ga bo njegov sin zaslužil z igranjem po klubih v obdobju desetih let.

Verjetno že vidite, v katerem zajcu tiči grm. V bistvu v dveh. Prvi je ta, da je bil oče Nachbar tisti, ki se je zadolžil pri gradnji hiše, za Laznikov denar pa je "ponudil" 30 odstotkov zaslužka v prihodnjih desetih letih svojega mladoletnega sina Boštjana. A zaenkrat predpostavimo, da je bila gradnja hiše v sinovo korist in da s tem, ko je Nachbar mlajši v plačevanje dogovorjenih odstotkov privolil tudi kot polnoletni košarkaš, ta pravni posel ni problematičen po tej plati.

Drugi in bolj spor-en pa je ta, da je Nachbar leta 2002 odšel v NBA in višjim profesionalnim zaslužkom naproti, s tem letom pa tudi nehal izplačevati dogovorjeno vsoto. Do tega leta naj bi sicer izplačal že trikratni znesek izvirne vsote 60.000 dolarjev iz leta 1997, kar bi po besedah Nachbarjev Lazniku moralo zadostovati. Slednji pa nasprotno meni, da bi moral Nachbar pogodbo spoštovati do leta 2007 in da mu tako dolguje še milijon ameriških dolarjev. Ker Nachbar/ja/ji preostalega zneska ne želijo izplačati, je spor prišel pred sodišče.

Povedano drugače: za Nachbarja je sporno, da bi izvirna vsota 60.000 dolarjev Laznika iz leta 1997 zdaj v celoti obogatila z dvajsetkrat večjo vsoto. Trikratnikom, to še, dvajsetkrat toliko pa ne več.

Sicer je moje mnenje načelno in pogojno, ker vseh podrobnosti konkretne zadeve ne poznam, pa tudi strokovnjak za civilno pravo nisem. A vendarle je s pravnega stališča moč ob zapisanih predpostavkah posplošeno reči dvoje:

1. Kot kaže, pri tem poslu ni šlo za klasično posojilo, ampak za nekakšen "kup nade" oziroma aleatorno pogodbo (ali, če želite, "pogodbo na srečo").

2. Za aleatorne pogodbe pa ne velja pravilo o čezmernem prikrajšanju oziroma se v skladu s petim odstavkom 118. člena OZ ne more zahtevati razveljavitev takšne pogodbe zaradi očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank.

V tem je ravno poanta takšnih pogodb - da je njihov uspeh za vsako izmed stran odvisen od sreče. Laznik je kupil bodoči "pridelek" Nachbarjeve poklicne košarkarske poti, pri čemer - tako kot pri poljskih pridelkih - seveda ne on ne Nachbarja nista vedela, koliko tega "pridelka" bo. Lahko ga ne bi bilo nič - če bi se Nachbar težje poškodoval in ne bi več mogel igrati košarke, bi Laznikov denar izzvenel v prazno. Lahko pa bi ga bilo ogromno - če bi Nachbar denimo postal naslednji Toni Kukoč. Kar se je delno tudi zgodilo.

Toliko neposredno o pravu; bi bilo na moralni ravni drugače? (Čeprav, nota bene, že sam OZ morale ne izključuje: predmet ali podlaga obveznosti denimo ne smeta biti v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.)

Moj prvi občutek je, da ne. Že res, da bo Laznik dobil veliko večjo vsoto, kot pa jo je sam v posel vložil leta 1997. Toda, mar gre ta večji zaslužek na škodo Nachbarjev? Povedano drugače, ko so Nachbarji sklepali kupčijo leta 1997, so si želeli, da bi sin v naslednjih desetih letih komaj vozil skozi življenje in da denarja ne bo nikoli dovolj, ali pa so si želeli, da bi služil čim več, tudi če bodo zato poleg sebe obogatili še Laznika? Prav mogoče si je zamisliti, da je Laznik ob sklenitvi posla optimistično navrgel, da 30 odstotkov seveda pomeni 30 odstotkov tudi v primeru, da bo Boštjan postal milijonar, oče Nachbar pa je v odgovor podal variacijo na temo "iz tvojih ust v ušesa NBA".

A tudi če takega pogovora ni bilo, je bil ali bi moral biti vsaj v glavah pogodbenih strank. Kupčija je bila sklenjena in skupaj so zrli v prihodnost. Da Nachbarjevi (spet, če odmislimo, da je denar potreboval oče, odplačuje pa ga sin) svojo finančno srečo neradi delijo z Laznikom, še lahko razumemo, a se zgolj z nejevoljo še ne morejo rešiti svoje pogodbene obveznosti. Če bi kot družba imeli kaj proti temu, da dobi Laznik za svojih 60.000 dolarjev vložka zdaj dvajsetkratno nagrado, pa bi nas moralo veliko bolj motiti že to, da elita profesionalnih športnikov služi milijone, medtem ko milijoni poštenih delavcev ob vsaj tolikšni zgaranosti vegetirajo ob minimalnih zaslužkih.

Sodobni svet je pač svet priložnosti in tveganj. Kdor ima talent in izkoristi priložnost ter tvega in ima srečo, bo imel od tega koristi. V tem primeru bi morali govoriti o zgodbi, kjer sta dobili obe strani - Laznikovo srečno tveganje in Nachbarjev izkoriščeni talent; žal pa govorimo o zgodbi, ko so domnevni nekdanji prijatelji ostali le še skregani sosedi.

Nekateri bralci se morda še spominjate septembrskega vabila študentom PF k sodelovanju pri urejanju revije Slovenian Law Review. Takrat se je skupina študentov odzvala vabilu in osem študentov je sodelovalo pri pripravi lanske številke. Pomagali so pri urejanju prispelih znanstvenih razprav avtorjev, trojica je pripravila posebni prispevek o ureditvi sodstva v Sloveniji za nov odsek oziroma prilogo revije, poleg tega pa še pri trženju revije (po svetu različne institucije te dni odpirajo vabila k posebnemu ogledu zadnje številke) in drugih podrobnostih.

Ena od slednjih "podrobnosti" je tudi prenovitev spletne strani SLR, na kateri ste dobrodošli kot obiskovalec, morebitni naročnik ali kot avtor(ica). Stran je na voljo v slovenskem in angleškem jeziku. Od vsebine so sicer prosto dostopni zgolj povzetki objavljenih znanstvenih razprav, zato pa lahko na njej najdete podrobnejša navodila za pisanje, če bi se odločili reviji v objavo poslati tudi kak svoj prispevek.

(K slednjemu vas seveda še posebno toplo vabim; če se po vaših predalih valjajo kakšne še ne preveč zaprašene magistrske naloge s študija v tujini ali pa prostočasni znanstveni prispevki, ni nobenega razloga, da jih ob pozitivni anonimni recenziji tujega strokovnjaka ne bi z veseljem objavili v SLR! In ne bojte se morebitne zavrnitve - ta je pač v mednarodnem okolišu redni spremljevalec (skoraj) vseh avtorjev.)

Kakorkoli že, vabljeni na stran, seveda pa bom(o) vesel(i) tudi konstruktivnih predlogov za njeno nadaljnjo izboljšavo. (Za nekaj drobnih popravkov že ve, da jo še čakajo.)

Rad bi se zahvalil vsem, ki ste se vključili v debato "Kaj nam pomeni knjiga?". Posebej sem bil presenečen, ko me je eden izmed bralcev celo telefonično kontaktiral, da bi mi pojasnil svoj odnos do knjige. Bil sem vesel in rekel, da mu z zanimanjem prisluhnem, vendar me je zavrnil, češ da o teh stvareh ne more govoriti po telefonu. Dobila sva se v nekem bufetu v karlovškem predmestju in spila kavo. Ker se mi je zdela njegova zgodba zanimiva za širšo diskusijo, sem ga prosil, če jo lahko objavim. Privolil je, a vendarle me je prosil, naj imena ne navajam.

Sogovornik mi je povedal, da ima knjige silno rad, še posebej pa je obseden z jugoslovanskim družboslovjem iz obdobja 1952-1967. Do te literature ni bilo težko priti, saj so jo knjižnice po letu 1991 na veliko odpisovale, on pa je hodil s cizo naokrog in zbiral, zbiral. Veliko del iz referenčnega obdobja mu je uspelo nabaviti tudi na boljših sejmih, za naravnost smešne denarje, kot se je izrazil.

Odločil se je, da ne bo selektiven, temveč da bo akumuliral. Na začetku je še iz smrekovih desak in druge lesovine zbijal nove in nove police, ko pa za te ni bilo več prostora, je moral knjige začeti zlagati po tleh, jih tlačiti v kopalniške omarice, shrambo za živež in podobno. Na koncu je imel po tleh toliko knjig, da se je lahko z mize metal vanje, one pa so prestregle njegovo telo, tako kot občinstvo ujame rock zvezdo, ki se vrže z odra (tzv. stage diving).

Povedal mi je, da so mu te knjige neznansko dišale. Ganjeno je ovohaval rumenkast grob papir in z očmi božal značilen tisk. Mrzlično je bral, si delal izpiske, nato pa malo počival tako, da jih je zlagal in urejal. Vse skupaj ga ni pustilo indiferentnega niti v spolnem pogledu. Povabil je sosedo.

Soseda je bila gimnazijka in vedel je, da ga rada vidi, saj je v bloku veljal za učenjaka, ta tip moškega pa je bil njej všeč. Nič ni imela proti, ko ji rekel, da jo bo klical kar tovarišica Breda. "Breda, Breda, v naši družbi sta moški in ženska popolnoma ravnopravna dejavnika," ji je pripovedoval, ko ji je vročičen miloval grudi.

Bil je srečen. Soseda (tovarišica Breda) je bila zanj vse hkrati: bolničarka, sekretarka na komiteju, ljubeča žena in angažirana politična delavka. Včasih pa še rdečelično kmečko dekle na zadružni žetvi in mestoma tudi stroga prometna miličnica. Na pamet ji je deklamiral cele pasuse iz literature, ki jo je bil preštudiral. Mladi sosedi (tovarišici Bredi) to bržkone ni prav veliko pomenilo, saj je odraščala v nekem drugem obdobju. Močno pa ji je odgovarjalo, da je bil z njo nežen. Nekoliko se ji je zdelo edino škoda, da je bil vedno tako discipliniran in ni maral, da bi se dolgo zadržala. Kajti, kot je imel navado reči, čakale so ga knjige. Moral je kaj hranljivega zaužiti, nato pa se vrniti k delu. Moral je brati, izpisovati, med oddihi zlagati in urejati, nato pa spet brati, izpisovati ...

Že nekajkrat sem pri svojih objavah navedel tudi povezavo na brezplačno elektronsko obliko Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Morda pa ne bo odveč, če vam ponudim tudi povezavo na splošno stran slovarskih in besedilnih zbirk slovenskega jezika pri SAZU.

Tam lahko najdete marsikaj, od 202 milijonov besed v korpusu slovenskega jezika Nova beseda pa do Odzadnjega slovarja slovenskega jezika. Morda se boste vprašali, zakaj bi vam denimo slednji prišel prav v vsakdanjem življenju - in prav boste imeli. Za širšo javnost ima verjetno pomen zgolj kot nekakšna bolj ali manj zabavna zanimivost. A vendar vam kdaj lahko pride tudi prav. Meni, denimo, je takrat, ko se je v neki fakultetni razpravi pojavilo vprašanje, ali obstaja kakšna dobra slovenska rima na ime Katja.

Oznake: jezik, obrobnarije

Za tiste, ki se zanimate za Evropsko unijo, bo morda koristna tudi naslednja vest:

Letos z RTV Slovenija sodelujem pri njenem skupnem projektu z Evropsko komisijo "Evropa 2007", v okviru katerega bodo med drugim vsako soboto na sporedu kratke informativne oddaje o Evropski uniji in zgodbah njenih državljanov.

Male oddaje pod naslovom EUtrinki si lahko na televiziji ogledate vsako soboto ob 19.45 (ali ponovitev ob 6.50 v ponedeljek), če ste takšni kot jaz, pa si jih boste običajno pogledali na spletnem arhivu Televizije Slovenija (izberite Avdio/Video in nato Arhiv).

Oznake: EU

Kot boste pozornejši med bralci opazili, so se pri nekaterih objavah že začele pojavljati oznake tematskega področja posamezne objave. Več o samih oznakah sicer malo kasneje, ko jih bo dodanih še nekaj več (gre za kar zamudno delo) in ko bodo dokončno oblikovane (zaenkrat se še ne znam znebiti angleškega poimenovanja "labels"); me je pa izkušnja tematske opredelitve posameznih objav spomnila na podobno izkušnjo - žanrsko označbo filmov.

Kako se odločate o tem, kateri film bi si ogledali? Če ste podobni meni, filme najdete v kinu ali filmoteki, med ponudbo pa izbirate ob pomoči opisa in ocene filma na strani IMDB. Poleg ocene je dostikrat ključno tudi to, za kakšen žanr filma gre: enkrat pride na vrsto komedija, drugič akcijski film, tretjič drama, sem ter tja izjemoma ljubezenska melodrama in skoraj nikoli grozljivka.

Prejšnji teden se je tako bilo treba odločiti med dvema filmoma z enako oceno in obetavnima naslovoma: Deja vu ter Tiger in sneg. A glej ga zlomka: po opisu IMDB sodeč naj naj bi bil prvi po žanru "akcijsko-romantična znanstvenofantastična srhljivka", drugi pa "komična romantična vojna drama". Kar je do neke mere res olajšalo izbiro, a mi po drugi strani vendarle dalo misliti: so filmi res postali vse bolj kompleksni, ali pa jih zgolj po nepotrebnem opisujejo na tak način?

Nekoč, se mi zdi, si šel ponavadi v kino gledat en žanr filma. Če je bil to film Obračun pri O.K. corralu, si vedel, da gre za vestern, če je šlo za enega izmed filmov Jerryja Lewisa, pa si vedel, da gre za komedijo. Celo pri kompleksnejših filmih ni bilo posebne potrebe po prekomernem mešanju žanrov v opisih: Casablanca je romantična drama, Državljan Kane pa "kriminalna" drama. Vesna, mimogrede, je preprosto romantična komedija.

Zakaj torej sodobna inflacija poimenovanja? So res filmi kompleksnejši ali pa so zgolj posamezni žanri v zavesti potrošnikov in predvsem filmotržcev siromašnejši? Povedano drugače: so takšna bogata poimenovanja odraz želje, da bi dobil film čim ustreznejše poimenovanje, ali pa gre za nekakšen "lov" možnih gledalcev s čim širšo paleto ponudbe konkretnega filma? "Oglejte si me! Ponujam akcijo, a tudi romantiko; vsekakor sem znanstvenofantastičen, toda v bistvu prav nič manj srhljivka!"

S tem seveda ne želim reči, da je takšno poimenovanje vedno slabo ali da so slabi vsi filmi s takšnim nizanjem žanrov (čeprav bi od Denzela in ocene 6,9 na IMDB pričakoval dosti več od tega "že-videnega" zmazka). Pred časom sem ga prvič dobro opazil pri zelo dobrem filmu Kiss Kiss Bang Bang, ki je "akcijsko-komična kriminalna srhljivka". In tudi sam ne bi znal najti enoznačnega poimenovanja za še en odličen južnokorejski film Gostitelj, ki naj bi bil po opisu sodeč kar sedem žanrov v enem: "akcijski film, komedija, drama, fantazijski film, grozljivka, znanstveno-fantastični film in srhljivka".

Sicer takšno poimenovanje najdemo tudi pri kakšnem starejšem filmu. Nekateri so za vroče naj bi bil po opisu sodeč "komedija, kriminalni film, glasbeni film, romantični film in srhljivka". Da, glasbeni film in da, celo srhljivka. Tudi tu so morda imeli prste vmes tisti, ki te stare filme tako ali drugače tržijo danes; in morda s takšnim poimenovanjem na splošno ni nič narobe. A na neki ravni me vendarle malo zmoti. Če Casablanco opišemo zgolj kot romantično dramo in ne kot "romatično vojno komično glasbeno dramo", to še ne pomeni, da v njej ni polno humorja, da ni tesno povezana z vojno tematiko in da ne vsebuje ene večnih melodij.

Kakorkoli že: filmi so vendarle lepa obpravna reč in dobre primerke si bomo z veseljem ogledali ne glede na njihove žanrske oznake. Upam, da bo še naprej enako tudi z objavami na Kontekstu!

Prejšnja objava o začetku novega koledarskega leta Konteksta me je spomnila na to, kakšen narobe svet je univerza. Medtem ko koledarsko leto poteka od januarja do decembra, v univerzitetnem svetu leto vedno zares štejemo od oktobra do septembra (pri čemer je september eno dolgo tranzicijsko obdobje). Študenti najbolj intenzivno študirajo v času počitnic. Na univerzah, kjer imajo ob skupnih podelitvah diplom študentom posebne obrede, pa jih poimenujejo "začetek" - verjetno v pomenu, da konec študija pomeni začetek preostanka življenja.

To danes velja predvsem za ameriške univerze, kjer - za razliko od domače prakse, po kateri vsakdo diplomira na tisti dan, ko uspešno obrani diplomsko nalogo - prav vsi uspešni študenti diplomirajo na isti dan. Obredu podelitve diplome se tam reče commencement, kar naj bi bil zgolj sodobni angleški prevod latinskega inceptio, posvetitve oziroma promocije univerzitetnih učiteljev srednjeveške Evrope.

Čeprav naj bi tako tudi ta običaj izviral iz evropskih korenin - prvi govor ob promociji dijakov naj bi se, kot običajno, pripetil že v 12. stoletju v Bologni - pa so ga tudi v tem primeru do skrajnosti znali izkoristiti zgolj v ameriški praksi. Kot si lahko preberete v enem poučnejših sodobnih tovrstnih govorov iz leta 2000 - mimogrede, njegov avtor je tudi malo verjetni demokratski kandidat za predsedniške volitve leta 2008 - naj bi naslova najdaljšega in najkrajšega govora ob promociji brez dvoma pripadala ZDA:

[N]ajdaljši govor ob promociji je bil podan na Univerzi Harvard v začetku 19. stoletja. Trajal je šest ur. Prve tri ure so bile v latinščini; druge tri v grščini - po koncu nagovora pa so študenti morali opraviti test.

Na drugi skrajnosti naj bi imel najkrajši govor filmski režiser Woody Allen. Stopil je do odra, pozdravil upravitelje, profesorje in nekdanje diplomante, nato pa se obrnil proti študentom in izrekel dva stavka: "Dali smo vam popoln svet. Prosim, ne uničite ga."

Prav tako jedrnat govor naj bi že pred leti podal komik Bob Hope. Tudi on je začel s poklonom dostojanstvenim članom občinstva. Potem je rekel študentom: "Ko se pripravljate, da boste zapustili te posvečene dvorane učenja, te branike znanja, te trdnjave učenosti, vam lahko v nasvet ponudim le dve besedi: Ne pojdite."

Nekateri izmed dragih bralcev ste se baje že malo zbali za - ali, kar je še bolje, razjezili nad - usodo Konteksta, ki letos še ni polno zaživel. Za to obstajata dve pojasnili, ki sta obenem tudi napoved Kontekstove nadaljnje usode.

Prvo je to, da sem imel sam ob prelomu leta kopico drugega dela, ki še ni povsem končano. Vseeno se bo zdaj, ko nam je globalno segrevanje prineslo tako lepe pomladne dni, tudi Kontekst počasi prebudil iz "zimskega" spanca.

Drugo pa je, da mi - oziroma nam - mojih soavtorjev očitno še ni uspelo aktivirati do te mere, da bi lahko s skupnimi močmi ohranjali tempo vsaj ene nove objave na dan. Sam žal zaradi drugih obveznosti takšnega tempa tudi ne bi vzdržal, zato bo do nadaljnjega zaveza Konteksta malo omiljena: ne več vsaj ena nova objava vsak dan, temveč vsaj ena nova objava vsak drugi dan oziroma približno tri objave na teden. Takšna zaveza bo bolj izvedljiva, obenem pa boste bralci vseeno vsaj približno vedeli, kaj vas čaka - čemur so konec koncev takšne zaveze tudi namenjene.

Še vedno velja, da se pripravljata dva nova dialoga, obenem pa boste nemara opazili, da se bo oblika Konteksta v prihodnjih dneh zaradi spremembe programske opreme, ki ta blog poganja, malo spremenila - predvsem bomo avtorji lahko objave opremljali s področnimi oznakami, po katerih boste bralci lahko prišli do vseh objav z isto tematiko.

Tako - hvala za vse komentarje v vmesnem obdobju in opravičilo, če ste ob svojih zadnjih obiskih naleteli zgolj na "lanski sneg" oziroma se v mislih vračali k njemu. Zdaj pa spet, kot pravijo, k stvari!

(Pozor: ta objava ponuja odgovore na vrsto ugank. Če bi radi najprej sami razmislili o njih, si preberite izvirno objavo z ugankami.)

Pred novim letom sem vam zastavil vrsto ugank, posvečeno Pravičnosti oziroma milozveneči Iustitii. Uganke, kot je bilo poudarjeno tudi v komentarjih, seveda niso moje. Edina moja "dodana vrednost" je bila v tem, da sem v njih prepoznal zame hudomušno privlačno vez s posameznimi značilnostmi pravičnosti, ki jih ponavadi poudarjajo tudi njene upodobitve: lepa (in s tem avtomatično tudi pravična) gospa s prevezo čez oči (kajti pravica je slepa in vse vidi enako) in tehtnico v eni (kajti pravica je pravica le, če je natančna) ter mečem v drugi roki (kajti pravica je lahko tudi neizprosna).

Veseli me, če ste bralci med ugankami kakšno srečali prvič in če ste se je z veseljem lotili. Žal mi je, da je zaradi njih komu tudi kanček zavrela kri. A takšna je pač pravičnost: navzven marmor, navznoter pa žile toplokrvne živali.

V tej objavi bom za priročnost spet po vrsti citiral vsako izmed ugank, nato pa na kratko podal svoj odgovor ali komentar.

I. Tehtnica

Predstavljajte si, da ste zakladnik drobne državice, ki v osrednjem evropskem bančnem trezorju hrani devet zlatih palic denarnih rezerv. Lepega dne državni parlament izglasuje zakon, po katerem se bo iz teh rezerv spričo premile zime vsem državljanom kupilo sladoled in lakomni državljani vas s prazno malho nemudoma pošljejo po zlate palice. Ko pridete do trezorja, pa ugotovite, da je skupna teža vseh palic nekoliko prelahka, saj vam napolnjena malha ne šibi dovolj ramen. Predstavnik banke vam skrušeno prizna, da je ena izmed palic verjetno res zamenjana z nekoliko lažjo lažno palico.

Ker vas sladoledosnedni državljani že nestrpno pričakujejo, bi radi čim hitreje ugotovili, katera izmed palic je lažja, da bi jo lahko zamenjali. Če imate na voljo zgolj nihajno tehtnico s posodo na vsaki strani, kamor lahko polagate palice, kolikšno je najmanjše število tehtanj, ki ga potrebujete, da najdete prelahko palico?

Pravilni odgovor je seveda tisti, ki ga je dala že komentatorka Violeta. Potrebujemo le dve tehtanji, preprosta lepota te uganke pa je zame v spoznanju, da v primeru, ko med tremi zatrjevano enakimi deli iščeš enega, ki izstopa, s tehtanjem dveh v resnici tehtaš vse tri. Praktično za potrebe te uganke to pomeni, da bi za iskanje ene lažje palice med 27 palicami potrebovali le tri tehtanja, med 81 palicami le štiri in tako naprej.

II. Meč

V neki drugi mali državici na poti domov pa imajo hecen zakon. Vsakogar, ki se čez nek stari most sprehodi z več kot petimi zlatimi palicami, grobo kaznujejo. Pri tem pa dajo obsojencu samemu na izbiro, katera kazen ga bo doletela. Dati mora namreč izjavo in če je ta izjava resnična, ga zaprejo za deset dni, če je neresnična, pa mu vzamejo pet zlatih palic.

Na žalost ste v naglici tudi sami zagrešili zoprno nevšečnost in pretita vam dve kazni, od katerih ne ena ne druga ne bo razveselila vaših sodržavljanov. Ali obstaja kak način, da se rešite nesrečne usode?

Ta uganka je variacija na temo ugank, ki jih je rad postavljal Raymond Smullyan. Obstaja enostavna izjava, s katero lahko te posebneže spravite v zadrego. Vse, kar morate reči, je: "Za kazen mi boste vzeli pet zlatih palic." Resničnost te izjave je odvisna od tega, kaj bodo storili z vami. Če vam bodo vzeli pet palic, potem bo izjava resnična. Toda palice vam lahko vzamejo le v primeru neresnične izjave, zato bo vam morali naložiti desetdnevni zapor, ki je predpisan za primer resnične izjave. Toda glej ga zlomka! Če bi vas za deset dni poslali v zapor, bi bila vaša izjava neresnična, v tem primeru pa bi vam morali vzeti pet palic. Karkoli bi se že odločili storiti z vami, bi bila ta odločitev v nasprotju z njihovimi pravili; zato vas v izogib logičnemu posmehu še najraje zvečer skrivoma naženejo iz njihove državice.

III. Oči

1)

V vidno povsem zaprti sobi je luč, ki jo prižge natančno eno od treh stikal zunaj sobe. Kako lahko ugotovite, katero izmed stikal je pravo za prižiganje luči, če lahko v sobo stopite zgolj enkrat, na stikala pa lahko pritiskate zgolj takrat, ko je soba zaprta in vanjo ne vidite?

To uganko sem nekoč slišal v malo drugačni obliki: govorila je o mali Mojci, ki je zvečer brala knjigo, čeprav bi morala že spati; pa je zaslišala očetove korake, na hitro ugasnila luč in se delala, da spi, a je oče vseeno vedel, da je še pokonci. Zakaj? Ker je potipal žarnico njene luči in opazil, da je še topla.

Rešitev je naslednja: najprej za pet minut vklopite eno stikalo; nato to stikalo izklopite in vklopite drugo ter hitro stopite v sobo. Če bo luč gorela, je pravo drugo stikalo. Če bo luč ugasnjena, pa morate preveriti, ali je žarnica še topla - če je topla, je pravo stikalo prvo, če je hladna, pa mora biti pravo tretje stikalo.

2)

Predstavljajte si, da se lepega dne pred vami pojavi inteligentno vesoljno bitje s škatlama A in B ter vam reče: "Dragi Zemljan, tu imam škatli A in B. Kmalu bom odšel in se ne bom nikoli več vrnil, ti pa boš lahko 1. januarja škatli odprl in pogledal, kaj je v njih. Toda pozor! Jaz namreč vidim v prihodnost in bom že sedaj vedel, katero izmed škatel boš odprl. Če boš odprl zgolj škatlo A, bom v njej pustil 1.000.000 evrov. Če boš odprl zgolj škatlo B, bom vanjo položil 10.000 evrov. Če boš odprl obe škatli, pa ne bom v njih pustil nič."

Bitje se res še nekaj malega zamudi pri škatlah in odide, vi pa nejeverno gledate v škatli. Kaj boste storili 1. januarja?

To uganko sem pred leti prebral v neki knjigi, mislim da v Aha, pa te imam Martina Gardnerja. In, spet s slabim spominom, nekako megleno se spominjam avtorjevega razglabljanja o tem, da pravzaprav ni nič narobe z razmišljanjem, da se splača odpreti obe škatli. Češ, karkoli je vesoljno bitje takrat že videlo v prihodnosti, tisto je bila neka stara prihodnost, na podlagi katere se je že odločilo, kaj bo pustilo v kateri škatli; zdaj pa je tu priložnost, da vi to prihodnost spremenite, ne da bi bitje lahko spremenilo svojo odločitev.

Z drugimi besedami: če verjamete, da ste v svojih odločitvah svobodni, potem se vsak trenutek lahko na novo odločite, kako se boste obnašali takoj v naslednjem trenutku. Ob prvotnem dogovoru je bitje lahko videlo zgolj to, kako bi se prihodnost odvila v tedanjih okoliščinah, in že pustilo denar, kjerkoli ga pač že je. Za vas je zato ta hip najbolje, da odprete obe škatli - kar je notri, je notri in niti približno ne bo skočilo ven. Če je bitje pustilo 1.000.000 evrov v škatli A, bodo vaši, če 10.000 evrov v škatli B, pa takisto.

Ko sem sam prebiral to uganke, se mi je zdelo, da avtor nima prav. Če k meni prileti bitje iz vesolja, ki uporablja evre, mu tudi verjamem, ko mi reče, da vidi v prihodnost. Videnje prihodnosti pa razumem ravno tako, da je že takrat videlo točno to, kako se bom sam odločil danes. Če bom danes odprl zgolj škatlo A, potem je pred tremi tedni vesoljno bitje vanjo položilo 1.000.000 evrov. Če bom danes odprl zgolj škatlo B, potem je pred tremi tedni vesoljno bitje vanjo položilo 10.000 evrov. Če bom danes odprl obe, potem že takrat ni vanju položilo nič. Saj to je res težko, ampak pri vesoljnih bitjih nikoli ne veš.

Trik pa je seveda v naslednjem (in morda se je predvsem na to osredotočil tudi avtor tiste knjige): kaj bi se zgodilo, če bi se odločil odpreti zgolj škatlo A, jo odprl in v njej našel 1.000.000 evrov ter si jih nabasal v žepe, nato pa se vendarle premislil in se odločil odpreti še škatlo B? Bi vame hip pred tem treščila strela? Bi evri iz škatle A izpuhteli, ko bi odprl škatlo B? Težko vprašanje. Če kje srečate primerno vesoljno bitje, ga prosim pošljite k meni, da temu vprašanju empirično pridemo do dna.

IV. Srce

Na Silvestrovo strahotno dežuje, vi pa se s svojim malim avtom previdno peljete po cesti skozi drobno vasico. Ko se peljete mimo njene edine avtobusne postaje, na njej zagledate tri postave. Čeprav imate v avtomobilu prostora le še za eno dodatno osebo, se odločite ustaviti - pač, zakaj ne bi pomagali vsaj enemu.

Toda joj, odločitev je težka. Izkaže se namreč - kot se pri tovrstnih ugankah kaj prerado - da gre za tri zelo pomoči vredne osebe: za kirurga, ki ga mrzlično pričakujejo v bolnišnici, kjer nanj čaka nujna operacija pri kompliciranem porodu, zaradi katerega sta v resni nevarnosti mati in otrok; za staro bolno ženico, ki jo dež zdeluje in ki se komaj še drži pri življenju, medtem ko čaka na avtobus proti bolnišnici; in mlado, čudovito osebo, za katero takoj začutite, da je vaša usojena ljubezen, a katere znanstvo visi na bilki naključnega srečanja.

Veste, da bo vsaka izbira za nekaj usodna: če boste k sebi v avto sprejeli ženico, boste njo rešili, a zato kirurg ne bo mogel pravočasno priti na operacijo, sami pa boste za vedno izgubili stik s svojo usojeno ljubeznijo; če boste na operacijo peljali kirurga, boste poleg svoje ljubezni na smrt obsodili tudi staro ženico; če boste hoteli spoznati ljubezen svojega življenja, pa boste morali za to žrtvovati tri druga življenja.

Izbira ni lahka, a kaj vam je storiti? Razmislite, kako bi se odločili in zakaj.

To uganko naj bi pred leti v nekaterih podjetjih zastavljali v okviru testov ob razgovorih za službo in večina kandidatov naj bi jo razumela predvsem v tem smislu, da jih delodajalec pač sprašuje po njihovi lestvici vrednot. Tako so izbrali eno od ponujenih možnosti in jo utemeljevali v skladu s svojim vrednostnim sistemom. Redki pa so se poslužili rešitve, ki jo je našla tudi prva komentatorka izvirne objave in ki odraža sposobnost tistega, čemur v angleščini radi rečejo "razmišljanje zunaj omejitev", iskanje domiselnih rešitev, s katerimi je moč preseči navidezne omejitve obstoječih okoliščin: da stopite iz avta in skupaj z ljubeznijo svojega življenja počakate na avtobus, kirurgu pa ponudite, da sam sebe in ženico odpelje do bolnice.

Edini preostali izziv, pri katerem se sicer ne morete več kaj dosti zanašati na logiko, pa je seveda v tem, da vam ljubezen vašega življenja vašo naklonjenost povrne s svojo. Vso srečo pri takšnih in drugačnih podvigih v novem letu!

Oznake: logika

To je moja zadnja objava v letošnjem letu. Tisti, ki bi bili radi še zadnji teden v družbi Konteksta, lahko upate na (ali dodajate!) koristne komentarje k objavama o logičnih ugankah in nominacijah za najboljša pravna besedila leta 2006. Zlasti tisti študenti, ki bi bili radi tudi na prelomu leta delovni, pa se lahko posvečate pozivu v objavi o načrtovanju sprememb ureditve PDI.

Za vse, takšne in drugačne, pa lepe želje za praznike in prihodnje leto, ki naj bo obenem najboljše od vseh doslej in najslabše od vseh odslej!